V imenu (čiste) resnice
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Ponedeljek, 18. september 2017 ob 10:45

Odpri galerijo

S svojimi znanji sem že nekajkrat ostro zarezal v intelektualno in publicistično srenjo, ki slovensko laično javnost pogosto zalaga z nebulozami in kvazistrokovnostjo. Zato se ljudje pogosto name obračajo z apelom oz. prošnjo, da naj podam svoje mnenje, svoje videnje nekega družbenega dogajanja ali pa nekega psihičnega stanja posameznika ali več njih. Dokler je bilo medijem dovoljeno, da me povprašajo za mnenje, sem redno nastopal tudi v medijih, in razlagal teorije, ki se meni zdijo aktualne, ko nekaj družbenega motrim ali pa, ko profiliram kakšnega posameznika – npr. Josefa Fritzla, Andreasa Breivika, kakšnega politika, psihopata, medijsko zvezdo …
Na FB-ju imam preko 5000 prijateljev … – in mnoge zanima, kaj si jaz mislim, ko postane kakšna tema družbeno aktualna in medijsko zanimiva. In včasih res podam svoje mnenje, interpretacijo oz. videnje …
Nedavno me je neka »prijateljica« iz FB prosila, če bi ji s svojim znanjem in pametjo pomagal razumeti njenega sina, njegovo sedanjo zdravstveno stanje. Dotičnemu »sinu«, staremu okrog 40 let, se je življenjska oz. psihična kalvarijo začela dogajati med služenjem vojaškega roka – leta 1997. Ko sem zagrizel v njegovo zgodbo/kalvarijo, sem spotoma trčil še na takrat preminulega vojaka Blaža Furjan, ki je pred 20-imi leti umrl v sumljivih okoliščinah. Uradno, torej domnevno je storil samomor. In njegova sestra Barbara Furjan je o njegovi smrti že pred leti napisala knjigo.
Na posebno povabilo te svoje FB-prijateljice – ki je, mimogrede v filmu tudi »pričala« – in vneta prigovarjanja sem si premiero ogledal – predvsem iz spoštovanje do materinstva in do dotične mame, ki bi še vedno rada rešila svojega 40-let starega sina psihičnih muk … Film »V imenu resnice« je oz. naj bi govoril o okoliščinah, v katerih je takrat, leta 1997, umrl Blaž Furjan, posredno pa je bil v to kalvarijo vpet tudi njen sin, ki se je takrat začel psihično sesuvati, in danes, po 20 letih, je še vedno psihično zaznamovan, t. r. bolan. Samomora Blaža Furjana se celo sam spomnim, saj je bilo takrat to medijsko odmeven dogodek – smrti pa se že takoj ni dalo enoznačno pripisati samomoru. Dotični, še vedno obupani mami – moji FB-prijateljici – sem tako obljubil, da si bom film šel ogledat, in da se bom posvetil tudi njenemu, trenutno v Polju hospitaliziranemu, sinu. Obljubil sem ji tudi, da skozi svoje drugačno znanje, torej »drugo mnenje«, sporočim svoje videnje. Zato sem torej šel – nič hudega sluteč – v petek 8. septembra v kino Komuna pogledat premiero filma »V imenu resnice«.
Že med filmom sem čutil precej nelagodja, ker film ni govoril o temi na tak način, kot sem si jaz predstavljal, da bo. Na banketu, po filmu, pa sem čutil kar nekaj jeze. Ko sem viden film »prespal«, se mi je že malce bolj izkristalizirala kritična misel. 13. septembra pa sem si film še enkrat ogledal po spletu (YouTube). Bal sem se, da me je prvi vtis preveč zmedel. Zato sem si film ogledal še enkrat. Prvič sem dobil vtis, da je film sicer gledljiv in ganljiv film, vendar precej zavajajoč, ker je politično kontaminiran. Pri vnovičnem gledanju sem si ta vtis samo še utrdil, na tem mestu, pa sem ga tudi dokončno javno ubesedil – ker se mi zdi, da je to moralno prav.
Moja osnovna kritika filma gre v smer, da, namesto, da bi se film osredotočil na forenzično-psihoanalitičen način ukvarjal s smrtjo vojaka (Blaža Furjana), je bil tihi namen filma (spet) »namočiti« oz. kar »napičiti« Janeza Janšo. Nevednega laika in politično levo opredeljenega gledalca pa film seveda “navduši”, torej še kako zadane in celo razburi. Na premieri so se v dvorani domala pojavili žvižgi, ko je bil v kadru Janša. Nekateri gledalci so bili ob tem besni – še posebej po »provokacijah«, ki so sledile po filmi na odru kino dvorane, ko so se razgovorili ustvarjalci filma …
Najbolj izigrana se mi je zdela idejna pobudnica filma Barbara Furjan, sestro umrlega vojaka Blaža. V bistvu je 20 let svojega življenja posvetila raziskovanju smrti svojega brata. Če bi bila uradna kriminalistka, ji njeni nadrejeni (šefi) smrti svojega brata seveda ne bi pustili preiskovati, ker je pač skozi osebno čustveno involviranost lahko precej pristranska, torej nezavedno motivirana, da bi bratov domnevni samomor »spremenila« v umor. Ne le, da je to mogoče, pač pa je to v takšnih primerih nepisano previlo. . In ta zdrs se je Furjanovi – po mojem osebnem prepričanju – res zgodil. Številni obrambni mehanizmi nam – torej, ne le njej, pač pa vsakemu čustveno involviranemu »preiskovalcu« – lahko prikrojijo katerokoli resnico, če/ker smo zanjo (nezavedno) motivirani. In žalujoča sestra Barbara Furjan se je pričakovano že pred leti odločila napisati knjigo o bratu natančno zato, da bi dokazala, da njen Blaž ni naredil samomora. Ta fiksna ideja se je skozi film prelevila kar v nekakšno »teorijo zarote«, vsaj tako se vse skupaj čuti pri tistih kritičnih gledalcih, ki niso politično tako kontaminirani, da znajo trezno presoditi, kaj je lahko plod nezavedne želje »filmarjev« (režiserja Dejana Baboska) oz. same Barbare (kot avtorice knjige in (so)scenaristke) in kaj je legitimna interpretacija (a še vedno špekulacija). Tako resne teme, kot je smrt nekega vojaka, se pač ne bi smelo izkoriščati zato, da se napiči nekega političnega nasprotnika.
Kakorkoli že, na premiero sem prišel predvsem zato, da bi pomagal nesrečni mami – FB-prijateljici – razumeti kalvarijo njenega 40-letnega sina in ji potem sina, če se bo dalo, celo rehabilitirati. Zgolj obrobno se mi je sprva zdelo, da bi spotoma razumel še enigmatično smrt nekega vojaka, Blaža Furjana. S to popotnico se mi je torej naknadno zgodilo, da sem trčil na – po mojem mnenju – precej pristranski, torej politično motiviran igrano-dokumentarni film. Zgodba o »sestreljenem helikopterju« in smrti Tonija Mrlaka (iz leta 1991) in tudi afera »Depala vas« (iz leta 1994) je v filmu zelo moteče in razvlečeno vpeta v celotno (osnovno) filmsko fabulo. Blaž Furjan je umrl šele leta 1997 in načeloma nima nič ne s sestrelitvijo helikopterja v vojni leta 1991, ne z afero »Depala vas« (1994). Ta politični (razvlečeni) balast se je v filmu znašel očitno zaradi močne tihe ambicije filmarjev, da (spet oz. dokončno) očrnijo Janšo in mu pripišejo nekaj, kar to po njihovem mnenju »zasluži«, brez da bi (iz)vedeli, kaj točno je v ozadju smrti Blaža Furjana. V kar nekaj kadrih se pojavi Janša – in to na insinuirano negativen način. Janša je bil v filmu t. r. »obsojen«. Žalostno in tragično smrt nekega vojaka se – po mojem mnenju – povsem spodletelo izkorišča za linč nekega politične nasprotnika. To se mi osebno zdi zelo ponesrečeno in moralno sporno, celo izprijeno. To, da si je Barbara Furjan to dovolila, je seveda mogoče (zgolj) razumeti, vendar šele s širšim razumevanjem t. i. transferja, ki je kot fenomen znan iz psihoanalize oz. psihoterapije. Polje čustev je pač spolzko …
Kot »nekonsistentnemu« levičarja, kot intelektualcu in kot dobremu poznavalcu človekove duševnosti, je jasno, da je film – pa bom spet dodal: po mojem mnenju – preprosto slab, ali pa vsaj precej pomanjkljivo koncipiran. Ob tem moram dodati, da imam ob vseh kvalitetah dobro razvit tudi čut za moralno razsojanje. Barbara Furjan (in njena mama, oče in brat) se mi seveda še vedno smilijo. Jezen pa sem pa predvsem na režiserja Dejana Baboska, ki je na stranska vrata v film razvlečeno vpeljal v osamosvojitveni vojni sestreljen helikopter in posledično smrt Tonija Mrlaka, afero »Depala vas« in seveda Janeza Janšo. Motila me je razvlečenost vseh teh »obrobnosti«, ki bi sicer v filmu lahko bile »bežno« omenjene, ampak le v par minutah, na pa, da se je o njih govorilo skoraj pol filma. Ustvarjalci filma si tako spodletelega podžiganja sovraštva med levimi in desnimi – po mojem iskrenem moralnem prepričanju – ne bi smeli privoščiti. Režiser bi moral imeti en sam motiv: izvedeti čisto resnico o ozadju smrti vojaka Blaža Furjana – če se je ne da izvedeti, bi se moralo to v filmu izpostaviti. Meni pa vse skupaj smrdi po znameniti teoriji zarote, čemur so očitno nasedli domala vsi, ki so bili vpleteni v nastajanje filma oz. so v zavajanju sodelovali. Tisti, ki imajo o smrti vojaka Furjana drugo/drugačno mnenje očitno v filmu niso smeli nastopiti, pričati.
