»Nema kajanja posle karanja!« - ali: njeno nespodobno povabilo
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Ponedeljek, 14. avgust 2017 ob 14:15

Odpri galerijo

Tale tekst sem prvotno v malce spodleteli obliki objavil na FB, vendar sem ga po enem dnevu popravil, ker sem bil opozorjen, da Jankoviča v resnici ni prijavila »farmacevtka«, pač pa so ju – oba – ujeli MPUjevci preko telefonskih prisluhov.

Svoj čas sem precej pisal od dolžniškem (obligatornem) odnosu med (alfa) moškimi in (mladimi, lepimi in seksapilnimi) ženskami. Veliko izpitov in lepih oceni na faksu so si študentke dobesedno »prifafale«, tudi »priseksale«/»prifukale«. Mnoge so zgolj upale, da bi se ji »seksualna oddolžitev« obrestovala oz. izplačale, pa se niso znale na prepričljiv način (po)nuditi svojemu profesorju, šefu, nadrejenemu moškemu, direktorju, predsedniku, alfa samcu (ki ima moč in oblast). Skratka, mnogim se ni izšlo nekaj, kar so po tihem pričakovale oz. vedele, da je, (nezavedno) libidinalno gledano, povsem legitimno (gledano skozi psihoanalitično prizmo »dajajočega penisa« in »sprejemajoče vagine«). Identična paradigma je bila – in je še vedno – zelo legitimna pri diplomiranju, magistriranju, doktoriranju, raznih specialističnih in strokovnih izpitih. Naj se enkrat (za vselej) kar novinarke (ali pa razne »uslužbenke«) iskreno izpovedo, koliko sperme so »morale« (z)eksati, da so dobile službo – in to so počele (tako pravijo, tako mi poročajo) »bolj ali manj« užitkom oz. »jih ni bolelo«. Tudi mnogi moški so natančno na tak način nasedli ženskam in njihovim »nespodobnim povabilom«, »libidinalno-menjalnim predlogom«. Delali so jim usluge, jim tudi posojali denar, kupovali draga darila, avtomobile, stanovanja … http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/seksualna-ustrezljivost/72116

Nekoč se mi je zaupal en (na pol) alfa samec: »Fehtala me je, če ji posodim 3000 Eur … In sem ji … – (seveda) v upanju, da se mi bo seksualno oddolžila. Pa se mi ni – niti denar mi ni vrnila …« In mene je vprašal, ali naj jo toži za izterjatev dolga. Svetoval sem mu, da NE. Nemočnim ženskam se pač pomaga … – pravi (torej »penisno dajajoči«) moški to čutimo kot moralno-libidinalni imperativ, ki ima torej libidinalno (nezavedno) ozadje, konotacijo. Jasno, da v tem nezavednem ozadju spontano preži »tiho (libidinalno) pričakovanje«, da se bo »pomoči dajajočemu moškemu« »pomoči potrebna ženska« oddolžila, seveda seksualno, s »predajo telesa na uporabo« (vključno s »fafajočimi usti« in »drkajočimi rokami«). Toda, če se tovrstnim »pomoči dajajočim moškim« ne oddolžijo, lahko dotični moški sklonijo glavo in se umaknejo. Pravi moški takšnim ženskam vselej pomagajo – po svojih (najboljših) močeh –, četudi nikoli nič seksualnega ne dobijo v zameno. Perverzno, torej pokvarjeno pa je – tokrat perverzno od moškega, da za svoje »velike usluge« – od ženske ultimativno zahteva seksualno oddolžitev. (In natančno tukaj, v tem kontekstu, je očitno kiksnil véliki Zoki!) Ženska je tista, ki reče JA, ali pa NE. In če reče NE, je NE! »Drki si ga še naprej! Pač nisi dovolj veliki car, da bi se ti predala,« je apel na pravega moškega, sveto načelo – vsaj moje načelo je takšno. Reci Vélikemu Zokiju NE je pač nemogoče. »Farmacevtka« se je – kar se mene tiče (gledam pa skozi psihoanalitično oz. libidinalno prizmo) – zelo dobro znašla. Sprva sem sicer mislil, da ga ja ona naknadno »prijavila«. Izkazalo pa se je, da so t. r. oba ujeli s prisluhi, kar je sicer malce perverzno, ker je podpihovano z ljubosumjem in zavistjo/foušijo. Pravno in moralno gledano pa povsem upravičeno in legitimno.

Se mi pa v primeru »farmacevtke« in Jankoviča asociativno ponuja kar nekaj paradigmatskih zakonitosti. Pomembna je tele, ki sem jo »na prvo žogo« domneval pri dotični »farmacevtki«, vendar se je izkazalo, da pri njej ta vzorec ni aktualen. Namreč: ženske se zelo rade premislijo, ko je treba (seksualni) »deal« (dogovor) speljati do konca – torej se oddolžiti nekemu moškemu, ki ji je naredil uslugo. Mnoge ženske se hitro premislijo, ko so na potezi, kljub temu, da so dobile tisto, kar so iskale/pričakovale, in so izvorno tudi same – odkrito ali pa zgolj po tihem – predlagale.

V svoji svetovalno-terapevtski praksi – pa tudi precej sem pisal o tem že pred leti –  sem zasledil kar nekaj podobnih primerov kot je afera »farmacevtka-Jankovič«. Kar nekaj ženske – mladih in starih –  je imelo določene dolžniško-seksualne izkušnje, ki so bile koncipirane na podoben način kot »farmacevtkino« »nespodobno povabilo«, »nespodoben predlog«. Zalomilo se ji(ma) je predvsem v točki, ko so, potem, ko so »dobile svoje«, kar nekako niso hotele »oddelati« (»odseksati«, »odfafati«) svojega dela dogovora, »deala«, »pogodbe«, ki so jo v resnici same predlagale, četudi zgolj po tihem. Pri »farmacevtki«, kot sem se sedaj dokončno pozanimal (beri: se informiral) ni bilo tako. »Farmacevtka« se je držala svojega dogovora – in po tej plati ji ni kaj za očitati. Imel sem tudi kolega, ki je svoji podrejeni uslužbenki, ko ga je le-ta prosila, če ji lahko »zrihta«, stanovanje, rekel: »Lahko, samo se mi boš morala seksualno oddolžiti – nekajkrat …« A ženska ni bila zato … in ji šef pač ni »zrihtal« stanovanja, in tudi seksa ni dobil. Bi se dalo reči: »Korektno,« je pa ni vrgel iz službe, kar je tudi po svoje spoštovanja vredno (Je pa hitro zaposlil novo uslužbenko in dobil tisto, kar je hotel: seks.) »I nikome ništa,« bi se dalo reči – tip se je sicer nekaj bavil z lokalno politiko, (mlade) fukačice pa je zaposloval v svoji (privat) firmi … Tovrstnega obligatornega, torej seksualno-dolžniškega odnosa je v biznisu malo morje – in v biznisu in v politiki. Svoj čas se je (močni) LDS najbolj ubadal z internimi aferami, ko je vsak lokalni »kravatar« pri zaposlovanju v razne javne zavode/službe navijal za svojo ljubico (za žene so pač že prej posrkbeli). Na tak način so si mnogi lokalni politiki pestrili svoje seksualno življenje. In nič drugače ni v drugih strankah ...

