Parada ne(o)zdravljene seksualne psihopatije
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Torek, 20. junij 2017 ob 13:28

Odpri galerijo

Pred par leti sem spisal nekaj tekstov, ki so pomagali razumeti človeško psihopatijo – mislim na osebnostne/psihične motnje (in bolezni). Razložil sem, kako je v psihiatriji prišlo do diagnosticiranja. Omenil pa sem tudi, da Freud (kot oče psihoanalize) nikoli svojih pacientov oz. ljudi nasploh ni diagnosticiral na tak način, kot danes počne psihiatrija. Zame je diagnosticiranje, kakršno je dandanes v modi v psihiatriji, hud konceptualni zdrs, ki celotno psihiatrijo (psihiatrično stroko) trdno drži v slepi ulici, v zablodi. Tole je teh nekaj večno aktualnih tekstov:

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109313/psihoanaliticna-teorija-psihopatologije-1-del

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109452/statistika-inoz-metodologija-v-psihopatologiji-2-del

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109648/osebnostne-motnje-diktira-otrostvo-3-del

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109877/panicni-napadi-4-del

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/110240/mejna-osebnostna-motnja-5-del

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/110402/histrionicno-narcisticna-osebnostna-motnja-6-del1

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/110550/histrionicno-narcisticna-osebnostna-motnja-6-del2

Temeljna zakonitost, ki jo je v psihoanalizi ustoličil prav Freud, je, da se vsakemu človeku v odraslosti vrača (oz. transferira) otroštvo – vendar v simbolno modificirani obliki. Po Freudu oz. po psihoanalitični percepciji (odrasel) človek svojih prvih šest let življenja – jaz bi raje rekel, da vsaj 8 let – simbolno podoživlja, seveda v precej modificirani (in simbolni) obliki. To podoživljanje se začne po končanem obdobju t. i. latence, torej v puberteti. »Otrok je oče odraslega človeka,« je rekel Freud. Domala vse patologija, ki se v človeka naseli v odraslosti, je posledica ponesrečenega oz. »težkega« (travmatičnega, frustrirajočega) otroštva. No, tudi vse človekova normalnost se napaja iz otroštva, iz primarne družine. Ravno zato, ker jaz zakonitost poznam, se tako zavzeto, če že ne kar fanatično (družbeno angažirano) borim, da bi otroci imeli oba (različno spolna) starša, in da se starši ne bi »za vsako figo« ločevali. Otroci morajo pravilno razrešiti Ojdipov kompleks! Le s pravilno razrešenim Ojdipovim kompleksom, se v otroka lahko naseli mentalno zdravje, psihična trdnost, moralno razsojanje in tudi NORMALNA spolna identiteta/usmerjenost (in želja).

Tole pisanje je predvsem namenjeno razumevanju etiologije razvoja moške homoseksualnosti. Žensko lezbištvo ima pogosto bolj zapletene in ohlapne (nezavedne) vzroke. Radikalno lezbištvo (in feminizem) moramo razumeti v luči evidentne psihopatije. Ideologinje feminizma imajo navadno hude psihične/osebnostne (in spolne) motnje. Zaznamovane so s spolno frustracijo. Spolna »deviantnost« je zgolj posledica določenih infantilnih »nepravilnosti«, ki jih je dotična lezbijka doživela v otroštvu – navadno prav v falični/ojdipalni fazi. Spolna želja in spolna identiteta/usmerjenosti se sicer dokončno razvije šele v puberteti in/oz. v odraslosti (seveda iz infantilnih temeljev). Navadno je mnogim (pro)feminističnim ženskam nekoč (v otroštvu) zagodel pedofil v obliki spolne zlorabe; nekatere spolno zlorabljene ženske postanejo radikalne lezbijke, kljub temu, da imajo svojo osnovno ojdipalno »postavitev« (oče-mati-otrok) dokaj pravilno zastavljeno, pravilno koncipirano. Najbolj »nastradajo« ženske, ki so bile kot deklice izpostavljene spolni zlorabi – vendar ne zgolj v enkratnem dogodku, pač pa so bile zlorab deležne daljše obdobje v otroštvu – polega tega pa še ojdipski oče verjetno ni bil kos svojemu poslanstvu, očetovanju. Takšne ženske se pogosto ujamejo v pasti/limanice feminizma. Pasti oz. limanice feminizma so vselej nastavljene, vselej so na preži, v polni (ideološki) pripravljenosti.