V filmu, ki sem ga povsem neobremenjeno gledal – res pa je, da sem tudi ljubitelj zelo poučne TV-serije Mentalist (s Patrickom Jeno) – sem se zdrznil ob številnih forenzičnih in psihoanalitičnih zdrsih. Medtem, ko mi ni bilo všeč (ne)moralno »ozadje« filma, so me v glavo prav bodli drugi, torej strokovni »kiksi«. Določena dokazovanja so bila strokovno-kriminalistično (in psihoanalitično) gledano povsem spodletela. Zdelo se mi je, da se apriorno dokazujejo neke fiksne ideje – pač te, da je bil Blaž Furjan zagotovo umorjen. Asociacije na teorije zarote, ki so po definiciji zgrešene, so povsem legitimne. Tudi nekatere priče, ki naj bi gledalca filma utrdili v prepričanju, da je bil vojak Furjan umorjen, so bile zame precej neprepričljive – vendar moram ob tej moji »ugotovitvi« poudariti, da je moje oko bolj izurjeno pri tovrstnem opazovanju, kot oko in pamet povprečnega laika ali celo (kvazi)strokovnjaka. V filmu bi bilo lahko omenjeno, ali celo skozi demonstracijo prikazalo, da se je vojak Furjan vendarle lahko sam ustrelil in to ravno v glavo, v desno sence. Puška »kalašnikov«, ki ni predolga, to še kako omogoča. Vprašljiva, torej pristranska je vpeljava »strokovnjaka«, ki zelo motivirano in brez skepse trdi, da je samomor s »kalašnikom« nemogoč – in v filmu ni edini, ki to trdi. To preprosto ni res! In to je bilo v minulih 20 letih že nekajkrat celo javno izpostavljeno. Film pa zavajajoče trdi, da samomor s »kalašnikom« ni mogoč. Po premieri sem se celo pogovarjal z dotičnim »strokovnjakom«, ki je to trdil. Iz pogovora z dotičnim »strokovnjakom« sem zgolj ugotovil, da si človek izjemno želel, da bi se opcijo samomora izničilo, in da bi krivdo v končni fazi posledično lahko pripisalo Janši ... Tako se igrano-dokumentarni filmi pač ne delajo – ker to ni moralno prav!
V filmu se »iz neznanih razlogov« ni poglobilo v prvotno pričanje varnostnika (SINTAL-a), ki je na zaslišanju leta 1997 pred televizijskimi kamerami in mikrofoni jasno povedal, da je videl vojaka Furjana, kako je puško, torej cev usmeril v svoje sence na glavi in se – na varnostnikovo grozo – kar ustrelil. Samomor sta takrat videla še vsaj dva policista (Marko Štritof in Martin Kustič), kar je v filmu začuda (bežno) omenjeno! (Te glavne priči bi se še danes lahko dalo na detektor laži in pod hipnozo, in resnica bi se hitro izkristalizirala.) Poprej se je Blaž – potem, ko je očitno grozil, da bo storil samomor – menda celo poslovil od svojcev, predvsem očeta in matere. Dotičnega varnostnika in oba policista bi se torej še dandanes dalo privesti pred kriminaliste/preiskovalce (oz. psihoanalitčno-forenzične strokovnjake), jih izpostaviti detektorju laži, ali jih celo hipnotizirati … in … – veliko stvari bi bilo precej bolj jasnih. In Furjanovi svojci bi bili verjetno bistveno bolj pomirjeni, kot da se sedaj gleda nek »všečen« in čustven film, ki v bistvu ni nič dokončnega razkril, razen tega, da je imel svojevrstno zaukazano sovražno sporočilno vrednost: »Črtite Janšo!«
Tudi kinolog, ki je v filmu »pričal« in razlagal, kako vojaški in/oz. policijski pes reagira ob aretacijah in v podobnih preganjanjih nekega ubežnika, je bil – po mojem videnju – neprepričljiv. Njegov »strokovni« govor je bil zavajajoč. Telesna gestikulacija – kar moramo imeti za simptom (beri: znanilec nečesa nezavednega – npr. nesigurnosti, morda zamolčanja ali celo prikrivanja) – ga je izdajala, da je nesiguren v svoje pričevanje, torej da ne misli povsem iskreno, torej, da ne govori čiste resnice. Psu ni mogoče pogledati v misli, v »obnašanje« in vedeti, ali lahko grize tudi truplo ali samo živečega in upirajočega se človeka. Dotični kinolog nima niti izkušenj na to temo. Nihče tega, kar je dotični kinolog s popolno gotovostjo pričal, ne more vedeti zagotovo. Pes, ki vidi živega človeka, ki ga naj bi napadal – za to je treniran –, ne more v trenutku prepoznati, da se je preganjani človek iz živega ubežnika spremenil v truplo. Pes pač ni tako pameten, niti ni treniran, da mrtveca/truplo pač pusti pri miru. Pes iz svojih treningov pozna zgolj situacijo, kjer ubežnik (živ) obleži – in ležečega oz. mirujočega ubežnika ne pusti na tak način obležanega, kot če bi bil zares že (dalj časa) mrtev. Pes situacij z mrtvim truplom v svojih treningih nima. Pes ne more ločiti, živega, a negibnega oz. mirujočega človeka, od par sekund mrtvega človeka! Če dotični (ali katerikoli) kinolog tega ne ve oz. če tega kot kredibilna strokovna priča ne pove, potem je škoda, da je nastopil v filmu kot (verodostojna) priča.
Legitimnih protidokazov, torej, da je bilo raziskovanje ozadja smrti vojaka Furjana v filmu»elegantno« zapeljalo v pristransko smer, bi našli še kar nekaj. Z določenimi mentalističnimi in forenzičnimi znanji, povezana s psihoanalizo bi se dalo dokazovanje v filmu zapeljati v čisto drugo smer – tudi v to, da je vojak Blaž Furjan vendarle res storil samomor. Film pa je bil seveda posnet zato, da bi Furjanova sestra Barbara dokazala svojo izvorno (fiksno) idejo/željo, da je bil njen brat ubit – s pištolo (in dušilcem).
Meni osebno se »zdi« – beri: po prikazanem imam močno prepričanje – da je bil Blaž Furjan (in njegov sovojak, ime v filmu ni izrečeno (izdano), je pa še kako ključno), »drogiran«. Kako točno, težko rečem. Lahko, da je bil zgolj pod vplivom neke »rekreativne« droge. V nekaterih virih je (ob alkoholu in »travi«/THC) omenjen tudi LSD, s katerim naj bi »vojaški specialci«, ki so Blaža preganjali/lovili, omamili, z namenom, da bi drugi dan pozabil ključne kriminalne dogodke (mučenje nekoga, ki si je »prisvojil« 100.000 DEM od ilegalno preprodanega orožja). Blaž naj bi namreč po eni od verzij skupaj s sovojakom skrivno in naključno videl v hangerju neko »(para)vojaško-mafijsko« (»paravomovsko«) mučenje enega od osumljenih lopovov kraje 100.000 DEM. Teoretska opcija pa je še vsiljena omama (obeh vojakov) z določenimi psihoaktivnimi ali celo halucinogenimi »vojaškimi drogami«, katerih temeljni negativen stranski učinek je tudi samomor (v agoniji), česar osebi sicer nikoli ne bi prišel na pamet. Pričanje sestre – v smer, da njen brat ni načrtoval samomora in kako je njen brat delal plane, v smislu, kaj bo delal, ko se čez par dni vrnil iz služenja vojaškega roka, je torej irelevantno. Da je samomor vendarle mogoč, posredno legitimizira tudi dejstvo, da se je v tistem obdobju (letu) v slovenski vojski dogodilo veliko samomorov (menda kar trinajst!). To je lahko svojevrsten dokaz, da so bili pod vplivom določenih psihoaktivnih (»vojaških«) tablet/»drog« tudi drugi vojaki. To je bila takrat morda celo strokovna doktrina nekega ožjega dela MORS-a ali MORIS-a ali zgolj nekih paravojaških (»paravomovskih«) struktur inkorporiranih v takratno Slovensko vojsko.
Ob vsem tem seveda ne trdim, da vojaka Blaža niso ustrelili. Če izkopljejo truplo in v njegovem telesu najdejo še dva (v hrbet izstreljena naboja – ali pa vsaj dve strelni rani, skupaj tri) – kar bi bilo po 20 letih težko – bi bil umor t. r. dokazan. Je pa zanimivo, da medicinski izvedenec (dr. Alfred Šerko), ki je delal obdukcijo vojaka, ni našel vhodnih ran (od dveh strelov) v hrbtu, ker je bilo kot (špekulacija, teorijah zarote) v minulih letih tudi aktualno. Pri polni moralni odgovornosti (in politični nekontaminiranosti) le trdim, da je film pristransko prikazoval neko vojakovo kalvarijo, in da se je Janšo v filmu posredno in postransko, pa vendarle načrtno »namočilo«, bolje rečeno »napičilo«. In glede na to, da je ena od glavnih prič v filmu, ki si upa fingirati v ta scenarij Mitja Kunstelj, verodostojnost filma močno splahni. Kunstelj (»Mikstone«) je namreč že pred leti v tem kontekstu povedal, da je glavni posredni krivec za umor Furjana Janez Janša, ki naj bi bil ob 100.000 DEM. Takole je pisalo v (levo politično kontaminiranem) Dnevniku (10.6.2013): »Dolžnost je težka kot gora. Smrt vojaka je lahka kot pero. Paravomo je imel v vojašnici Franca Rozmana Staneta domovinsko pravico. Domovinsko pravico, da ubrani lik in delo maršala Janeza. Potem ko je Janeza odnesla Depala vas, smo imeli v omenjeni vojašnici svoje zatočišče. Vročega pomladnega večera (pisalo se je leto 1997) smo v vojašnici razčiščevali izginulo orožje. Med brati paravomovci je izginilo 100.000 DEM. Janez Janša je besnel. Osumljenca smo zvezanega v prtljažniku dostavili v enega od hangarjev. Dežurni in dežurni VP sta se kalila v Morisu, zato ni bilo zastojev. Potem pa katastrofa. Dva mladeniča sta bila v hangarju. Oba na služenju domovini. V hangarju sta se skrila, ker sta konec vojaščine proslavljala z alkoholom in travo. Med mučenjem in teroriziranjem zvezanega ujetnika paravoma se je enemu od skritih fantov utrgal krik. Paravomovcem je padel mrak na obraz. Z uperjenim orožjem so krenili proti ceradi, od koder se je slišal krik. Fanta sta se pognala v beg. Eden je srečno ušel. Drugi ni imel te sreče. Paravomo man RX je iz avta pripeljal psa. Nekaj minut kasneje je pes zavohal prestrašenega fanta. Ta se je pognal v beg. RX je spustil psa. Pes je fanta ujel, podrl in obvladal. Fant je končal pod ključem paravoma. Bolno zamisel, da se fanta zadrogira z LSD, je večina sprejela. Tako naslednji dan ne bi razločil, kaj je realnost in kaj ne. Za vsak slučaj, da vezalk ne uporabi v samomorilne namene, so fanta sezuli in zaprli v keson 150-tke. Dve uri kasneje na fanta ni pazil nihče. Zadet od strupenega LSD, na smrt prestrašen in bos je skočil iz kesona. Pri vratih je pograbil kalašnikovko, ki jo je nemarno odložil njegov stražar, in stekel v noč. Bos, ranjen in v smrtnem strahu je preskočil ograjo in stekel proti ljubljanskemu BTC. Nekaj trenutkov kasneje je podlegel strelnim ranam. Janez Janša in kompanija. Čas bi bil, da nekdo odgovarja. Družina Furjan zahteva odgovore!« Ob tem je treba dodati, da v ozadju tega zapisa stoji povsem levi in proti Janši nastrojeni Ciril Brajer, ki je ene temeljnih »prič« tudi v filmu (ki s samim dogodkom nima nič!). Prav ta dikcija »Janez Janša je besnel,« in »Janez Janša in kompanija,« nakazuje, da bi se izjemno rado Janši naknadno podtaknilo celotno afero »Furjan«, brez dileme, ali je to resnično res. Tudi to, da so sestri Barbari izročili dosje, na katere je namesto »Blaž Furjan« pisalo »Janez Janša« lahko posredno sporoča predvsem to, da je nekdo, bolje rečeno več njih, hotelo Janšo »namočiti«, »napičiti«. Na dosje bi se konec koncev lahko dopisalo kakšno drugo nezaželeno ime – tisto, ki bi se ga hotelo v aferi »Furjan« »namočiti«, »napičiti«.