Nelagodje se v teh kontekstih vzpostavlja, če  šef svoji uslužbenki (po ovinkih vendarle) zrihta stanovanje, ker pač dotična »libidinalna terapevtka (za dušo in telo« sprva, ali pa vsaj na videz na takšno libidinalno trgovanje, torej »oddolževanje« pristaja, potem pa svojega dela kar ne bi »oddelala« (»odfafala«, »odseksala«) – in s tem kršila osnovno libidinalno paradigmo seksualnega trgovanja/oddolževanja, ki med moškim in ženskami v resnici obstaja že od nekdaj. No, v tej zgodbi naj osebno dodam, da sam (jaz osebno) nikoli ne bi pristal na to, da bi pogojeval neko mojo uslugo s povratno seksualno uslugo. Moški, ki ima v svoji strukturi osebnosti vgravirano takšno izsiljevalno libidinalno pogojevanje oz. ultimativno oddolžitev kot sprejemljivo, nima močnega Nadjaza – beri: je moralno pokvarjen. In ravno to lahko povsem upravičeno – izdajajo pa ga še številni drugi simptomi in življenjski konteksti – pripišemo Zoranu Jankoviču. A če Jankovič ne bi bil natančno tak, kakršen je – tudi v kontekstu vseh teh poslovnih mahinacij (in seksualno-obligatornega »izsiljevanja«), ne bi bil dober župan, niti dober top-menedžer v Mercatorju. Takšna je pač kruta resnica! Svoj čas so trubaduri rabili svojo muzo, si jo ŽELELI – v obliki ženske; dandanes pa kvazi alfa samci (ultimativno) HOČEJO žensko, njeno telo, njene spolne usluge. »Brezpogojno HOTETI« in »hrepeneče ŽELETI« ni eno in isto. Pravi moški si »hrepeneče ŽELI«, pokvarjenci pa »(ultimativno) HOČEJO«. To, slednje pač ne leti na Jankoviča. On je dobil, kar je »hotel«, in če bi »farmacevtka« naknadno »po toči zvonila«, bi bilo to od nje na nek način perverzno. In natančno to se od nekaterih tipov žensk lahko pričakuje. »Farmacevtka« pa je v svojem življenju pač spoznala »po čem so hruške«. Vedela je, kako lahko nemočna samska (emancipirana) ženska preživi in spodobno poskrbi tudi za otroke. Če je ženska lepa in psihično normalna – beri: »vaginalno sprejemajoča«, kot se »vodebovsko« reče – ve, da se cel svet vrti okrog lepih/mladih žensk, njihove lepote, njihove seksualne mičnosti in ustrežljivosti. In navidezno ta svet res vrtijo moški – v ozadju pa so vselej (lepe, mlade) ženske, njihova telesa, njihova seksualna mičnost in ustrežljivost. Mnogim dandanašnjim »Monicam«, tudi slovenskim, bi bilo v čast, da so omrežile svojega »Billa«, »Zokita«, »Borčita«, »Mirčita« …. Vendar »Nema kajanja posle karanja!« Prekaljenem »balkancu«, »šerifu« Jankoviču se v času vsega tega medijskega linča (in NPUjevskega in pravno-zakonskega pritiska) ta pregovor še kako mota po glavi; »farmacevtki« pa verjetno tudi, čeravno ona v bistvu ni naredila nič narobe – znašla se je pač po svoje, tako kot se »normalna«, torej feminilna ženska, če je mlada in lepa, pač znajde.

Poznam dekle, ki je svoj prvi seks – svoje razdevičenja – speljalo na zelo adrenalinski način. Posnela je pornič (ki ga je potem tudi »zbrisala«, uničila). S konsenzom se je to dekle spustilo v nekaj, kar je potem obžalovalo, marsikakšna ženska pa ji bi takšen seks zavidala. Dekle se je pač dalo pregovoriti »izkušenemu« moškemu. Po par mesecih si je dekle kar nekako prikrojilo resnico – namreč, da je bilo posiljeno, in je šla svojo pravico iskat celo na Policijo. Seveda so jo tam policisti debelo gledali – tako mi je poročala; očitno jo niso ravno jemali resno. Tudi jaz sem dotičnemu dekletu povedal, da je »po toči zvoniti prepozno«, in niti ni fer sedaj krivde prelagat na moškega in ga celo označevat za posiljevalca. »Zadeva« je bil – kakorkoli obračam – precej konsenzualna. Zanimivo in poučno pa je, kako si je dotično dekle svojo resnico prikrojilo natančno tako, da je iz sebe opralo krivdo, ker sama s sabo, zaradi načina izgube nedolžnosti, ni mogla živet. Rabila je dežurnega krivca – moškega, »posiljevalca« – da je sama s sabo lažje shajala, da se je lažje pogledala v ogledalo. Tudi nekaj starejših žensk se mi je izpovedalo, kako so svoje razdevičenje in marsikakšen »pionirski« seks nekaj časa (sprva) dojemale kot posilstvo; sčasoma pa spoznale, da so moškega v bistvu (in v resnici) kar same zapeljale v situacijo, ko ji je »storil silo«.

Življenje ljudem – še posebno (mladim) ženskam (»zagodejo« jim moški) – postreže z različnimi libidinalnimi scenariji. In ženske, še posebej mlada dekleta, se da hitro seksualno pregovoriti – in ko v objemu sugestiblinosti (ali pa v objemu znamenitega transferja) t. r. pri »polni zavesti« in »zdravi pameti« pristanejo na nek priložnostni (adrenalinski) seks, čez čas začnejo obtoževat moškega, bodisi, da jo je zapeljal – seveda jo je, saj je to njegova libidinalna dolžnost – spolno zlorabi, ali celo, da jo je posilil. Ravno takšne RACIONALIZACIJE so tista partikularna paradigmatskost, ki jo v tokratnem pisanju želim »spotoma« izpostaviti.

Imel sem tudi kolegico, ki je še kot (spolno zrela) najstnica »iz neznanega razloga« (kar) šla v hotelsko sobo z nekim ostarelim šarmerjem … Seveda je bil njen »razlog« nevedno-seksualne narave. In še dandanes ne ve, zakaj je šla; toda, ko je situacija v hotelski sobi postajala bolj in bolj seksualna, je začela vpiti in (mu) zbežala iz hotelske sobe. Dotični šarmer je verjetno debelo gledal. Jasno, da je bil presenečen, kako se lahko neka »dobra mrha« – potem, ko ga sama zapelje, mu zmeša glavo – premisli na takšen način. Dotična deklina bi takrat seveda lahko tudi seksala z dotičnim šarmerjem – in celo uživala. Toda čez par dni, tednov ali mesecev bi v svoji psihični realnosti vzpostavila interpretacijo, da je bila posiljena (ali pa vsaj spolno zlorabljena) – kljub temu, da je šla povsem prostovoljno v hotelsko sobo, in da bi seksala s konsenzom (in užitkom). Takšni so pač človeški, predvsem ženski obrambni mehanizmi. Za žensko se tudi ve, da ima šibkejši Nadjaz in težje reče »bobu bob« – v smislu: »Zasrala sem – in s tem bom pač živela,« če že res dramatizira neko seksualno situacijo v katero je bila sama (slučajno, ponesrečeno) vpletena. Iz sodnih praks so znani primeri, kako ženske post-festumsko iščejo pravico na sodišču – in sodišča vendarle takšnemu »zvonenju po toči« ne nasedajo (še posebej, če so sodnice ženske). S takšnimi primeri se soočajo številna sodišča, ko morajo reševati domnevna posilstva. In pogosto so »storilci«, torej »posiljevalci« oproščeni. Nam so znani nekateri italijanski primeri. https://www.rtvslo.si/svet/torinsko-sodisce-ni-priznalo-posilstva-zenske-ker-se-ni-dovolj-mocno-upirala/418199

Malo je »čudno«, da je sodnica primer obelodanila novinarjem oz. javnosti. Jankovič je seveda moralno kriv – na pravo/zakone (zakonodajo) se v tem kontekstu ne spoznam dovolj. Kriv je verjetno tudi »karmično«, ker: »Slabo se s slabim vrača!« Ker: župani (predsedniki, ministri, direktorji, top-menedžerji …) si sicer takšne perverzije lahko privoščijo, toda življenje (Usoda, Karma) jim ne ostane dolžno. Je pa res, da so družbeno-libidinalne zakonitosti pri »stvoru« imenovanemu homo sapiens takšne, kakršne pač so – so pa zelo seksualne. Gre pa bolj za to, ali za te tihe (psihoanalitične, seksualne) zakonitosti vemo, ali ne. Jaz sem pač s tem (teoretsko-psihoanalitičnim) »bazično-fundamentalnim ozadje« seznanjen.

Nekaj paradigmatsko podobnega se dogaja vernim ženskam, ki si domišljajo, kako bodo svojo nedolžnost izgubile na svojo (prvo) poročno noč – torej naivno prisegajo na »seks po poroki«. (Ali pa, da bodo enemu moškemu, možu, zveste do konca življenja.) Vmes mnoge pač podležejo svoji (»zdravi«) pohoti oz. moškemu neumornemu »(fuk)fehtanju«. Potem, ko se mu predajo, izgubijo nedolžnost (ali prevarajo moža), se začnejo kesati, in to tako (z)racionalizirano, da same sebi tako prepričljivo lažejo, da same sebi verjamejo – in celo mislijo, da so bil pri prvem seksu spolno zlorabljene, ali celo posiljene, ker je pač bolelo, noge pa so vendarle same dale narazen in tudi fafale so z afiniteto, če še ne z užitkom. Freud je v zvezi s tem (psihoanalitično) rekel, da, »če devica pade, vedno pade na hrbet« (pa še noge razkreči, bi se dalo pikro dodati). Ne pozabimo: moški in ženska sta enako seksualno in (na nek način) enako pohotna – le manifestacija pohote/seksualnosti je drugačna; pri ženskah je bolj prefinjena. In … – obžalovanje izgube nedolžnosti je za mlado žensko – še posebno, če gre za krščansko vernico – lahko zelo nadležno. Problem je vera oz. Bog (ki vse vidi in na svoj način nabija krivdo) – resnične (nadjazovske) krive skozi moralno razsojanje pa ženska načeloma ne čuti (kar tako). Ampak, (pre)valiti vso krivdo na moškega in ga označiti za posiljevalca je vsaj zgledne interpretacije vredno. Klasično »pokvarjena« takšna ženska oz. takšna prevalitev krivde na »posiljevalce« pač ni, ker so na delu številni obrambni mehanizmi (z RACIONALIZACIJO na čelu), ki so seveda nezavedne narave in so spontani, nehotni in nekontrolirani.