Ker je tole pisanje namenjeno razumevanju (bolj) moške homoseksualnosti, naj za zaključek okvirnega razumevanja lezbištva poudarim, da zgolj prakticiranje seksa z istim spolom pač (še/že) ni kar lezbištvo. Radikalne lezbijke imajo – zaradi ojdipalnega (nezavednega) ZAVIDANJA PENISA – največji problem pri oralnem oboževanju penisa – beri: fafanje (kot dandanes normativna spolna praksa) se jim neizmerno gnusi. Ni pa vsaka ženska, ki se ji fafanje gnusi (že) lezbijka. Tudi nekaterim (specifičnim) heteroseksualnim »aseksualkam« se lahko penis gnusi – takim, ki so kot deklice imele (tak ali drugačen) »problem« z očetom.

Tudi za vsakega moškega, ki lahko brez posebnega odpora – v spletu neljubih okoliščin – prakticira seks ali »zganja« erotiko z drugim moškim, še ne bi mogli reči, da je že kar (klasičen) homoseksualec/gej. Npr.: v zaporih, kjer ni žensk, obstajajo dominantni moški, ki si za surogat/nadomestek lahko najdejo (feminilne/podrejene) moške, s katerimi se gredo neko seksualnost, vendar oni sami vendarle (za svojo psihično realnost) ostajajo falično-dominantni. Takšni (biseksualni) moški lahko prakticirajo določene vrste seksualnih praks z drugim moškim zgolj in predvsem zato, ker imajo deficit v strukturi (šibkega) Nadjaza. Šibek Nadjaz podleže imperativu Onega, v katerem v osnovi domuje živalskost, agresivnost, pohota … Homofobija – bodisi zgolj latentna ali celo manifestna (ozaveščena) – je v resnici nasledek močnega Nadjaza (in pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa). No, tudi nevtraliziranje homofobije – pretvorba iz manifestne v latentno obliko – je posledica močnega Nadjaza, ki ga Jaz upošteva in aktivira določene obrambne mehanizme, zaradi katerih homofobija ostane nevtralizirana v latentni obliki in se ne manifestira. Svojevrsten fenomen se zgodi, ko ravno latentno homofobni (vendar heteroseksulani) ljudje – predvsem moški – paradirajo na LeGeBiTrovskih t. i. Paradah ponosa in se tudi sicer (refleksno) zavzemajo za LeGeBiTrovske »(človekove) pravice«.

V kontekstu razlage, ko govorimo o biseksualnih moških (zapornikih), ki se nimajo za geja, imamo v mislih oralne praks, kjer omenjeni falično-dominantni moški (ki se nima za geja) daje svoj penis »na uporabo« – beri: »na fafanje« – drugemu (feminilnemu/podrejenemu) moškemu, geju (ki v taki oralni spolni praksi celo uživa). V tej zvezi je pač treba omeniti še klasičen analni seks, kjer dominantni moški (ki se nima za geja) penetrira v podrejeno-feminilnega moškega, ki pa je gej (če s konsenzom celo uživa v tej seksualni praksi). Ta drugi, podrejeni moški (ki izvaja fafanje, ali nastavlja rit/anus) pa bi znal biti (klasičen/ortodoksni) gej – razen, če v to spolno prakso ni prisiljen. Ortodoksni geji si namreč tuj moški penis želijo na način, kot si ga želijo feminilne ženske. Klasični oz. ortodoksni geji – v mislih imamo feminilne geje – si penis drugega moškega želijo imeti »v sebi«, bodisi v riti/anusu, ali pa v ustih (in seveda v rokah (drkanje)). Takšni geji pogosto najbolj uživajo prav v izvajanju oralnih praks – fafanje penisa (drugemu moškemu) obožujejo.

Da pa se tukaj opisan seksualni absurd/paradoks/»error« zgodi moškemu, se mora (po)prej zgoditi neka anomalija/»nepravilnost« v otroštvu; navadna ima ta nepravilnost ojdipalno poreklo. Če pustimo ob strani redke mutacije določenih genov, na katere opozarjajo prav genetiki (in nevrologi), je psihoanalitična interpretacija moške homoseksualnosti dokaj jasna. Mnogi geji – predvsem tisti, ki so kot geji tudi pedofilsko nagnjeni – so bili kot dečki spolno zlorabljeni, in to na manipulativen način. V spolni zlorabi so uživali, saj so bili spolno zlorabljeni s strani moškega, ki jih je imel rad in katerega so imeli radi tudi oni. Ravno spomin na to uživanje se vgravira v mnoge miselne podsisteme, ki so v osnovi povezani in s temelji spolne identitete/usmerjenosti in temelji spolne želje, ki se bo razvila šele v puberteti oz. v odraslosti.