Jaz osebno malce forenzično (psiho)analiziram takratne okoliščine smrti vojaka Furjana, bi v prvi vrsti rekel, da nekaj sicer res zelo smrdi. Vojak sam, pri čisti – nekontaminirani zavesti – samomora zagotovo ne bi storil. Psihologinja, ki je v filmu (storkovno) pričala v to smer, je bila zelo skopa. Sam sem na temo samomora – tudi vojakov – v preteklosti dal kar nekaj intervjujev. http://siol.net/siol-plus/roman-vodeb-samomorilcev-ne-moremo-psihoanalizirati-na-kavcu-314848 & http://www.zurnal24.si/slovenija/samomor-kot-kazen-62363
V ozadju mora biti (po mojem videnju) precej »malenkosti«. Neka neuradna »(para)vojaška mafija« (»paraVOMO«) v ozadju samomorilnega dogajanja oz. preganjanja vojaka je po mojem mnenju zagotovo bila. In ravno ta »mafija« je vendarle na nek način – tako ali drugače – povezana s smrtjo dotičnega vojaka, ali celo zanjo kriva, vendar morda zgolj posredno. To je v filmu sicer nakazano. Toda sam filmski prikaz – z nekaj (pre)drznimi kadri – je preveč direktno, torej insinuirano fingiran na/v Janšo – kljub temu, da je v filmu prikazano, da je Blaža ustrelil policist! Če je bil vendarle na delu »paraVOMO«, ni nujno, da je v ozadju Janša. Kunstelj je namreč v filmu »nepazljivo« nakazal, da omenjeni »paraVOMOvci« niso imeli nikogar – nobene avtoritete – nad seboj, nikomur niso odgovarjali ... Konec koncev je bilo v iz filma razvidno, da so po mnenju Furjanove umor zagrešili navadni policisti. Do tja – do Policije – pa Janša verjetno/vendarle ni segel ...
Indicev, da vojak Furjan ni bil čisto »pri sebi« med svojim nočnim beganjem, in da eventualni samomor nikakor ni bi bil njegova povsem »trezna« in avtonomna odločitev, je kar nekaj. Če se je zgodi samomor, je bil le-ta predvsem posledica nekih poprejšnjih dogodkov, v katere je bil kot vojak – oz. oba vojaka – vpet in o čemer so govorili nekateri ključni pričevalci in/oz. »paravojaški mafijaši«, »paravomovci. Vojakova psiha je bila po moji oceni in profiliranju morda (kemijsko) zastrupljena z neko »vojaško« psihoaktivno tableto (sumljivega ali uvoženega in nepreverjenega porekla), ali pa kar z navadno »drogo« (in prav o LSD drogi je bilo govora, vendar ne v filmu – ker to ne bi bila voda na mlin filmskim ustvarjalcem). Menda je bil aktualen tudi alkohol in »trava« (kot posledica končevanja vojaškega roka, kar lahko razberemo iz drugih virov). Če bi meni osebno – ali kakšnemu (zares) neodvisnemu preiskovalcu – bilo omogočeno profiliranje ključnih akterjev oz. tudi filmskih pričevalcev, če bi vključili detektor laži prič, ali celo hipnozo, bi se ta 20 let stara enigma morda hitro razvozlala – in to zelo verjetno »malce« drugače, kot je bilo prikaz(ov)ano v filmu. Na koncu se v filmu celo (na silo) operira z »dejstvom«, da je bil vojak ustreljen s pištolo (in dušilcem) celo trikrat, od tega dvakrat v hrbet. Iz nekaterih drugih virov (ki »navijajo« za scenarij, da je bil vojak umorjen) se da razbrati, da je bil vojak ustreljen iz avta; v filmu pa sta (insinuirano) prikazana dva vojaka, s strelnim orožjem v roki in dušilcem, ki mu grozita. Na drugih mestih/virih se da celo prebrati/slišati (to pove sama Barbara Furjan), da je bil strelec policist, in da je njegovo ime celo znano. Slednje v filmu sicer ni bilo izrečeno, izpostavljeno je bilo na drugih mestih – v filmu pa se je vendarle pokazal kader s strelom policista.
To, da se vojakovi sestri Barbari naknadno izroči dosjeje o smrti njegovega brata – kakor je bilo prikazano v filmu – in da se na dosje naknadno pripiše še ime »Janez Janša«, je lahko revanšistično insinuiran trik, ki se ga sicer da (še sedaj) razkrinkati, in prav lahko je temu triku Barbara Furjan zgolj naivno nasedla. Prav lahko bi na tem dosjeju takrat dopisali ime Milan Kučan, Janez Drnovšek ali celo Tit Turnšek, ki je bil takrat Obrambni minister.
Kakorkoli nek neobremenjen gledalec, bolj rečeno forenzično-kriminalistični strokovnjak gleda na film, se da v njem zaznati še veliko spornosti in zdrsov. Jaz osebno bi jih še več »videl« oz. forenzično in psihoanalitično razbral, če bi imel dostop do relevantnih podatkov oz. se pogovarjal s pričami, kjer bi lahko analiziral njihove simptome. V tem zapisu pač ne morem vsega razkriti oz. povedati. Sedaj sem se osredotočil predvsem na film, ki se mi zdi slab, tudi preveč kontaminiran s čustvi. Jezi me politična pristranskost, torej leva kontaminiranost. Filmski ustvarjalci, predvsem režiser in scenarist(ka) se iskanja resnice o vojaku Furjanu – po mojem videnju – niso lotili resnično iskreno, pač pa t. r. (kriminalistično) diletantsko. Meni se »zid«, da so bili zgolj »ujetniki lastne fiksne ideje/želje/ambicije« (in kontaminiranosti s teorijo zarote), namesto, da bi angažirali (nepristranske in neodvisne) kriminaliste in (zasebne) detektive ter psihoanalitične forenzike. Družina Furjan – beri: vojakova sestra Barbara Furjan – se je po mojem iskrenem prepričanju obrnila na nekaj napačnih, politično kontaminiranih, ljudi, a očitno »pravih«, saj je film doživel premiero. Če film ne bi bil »antijanševski«, sploh ne bi mogel (produkcijsko) nastati – sploh pa se ne bi izšla finančna konstrukcija. Film je namreč zamolčal nekatere argumente – morda namenoma, morda zgolj v objemu neznanja (in fiksne ideje/želje) –, skozi katere bi se dalo sklepati, da je Furjan vendarle storil samomor; vendar samomor, v katerega je bil t. r. pahnjen preko »vojaških« psihoaktivnih tablet/»drog«, torej svojevrstnih psihoaktivnih stimulusov, ki so po eni strani hrabrili, torej dvigali pogum in agresivnost (testosteron), po drugi strani pa botrovali temeljnemu negativnemu stranskemu učinku: samomoru. Razbrati bi se dalo tudi to, da je bil vojak Furjan (skupaj še z najmanj enim sovojakom) vpletena v ilegalno preprodajo »nečesa« – bodisi drog, kot je bilo omenjeno v filmu, ali pa celo orožja (vrednega 100.000 DEM). Tudi to, da naj bi bil Furjan kot voznik tovornjakov, ki naj bi »nekaj« preprodajali, tudi po končanem služenju vojaškega roka, je bilo nakazano. Vendar se zdi, da je imel – za razliko od njegovega sovojaka – dovolj močan Nadjaz (beri: vest, ki v moralno spornih situacijah peče). Pri svojem begu je varnostnika, od katerega je »ukradel« čevlje (da je lažje bežal), prosil, naj pokliče Policijo. Policija pa je vendarle simbol pravičnosti – simbol dobrega (ojdipskega) očeta, ki ga je Blaž imel. Zato se je – po moji psihoanalitični presoji – lahko tu premislil in izstopil iz kriminalne paravojaške združbe, s katero naj bi domnevno nameraval (kot šofer) sodelovati tudi po končanem služenju vojaškega roka (seveda, če ni ta verzija resnice insinuirana teorija zarote oz. »iz trte izvita«) …
Kakorkoli film obračam in kakorkoli obračam kalvarijo vojaka Furjana (in njegovega kolega) se mi zdi, da bi morali moralno dogovorni in politično nekontaminirani strokovnjaki stopiti skupaj in še enkrat zaslišati vse priče takratnih dogodkov. Današnja znanja in forenzične tehnike – detektor laži, hipnoza in še kaj – bi še(le) danes omogočile najti čisto resnico o kalvariji vojaka Furjana (in njegovega še sedaj trpečega sovojaka) . Še vedno se da izvabiti resnico iz prič oz. izluščiti resnico iz nekaterih dejstev. Povsem mogoče je, da bi nekatere priče danes, po 20 letih, v imenu moralnega imperativa, vendarle pripravljene odkrito spregovoriti o takratnih dogodkih, torej tudi smrti Blaža Furjana in tudi o ozadju 20-letne psihične kalvarije takratnega Blaževega sotrpina. Tiste, ki niti danes nočejo govoriti, bi se lahko takoj – ali pa za nazaj – prepoznalo kot lažnive; in tudi to bi imelo svojevrstno sporočilno vrednost. Nekaj sorodnikov Blaža Furjana (in še kdo od vpletenih) si vendarle zasluži resnico – in to čisto resnico in ne tisto insinuirano iz filma »V imenu resnice«.