Malce drugačna situacija je v prihoterapevtskem procesu, v katerem (v objemu transferja) marsikatera »pacientka« dobesedno seksa in brezkompromisno fehta svojega psihoterapevta (ali psihiatra). Ne samo, da si ŽELI, da bi se z njim »dol dala«, pač pa to (brezkompromisno) HOČE. Ampak tudi v tem kontekstu obstajajo specifike, o katerih bi se dalo (debele) knjige pisati. Je pa podobna situacija v športu. Tu in tam se najdejo (mlade, a spolno dozorele) športnice, ki se v času svoje športne kariere »dol dajejo« s svojimi trenerji, potem pa po določenem času, letih, razglasijo, da jih je trener spolno zlorabljal. Eklatanten primer je bivša sovjetska telovadka, olimpijska zmagovalka Olga Korbut. Tudi v tem primeru je situacija bistveno bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Trenerja je po določeni logik sicer mogoče prepoznati kot »krivega«, vendar je po svoje perverzno, da športnica po več letih (desetletjih) svojega trenerja razglasi za »spolnega iztirjena« ali celo posiljevalca. Pa da ne bo pomote: pred par leti se je v Sloveniji pojavil nek podoben primer, v katerem sem osebno stopil na stran športnice, ker je šlo v času »dogodkov« za predpubertetno deklico.

Poudaril sem že, da mi Jankovič kot osebnost ni ravno blizu – ga pa (po svoje) spoštujem kot župana (ne pa tudi kot (bivšega) zelo (pro)kapitalističnega Mercatorjevega top-menedžerja). Kaj takega, kar je Jankovič »sprejel« (beri: od nje »hotel«), pravi moški ne bi. V svoji lokalni skupnosti smo imeli nekoč župana – zdaj je že umrl – ki je slovel po tem, da marsikaj lahko zrihtal. (Ne smemo pozabiti, da so domala vsi župani tudi glavni kadroviki in delilci stanovanj – vsaj v Sloveniji je tako.) Kolegica me je nekoč vprašala za nasvet – imela je naročen pogovor pri županu – kako naj pri županu spelje pogovor, da ji bo dal/priskrbel stanovanje. Poznam sem župana, poznal sem njo … in … – v njeno dobro sem ji predlagal naj se mu »ponudi«. No, »iz te moke potem (menda) ni bilo kruha.« Verjetno je župan cvikal in ni zagrizel »v vabo«. Ja, spoštovani bralci, natančno tako se stvari vrtijo – v Sloveniji pa še posebno, ker imamo pač preveliko število pokvarjenih politikov in (kvazi) alfa samcev na vodilnih položaji. Vzvode moči in oblasti imajo moški s šibkim Nadjazom in velikim/narcističnim Egom. Privilegiranci pač vemo, da so v takšno libidinalno paradigmo, torej »seksualno trgovanje« vpete številen (povsem normalne) ženske in številni (»ne-pravi«) moški – predvsem tisti, ki zasedajo stolčke moči in oblasti.

PS: Zaradi tegale videa, ki ga je videlo preko 50.000 ljudi, sem strah in trepet za razne Jankoviče, Pahorje, Janše, Kučane … (to celo oddaj »Po resnici« je moral Boštjan Veselič umakniti iz YouTube, če je hotel dobiti službo na nacionalki): https://www.youtube.com/watch?v=zqSF9eLrJ2E

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 1. Jan 2020 at 19:42

661 ogledov

Sovraštvo do žensk?!
Pred leti sem za neko spletno revijo “Moja leta” pisal odgovore na vprašanja, ki si mi jih zastavljali bralci. Te dni mi je prišel pred oči link, kjer me je bralka zbodla nagovorom oz. naslednjimi vprašanji: “Spoštovani! Zanima me, kakšno je vaše mnenje o ženskah? Ali jih sovražite? To vprašanje postavljam zato, ker me moj mož vedno, ko bere vašo knjigo O spolu, še bolj ponižuje. Že tako poslušam njegovo poniževanje med prijatelji, pred otroki. Ko pa bere vašo knjigo, mi razlaga, zakaj imam toliko napak, kot jih imam, zakaj sem mu v bistvu nevoščljiva in podobne stvari. Naj dodam še, da mož večkrat pove in tudi verjame, da obstajajo na svetu ljudje in ženske. Torej, v najinem zakonu ni kakšnega velikega spoštovanja. Hvala za vaš odgovor in vaš čas.” Moj odgovor je bil takrat - in še danes takle: “Moje mnenje o ženska nima nobene zveze z mojim psihoanalitičnim znanjem in (antifeminističnimi) teorijami, ki jih pišem/širim. Moja knjiga »O spolu«, ki je res nekakšen »best seler« za možate moške in feminilne ženske – torej za »normalen« ljudi. Predlagam vam, da sami preberete knjigo in ocenite, kakšni so moji pogledi na ženske. Žensk ne sovražim – sovražijo jih npr. serijski morilci, ki so imeli kot dečki ponesrečen odnos z mamo. Jaz sem imel dober odnos s svojo mamo in ga imam še vedno – torej: mama me je imela rada (nikoli me ni udarila) in torej ne morem črteti/sovražiti žensk. Neporavnane račune pa imam s feminizmom/feministkami – torej z možatimi/faličnimi ženskami, njihovo emancipiranostjo. Take (falične) ženske/»moškinje« uničujejo svoje otroke, predvsem sinove. Če ste vi ena takšnih, vas morda mož latentno sovraži ravno zato, ker ga simbolno kastrirate, mu uničujete otroke. Morda pa ste čisto normalni, le da ima vaš mož neporavnane račune s svojo mamo. Če jo je kot deček sovražil, bo po tihem sovražil tudi vas, in vi boste dežurni krivec za ponesrečen odnos njegove mame do njega kot dečka. Ženske, ta božanska bitja, jaz osebno obožujem. Ko uzrem žensko lepoto, sem krotek. Vaš mož pa – če ste mu rodili otoka in če ga simbolno ne kastrirate, npr. z idejo/tezo, da sta spola enaka, in če ne zaslužite več kot on (denar je simbol penisa, in to ni retorična fraza) – je, milo rečeno, »čuden«. Če mu »ne date« seksati, je verjetno (nezavedno) jezen na vas … Morda je v stiski in vi dežurno kasirate njegovo nelagodje (beri: simbolno kastracijo). Morda je impotenten. Morda se vas je naveličal (ker ste zanj vedno ena in ista in niste ravno »doktorica seksa«) … Itd. Morda je vaš mož preprosto (karakterno) »butast« (beri: čustveno neinteligenten in moralno nerazsoden). Več bi moral zvedeti o vas, vašem otroštvu in seveda o možu in njegovi primarni družini.” Čudi me, od kje ljudem ideja, da jaz sovražim ženske?! Očitno gre za nesporazum. Ljudje me ne (pre)berejo dovolj poglobljeno in me potem napačno razumejo oz. interpretirajo. PS: ŠE več zanimivih odgovorov za "Moja leta" dobite tule: https://mojaleta.si/Iskanje?search=vodeb Originalen link na “Moja leta” ("Sovraštvo do ženske") je tule: https://mojaleta.si/Nasveti/Sovrastvo-in-ponizevanje-zensk?s=2  