Poudariti velja, da niso bili vsi pedofilski geji tudi spolno zlorabljeni. Pedofilsko nagnjeni geji – in teh med geji ni tako malo – so tudi tisti, ki so v paketu »nepravilnega Ojdipa« dobili falično mamo, ki so se jo bali, hkrati pa še očeta, ki so se ga prav tako bali, ker je bil agresiven tudi do njih. Takšni geji so postali geji zaradi falične mame, pedofili pa zato, ker jim varnega zatočišča ni nudil niti oče. Takšni geji se v odraslosti nezavedno najbolj varno počutijo ob otroku oz. z otrokom (kot objektom njihove spolne želje). In tudi pedofilski geji – tako kot navadni geji – navadno (zaradi ojdipalnih nepravilnosti) nimajo razvitega močnega Nadjaza.

Nepravilno razrešen Ojdipov kompleks, v katerem falična mama vstopa v dečkove miselne procese (in vse temeljne miselne podisteme), v njem naredi (ojdipalno-kastracijski) kaos/zbrko. Mame se deček ne sme bati! Še manj pa jo sme kastracijsko prepoznati kot potencialno pretečo kastratorko. Kastracijsko pretnjo mora deček doživljati – beri: miselno premlevati –  s strani očeta (kot »bitja s penisom«). Ravno očetov penis (pot »prisoten«) – tudi primerjaje z lučkom »malega Ojdipa« – mora vstopati v številne misli, kastracijske fantazme, ki se spontano (tudi nezavedno) pletejo po dečkovih mislih. Mama, kot »vaginalo« oz. »brezpenisno bitje« dečku ne sme vstopati v kastracijsko preteče miselne procese. V najbolj črnem scenariju – torej če se zgodi ravno ta neobičajnost, bolje rečeno NEPRAVILNOST, v povezavi z mamo – se dečku (posledično) zamajejo temelji njegove heteroseksualne spolne identitete/usmerjenosti in spolne želje. Ti temelji so miselne (in nezavedne) narave. In na teh (nezavednih) miselnih temeljih se v puberteti oz. odraslosti dogradi spolna identiteta, katere temeljni atribut je spolna želja (v povezavi z ustreznim objektom želje in vsemi zakonitostmi, ki jih postulira nezavedno in njegova simbolna logika).

Torej, če takšna falična mama dečka še pretepa, ga fizično kaznuje – torej, da se deček mame resnično non-stop boji (in to libidinalno »oenergeteno«/intenzivno miselno premleva) – in če potem v tej dečkovi kronični ojdipalni zagati vstopi še nežni oče, potem deček postane gej (ne pa tudi pedofil). Problematična je lahko tudi skrajno posesivna mama, ki se jo otrok boji (na poseben način), namesto, da bi si jo zgolj želel in jo oboževal.  V kakšen derivat homoseksualnosti deček v odraslosti zajadra, je odvisno še od marsičesa – predvsem od narave in intenzivnosti (libidinalne »oenergetenosti«, investiranosti) določenih miselnih procesov, ki se dečku pletejo v njegovi psihični realnosti oz. njegovi infantilni miselni dejavnosti. Rečemo torej lahko, da so falične mame, katerih se deček v svoji psihični/miselni realnosti/dejavnosti boji, tiste, ki dispozicijsko heteroseksualnega dečka »pahnejo« v svojevrstno stisko, iz katere deček (fantazmatsko) »pobegne« tako, da postane gej; v homoseksualnost se v svoji infantilni stiski t. r. zateče. »Zatekanje« v homoseksualnost je v resnici posledica specifičnih oz. obranbnih, torej »napačnih« mislih – le-te pa so posledica »napačni (ojdipalnih) dogodkov« v primarni družini. Včasih ni nujno, da falična mama dečka konstantno tepe oz./ali kaznuje – včasih je dovolj, da deček v spletu okoliščin mamo zgolj »ponesrečeno«/«napačno« misli. Ob posesivnih mama, so »nevarne« tudi korpulentne mame – torej mame, ki so »ogromne« (velike in/ali debele) in hkrati »ne-penisne«. Tudi take mame lahko ponesrečeno zaznamujejo dečkove ojdipalno-kastracijske miselne procese. In na teh zgrešenih miselnih fundamentih deček v puberteti posledično zgradi napačno/nenormalno/nenaravno spolno identiteto in napačno/nenormalno/nenaravno (spolno/seksualno) željo. To »nepravilnost« oz. »napačnost« lahko povsem legitimno označimo kot NENORMALNO in NENARVNO. Biti homoseksualno/istospolno spolno usmerjen je anomalija, je nepravilnost, je »napaka v delovanju psihičnega sistema/aparata«, napaka v strukturiranju ojdipalno-kastracijskih misli.