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 22. Nov 2019 at 08:27

1074 ogledov

Iščem novo moderatorko!
Takole je obupala Sanja Kranjc, ki je bila predvidena kot moderatorka na predstavitvi knjige PRVI SPOL, ki sem jo želel predstaviti na 35. slovenskem knjižnem sejmu. Ali imate kakšne predloge, katera moderatorka bi lahko zamenjala Sanjo. Takole se je izpovedala: Lepo pozdravljeni! Moje ime je Sanja. Ja tista Sanja, ki bi se v četrtek 28. 11 ob 15 uri v Cankarjevem domu, lepo umirjeno pogovarjala skupaj z Romanom Vodebom, o njegovi knjigi Prvi spol. A očitno sem še do predvčerajšnjim verjela, da bom to lahko v miru tudi speljala. Ni mi bilo jasno, kako lahko nekdo knjigo, ki pravzaprav ženske, v primerjavi s feministko Simone de Beauvoir (knjiga Drugi spol), postavi na mesto prvega spola (ja jst sem knjigo celo prebrala) prikaže kot žaljivo do žensk. Tudi zato sem tako močno želela ta pogovor izpeljati. Verjemite mi, da sama nikoli ne bi svojega telesa, ki ga spoštujem in cenim, dala poleg nekoga ki bi bil do mene žaljiv ali celo sovražen. Priznam, ker je Roman kontraverzen in tudi provokativen, sem želala skupaj z njim diskutirati o njegovih pogledih. Nikogar s tem nisem želela podpirati, ali delati reklame. Vedno sem uživala v pogovorih z nekom, ki razmišlja na drugačen način kot jaz. In ta vpogled sem želela deliti z vami. Dovolila sem si to svobodo in nikoli nisem želela biti nesvobodna v svojem razmišljanju in prepričanjih. Ko sami sebi dovolimo to svobodo, potem lahko svobodo razmišljanj dovolimo tudi drugim. In tako sprejmemo človeka. Feminizem je naredil mnogo dobrega (zaradi njega imam ogromno pravic tudi sama), a ta današnji "ekstremni" feminizem, po mojem mnenju dela več škode kot okoristi. Ker nastopa z jezo,nasiljem ter sovraštvom. Z energijo, ki je totalno destruktivna, čisto nič ženstvena. Sama bi rekla da tudi moška ni. Ker pravi moški ščiti, daje varnost, ne pa sesuva (in ne boste verjeli: Roman sam je rekel, da mi ne priporoča, da pridem, a jaz sem še kar vztrajala, dokler nisem videla, da gredo stvari v nenormalne razsežnosti). Občutek je, da bi s svojo držo želeli uničiti vse kar je ženskega in žensvenega samo zato, da bi bile enake moškim. Ampak enake nismo, ne v konstituciji telesa, ne po strukturi možganov, ne po čustvovanju itd. In ko bomo najprej me sprejele svojo naravo, ne bomo več želele biti enake moškim.Tako se vedno znova me same postavimo v pozicijo drugega spola. Da lahko ohranjamo svojo podobo oz. neke družbeni konstrukt še naprej. Tukaj so morda na mestu vprašanja: "Katero potrebo želimo uslišati, ko želimo biti enake moškim, je občutek, da bi potem bolj pripadale, da bi nas bolj sprejeli, da bi bile bolj ljubljene,da bi imele večjo kontrolo?" Ker je ta knjiga sprožila toliko prahu in nasilja (to kar očitate Romanu, žal sedaj počnete vi), sem se odločila, da pri pogovoru ne bom sodelovala, ter vam ne bom dala tega veselja, da bi mi postavili kakršnokoli vprašanje. Ne želim svojega telesa vnašati v energijo nasilja in sovraštva, predvsem ne zato, ker v sebi nosim novo življenje. Ne bi rada, da še predno začne to življenje na Zemlji začuti, da je tukaj strah, sovraštvo in nasilje. Želim, da dokler je še v meni, uživa v ljubezni in miru ter posluša same lepe stvari. Ko pride iz maternice bo očitno dovolj časa da ga pripraviva z očetom tudi na to. Vam pa želim iz vsega srca vse dobro :) P1S2: vem, da bo sedaj s tem sporočilom razočarala tiste, ki ste me podpirali, tako kot sem razočarala tiste, ko sem se odločila za pogovor (ja čeprav ne vem kako imam lahko takšno moč za vaše notranje stanje :) ) Veste kaj, najbolj pomembno mi je, da nisem razočarala sebe. Za enkrat se RAZOČARANA GOSPODINJA PRI SEKSOLOGU še vedno dogaja. Danes (petek) v Cekrvenjaku (Prekmurje), jutri (sobota) Kozina/Hrpelje (Primorksa), v nedeljo Petrvče (Savinjska dolina). Vsredo pa Maribor (KGB), v petek pa potem še Novo mesto, sobota Poljčane, nedelja Rače-Fram.

Thu, 14. Nov 2019 at 15:42

716 ogledov

Simič Vs. Vodeb - 2. del
Glede na to, da najbolj vneti sadisti (na Twitteju in YouTube) želijo nadaljevanje dvoboja »Simič Vs. Vodeb« – prvi del se je zgodil na Faktorju 6. novembra – moram par stvari razložiti. Kdo je v tem dvoboju zmagal, je stvar individualne presoje. S kapitalizmom zaslepljeni desničarji, ki ji kap zadane, že ko Luko Meseca vidijo (in slišijo »L« od Levice), bodo seveda videli zmagovalca v Ivanu Simiču. Glede na to, da sem zadnje desetletje precej nepriljubljen na levi, me tudi mnogi levičarji ne vidijo prav v lepi luči. Faktorja normalni levičar pač ne more gledati, ker je neobjektiven in zato neprebavljiv. Toliko politične pristranskosti kot Faktor – gre za ukrivljenost v desno – si privošči le še Nova24TV. Kakorkoli že. Tule si lahko – vsi desničarji, ki me polivate z gnojnico – preberete dve pozitivni repliki, ki sem ji dobil na domači E-mail. """"Spoštovani. Včeraj sem gledal oddajo na TV3 (Faktor), kjer ste med drugim bili tudi vi komentator. Zelo se me je dotaknila vaša odprta, neposredna, jasna ter ne nazadnje tudi zelo pogumna stališča in izjemna komunikacija, kot tudi izrečena opozorila (ali bojazni) kaj se lahko v bodoče pripeti v naši skupnosti/državi. V celoti se strinjam z vašimi ugotovitvami, žal pa vse res nekako vodi v smer, katero ste napovedali. Videlo se je, da za svojimi stališči zares stojite in to zagotovo niso bile besede v prazno. Upam, da so vas gledalci vsaj nekoliko uslišali, zagotovo pa so videli tudi vašo obrazno mimiko, ki je kazala na vaše prepričanje in skrb. Glede na videno in slišano Vam lahko le čestitam in želim še naprej vse dobro. Lep pozdrav iz obale. LP Andrej""" """Spoštovani! Čestitam vam za vašo borbo v Faktorju, ki sem ga pravkar gledal. Na žalost je s Simičem preveč vlekel tudi Pertinač. Ker sem bil v mnogih takih bitkah razumem, da sredi vihre ne prideš do učinkovitih poudarkov, protinapadov, recimo, da bi od Simiča in Pertinača zahteval, da utemeljita pravičnost prenizkih plač velikega dela delavcev, ki z njimi ne morejo s svojimi družinami spodobno živeti, itd. Sicer sam Luka Meseca ne spoštujem – lažna Soroševa levica, on dejansko sabotira za Kučanov klan in Globaliste (kapitalistične imperialiste), z vašo razpravo pa se zelo strinjam. LP Marjan""" Drugega dela dvoboja »Simič Vs. Vodeb« ne bo, ker me sogovornik sploh ne razume. Ne šteka bistva mojih replik. Spreobrača moje misli in celotno temo … Njegovo branjenje oz. »pariranje« je popolnoma mimobežno, konceptualno zgrešeno. Vselej, kadar mi replicira, zgreši bistvo – »mimo useka«. In če za nameček o Luki Mescu še misli, da je – kot je rekel – šel v politiko zato, da bi dobro živel, torej dobro zaslužil, potem res ni vredno izgubljati besed s takšnim sogovornikom. In če rečem, da se je Sonja Šmuc v »dvoboju« z Lukom Mescem »kurčila« on pa reče, da se ni, potem je res vsaka nadaljnja debata brezpredmetna in odveč. Za nameček – ko se ustraši za svojo rit – pa še reče, da pozivam ljudi k uporu, in svetuje, da posnetek najinega soočenja ne bi smel iti v javnost – jaz pa sem zgolj in samo z umom napovedoval in svaril, kaj se lahko zgodi, če se bodo razlike med bogatimi in revnimi še kar naprej povečevale – potem res nima smisla kakršnakoli nadaljnja debata. Naj (si) nekdo izpiše magnetogram in razmeji minutažo dotičnega Faktorja in … Toliko absurdov, kot sem jih doživel na zadjem mojem Faktorju in kontekstih, ki so sledili na družbenih/družabnih omrežjih, nisem doživel niti takrat, ko sem se šel kregat v Caffe Open, ko so geji in lezbijke (beri: LeGeBiTrovci) usekali po meni z vsemi topovi. In ker nisem ne lev, ne desen, pač pa nekonsistetno sredinski – s srcem na levi, pišoč z desno, glave pa imam obe na sredi. Pa še tole: 