Thu, 26. Dec 2019 at 09:35

805 ogledov

O odnosih, ločitvah in še čem
Nedavno sem dal Reporterju daljši intervju o odnosih v zakonu/zvezah, o ločitvah in še čem: https://reporter.si/clanek/slovenija/besede-pretepenih-zensk-sama-si-si-kriva-morajo-poslusati-zrtve-nasilja-745447 Tule podajam moje originalne odgovore: Ali vam je znana knjiga »Sama si si kriva«, kjer so opisane zgodbe treh žensk, ki so bile pretepene, zlorabljene, posiljene, psihično maltretirane… Kako vas kot psihoanalitika, svetovalca in psihoterapevta prepričajo takšne zgodbe in ali lahko takšne zgodbe pripomorejo k temu, da tudi ženske začnejo pričevati. Koliko lahko takšne knjige prispevajo k razrešitvi oziroma zmanjšanju fizičnega in psihičnega nasilja nad ženskami v družinah, primarnih kot sekundarnih? Omenjena knjiga mi ni znana – berem bolj znanstvene knjige. Sem pa še kako seznanjen zgodbami, ki so opisane v knjigi, ker so paradigmatske, ena drugi zelo podobne. Ženske, ki so doživljale vse to, kar opisujejo v knjigah, bi morale spregovoriti – predvsem na sodiščih in pred preiskovalnimi organi. Predvsem pa v psihoterapevtskih (po)svetovalnicah. Pa tudi še več takšnih knjig bi morale napisati. Javne debate v medijih bi se morale odvijati na to temo, v katerih bi sodelovali razni psihostrokovnjaki, ki se spoznajo na moško in žensko duševnost, na partnerske odnose in na seksualnost obeh spolov. Zakaj je treba tolikokrat na sodišču razlagati o nasilju in zakaj imajo ženske sodnice večjo težavo od moških pri vživljanju v žrtev? Je temu res tako? Na nekaj mestih sem že omenil, da ženske pogosto podlegajo lastnemu sočutju in ni dobro, da so sodnice. Njihovo moralno razsojanje je popačeno. Po drugi strani pa lahko ravno sočutje in vživljanje z žrtvijo prepreči kompetentno razsojanje o posameznik primerih. Ženske znajo podlegati tudi nezavednemu ljubosumju. Moški so po mojem mnenju bolj pravični pri dodeljevanju kazni za posiljevalce in podobne seksualne prestopnike, ki se izživljajo nad ženskami. Zakaj se policija ne odziva pravočasno, zakaj ne nudijo žrtvi umika na varno in zakaj žrtev ni deležna spremstva policistov na varno? Kako je o tem obveščeno Center za socialno delo in kako odzivni so v teh primerih centri? Policisti so očitno omejeni s ponesrečeno zakonodajo. Po drugi strani obstajajo tudi ženske, ki znajo še kako izkoriščati zakonodajo sebi v prid in včasih se tudi domnevnim napadalcem dela krivica, ker znajo nekatere ženske tudi napihniti neke nedolžne doživljaje in celo lagati. Centri za socialno delo so konceptualna in sistemska zabloda. Inštitucije, ki imajo v svojih vrstah preko 90 odstotkov žensk, so spodletele. V tem kontekstu mislim na CSD in sodišča, kjer dominirajo ženske. Moralno razsojanje žensk je po psihoanalitični logiki vprašljivo in pogosto se marsikakšna odločitve oz. razsodba ženske popolnoma neustrezna – moralno sporna. Čustvena involviranost žensk popači trezen pogled na posamezne primere – še posebno tiste, ki imajo seksualno konotacijo. Včasih pači pravično presojo – pa naj se to sliši še tako banalno – ravno nezavedno ljubosumje sodnic oz. zavidanje žrtvi, da je bila »objekt želje« nekega moškega, četudi posiljevalca. Kje vidite razloge, da se moški psihično in fizično znaša nad partnerko, celo tako, da mora posredovati policija? Bi dejali, da je to bolj povezano z odnosi z njegovim nekdanjimi odnosi v primarni družini kot pa v nerazumevanju s partnerko? Zakaj takšnega psihičnega, fizičnega nasilja ni mogoče ustaviti vse dokler se partnerja ne odločita za ločitev, prekinitev zveze? V takšnih primerih moški radi govorijo o krivdi ženske in ji to v odnosu tudi venomer očitajo. Če se je moški sposoben fizično in seksualno znašati nad žensko – svojo ženo, partnerico (materjo svojih otrok) – je za to ekscesnost praviloma kriva infantilno doživeta mama dotičnega agresivnega moškega. Če je deček v svojem otroštvu potlačil jezo do lastne mame, in če ni bil vzgojno deležen dobrega, pravičnega in ljubečega ojdipskega očeta, bi se v odraslosti znal apriorno sovražno odzivati na svojo ženo – tudi v seksualnih kontekstih. V resnici so za spolne prestopke moških in nasilnost do žensk, krive slabe matere in, bodisi odsoten ali pa (preprosto) slab ojdipski oče. Moški, ki ima potlačeno jezo do mame, si praviloma tudi ne izbere ravno idealne ženske za ženo. V nekaterih primerih se zgodi, da si moški izbere »slabo« žensko natančno zato, da se lahko (s)krega z njo – da lahko malce upravičeno in legitimno zliva jezo nanjo – zato, ker ni predelal potlačene jeze do lastne matere. Po drugi strani pa si ženska nezavedno motivirano izbere napačnega moškega – navadno po podobi svojega slabega (agresivnega) očeta. Po svoje si je na nek način malce res sama kriva za svojo kalvarijo, ker si je pač ona izbrala napačnega moškega. Verjetno pride do tako hudega fizičnega in psihičnega nasilja v družini partnerjev, ki sta bila sama prikrajšana, zlorabljena v otroštvu. Kako je mogoče sploh rešiti odnos v takšni družini, ko gre pri obeh partnerjih za hude travme iz njunega otroštva? Drži, da so takšne zveze že vnaprej obsojene na propad? Pogosto se zgodi, da se v zakonu oz. partnerski zvezi ras znajdeta dve ranjeni duši, ki sta si po svoji ranjenosti prav kompatibilni. Moški išče ustrezno partnerico, da se do nje lahko agresivno vede. Po drugi strani pa ima tudi ženska lahko libidinalno afiniteto ravno do agresivnega moškega, ker je kot deklica doživela agresivnega očeta, ki jo je po drugi strani imel rad. Krog je na ta način začarano sklenjen. Zardi otrok se potem takšni pari mučijo v zvezi, ker je vseeno to lahko na nek način dobro za otroke. Načelom je najslabše za otroke je, če se mati in oče ločita. Včasih – v nekaterih primerih – pa je ločitev neizbežna, posredno torej – v dani situaciji – koristna za otroka. Kdaj je treba potegniti črto in zavrniti odnos, v katerem je prišlo do psihičnega in fizičnega nasilja? S partnersko (družinsko) terapijo se da marsikaj spremeniti. Včasih je dovolj že terapija enega – tistega, ki je bolj sporen. Lahko je to moški, ali ženska. Pogosto bi bilo treba (s)terapirati oba – vsakega na svoj način. Vsak človek – še posebej latentno agresiven in sadističen – bi moral predelati zamero do svojega nasprotispolnega starša, zato, da bi lahko normalno zaživel v harmoničnem partnerskem odnosu. Treba je vedeti, da s(m)o starši v partnerskih odnosih vztrajamo pogosto zgolj zato, ker je to dobro za otroke – torej, ker je to moralno prav do otrok. Ob zelo agresivnih moških, ki se niso pripravljeni spremeniti oz. se na nek način ne morejo, je ločitev edina rešitev – ker je ravno ločitev najboljša za otroke, ki ob gledanju agresivnosti, zelo trpijo. Lahko pravočasna prekinitev odnosa še vpliva na to, da otroci kasneje v svojem življenju ne bodo imeli podobnih vzorcev? Kdaj je v takšnih zvezah še mogoče rešiti travme otrok, da slabih vzorcev ne prenašajo naprej? Ali lahko to sploh reši prizadeti starš, četudi je sprejel odločitev o prekinitvi takšne zveze, odnosa? Pravočasna prekinitev odnosa – torej ločitev – otroke v vsakem primeru zaznamuje na svojevrsten način. Otroci ločenih staršev se navadno v odraslosti tudi sami ločijo. Pomembno je tudi v katerem obdobju je otrok deležen ločitve svojih staršev in kako se spelje ločitev. Prej kot se zgodi ločitev, bolj so otroci teh ločenih staršev v odraslosti »razštelani«, torej zaznamovani z ločitvijo. Zgodnje ločitve so lahko v resnici najslabše, ker se poruši ojdipalna scena (trikotnik oče-mati-otrok). Ločitev staršev je, ob spolni zlorabi, v resnici najhujša stvar, ki se lahko zgodi otroku – no, tu je še smrt enega od staršev, ali pa »pahnjenje« v rejo. Posledice takšnega skupnega življenja, naj bi imele vse manjšo moč potem, ko vsak izmed partnerjev zaživi svoje življenje? v čem vse se izboljša kvaliteta življenja, glede ne to, da se partnerja še vedno ne moreta izogniti novim dogovorom glede skrbništva otrok in glede preživnine, dostikrat se po ločitvi zgodijo novi sodni spori zaradi delitve premoženja, poveča se možnost socialne ogroženosti, saj se za reševanje sporov porabi veliko denarja za plačilo odvetnikov. Vpeljava novega partnerja s strani enega ali druge starša je za otroka vselej problem – lahko tudi velik problem. Dokler otrok ne da nekega tihega konsenza, ni ravno priporočljivo nove partnerje/partnerice predstavljati otrokom kot mačehe ali očime. Problematična so tudi skrbništva, kjer navadno izvisijo očetje. Najhujše, kar se lahko zgodi otroku, da si ločene starša vzajemno – en drugemu – sadistično pijeta kri, si nagajata, preko otrok – npr. skozi prepovedovanje stikov. Ugotovljeno je, da so spori na sodišču dostikrat v škodo žensk, najprej zaradi pričevanja, nato glede dodelitve otrok, premoženja. Kje so prednosti in slabosti takojšnje sporazumne ločitve ter ločitve z daljšim sodnim postopkom, ko prihaja do zaslišanja še drugih prič, otrok, mnenja izvedencev …? Ločitve nimajo nikakršnih prednosti. Korist od ločitve ima načeloma tisti partner, ki v zakonu (zvezi, partnerstvu) bolj trpi. Ločitve so načeloma muka za oba vpletena – največjo muko pa doživljajo otroci, ki so z ločitvijo zaznamovani celo življenje. Dolge in mukotrpne ločitve polne zapletov in izčrpavanja lahko “koristijo” tistemu sadistu, ki v zavlačevanju uživa, ko partner oz. partnerica trpi. Trpljenje otrok ga – navadno gre za moške – v tem primeru ne zanimajo. Zanjo pa tudi ženske biti zelo sadistične. Pogosto se tudi ženske ne zavedajo, kako otroci trpijo, ko se starši ločujejo. Daljši sodni postopki so lahko koristni v toliko, če se partnerja vmes premislita in se pobotata. Dolgih sodnih postopkov si seveda želijo odvetniki, ki služijo mastne denarce v ločitvenih sodnih postopkih. Kakšen bi moral biti nasvet tistim, ki delijo podobne zgodbe? Ali so smiselni dolgotrajni sodni spori, ti lahko trajajo več let, ko otroci že odrastejo? Starši ne smejo en drugega očrnjevati otrokom. To je najslabše! Dobro je, če imajo otroci svoje starše – oba: očeta in mamo – tudi po ločitvi zapisani v dobri luči. Včasih je dobro otrokom celo malce lagati – zato, da ne zasovražijo enega od svojih staršev, ali celo oba, kar je najslabše. Medsebojno blatenje najbolj psihično poškoduje otroka. Starši se morajo zavedati, da otrokom ločitev načeloma izjemno škodi – seveda v psihičnem smislu. Zato morajo starši svojim otrokom olajšati prehod v ločenost. Mnogi starši postanejo bolj tolerantni do vedenjskih zdrsov svojih otrok, kar pa vodi v svojevrstno razvajenost, ki ima lahko fatalne posledice v odraslosti. Fantje, ki rastjo brez očetov, navadno postanejo moralno nerazsodni, dekleta pa seksualno zbegana – bodisi aseksualna ali pa promiskuitetna. Svojevrsten problem je, če otroci rastejo ob agresivnem očetu. Fantje postanejo kopije svojih očetov, dekleta pa se nezavedno “navdušujejo” nad agresivnimi moškim, ali pa se predajo feminizmu, ki, kot ideologija, v osnovi črti moške. Storilci bi morali biti kaznovani, toda, kako je mogoče nekoga kaznovati, četudi je bil nasilen v besedah in dejanjih do partnerja in je tudi prišlo do ločitve? Vsak ima svojo subjektivno resnico, svojo plat medalje. Obrambni mehanizmi človeku omogočajo, da si zracionalizira še tako zmoten pogled/razlago sebi v prid. 'Vsake oči imajo svojega malara' tudi v primeru razumevanja dogodkov oz. resnice. Storilec nekega agresivnega ali moralno spornega dejanja pogosto sebe ne vidi krivega. Je res lahko koristno brskanje po preteklosti, pisanje o njej, ali je bolje, da človek tega ne počne, ker le tako lahko znova čim prej zaživi neko normalno življenje, brez nenehnega obujanja slabih spominov? Včasih je dobro kakšne zamere pozabiti oz. človeku odpustiti, da se lahko zaživi naprej – npr. v partnersko-družinskih prepirih zaradi koristi otrok. Včasih se to ne da, ker so dejanja prehud. Mnogim, ki so zamerljivi po naravi, pa pozaba ne uspeva. Kakšno je vaše mnenje o zadnjih primerih ločitev znanih osebnosti, ki so opisane v medijih? Tak primer je odvzem otroka hrvaški pevki Severini, drugi primer je ločitev med Zmagom Jelinčičem in Moniko Zupanc Jelinčič, kjer prihaja do spora pri delitvi premoženja, glede hujskanja otrok (s strani partnerke, glede očitkov o uživanju prepovedanih substanc, varanja…? Vsaka ločitev je drugačna vsak prepir ima drugačne korenine. Načeloma imajo ločitve svojo libidinalno logiko – npr. to, da mlada dobil žen(sk)a, ki nekemu bogatemu moškemu rodi otroka, pol premoženja. V primeru Jelinčiča in njegove Monike se meni zdi prav, da Monika dobi vse tisto, kar zahteva – perverzno pa se mi zdi, da Jelinčič Moniki ne bi prepustil pol svojega premoženja. Banalno rečeno: seks ostarelega moškega s pol mlajšo ženska, ki mu za nameček rodi še otroka, je drag. Moški, ki seksa s toliko mlajšo žensko, naj to tako ali drugače (drago) plača. Seks je pač drag – perverzno se mi zdi, da Plemeniti Zmago tega ne razume.