Da ne bom zgolj mamo krivili kot ekskluzivni (družinsko) povzročiteljico moške homoseksualnosti, naj rečemo, da je (ob pedofilu) lahko tudi oče tisti, ki zaradi nadpovprečne agresivnosti, katere je bil deležen »mali Ojdip«, lahko povzroči, da ta(k) deček/sin v svoji psihični realnosti (v svojih mislih) zgradi oz. goji željo, da bi bil/postal deklica. Fantazma oz. (libidinalno hiperinvestirana, hiperoenergetena) misel, ki si jo obrambno zgradi (formulira) konstantno pretepan deček/sin, gre v tole fantazmatsko smer: »Če bi bil deklica, me oče ne bi tako grobo pretepal … Želim si biti/postati deklica!«.

Ortodoksni homoseksualnosti načeloma res ne moremo reči, da je bolezen, ker se je (načeloma) ne da (o)zdraviti. V nekaterih primerih se sicer da predrugačiti prakticiranje seksa (z istim spolom), če gre za biseksualno osebo. To velja za (nekatere) moške in (mnoge) ženske. Homoseksualnost je MOTNJA v spolni identiteti/orientiranost – motnja na podoben način kot gre za motnjo pri znameniti »mejni osebnostni motnji« (MOM, »borderline«). MOM pa psihiatri in psihoterapevti zdravijo – večinoma neuspešno – (kljub temu, da v strogo teoretskem smislu ne gre za bolezen, pač pa motnjo/anomalijo/nepravilnost).

Problem homoseksualnosti v resnici ni njihova (napačna, nenormalna, nenaravna) spolna identiteta/orientiranost in posledično napačna (nenormalna, nenaravna) spolna želja. Resnično problematičen – predvsem v družbenem smislu – je njihov NADJAZ. Deficit v moralnem razsojanju se v obliki njihove spodletele LeGeBiTrovske ideologije (ki »prijateljuje« in se pajdaši tudi s feminizmom) zažira v vse pore družbe in na ta način (posredno) znižuje prijetnost življenja. – beri: na račun te/tovrstne ideologije se aritmetična sredina družbene sreče oz. prijetnosti življenja znižuje. V preobleki všečno in humanistično zvenečih »človekovih pravic« bi ravno geji (in lezbijke)  radi ustoličili svojo simptom, svojo »norost«, torej svojo napačno spolno usmerjenost, svojo nenormalnost in nenaravnost, kot popolnoma legitimno in normalno. In pri tem ne izbirajo sredstev –agresivno, brezobzirno in egoistično gredo preko trupel, kot se reče (ker so t. r. brez Nadjaza). V objemu in motivacijski podpori svojega spolne frustracije obsojajo vsakršno normativnost, normalnost, naravnost … – in v svojih družbeno masakerskih zahtevah so (gledano s psihoanalitične in pravne) perspektive resnično absurdni. Njihova moralne izprijenosti prihaja v paketu »napačnega Ojdipa«, skupaj z napačno (nenormalno/nenaravno) spolno identiteto/orientacijo/željo. Pravilno razrešen Ojdipov kompleks ni le pogoj razvoja psihične trdnosti oz. mentalnega zdravja in (postkonvencionalne) moralne razsodnosti, temveč tudi (»pravilne«, normalne, naravne) spolne identitete/orientacije/želje. Kot manjšina so popolnoma zmedli in ohromili zdravo jedro večinsko normalne družbe.