Sun, 13. Oct 2019 at 20:36

1717 ogledov

Prvi spol - knjižnica Jožeta Mazovca
Danes, 14. oktobra ob 19h bom imel v knjižnici Jožeta Mazovca v Ljubljani (Moste) predavanje o Ženskah. Predstaviti nameravam svojo knjigo ”Prvi spol”. Svoj ekspoze bom zastavil takole: Knjigi Prvi spol sem vseskozi nameraval dati podnaslov »Prvi spol – ali: penis in ženska želja« … – celo napovedoval sem ta(k) naslov; vendar sem si »iz vljudnosti« premislil, kljub temu, da je opcija takšnega provokativnega naslova – zaradi vsebine knjige – povsem upravičena. Feminizem se da sesuti predvsem skozi tematiziranje seksualnosti samih feministk – tako aseksualnih »moškinj« (ki se v seksu z moškim(i) zdijo same sebi koitusno ponižane in celo »premagane« oz. poražene), kot tudi lezbijk, ki se jim penis tako ali tako gnusi. Večina njih ima penis degradiran na raven dreka – sperma pa jih asociiran na smrkelj ali gnojni izcedek (s statusom bacila/klice, strupa) ... Antifeministični elaborat, ki vam ga ponujam v branje v obliki te šokantne knjige je poln (proti)argumentov, s katerimi bi rad ljudem – tudi (levim) politikom in akademski srenji, ne nazadnje pa tudi samim feministkam (in LeGeBiTrvocem) – dopovedal, da je kritika feminizma (kot družbene ideologije) tehtna in upravičena. V feminizem sem interveniral skozi Freud/psihoanalizo. Psihoanaliza dejansko in povsem upravičeno feminizmu piše smrtno obsodbo. Feministke je psihoanalize strah. S psihoanalizo se feministke ubadajo vse od Simone de Beauvoir naprej. Skozi Freuda in njegovo psihoanalizo je namreč jasno, da feminizem – tak, kakršnega pri nas poznamo zadnji dve desetletji – nima v družbi kaj iskati. 1. Feminizem kot (nora) ideologija; 1.1 Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem; PRVI VAL FEMINIZMA (Od Mary Wolstoncraft do Freuda) DRUGI VAL (od Simone de Beauvorir do seksalne revolucije, »Globoko grlo«) TRETJI VAL (po letu 1972) 1.2 O ideologiji; 1.3 Kako (konkretno) deluje ideologija feminizma; 1.3.1 Pekinška konferenca (1995); 1.3.2 Feministke so pokvarjene lisice – ali: »Poročilo Lunacek«; RESOLUCIJA (Urlike Lunacek) – UKINJA SE SPOL (uveljvlja se GENDER!) UZAKONJANJE UMETNIH OPLODITEV SAMSKIH ŽENSK. PRAKTICIRANJE SEKSA Z ISTIM SPOLOM JE NORMALNO! 1.4 Freud, (dva) spol(a) in (njegova) psihoanaliza; 1.5 Še vedno o Ojdipu in kastraciji (tudi skozi Lacana); KLJUČNO POGLAVJE (cankarjanska mati str. 56+59) 2. Problem spoznanja – ali: je sploh kaj resnično res?; POMEMBNO! 3. Sadovi ali gnilobe feminizma?; 3.1 Feministični absurdi; 3.2 Zakon o enakih možnostih (moških in žensk); 3.2.1 Nacionalni program za enake možnosti – resolucija; 3.3 Ženske v politiki – ali: o ženskih/spolnih kvotah; 3.4 Ženske na vodilnih položajih; 3.5 Ženske v znanosti; 3.6 Alfa ženske?!; 3.7 Ženske v športu; 3.7.1 Kaj pa športnice in seks(ualnost)?!; 3.7.2 Pretepaške, predrzne in pogumne; 3.7.3 Resolucijske prisile, vsiljevanje, pranje možganov; 3.7.4 Ali bodo vrh ženskega športa v prihodnje krojile lezbijke?; 3.8 Človekove pravice in spol v športu; 3.9 Ali so lezbijke ženske?!; 3.10 Ženska seksualna ustrežljivost in libidinalno trgovanje; 3.11 55. člen Ustave in umetne oploditve samskih žensk; 3.12 14. člen Ustave; 3.13 Izpoved sina (nizozemske) feministke; 3.14 Psihopatokracija; 3.14.1 Psihopatokracija feministične in LeGeBiTrovske manjšine; 3.14.2 Homoseksualnost kot motnja, deviacija ali bolezen?; 3.14.3 Homofobija ali heterofobija?; 4. Porodniški dopust za očete?!; 4.1 Zabloda par excellence: porodniški dopust za očete; 4.2 Atentat na otroka (in materinstvo); 4.3 Mojster Donald Winnicott; 4.4 Profeministični aktivizem; 5. Erving Goffman; 5.1 Sex vs. Gender – ali: »Goffmanove pripovedke«; 5.2 Goffman in oglaševanje; 5.3 Ritualizacija podrejenosti?!; 5.4 Ritualizacija pasivnosti?!; 5.5 Ženska, deklica, mladost in staranje; 5.6 Kode moškosti/možatosti/faličnosti; 5.7 Kode ženskosti in falične ženske/»moškinje«/lezbijke; 5.8 Goffmanove zablode in njegova aseksualnost; 6. Simone de Beauvoir – Drugi spol, ki vlada; 6.1 »Ženska se ne rodi, ženska se postane«; 6.1.1 Prva knjiga/»zvezek«; 6.1.2 Druga knjiga/»zvezek«; 7. Feminizem kot zabloda; 7.1 Sado-feminizem in moška simbolna kastracija; 7.2 Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!; 7.3 Načelo ugodja – ali: o aritmetični sredini družbene sreče; 8. Penis in ženska želja; Ko smo nagovarjali knjižnice, da bi gostile predstavitev knjige, se je dopis glasil takole: “Roman Vodeb, eden izmed najmarkantnejših slovenskih kritičnih mislecev (s psihoanalitično valenco), je po osmih letih izdal svojo novo (šesto) knjigo – »knjigo, kot je še ni bilo«. Knjigo, ki bo dvigovala prah, burila duhove, jezila feministke … Knjiga je v svojih delavnih verzija imel ob udarnem naslovu še podnaslov »PRVI SPOL« »… - ali: penis in ženska želja«. Vodeb zopet – tako kot v njegova prejšnji knjigi »O spolu« (iz leta 2011) – psihoanalitično tematizira spol, bolje rečeno ženske in/oz. »moškinje«, njihovo seksualnosti in (seveda) feminizem. Tudi tokrat je Freudova psihoanaliza tisti miselni koncept, skozi katerega Vodeba skuša razložiti, zakaj sta spola različna in od kod se napaja feministična tendenca po izenačevanju moških in žensk. V precep s torej (spet) znajde feminizem kot družbena ideologija, ki ima namero izenačevanja obeh spolov. Tokrat gre za nekakšen antifeministični elaborat, skozi katerega se Vodeb t. r. zoprstavlja feministični »bibliji« francoske eksistencialistične filozofinje Simone de Beauvoir imenovane »Drugi spol«. Vodeb refleksno in elaborativno ženske ustoličuje kot »prvi spol«, zato je tak tudi naslov te njegove knjige. Ker je ciljna publika knjige Prvi spol zelo široka (brali jo bodo profesorji, strokovnjaki in znanstveniki, kot študijsko gradivo študentje, napisana pa je tako, da bo po njej posegel tudi marsikateri naključni bralec, saj je knjiga napisana tudi z mislijo na laičnega bralca), si želimo, da bi bila knjiga dostopna v vsakem kraju po Sloveniji.”” ITD. ITD. ITD. PS: Učinek tega dopisa je bil nikakršen. Zdaj vas pa sprašujem: KAKO NAJ SPREMENIM DRUŽBO NA BOLJE, ČE MI NIHČE NE POMAGA?!