Fri, 22. Nov 2019 at 08:27

1332 ogledov

Iščem novo moderatorko!
Takole je obupala Sanja Kranjc, ki je bila predvidena kot moderatorka na predstavitvi knjige PRVI SPOL, ki sem jo želel predstaviti na 35. slovenskem knjižnem sejmu. Ali imate kakšne predloge, katera moderatorka bi lahko zamenjala Sanjo. Takole se je izpovedala: Lepo pozdravljeni! Moje ime je Sanja. Ja tista Sanja, ki bi se v četrtek 28. 11 ob 15 uri v Cankarjevem domu, lepo umirjeno pogovarjala skupaj z Romanom Vodebom, o njegovi knjigi Prvi spol. A očitno sem še do predvčerajšnjim verjela, da bom to lahko v miru tudi speljala. Ni mi bilo jasno, kako lahko nekdo knjigo, ki pravzaprav ženske, v primerjavi s feministko Simone de Beauvoir (knjiga Drugi spol), postavi na mesto prvega spola (ja jst sem knjigo celo prebrala) prikaže kot žaljivo do žensk. Tudi zato sem tako močno želela ta pogovor izpeljati. Verjemite mi, da sama nikoli ne bi svojega telesa, ki ga spoštujem in cenim, dala poleg nekoga ki bi bil do mene žaljiv ali celo sovražen. Priznam, ker je Roman kontraverzen in tudi provokativen, sem želala skupaj z njim diskutirati o njegovih pogledih. Nikogar s tem nisem želela podpirati, ali delati reklame. Vedno sem uživala v pogovorih z nekom, ki razmišlja na drugačen način kot jaz. In ta vpogled sem želela deliti z vami. Dovolila sem si to svobodo in nikoli nisem želela biti nesvobodna v svojem razmišljanju in prepričanjih. Ko sami sebi dovolimo to svobodo, potem lahko svobodo razmišljanj dovolimo tudi drugim. In tako sprejmemo človeka. Feminizem je naredil mnogo dobrega (zaradi njega imam ogromno pravic tudi sama), a ta današnji "ekstremni" feminizem, po mojem mnenju dela več škode kot okoristi. Ker nastopa z jezo,nasiljem ter sovraštvom. Z energijo, ki je totalno destruktivna, čisto nič ženstvena. Sama bi rekla da tudi moška ni. Ker pravi moški ščiti, daje varnost, ne pa sesuva (in ne boste verjeli: Roman sam je rekel, da mi ne priporoča, da pridem, a jaz sem še kar vztrajala, dokler nisem videla, da gredo stvari v nenormalne razsežnosti). Občutek je, da bi s svojo držo želeli uničiti vse kar je ženskega in žensvenega samo zato, da bi bile enake moškim. Ampak enake nismo, ne v konstituciji telesa, ne po strukturi možganov, ne po čustvovanju itd. In ko bomo najprej me sprejele svojo naravo, ne bomo več želele biti enake moškim.Tako se vedno znova me same postavimo v pozicijo drugega spola. Da lahko ohranjamo svojo podobo oz. neke družbeni konstrukt še naprej. Tukaj so morda na mestu vprašanja: "Katero potrebo želimo uslišati, ko želimo biti enake moškim, je občutek, da bi potem bolj pripadale, da bi nas bolj sprejeli, da bi bile bolj ljubljene,da bi imele večjo kontrolo?" Ker je ta knjiga sprožila toliko prahu in nasilja (to kar očitate Romanu, žal sedaj počnete vi), sem se odločila, da pri pogovoru ne bom sodelovala, ter vam ne bom dala tega veselja, da bi mi postavili kakršnokoli vprašanje. Ne želim svojega telesa vnašati v energijo nasilja in sovraštva, predvsem ne zato, ker v sebi nosim novo življenje. Ne bi rada, da še predno začne to življenje na Zemlji začuti, da je tukaj strah, sovraštvo in nasilje. Želim, da dokler je še v meni, uživa v ljubezni in miru ter posluša same lepe stvari. Ko pride iz maternice bo očitno dovolj časa da ga pripraviva z očetom tudi na to. Vam pa želim iz vsega srca vse dobro :) P1S2: vem, da bo sedaj s tem sporočilom razočarala tiste, ki ste me podpirali, tako kot sem razočarala tiste, ko sem se odločila za pogovor (ja čeprav ne vem kako imam lahko takšno moč za vaše notranje stanje :) ) Veste kaj, najbolj pomembno mi je, da nisem razočarala sebe. Za enkrat se RAZOČARANA GOSPODINJA PRI SEKSOLOGU še vedno dogaja. Danes (petek) v Cekrvenjaku (Prekmurje), jutri (sobota) Kozina/Hrpelje (Primorksa), v nedeljo Petrvče (Savinjska dolina). Vsredo pa Maribor (KGB), v petek pa potem še Novo mesto, sobota Poljčane, nedelja Rače-Fram.