Kadar otroku zagodejo starši, lahko država pomaga v toliko in na način, da ljudi/starše – preden imajo otroke – izobrazi, torej jim dopove, kakšne so (psihoseksualne) zakonitosti razvoja otrokove duševnosti (predvsem v povezavi z vlogo staršev – najbolj tisto, ki jo imajo v falični (ojdipalno-kastracijski) fazi psihoseksualnega razvoja). Država oz. politika pa ne sme biti tista, ki zakonsko zavozi ravno svoje osnovno poslanstvo, torej, da z ustavo in zakoni svojim državljanom dviguje nivo prijetnosti življenja (posledično pa tudi življenjske sreče). Trend levih oz. liberalnih politik(ov) pa je ravno obraten: v objemu psihoanalitičnega neznanja in lebdečega imperativa »človekovih pravice« (skupaj z vsemi derivati absurdnosti), LeGeBiTrovcem podeljuje vse mogoče (in nemogoče) pravice, in to norost tudi medijsko podpira oz. napihuje. Namesto, da bi se LeGeBiTrovce »zdravilo« (terapiralo) oz. jih skušalo predrugačiti (seveda z njihovo privolitvijo in sodelovanjem), jih država (tudi EU) opogumlja, češ, da je z njimi vse v redu, vse OKej. S svojo politično in medijsko podporo jim levo-liberalci dajejo krila in hkrati lažno upanje – v obliki verjetja, da so normalni. Biti homoseksualec NI NORMALNO, ker gre (večinoma) za NAPAKO V OJDIPALNIH PROCESIH (tu so še spolne zlorabe in genske mutacije oz. hormonsko-nevrološke motnje). Prav je, da imajo LeGeBiTrovci nekatere (človekove) pravice – da jim bo lažje živeti. Ne morejo pa dobiti kar vseh (simptomatsko) zahtevanih »človekovih pravic« – npr. pravice do posvojitve otrok, porok ...; tudi to, da se npr. nek moški/gej kar razglasi za žensko (ženska/lezbijka pa za moškega) – in potem hodi v »napačna« javna stranišča (WC) – ni normalno, je preprosto noro, psihopatsko.

Na tej točki pač ne bom(o) spet na dolgo in široko omenjal(i) športa (ker to poslanstvo je že opravljeno). Tam se namreč geji silijo v žensko konkurenco, kjer lahko suvereno zmagujejo; nekateri so doslej (že) spremenili spol (in na račun športa, in na račun nešportnosti, tudi obogatili). Ambicijo pa imajo, da se preprosto zgolj osebno razglasijo za žensko in prestopijo v žensko konkurenco. (Posebno poglavje je ples v parih – latinskoameriški in standardni – kamor se silijo gejevski in lezbični pari.) Za kolesje ženskega športa (in plesa v mešanih parih, tudi v umetnostnem drsanju in sinhronem plavanju) se malce grozljivo sliši tole: resolucija Sveta Evrope iz 2015 med drugim navaja, da mora postopek pravnega priznanja spola temeljiti na samoidentifikaciji, se pravi, da je dovolj le izjava osebe, da želi v dokumentih spremeniti spol. To bi v končni fazi lahko pomenilo tudi razpad ženskega športa, kakršnega poznamo danes. In v tem kontekstu se bo moral 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (in 14. člen slovenske Ustave) moral brati oz. razumevati drugače – v smislu, da je osnovna človekova pravica moških in žensk, da so med seboj spolno različni. Če se to ne bo zgodilo, bodo začele padati tožbe. Tožene bodo prvenstveno države. Mogoče se bo (nekoč) celo zgodilo, da bo nekdo (nekoč) tožil Evropsko unijo na nekakšnem »svetovnem sodišču« …

Šport - 1. del: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/142738/clovekove-pravice-in-spol-v-sportu-1-del

Šport - 2. del: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/143223/clovekove-pravice-spol-spolna-usmerjenost-v-sportu-ii-del

Šport - 3. del: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/144829/geji-tudi-v-sinhronem-plavanju-in-ritmicni-gimnastiki-iii-del