Sat, 5. Oct 2019 at 10:27

1412 ogledov

Greta, njeni »gretofili« in »greteni«
Že nekaj let pišem za informator/"revijo"/glasilo ZIFS, ki je namenjeno invalidom. In zanje sem se o Greti Thunberg malce bolj razpisal kot za Fokuspokus. A teksta mi niso objavili, ker ... menda imajo v svojih vrstah tudi avtiste. No, jaz Grete nimam za invalidne. Moti me njena mladostniška, celo otroščja nadutost, ki je morda res del oz. simptom njenega avtizma. Ko me je na FB nekdo vendarle malo sprovociral - imam pa za kar "sčajmanega" in njegovo mnenje resno jemljem - sem dodal še tole: "Zame je Greta neresna. Nje jaz pač ne morem jemati resno. Je pa res, da če bi mene nekdo vpršal (za nasvet), kako bi bilo mogoče zmanipulirati množico ("ovce") in jo potegniti v neko smer, bi rekel: ""Nekega otroka - najbolje, da deklico - poiščite, ji operete možgane in "upravljajte" z njo ... In s tem/takim/tovrstnim trikom lahko za seboj potegnete maso naivnih "ovc", ki jih boste lahko zapeljali v to ali ono stran, z njimi upravljali ..."" Kakorkoli že, moj tekst za ZIFS se je glasil takole: Že pred časom so moji feni pritiskali name – v smislu, kdaj bom kaj napisal o Greti. Rekel sem jim: »O Greti bom pisal, ko bom na dopustu na Kreti.« V resnici sem o Greti nameraval molčati, jo t. r. »prešpricati«. Ni se mi zdelo vredno izgubljati časa in energije za neko avtistično najstnico, ki jo v resnici ne cenim toliko, da bi o njej pisal. Pa tudi tale modna ekološka muha »globalno segrevanje«, mi gre malo na živce – ker: meni se zdi, da se Zemlja v tem obdobju prej globalno ohlaja, kot pa segreva. No, tudi o etiologiji narcizma veliko vem, in se mi po drugi strani zdi tudi narobe, da se tako mlada najstnica spušča v svetovni medijski eter in soli pamet odraslim. To je za razvoj njene duševnosti namreč škodljivo.  Ampak, ker je avtistka, bi lahko bili njeni ekološki izlivi besa tudi simptom njene bolezni oz. z njo povezan. No, končno pa me je vendarle premamil Twitter – mogoče tudi zato, ker imam Facebook, zaradi mojega ostrega jezika, že tretjič to leto blokiran za en mesec. V osnovi me pri Greti moti, da se medijska pozornost posveča neki »smrkavi« najstnici, ki bi – če bi bila modra in uslišala Wittgensteina – morala molčati o stvareh, o katerih se ne da tako vehementno govoriti, kot govoriči ona. Resnost in relevantnost njenih govorov spotika ravno ta njena »smrkava« izjavljalna pozicija – ta je napačna, prešibka je. In kot taka se ne more in ne sme delati pametno o tako občutljivi in kompleksni temi, kot so podnebne spremembe in globalno segrevanje. Če bi vse to, kar govori ona, govoril kakšen priznan klimatolog, bi se splačalo prisluhniti in zamisliti. No, da ne bo pomote, tudi kadar se kakšni politiki delajo strokovno pametne – pri nas je to (v kontekstu podnebnih sprememb) Branko Grims (SDS) – mi gre to skrajno na živce. O podnebnih spremembah je treba molčati, če se človek resnično ne spozna na to področje – in politiki (ter nadobudne najstnice in najstniki) se na podnebne spremembe ne spoznajo dovolj. Po moje se bo Greta, z vsem svojimi medijskimi ekscesi nekaterim malce »priskutila«, celo zasrala … Njena zaletava ekskurzija v drobovje klimatskih sprememb in v (domnevno) globalno segrevanja je – vsaj zame – problematična. Meni se zid, da bi morala biti pri svojem ekološkem aktivizmu bistveno bolj previdna. Leva (svetovna) politična scena jo izkorišča in ščuva (proti desnim, ki jo grajajo). In spet se prepiramo za oslovo senco – in to na svetovnem političnem nivoju. Za sociološke sladokusce pa je prišla Greta kot naročena. Ravno na krilih njene nergavosti in zaletavosti se da posredno proučevati mnoge segmente človeške naivnosti, tudi gluposti. Celo Slavoj Žižek je postal »gretofil« … Zaostajati ne želi niti kolumnist Miha Mazzini. Veliko bolj previden in celo skeptičen je Marko Crnkovič.  Zame so – tudi tokrat – ljudje postali nekakšni »greteni«, ker se nekritično postavljajo na stran Grete. Na področju (teoretske) sociologije Gretin »gretenizem« vendarle terja določen miselni napor, kritično mišljenje (in míslenje), skratka drugo mnenje … V kontekstu Gretinega ekološkega »gretenizma« in njene involviranosti bi bil moj interpretativni doprinos seveda psihoanalitično obarvan. Špekuliral bi v tole smer: Greta se najverjetneje tako predrzno in predano – celo fanatično – zaganja v podnebne spremembe zato, ker se v njenem  nezavednem dogajajo – beri: spontano se ji vračajo – nekateri simbolnih procesi vezani na Zemljo in njeno (v otroštvu doživeto) primerno družino. Povsem legitimno je reč, da se je Greti Zemlja kot človekov bivanjski prostor, povezala s potlačitvami vezanimi na njeno primarno družino, znotraj katere – ali pa zgolj v povezavi z njo – se je nekoč (za psihično realnost male Grete) dogajalo nekaj pomembnega, verjetno slabega. Prva špekulacija je tale: najverjetneje sta se starša pred njenimi očmi prepirala, ji grenila življenje, in »bivanje« v družini – kot o njenem prvem in primarnem bivanjske/življenjskem prostoru – je bilo za malo Greto zato neznosno. Druga legitimna špekulacija bi bila tale: morda je bilo kaj narobe z lastniki stanovanja, v katerem je družin Thunberg živela … Mogoče so Gretini starši neprestano tarnali, kako brezsrčni, morda nesmotrni in celo krivični so lastniki oz./ali upravljavci stanovanja (poslopja, zgradbe), v katerem je družina Thunberg živela v času Gretinega (zgodnjega) otroštva ... Definitivno gredo moje interpretativne psihoanalitične špekulacije v smer, da se je Greti sedaj potlačena infantilna stiska (vezana na primarno domovanje) simbolno vrnila v obliki ekološko obsedenosti z onesnaženim planetom … Ali so ti (beli) politiki Gretini simbolno vrnjeni starši ali pa gre za simbol (eventualnih) lastnikov/upravljavcev stanovanja, v katerem so Thunbergovi nekoč živeli (ga uporabljali), je težko reči – ker pač teh informacij nimam(o). Gretino zaznavanje nesmotrno, celo uničujoče ekološke politike je lahko posledica simbolizacije »nesmotrne družinske politike (prepiranja)« ali pa nesmotrne oz. uničujoče stanovanjske politike najemodajalcev oz. lastnikov/upravljavcev dotičnega stanovanja … PS: https://www.roman-vodeb.si/