Thu, 14. Nov 2019 at 15:42

943 ogledov

Simič Vs. Vodeb - 2. del
Glede na to, da najbolj vneti sadisti (na Twitteju in YouTube) želijo nadaljevanje dvoboja »Simič Vs. Vodeb« – prvi del se je zgodil na Faktorju 6. novembra – moram par stvari razložiti. Kdo je v tem dvoboju zmagal, je stvar individualne presoje. S kapitalizmom zaslepljeni desničarji, ki ji kap zadane, že ko Luko Meseca vidijo (in slišijo »L« od Levice), bodo seveda videli zmagovalca v Ivanu Simiču. Glede na to, da sem zadnje desetletje precej nepriljubljen na levi, me tudi mnogi levičarji ne vidijo prav v lepi luči. Faktorja normalni levičar pač ne more gledati, ker je neobjektiven in zato neprebavljiv. Toliko politične pristranskosti kot Faktor – gre za ukrivljenost v desno – si privošči le še Nova24TV. Kakorkoli že. Tule si lahko – vsi desničarji, ki me polivate z gnojnico – preberete dve pozitivni repliki, ki sem ji dobil na domači E-mail. """"Spoštovani. Včeraj sem gledal oddajo na TV3 (Faktor), kjer ste med drugim bili tudi vi komentator. Zelo se me je dotaknila vaša odprta, neposredna, jasna ter ne nazadnje tudi zelo pogumna stališča in izjemna komunikacija, kot tudi izrečena opozorila (ali bojazni) kaj se lahko v bodoče pripeti v naši skupnosti/državi. V celoti se strinjam z vašimi ugotovitvami, žal pa vse res nekako vodi v smer, katero ste napovedali. Videlo se je, da za svojimi stališči zares stojite in to zagotovo niso bile besede v prazno. Upam, da so vas gledalci vsaj nekoliko uslišali, zagotovo pa so videli tudi vašo obrazno mimiko, ki je kazala na vaše prepričanje in skrb. Glede na videno in slišano Vam lahko le čestitam in želim še naprej vse dobro. Lep pozdrav iz obale. LP Andrej""" """Spoštovani! Čestitam vam za vašo borbo v Faktorju, ki sem ga pravkar gledal. Na žalost je s Simičem preveč vlekel tudi Pertinač. Ker sem bil v mnogih takih bitkah razumem, da sredi vihre ne prideš do učinkovitih poudarkov, protinapadov, recimo, da bi od Simiča in Pertinača zahteval, da utemeljita pravičnost prenizkih plač velikega dela delavcev, ki z njimi ne morejo s svojimi družinami spodobno živeti, itd. Sicer sam Luka Meseca ne spoštujem – lažna Soroševa levica, on dejansko sabotira za Kučanov klan in Globaliste (kapitalistične imperialiste), z vašo razpravo pa se zelo strinjam. LP Marjan""" Drugega dela dvoboja »Simič Vs. Vodeb« ne bo, ker me sogovornik sploh ne razume. Ne šteka bistva mojih replik. Spreobrača moje misli in celotno temo … Njegovo branjenje oz. »pariranje« je popolnoma mimobežno, konceptualno zgrešeno. Vselej, kadar mi replicira, zgreši bistvo – »mimo useka«. In če za nameček o Luki Mescu še misli, da je – kot je rekel – šel v politiko zato, da bi dobro živel, torej dobro zaslužil, potem res ni vredno izgubljati besed s takšnim sogovornikom. In če rečem, da se je Sonja Šmuc v »dvoboju« z Lukom Mescem »kurčila« on pa reče, da se ni, potem je res vsaka nadaljnja debata brezpredmetna in odveč. Za nameček – ko se ustraši za svojo rit – pa še reče, da pozivam ljudi k uporu, in svetuje, da posnetek najinega soočenja ne bi smel iti v javnost – jaz pa sem zgolj in samo z umom napovedoval in svaril, kaj se lahko zgodi, če se bodo razlike med bogatimi in revnimi še kar naprej povečevale – potem res nima smisla kakršnakoli nadaljnja debata. Naj (si) nekdo izpiše magnetogram in razmeji minutažo dotičnega Faktorja in … Toliko absurdov, kot sem jih doživel na zadjem mojem Faktorju in kontekstih, ki so sledili na družbenih/družabnih omrežjih, nisem doživel niti takrat, ko sem se šel kregat v Caffe Open, ko so geji in lezbijke (beri: LeGeBiTrovci) usekali po meni z vsemi topovi. In ker nisem ne lev, ne desen, pač pa nekonsistetno sredinski – s srcem na levi, pišoč z desno, glave pa imam obe na sredi. Pa še tole: 