Wed, 2. Oct 2019 at 09:43

635 ogledov

Šport in seksualnost - 4. del
V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM NEKAJ TEKSTOV, KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"): Seksološki podlistek se s tem prispevkom izteka. Glede na to, da se je 6. maja 1856 rodil Sigmund Freud, oče psihoanalize (posledično je seveda Freud tudi pionir seksologije), bo ta zadnji seksološki prispevek namenjen prav vlogi tega vélikega in prelomnega misleca v svetovni humanistiki in družboslovju. Po Freudovem mnenju in po iskrenem prepričanju velikega dela filozofske elite (ne samo slovenske), se mimo razumevanja seksualnosti ne da razumeti nobenega segmenta človeške družbe – no, tudi velik del živalskega sveta, še posebej človeku podobnih opic, je mogoče razumeti, če se razume celoten kontekst (spolnega) parjenja oz. boja samcev za samico.   Freudov opus je pred dobrimi 100 leti tako pretresel takratno konzervativno družbo, da ni čudno, da se ljudje še danes niso popolnoma sprijaznili s Freudovimi oz. freudovskimi psihoanalitičnimi resnicami o človekovi duševnosti in družbi nasploh. Če hočemo ali ne, Freudova klasična panseksualnost je vselej obstajala, vsaj za laike, čeprav se mnogi sodobni freudovci trudijo, da bi jo preformulirali oz. predrugačili, jo nevtralizirali. Tako v svojih številnih spisih o psihoanalitični tehniki, znamenitih 5 analizah (obe knjigi je založba Analecta izdal v letu 2005), kot tudi v številnih ostalih spisih, je Freud mestoma večkrat jasno in transparentno razlagal, da je človekova duševnost v svojih temeljih seksualna. Res je tudi, da je Freud z leti svoj širok pogled na človekovo seksualnost obširno razložil in ga na ta način malce deseksualiziral, vsaj na videz. V spisu O psihoterapiji iz decembra 1904 je med drugim zapisal: »Vem, da je postalo moje poudarjanje vloge seksualnosti pri nastanku psihonevroz splošno znano. /…/ … množica ima v svojem spominu le malo prostora; od neke trditve ohrani le grobo jedro in si ustvari neko skrajnost, ki se jo ni težko zapomniti. Morda si nekateri zdravniki predstavljajo vsebino mojega nauka v tem, da nevroze v zadnji instanci zvajam na seksualno odrekanje. /.../ Seksualna potreba in odrekanje – to je zgolj en dejavnik, ki je na delu v mehanizmu nevroze.« Priznati moramo, da se (po Freudu) seksualnost nahaja v epicentru skoraj vse psihopatologije. No, tudi normalni svet se dogaja po notah, ki jih diktira človekova, v  seksualnost ujeta, duševnost. Če dobro razumemo vlogo seksualnosti, lahko razumemo vrsto zapletenih družbenih oz. kulturnih dogajanj – tudi šport. Toda, ker naša zavest v resnici ne ve, kaj naše nezavedno resnično misli – in nezavedno vselej misli seksualno – je s pozicije zavesti nemogoče zaznati tiste odločilne (seksualne) zakonitosti in resnice po katerih se svet vrti. Da je šport v svojih temeljih povezan s seksualnostjo, je nemogoče dokazati na tak način, kot je v fiziki ali kemiji mogoče dokazovati določene zakonitosti in aksiome. Kot pionirju psihoanalitične (teoretske) intervencije oz. interpretacije športa (vsaj v Sloveniji), mi je bilo velikokrat očitano, da imam razvito bujno fantazijo, da pretiravam z vpletanjem seksualnosti v razumevanje športa, in da vse skupaj ni res. Znameniti psihoanalitični odpori seveda onemogočajo sprejemanje seksualnih teorij in interpretaciji. Le kdo bo verjel tezi (teoriji), da npr. »gol (v resnici) ni gol« (temveč simbolni nadomestek za ženske genitalije), da npr. fenomen dolgih skokov (pri smučarskih skokih oz. poletih) ali metov (pri atletiki) ali velikih mišic (pri body-buildingu) v svojih temeljih nezavedno in simbol(ič)no povezan z »(večno premajhno) moškostjo«? Tudi če bi kakšen športni sociologi sumil, da se vsa slovenska evforija, ki se že desetletja dogaja pod Poncami, dogaja na račun »kronične (slovenske) (pre)majhnosti«, ki je seveda povezana z infantilnimi kastracijskimi dogodki, si tega ne bo upal naglas povedati ali zapisati v okviru kakšne (resne) raziskave oz. diskurza. Planiški oz. športni fanatiki ga bi »izžvižgali«. Jeznih protestiranj sem bil nemalokrat deležen tudi sam – še posebej s strani profeminističnih ljubiteljic športa. No, Freud je bil v takšnih kontekstih stoično neizprosen. Jasen in transparenten je bil že v svoji prelomni pionirski knjigi Interpretaciji sanj iz novembra 1899, s katero je zakoličil »kraljevsko pot do nezavednega«, kot se je sam izrazil. Že takrat je namigoval, da po identični simbolni logiki deluje tudi budnost, kar je v teoretsko (filozofsko, psihoanalitično) javnost dokončno zasidral njegov sodobnik Jacques Lacan. Freud je tudi jasno razložil, da se seksualnost ne začne v puberteti, pač pa odločilni zametki nastanejo že v otroštvu. Seksualna želja, ki jo človek (v zavesti in nezavednem) občuti v odraslosti, in se načeloma nanaša na genitalni koitus, se rodi že v otroštvu – skozi obdobje t.i. Ojdipovega oz./in kastracijskega kompleksa oz. skozi soočenje z anatomijo spolnih organov nasprotnega spola. Za nastanek paradigme gola v žogarskih športih, je seveda projekcija moške nezavedne želje in (letentnih) simbolnih procesov, ki se vseskozi dogajajo v njegovem nezavednem – ki je primarno, zavest pa je (zgolj) sekundarna. Ženska se je znašla oz. (obrambno) zatekla v žogarske športe zaradi zgledovanja po moških oz. zaradi infantilnega (v otroštvu doživetega in nezavednega) zavidanja penisa. Po drugi strani si npr. teza, da se v epicentru ženske želje nahaja moški penis, v športologiji ne more utrditi častnega mesta. Športnice, skupaj s feminističnimi ideologinjami (aktivistkami) in moškimi protagonist ženskega (možatega) športa, besnijo in se ideološko nenavadno angažirajo. V tej kulturi oz. v tem družbenem trenutku prosperirajo možate ženske – seksapilne plesalke ali umetnostne drsalke so kot (ženstvene) športnice v drugotnem planu, če že ne kar (športno) degradirane in očitno postavljene na stranski tir (tako v finančnem kot medijskem smislu). Vendar: če je športnik (zmagovalec, prvak, junak – skratka (naj)boljši) res »subjekt, ki ženski obeta (seksualni) užitek« in hkrati »subjekt, s katerim se ženska baha (pred drugimi ženskami)«, ta provokativna teza posledično (posredno) tako korenito posega v paradigmo športne ideologije spolov, da se jo bodo otresale vse športne institucije od nacionalnih panožnih zvez pa vse do MŠŠ (Direktorata za šport) in OKS-ZŠZ. Kajti koncept »zavidanje penisa« je tako (moralno) nadležen, da se teoretsko »ne sme« uveljaviti. Na žalost (ali pa na srečo) pa praksa stvari postavlja na svoje (»naravno«) mesto. Libidinalna (seksualna) pravila spolnih privlačnosti so jasna. To zloglasno »naravnost« namreč spontano diktira anatomija spolnih organov in (»sado-mazohistična«) narava heteroseksualnega koitusa (spolnega akta oz. združitve). Če bi (od blizu) videli kakšne lepotic sta si za življenjske popotnice izborili slovenski športni matadorji (predstavniki športne »boljšosti«) zadnjih let – npr. Jure Košir in Primož Peterka, bi videli, da biti športnik, ali pa biti športnica, vendarle ni isto – mislim na libidinalne (seksualne) zakonitosti oz. bonitete. Tudi če bi (psiho)analizirali kakšen ženski alpskosmučarski (večerni) banket, bi videli, da se naša (»misica«) Tina Maze vselej nahaja v (neuradnem) epicentru moških srce oz. moškega libida – zmagovalka svetovnega pokala Janica Kostelić je v takšnih libidinalnih kontekstih dokaj nepomembna. Takšen in podobne teoretske prebliske lahko zazna le tisto (misleče) oko, ki si za miselni koncept izbere Freudovo psihoanalizo. Psihoanalitično mislenje športa privleče na dan toliko seksualnosti, da moramo vendarle priznati, da je šport resnično nastal zaradi ženske oz., da so si ga moški (nezavedno) izmislili, bolje rečeno »iz-želeli«, da bi si na ta način (kot zmagovalci) izborili privilegij v ženski želji, ki je seveda vselej seksualna. Ženska, še posebej mlada športnica, v resnici ne ve, kaj si (v resnici) seksualno želi (niti v fantazijah) – slutnje (v obliki simptomov) sicer vejejo iz nezavednega, vendar nimajo ne statusa verjetje, še manj spoznanja. Ker je želja vselej (tudi) nezavedna, se manifestna seksualnost pretihotapi v zavest postopoma – tako pri dekletih, kot pri fantih. Mladi (športniki) v resnici (v svoji puberteti) sploh še ne vedo natančno, kaj si v resnici seksualno želijo. Vedo zgolj to, da bi (načeloma) z nasprotnim spolom radi počeli »nekaj seksualnega« – kaj natančno, pa (zavestno) ne vedo, in v svojo željo oz. interpretacijo zgolj (slepo) verjamejo. V pubertetnih letih npr. sploh še ne vedo, da je želja vselej izmuzljiva – torej, da izgubi status želje v tistem trenutku, ko se (pogostokrat) realizira. Mladi po eni strani v resnici sploh niso prav dobro pripravljeni ne na genitalno, ne na oralno (ali kakšno drugo seksualnost), niti ne na ljubezen, ne na ljubosumje, ne na (fantazijo) varanja. Prvo izkustvo ljubezni je zanje tuje oz. pionirsko – mladi so v resnici zbegani, ko se zaljubljajo, čeprav tega ne vedo. Zmedeni so tudi ko okusijo (kakršnokoli) seksualnost. Mladi so v kontekstu seksualnosti v primerjavi za odraslimi takšni »zelenci« oz. nevedneži, da jih šele življenje postavi na realna tla – šele pozneje se zavedajo svoje najstniške neizkušenosti. Na »realnih tleh« pa postanejo prav tako zbegani, kot so zbegani mnogi odrasli, ki po dvajsetih ali tridesetih letih svojega seksualnega življenja ne dojamejo bistva oz. zakonitosti seksualnosti. Kljub številnim izkušnjam in določeni izobraženosti na področju spolnosti, mnoge (začasna) impotentnost, prezgoden izliv, frigidnost, aseksualnost tako zmede, da postanejo čez noč (skoraj) prav tako »zeleni«, kot so bili nekoč kot najstniki. Človekova seksualnost je natančno tako zapletena, kot je zapletena celotna človekova duševnost. Libido ni samo seksualna strast, ki poganja človeško družbo oz. kulturo, temveč je motivacijska (jedrska) energija – pravi pravcati »King-Kong« Največje (seksualne) pregrehe, so namreč iz istega testa, kot največje intelektualne, duhovne, športne, politične, gospodarske, kulturne mojstrovine – iz libida, in to je dobro vedeti. Vmes stoji samo sublimacija, pretvorba manifestne seksualnosti (in agresivnosti) v (na videz) deseksualizirano formo. Vse to – in še bistveno več – je povedal oz. v svojem opusu nakazal Sigmund Freud. Če se med mladimi (in malce manj mladimi) najdete posamezniki, ki bi radi razumeli svojo oz. človeško seksualnost, začnite prebirati Freuda (domače »matadorje« pa jemljite z rezervo). Opozorilo pa velja: morda se vam bodo ob prebiranju Freuda sesule marsikatere iluzije o človeku, ki jih sedaj gradite v svojih oblakih – človek je po svoji naravi namreč »žival na kvadrat«. V svojo seksualnost (in agresivnost) je ujet precej bolj kot katerakoli žival – no, ima pa človek tudi t.i. Nadjaz (moralo, vest), zaradi katerega je lahko tudi človeški, čeprav se živalskosti ne more nikoli otresti. PS: Dandanes - ker se seksualne teme ne smejo odkrito predavati, uporabljam gledališki oder. Ta teden bom s svojo "Razočarano gospodinjo pri seksologu" gostoval v ljubljanskem Kinu Komuna (v petek 4. oktobra ob 20. uri), v soboto, 5.10. v Mengšu (Grad Jable), v nedeljo 6.10. pa v Kulturnem domu Golo (Ig): https://www.kingkongteater.si/

Sun, 29. Sep 2019 at 11:56

1157 ogledov

Seks pred tekmo – da ali ne? - 3. del
V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM TEKSTE (5 DELOV), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"): Glede na to, da se mladi zapletejo v seksualnost že zelo zgodaj – nekateri (predvsem dekleta) že okrog 15. leta – se mnogi sprašujejo, ali jim seksualnost lahko škodi pri doseganju dobrih športnih rezultatov. Ali se pred pomembnimi tekmovanji sme seksati ali ne, se sprašujejo tudi »veterani« vrhunskega športa. Čeprav sem o tej temi že pisal, se čutim dolžnega, da v tem prispevku ponovim nekaj teoretskih namigov. Govoril pa bom predvsem o moški seksualni aktivnosti v povezavi s tekmovalno uspešnostjo.   Američan John Dollard je sredi 30 let prejšnjega stoletja s sodelavci proučeval agresivnost in postavil trditev, da seksualna aktivnost negativno vpliva na agresivnost in s tem tudi na športni rezultat. Njegovo trditev so skušali znanstveno dokazati v mnogih raziskavah, vendar so se ušteli, saj niso vedeli, da se spoznanje v tem primeru ne da »ujeti« oz. dokazati. S psihoanalitičnega vidika se zdi, da je Dollard dobro sklepal – jasno, saj je bila psihoanaliza v njegovem času v razcvetu. Poznejši klasični raziskovalci pa so napačno sklepali – mislili so, da ima »laboratorjski« orgazem (»samozadovoljevanje na ukaz«) kaj skupnega z adrenalinskim seksom, ki ga športniki lahko prakticirajo s svojo partnerico dan pred tekmovanjem. Tak seks namreč lahko v negativno vpliva nek športni dosežek – čeprav se tudi to ne da eksperimentalno dokazati. Kot kriterij športne uspešnosti so optimistični raziskovalci športnikom »ukazali« »laboratorijski« (samozadovoljitveni) orgazmu, nato pa so morali opravljati nekaj motoričnih testov. »Optimistični« raziskovalci so mislili, da motorične teste lahko primerjamo psihomotorično aktivnostjo, ki se dogaja med neko športno aktivnostjo med tekmovanjem. S psihoanalitičnega vidika je to absurd oz. odločilna  metodološka napaka. V motoričnem testu vloga psihe (duševnosti) navadno nima posebne vloge, na tekmovališču pa je psiha bistvena. Tudi samozadovoljevanje (z orgazmom) še zdaleč ni primerljivo z adrenalinskim seksom (in orgazmom) z neko (naključno) partnerico. (Seks z dolgoletno partnerico lahko postane tako rutinski, da v glavi oz. spominu ne pusti nobenih »trajnih« posledic v smislu negativnega vpliva na športno uspešnost.) Seksualna aktivnost je skozi teoretski oz. psihoanalitični vidik lahko negativna za tekmovalno uspešnost takrat, ko ima športnik (trenutno) izjemno željo po seksualnosti z žensko. Če se mu želeni (adrenalinski) seks zgodi eno noč pred pomembnim tekmovanjem, mu misel na ta(k) seks ne zapusti glave. Namesto, da bi se koncentriral na pomembno tekmovanje, (pri sebi) ne more verjeti, da je seksualno osvojil neosvojljivo trdnjavo – žensko (dekle), ki mu je nastopala v fantazijah odkar je odkril, da obstaja tudi seks. Agresivnost, ki je pri večini »možatih«, predvsem kontaktnih športov tako pomembna, takšen adrenalinski seks nevtralizira oz. zmanjša – vsaj teoretično. Kot vidite – v tem prispevku govorimo o moškem športu in o moški seksualni aktivnosti v odnosu do tekmovalne uspešnosti. Zakonitosti in povezave med tekmovalno uspešnostjo in žensko seksualno aktivnostjo so bistveno drugačne. Razumevanje je zapleteno predvsem zato, ker človek v resnici ne ve, kakšen je njegov tok nezavednih misli. V sferah nezavednega so človekove misli (in sklepanja) čisto drugačne, bolj seksualne in manj sramežljive. Namreč – če iščemo univerzalnega junaka, ki ima status »subjekta, ki ženski obeta užitek« oz. »si ga ženska (seksualno) želi«, je to zagotovo (mišičasti) športnik – in to ne katerikoli, pač pa odličen športnik, zmagovalce, prvak, rekorder, junak … Ogromno motivacijske oz. libidinalne energije športniki premorejo ravno zato, ker predvidevajo in celo (nezavedno) pogojujejo, da bodo imeli pri dekletih več uspeha. Uspeh pa se po določeni spontani, samodejni in nezavedni logiki meri v seksualnih avanturah, v katere bi se lahko športnik »zapletel« na račun svojega statusa »(naj)boljšega« športnika. »Boljši moški (športniki) imajo privilegij v ženski želji«, je univerzalno seksualno oz. (med)spolno pravilo, ki velja tudi oz. še posebno v športu. To je splošno življenjsko pravilo. In če zmagovalec »zabije« adrenalinski »gol« (»koš«, ali kakšno drugo simbolno »vagino«) v seksualnem aktu, mu na tekmovališču tudi zmagati ni treba – zato mu tudi agresivnost upade. Športnik, ki je »zmagal« – beri: seksualno osvojil dekle oz. ženske že en večer prej – ne rabi dokazovanja še na sami tekmi. »Šport je nastal zaradi ženske«, je ena od psihoanalitičnih tez, ki skuša dopovedati, da je šport oz. tekmovalna igre v znatni povezavi z »borbami«, ki jih vsakodnevno med seboj bijejo seksualni konkurenti. Na nezavednem nivoju športni tekmeci predstavljajo »vrnjene (simbolne) očete«, torej seksualne konkurente za naslednico (infantilno oz. ojdipalno doživete) matere, torej za dekleta oz. ženske. »Boljši« moški in »lepše« ženske se med seboj izjemno kompatibilni oz. ujemajoči. Lepotice si (načeloma) ne izbirajo »suhoparnih« lepotcev, pač pa junake, prvake, heroje – športnike. In športniki oz. »boljši moški« (v nekem univerzalnem smislu) (načeloma) ne hlepijo po boljših ženska, pač pa po lepoticah. Število golov oz. košev (ali pa športnih zmag), ki jih dosežejo najboljši igralci v npr. žogarskih športov izjemno visoko (pozitivno) korelira s simbol(ič)nimi (seksualnimi) »goli«, ki jih dosežejo v vsakodnevni seksualni realnosti. Drugače rečeno: tisti športniki, ki veljajo kot odlični precej bolj pogosto nastopajo v ženskih fantazijah oz. željah kot kakšni življenjsko manj uspešni »samci«. In če je kaj, kar si moški najbolj želi, je to, da bi si ga ženske zelo (seksualno) želele. Ravno odličnost v športu podeljuje športniku status (seksualno) želenega. V ženskem športu pa je to univerzalno življenjsko pravilo bistveno drugačno. Tudi dekleta oz. ženske si vselej potiho, torej nezavedno, želijo, da bi si jih fantje oz. moški želeli. Toda v njihovem nezavednem so kalkulacije bistveno drugačne. Ženska lepota (telesna in obrazna) v teh računicah igra bistveno vlogo, pri moških pa ne. Korelacija s športnimi goli, ki jih zabijejo najboljše igralke v žogarskih športih so ponavadi v nepomembni ali celo negativni korelacij z »goli«, ki so jih te športnice bodisi realno deležne s strani svojih »princev iz sanj«, ali pa »deležne« zgolj v mislih oz. v fantaziji dotičnih »princev iz sanj«. Roko na srce: največ seksualnih »golov« so (lahko) deležna najlepša dekleta, »missice«, manekenke – športnice pa (načeloma) le pogojno, če so (dovolj) lepe. Vse te opevane lepotice se v realnosti sicer lahko otepajo seksualnosti, zagotovo pa precej bolj pogosto nastopajo v seksualnih fantazijah oz. v želji povprečnega moškega ali športnika. To pa je tisto, ker po tihem, torej nezavedno vedo vsi, tudi športnice. Med mladimi je to, dokaj univerzalno pravilo, zgolj slutnja, v dobi odraslosti, pa večino moških in žensk to dobro ve. Čeprav pravilo, da »vsaka metla svoj štil najde«, prav tako drži. To je izjemno kruto, neprijazno in neuvidevno pravilo, ki na žalost drži. Dalo bi se ga tudi dokaz(ov)ati, toda anketirancev in anketirank med športniki, ki bi bili pripravljeni izdati svoje seksualne avanture in svoje skrite fantazije, ne bi uspeli pridobiti k sodelovanju. Prav zaradi tega, dokaj univerzalnega pravila, je nemogoče enačiti seksualno aktivnost in tekmovalno uspešnost med športnicami in športniki. Zagotovo pa gola mišična moč, ki se manifestira v nekem motoričnem testu še zdaleč ni tiste vrste moč, ki se uprizori na športnem tekmovanju. Tudi sam orgazem v takšnem eksperimentu nikakor ne moremo sprejemati kot neko fiziološko dogajanje, pač pa kot psihološki fenomen. Samozadovoljevanje nima nobene neposredne zveze z nekim adrenalinskim seksom z neko seksualno partnerico (ali partnerjem, če govorimo o športnicah). Med samozadovoljevanjem ni nobenega adrenalina, nobene pristne realnosti, zgolj fantazija – želja po seksualni združitvi po »laboratorijskem« oz. (kopalničnem) samozadovoljitvenem orgazmu ostaja. Želja po športni zmagi je, tako kot seksualna želja, psihična in ne biološka oz. fiziološka. Orgazem v seksualnem aktu človeka psihično precej bolj izmuči oz. »izmozga«, kot pa samozadovoljevalni orgazem. »Rutinsko« samozadovoljevanje v procesu doseganja dobrega tekmovalnega rezultata ni omembe vredno, tudi rutinski seks z dolgoletno partnerico ni »nevaren« za »padec forme«. Zaplete se kvečjemu pri adrenalinskem seksu (npr. z naključno osebo) – pa še to se zaplete predvsem športnikom. Seksualnost pri športnicah je precej manj raziskana in teoretsko bolj zagatna. Možati športi in falične športnice nastopajo v drugi zgodbi kot ženstvene ženske v estetskih športih. Tudi njihova seksualnost je (verjetno) drugače organizirana in strukturirana. Prav tako obstaja razlika v negativnem učinku (adrenalinske) seksualne aktivnosti na tip športne panoge. Težko je namreč enačiti agresivne, npr. kontaktne športe z nekimi statičnimi ali estetskimi športi. Šah, streljanje, umetnostno drsanje in še morda kaj, se zdi popolnoma neprimerljivo z npr. agresivnimi žogarskimi,  kontaktnimi ali »eksplozivnimi« športi (meti, šprinti). Za konec pa še tole: ko sem bi sam fanatični mlad športnik, se mi je pri 17-letih zgodil »nočni seksualni adrenalin«, drugi dan (oz. čez nekaj ur) sem suvereno osvojil naslov državnega prvaka – pa ne zato, ker bi bil toliko boljši, pač pa sem odlično tekmoval. Univerzalnosti in svetega pravila v temi, ki smo jo obdelali, torej ni. Dobro je, da ste (s to psihoanalitično) teorijo seznanjeni, odločitev, verjetje in želja pa naj pri vas opravijo svoje. PS: https://www.roman-vodeb.si/ 
Teme
psihoanaliza kriminologija

Zadnji komentarji

APMMB2

Nedelja, 1. december 2019 ob 06:38


Vodeb, si kljub temu kamplc. Ampak na svojem področju. Prav veliko se ne spoznam na področja, ki jih suvereno obvladuješ. Si prepričljiv, pred vsem zato, ker svoje trditve dokazuješ s primeri. Popolnoma dugače pa je, ko posegaš v ekonomijo, pravzaprav politično ekonomijo, kakor smo včash morali poimenovati marksovo latovščino. Marx ni Aristotel. Marx je imel omejen rok trajanja. Rok mu je že zdavnaj potekel in sedaj je samo še neužitna materija, ki jo je potrebno pozabiti. To, kar je zahteval pred 100 in večleti, je doseženo, preseženo. Verjetno ti je povsem jasno da se danes hvaliti z neverjetnim dosežkom maratonca na prvih olimpiskih igrah, je popolni nesmisel, tako je danes z marksizmom strašiti po ekonomiji je podoben absurd. Če ravno se lepo sliši, pa je Marx popolnoma neuporaben. Kot humanist veš, da je človek individualist. Ni ga možno unificirati. Vedno se bo rojevalo toliko takšnih in takšnih,malo drugačnih, različnih in še bolj drugačnih. Ekstremnih. Vsi skupaj bodo neko povprečje, ki pa niti slučajno ne bodo podobni marksovemu idelanemu človeku. Za socializem je potrebno zgraditi novega človeka To ni uspelo še nikomur. Kolikor vem je prvi to poizkusil Prokrust.In za njim še mnogi, vse do Pol Pota. Nikomur ni uspelo in zato se teorija socializma ne bo nikoli mogla uveljaviti. Če povežeš svoje izkušnje z ekonomijo, boš mogoče razumel Simiča. Če se temu odpoveš, pa se potem s Simičem raje ne spopadaj.
Norec

Ponedeljek, 18. november 2019 ob 12:59


En kup kontradikcij. In dobra komedija.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

V imenu (čiste) resnice