Sun, 13. Oct 2019 at 20:36

1993 ogledov

Prvi spol - knjižnica Jožeta Mazovca
Danes, 14. oktobra ob 19h bom imel v knjižnici Jožeta Mazovca v Ljubljani (Moste) predavanje o Ženskah. Predstaviti nameravam svojo knjigo ”Prvi spol”. Svoj ekspoze bom zastavil takole: Knjigi Prvi spol sem vseskozi nameraval dati podnaslov »Prvi spol – ali: penis in ženska želja« … – celo napovedoval sem ta(k) naslov; vendar sem si »iz vljudnosti« premislil, kljub temu, da je opcija takšnega provokativnega naslova – zaradi vsebine knjige – povsem upravičena. Feminizem se da sesuti predvsem skozi tematiziranje seksualnosti samih feministk – tako aseksualnih »moškinj« (ki se v seksu z moškim(i) zdijo same sebi koitusno ponižane in celo »premagane« oz. poražene), kot tudi lezbijk, ki se jim penis tako ali tako gnusi. Večina njih ima penis degradiran na raven dreka – sperma pa jih asociiran na smrkelj ali gnojni izcedek (s statusom bacila/klice, strupa) ... Antifeministični elaborat, ki vam ga ponujam v branje v obliki te šokantne knjige je poln (proti)argumentov, s katerimi bi rad ljudem – tudi (levim) politikom in akademski srenji, ne nazadnje pa tudi samim feministkam (in LeGeBiTrvocem) – dopovedal, da je kritika feminizma (kot družbene ideologije) tehtna in upravičena. V feminizem sem interveniral skozi Freud/psihoanalizo. Psihoanaliza dejansko in povsem upravičeno feminizmu piše smrtno obsodbo. Feministke je psihoanalize strah. S psihoanalizo se feministke ubadajo vse od Simone de Beauvoir naprej. Skozi Freuda in njegovo psihoanalizo je namreč jasno, da feminizem – tak, kakršnega pri nas poznamo zadnji dve desetletji – nima v družbi kaj iskati. 1. Feminizem kot (nora) ideologija; 1.1 Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem; PRVI VAL FEMINIZMA (Od Mary Wolstoncraft do Freuda) DRUGI VAL (od Simone de Beauvorir do seksalne revolucije, »Globoko grlo«) TRETJI VAL (po letu 1972) 1.2 O ideologiji; 1.3 Kako (konkretno) deluje ideologija feminizma; 1.3.1 Pekinška konferenca (1995); 1.3.2 Feministke so pokvarjene lisice – ali: »Poročilo Lunacek«; RESOLUCIJA (Urlike Lunacek) – UKINJA SE SPOL (uveljvlja se GENDER!) UZAKONJANJE UMETNIH OPLODITEV SAMSKIH ŽENSK. PRAKTICIRANJE SEKSA Z ISTIM SPOLOM JE NORMALNO! 1.4 Freud, (dva) spol(a) in (njegova) psihoanaliza; 1.5 Še vedno o Ojdipu in kastraciji (tudi skozi Lacana); KLJUČNO POGLAVJE (cankarjanska mati str. 56+59) 2. Problem spoznanja – ali: je sploh kaj resnično res?; POMEMBNO! 3. Sadovi ali gnilobe feminizma?; 3.1 Feministični absurdi; 3.2 Zakon o enakih možnostih (moških in žensk); 3.2.1 Nacionalni program za enake možnosti – resolucija; 3.3 Ženske v politiki – ali: o ženskih/spolnih kvotah; 3.4 Ženske na vodilnih položajih; 3.5 Ženske v znanosti; 3.6 Alfa ženske?!; 3.7 Ženske v športu; 3.7.1 Kaj pa športnice in seks(ualnost)?!; 3.7.2 Pretepaške, predrzne in pogumne; 3.7.3 Resolucijske prisile, vsiljevanje, pranje možganov; 3.7.4 Ali bodo vrh ženskega športa v prihodnje krojile lezbijke?; 3.8 Človekove pravice in spol v športu; 3.9 Ali so lezbijke ženske?!; 3.10 Ženska seksualna ustrežljivost in libidinalno trgovanje; 3.11 55. člen Ustave in umetne oploditve samskih žensk; 3.12 14. člen Ustave; 3.13 Izpoved sina (nizozemske) feministke; 3.14 Psihopatokracija; 3.14.1 Psihopatokracija feministične in LeGeBiTrovske manjšine; 3.14.2 Homoseksualnost kot motnja, deviacija ali bolezen?; 3.14.3 Homofobija ali heterofobija?; 4. Porodniški dopust za očete?!; 4.1 Zabloda par excellence: porodniški dopust za očete; 4.2 Atentat na otroka (in materinstvo); 4.3 Mojster Donald Winnicott; 4.4 Profeministični aktivizem; 5. Erving Goffman; 5.1 Sex vs. Gender – ali: »Goffmanove pripovedke«; 5.2 Goffman in oglaševanje; 5.3 Ritualizacija podrejenosti?!; 5.4 Ritualizacija pasivnosti?!; 5.5 Ženska, deklica, mladost in staranje; 5.6 Kode moškosti/možatosti/faličnosti; 5.7 Kode ženskosti in falične ženske/»moškinje«/lezbijke; 5.8 Goffmanove zablode in njegova aseksualnost; 6. Simone de Beauvoir – Drugi spol, ki vlada; 6.1 »Ženska se ne rodi, ženska se postane«; 6.1.1 Prva knjiga/»zvezek«; 6.1.2 Druga knjiga/»zvezek«; 7. Feminizem kot zabloda; 7.1 Sado-feminizem in moška simbolna kastracija; 7.2 Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!; 7.3 Načelo ugodja – ali: o aritmetični sredini družbene sreče; 8. Penis in ženska želja; Ko smo nagovarjali knjižnice, da bi gostile predstavitev knjige, se je dopis glasil takole: “Roman Vodeb, eden izmed najmarkantnejših slovenskih kritičnih mislecev (s psihoanalitično valenco), je po osmih letih izdal svojo novo (šesto) knjigo – »knjigo, kot je še ni bilo«. Knjigo, ki bo dvigovala prah, burila duhove, jezila feministke … Knjiga je v svojih delavnih verzija imel ob udarnem naslovu še podnaslov »PRVI SPOL« »… - ali: penis in ženska želja«. Vodeb zopet – tako kot v njegova prejšnji knjigi »O spolu« (iz leta 2011) – psihoanalitično tematizira spol, bolje rečeno ženske in/oz. »moškinje«, njihovo seksualnosti in (seveda) feminizem. Tudi tokrat je Freudova psihoanaliza tisti miselni koncept, skozi katerega Vodeba skuša razložiti, zakaj sta spola različna in od kod se napaja feministična tendenca po izenačevanju moških in žensk. V precep s torej (spet) znajde feminizem kot družbena ideologija, ki ima namero izenačevanja obeh spolov. Tokrat gre za nekakšen antifeministični elaborat, skozi katerega se Vodeb t. r. zoprstavlja feministični »bibliji« francoske eksistencialistične filozofinje Simone de Beauvoir imenovane »Drugi spol«. Vodeb refleksno in elaborativno ženske ustoličuje kot »prvi spol«, zato je tak tudi naslov te njegove knjige. Ker je ciljna publika knjige Prvi spol zelo široka (brali jo bodo profesorji, strokovnjaki in znanstveniki, kot študijsko gradivo študentje, napisana pa je tako, da bo po njej posegel tudi marsikateri naključni bralec, saj je knjiga napisana tudi z mislijo na laičnega bralca), si želimo, da bi bila knjiga dostopna v vsakem kraju po Sloveniji.”” ITD. ITD. ITD. PS: Učinek tega dopisa je bil nikakršen. Zdaj vas pa sprašujem: KAKO NAJ SPREMENIM DRUŽBO NA BOLJE, ČE MI NIHČE NE POMAGA?!

Sat, 5. Oct 2019 at 10:27

1569 ogledov

Greta, njeni »gretofili« in »greteni«
Že nekaj let pišem za informator/"revijo"/glasilo ZIFS, ki je namenjeno invalidom. In zanje sem se o Greti Thunberg malce bolj razpisal kot za Fokuspokus. A teksta mi niso objavili, ker ... menda imajo v svojih vrstah tudi avtiste. No, jaz Grete nimam za invalidne. Moti me njena mladostniška, celo otroščja nadutost, ki je morda res del oz. simptom njenega avtizma. Ko me je na FB nekdo vendarle malo sprovociral - imam pa za kar "sčajmanega" in njegovo mnenje resno jemljem - sem dodal še tole: "Zame je Greta neresna. Nje jaz pač ne morem jemati resno. Je pa res, da če bi mene nekdo vpršal (za nasvet), kako bi bilo mogoče zmanipulirati množico ("ovce") in jo potegniti v neko smer, bi rekel: ""Nekega otroka - najbolje, da deklico - poiščite, ji operete možgane in "upravljajte" z njo ... In s tem/takim/tovrstnim trikom lahko za seboj potegnete maso naivnih "ovc", ki jih boste lahko zapeljali v to ali ono stran, z njimi upravljali ..."" Kakorkoli že, moj tekst za ZIFS se je glasil takole: Že pred časom so moji feni pritiskali name – v smislu, kdaj bom kaj napisal o Greti. Rekel sem jim: »O Greti bom pisal, ko bom na dopustu na Kreti.« V resnici sem o Greti nameraval molčati, jo t. r. »prešpricati«. Ni se mi zdelo vredno izgubljati časa in energije za neko avtistično najstnico, ki jo v resnici ne cenim toliko, da bi o njej pisal. Pa tudi tale modna ekološka muha »globalno segrevanje«, mi gre malo na živce – ker: meni se zdi, da se Zemlja v tem obdobju prej globalno ohlaja, kot pa segreva. No, tudi o etiologiji narcizma veliko vem, in se mi po drugi strani zdi tudi narobe, da se tako mlada najstnica spušča v svetovni medijski eter in soli pamet odraslim. To je za razvoj njene duševnosti namreč škodljivo.  Ampak, ker je avtistka, bi lahko bili njeni ekološki izlivi besa tudi simptom njene bolezni oz. z njo povezan. No, končno pa me je vendarle premamil Twitter – mogoče tudi zato, ker imam Facebook, zaradi mojega ostrega jezika, že tretjič to leto blokiran za en mesec. V osnovi me pri Greti moti, da se medijska pozornost posveča neki »smrkavi« najstnici, ki bi – če bi bila modra in uslišala Wittgensteina – morala molčati o stvareh, o katerih se ne da tako vehementno govoriti, kot govoriči ona. Resnost in relevantnost njenih govorov spotika ravno ta njena »smrkava« izjavljalna pozicija – ta je napačna, prešibka je. In kot taka se ne more in ne sme delati pametno o tako občutljivi in kompleksni temi, kot so podnebne spremembe in globalno segrevanje. Če bi vse to, kar govori ona, govoril kakšen priznan klimatolog, bi se splačalo prisluhniti in zamisliti. No, da ne bo pomote, tudi kadar se kakšni politiki delajo strokovno pametne – pri nas je to (v kontekstu podnebnih sprememb) Branko Grims (SDS) – mi gre to skrajno na živce. O podnebnih spremembah je treba molčati, če se človek resnično ne spozna na to področje – in politiki (ter nadobudne najstnice in najstniki) se na podnebne spremembe ne spoznajo dovolj. Po moje se bo Greta, z vsem svojimi medijskimi ekscesi nekaterim malce »priskutila«, celo zasrala … Njena zaletava ekskurzija v drobovje klimatskih sprememb in v (domnevno) globalno segrevanja je – vsaj zame – problematična. Meni se zid, da bi morala biti pri svojem ekološkem aktivizmu bistveno bolj previdna. Leva (svetovna) politična scena jo izkorišča in ščuva (proti desnim, ki jo grajajo). In spet se prepiramo za oslovo senco – in to na svetovnem političnem nivoju. Za sociološke sladokusce pa je prišla Greta kot naročena. Ravno na krilih njene nergavosti in zaletavosti se da posredno proučevati mnoge segmente človeške naivnosti, tudi gluposti. Celo Slavoj Žižek je postal »gretofil« … Zaostajati ne želi niti kolumnist Miha Mazzini. Veliko bolj previden in celo skeptičen je Marko Crnkovič.  Zame so – tudi tokrat – ljudje postali nekakšni »greteni«, ker se nekritično postavljajo na stran Grete. Na področju (teoretske) sociologije Gretin »gretenizem« vendarle terja določen miselni napor, kritično mišljenje (in míslenje), skratka drugo mnenje … V kontekstu Gretinega ekološkega »gretenizma« in njene involviranosti bi bil moj interpretativni doprinos seveda psihoanalitično obarvan. Špekuliral bi v tole smer: Greta se najverjetneje tako predrzno in predano – celo fanatično – zaganja v podnebne spremembe zato, ker se v njenem  nezavednem dogajajo – beri: spontano se ji vračajo – nekateri simbolnih procesi vezani na Zemljo in njeno (v otroštvu doživeto) primerno družino. Povsem legitimno je reč, da se je Greti Zemlja kot človekov bivanjski prostor, povezala s potlačitvami vezanimi na njeno primarno družino, znotraj katere – ali pa zgolj v povezavi z njo – se je nekoč (za psihično realnost male Grete) dogajalo nekaj pomembnega, verjetno slabega. Prva špekulacija je tale: najverjetneje sta se starša pred njenimi očmi prepirala, ji grenila življenje, in »bivanje« v družini – kot o njenem prvem in primarnem bivanjske/življenjskem prostoru – je bilo za malo Greto zato neznosno. Druga legitimna špekulacija bi bila tale: morda je bilo kaj narobe z lastniki stanovanja, v katerem je družin Thunberg živela … Mogoče so Gretini starši neprestano tarnali, kako brezsrčni, morda nesmotrni in celo krivični so lastniki oz./ali upravljavci stanovanja (poslopja, zgradbe), v katerem je družina Thunberg živela v času Gretinega (zgodnjega) otroštva ... Definitivno gredo moje interpretativne psihoanalitične špekulacije v smer, da se je Greti sedaj potlačena infantilna stiska (vezana na primarno domovanje) simbolno vrnila v obliki ekološko obsedenosti z onesnaženim planetom … Ali so ti (beli) politiki Gretini simbolno vrnjeni starši ali pa gre za simbol (eventualnih) lastnikov/upravljavcev stanovanja, v katerem so Thunbergovi nekoč živeli (ga uporabljali), je težko reči – ker pač teh informacij nimam(o). Gretino zaznavanje nesmotrno, celo uničujoče ekološke politike je lahko posledica simbolizacije »nesmotrne družinske politike (prepiranja)« ali pa nesmotrne oz. uničujoče stanovanjske politike najemodajalcev oz. lastnikov/upravljavcev dotičnega stanovanja … PS: https://www.roman-vodeb.si/
Teme
psihoanaliza zoran janković

Zadnji komentarji

JEFFEREY FRANK :

15.01.2020 19:20

Trenutno ponujamo enostavno in nujno posojilo po nizki obrestni meri 2% z ustrezno veljavno osebno izkaznico za preverjanje. Zahtevo za posojilo lahko pošljete za poljuben znesek posojila, ki ga potrebujete. Ponujamo posojila od 5 000,00 USD Min. 100.000,00 USD Max. Dolgoročno kreditiramo največ od pet (5) do petdeset (50) let. Dajemo naslednjo vrsto posojila: projektno posojilo, posojilo za refinanciranje, posojila za poslovne naložbe, posojila za avtomobile ali vozila, študentska posojila, konsolidacija dolgov, stanovanjska posojila, osebna posojila, posojila za potovanja in počitnice, božično in novoletno posojilo. Naše podjetje potrebuje tudi osebo, ki je lahko predstavnik našega podjetja v vaši državi. Obrnite se na pisarno CROWN TRUST FINANCIAL KREDITO po e-pošti: crowntrustfinancialloanfirm@gmail.com Če vas zanima naša finančna ponudba in želi od nas pridobiti posojilo, nas kontaktirajte in nam podajte spodaj navedene podrobnosti, kar bo potrebno za v skladu s tem sprožiti pogoje in pogoje vsote posojila. Ime: ____________________________ Spol: _______________________________ Zakonski status: _______________________ Kontaktni naslov: ______________________ Mesto / Zip: ________________________ Država: ______________________________ Datum rojstva: ________________________ Znesek, potreben kot posojilo: ________________ Trajanje posojila: ________________________ Mesečni dohodek / letni dohodek: _________ Poklic: ___________________________ Namen posojila: _____________________ Telefon: ________________________________ Faks: __________________________________   Lep pozdrav: Vaš uspeh se začne pri nas Generalni direktor: JEFFEREY FRANK! Pošljite zahtevo za posojilo za takojšen odgovor na: crowntrustfinancialloanfirm@gmail.com
APMMB2 :

1.12.2019 06:38

Vodeb, si kljub temu kamplc. Ampak na svojem področju. Prav veliko se ne spoznam na področja, ki jih suvereno obvladuješ. Si prepričljiv, pred vsem zato, ker svoje trditve dokazuješ s primeri. Popolnoma dugače pa je, ko posegaš v ekonomijo, pravzaprav politično ekonomijo, kakor smo včash morali poimenovati marksovo latovščino. Marx ni Aristotel. Marx je imel omejen rok trajanja. Rok mu je že zdavnaj potekel in sedaj je samo še neužitna materija, ki jo je potrebno pozabiti. To, kar je zahteval pred 100 in večleti, je doseženo, preseženo. Verjetno ti je povsem jasno da se danes hvaliti z neverjetnim dosežkom maratonca na prvih olimpiskih igrah, je popolni nesmisel, tako je danes z marksizmom strašiti po ekonomiji je podoben absurd. Če ravno se lepo sliši, pa je Marx popolnoma neuporaben. Kot humanist veš, da je človek individualist. Ni ga možno unificirati. Vedno se bo rojevalo toliko takšnih in takšnih,malo drugačnih, različnih in še bolj drugačnih. Ekstremnih. Vsi skupaj bodo neko povprečje, ki pa niti slučajno ne bodo podobni marksovemu idelanemu človeku. Za socializem je potrebno zgraditi novega človeka To ni uspelo še nikomur. Kolikor vem je prvi to poizkusil Prokrust.In za njim še mnogi, vse do Pol Pota. Nikomur ni uspelo in zato se teorija socializma ne bo nikoli mogla uveljaviti. Če povežeš svoje izkušnje z ekonomijo, boš mogoče razumel Simiča. Če se temu odpoveš, pa se potem s Simičem raje ne spopadaj.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

»Nema kajanja posle karanja!« - ali: njeno nespodobno povabilo