Feministično-LeGeBitrovsko gibanje ima polno (simptomatske) spodletelosti – beri: nebuloz, norosti – v svojih družbenih/političnih zahtevah, ki so posledica nepravilne percepcije gejevsko-lezbične (LeGeBiTrovske) (ne)normalnosti in (ne)naravnosti. Družba pa je (na pobudo leve politike) – sebi v škodo – (trenutno) hipertolerantna ravno do teh (simptomatskih) LeGeBiTrovskih zahtev. Prav leva politika je postala apriorna zaveznica vseh teh spolitiziranih nebuloz, vseh teh »norih« manjšinskih LeGeBiTrovcev (in feministk). Vse te skrajnosti v zahtevah in všečno zvenečih »človekovih pravicah« so posledica (spolnih) frustracij oz. »bolezni«, ki ji botruje prvenstveno »napačen Ojdip«. Napačnega Ojdipa se navadno »zdravi« v psihoterapiji – psihiatri ga (napačno) zdravijo celo s tableti … In ker so vsi ti proLeGeBiTrovski lobiji uspeli LeGeBiTrovce depatologizirati (in to s številnimi triki) – hočejo sedaj vso to spolno/seksualno patologijo normalizirati; namesto, da bi se LeGeBiTrovcem pač pomagalo, kakor se jim pač da pomagati. Ampak pomagati na razumen način, na pa na način, kot so si ga (družbeno) zamislili oni, manjšinski LeGeBiTrovci. Svoj simptom, svojo anomalijo sedaj družbeno-politično kujejo v zvezde, ponosno paradirajo – v resnici pa gre za »parado« spolnih/seksualne frustracij in spolne/seksualne patije/nenormalnosti.  LeGeBiTrovci so v resnici nezavedno najbolj jezni nase, na svojo spolno/seksualno izrojenost – po družbi pa potem simptomtstsko smetijo in iščejo dežurne krivce. Polovico vseh teh »motencev« (dalo se jim bi reči tudi »spolnih iztirjencev«, ker so pač »iztirili« iz okvirjev normlanosti), ki »ponosno paradirajo« bi se dalo »pozdraviti«, torej predrugačiti v spretno vodenem psihoterapevtskem procesu. Marsikatero lezbijko bi se v resnici dalo »pozdraviti«, bolje rečeno predrugačiti – seveda, če bi si to želela; vendar je glavni »problem«, da si lezbijke ne želijo postati heteroseksualne (ker se jim običajno penis gnusi) – kar po svoje ne bi bilo nič narobe, če ne bi svoje lezbičnosti hotele t. r. »uzakoniti«. Tudi mnogo biseksualnih moških (gejev), ki prakticirajo predvsem seks z moškimi, bi se dalo »naglihati«, normalizirati v seksualnem smislu, jih predrugačiti – seveda, če bi to hoteli. Mnogim, ki nočejo biti geji, se pač ne da pomagati (ker imajo »spodletelega Ojdipa«). Meni osebno se potem izpovedujejo in jokajo – v smisli: »Geji so tako pokvarjeni, da … – jaz nočem biti gej! A se me da pozdraviti?!«

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 28. Sep 2020 at 10:06

470 ogledov

Psihoanalitični vidiki psihičnega funkcioniranja športnikov - 2. del
Vem, da tole moje “kvantno teoretiziranje” ne boste štekali, a vendarle. (Predavanje za Smučarsko zvezo Slovenije (za trenerje), se je odvilo 10. septembra v hotelu Bernardin v Portorožu). Freudova karakterologija se začne leta 1908 s spisom »Karakter in analni erotizem«, kjer Freud predstavi t. i. analni karakter. Ob konceptu nevroze je Freud vpeljal tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Freud je svojo karakterologijo nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«. Freud je izluščil tri značajske tipe oz. »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«, 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«.[*] Z vidika psihične priprave športnikov so vsi trije tipi (»deformacije«) še kako pomembni. [*] Zanimivo, da je pri nas to Freudovo delo izšlo v knjigi »Spisi iz umetnosti«, saj Freud vpelje Shakespeara in njegova junaka Richarda III. in lady Macbath. »Izjeme« so v kontekstu psihične priprave športnikov pomembne zato, ker je Freud izpostavljal tipe ljudi, ki si zracionalizirajo, torej prikrojijo gledanje na svojo športno kariero – v smislu, da jim določen uspeh pripada iz principa, ker so bili izvorno prikrajšani za nekaj, kar jim je oteževalo življenje. Takšni tipi ljudi lahko uspejo v karieri – tudi športni – ravno zaradi svojega izvornega hendikepa. V športu tako pogosto uspejo reveži, s svojimi življenjskimi kalvarijami – npr. brazilski nogometaši iz favel – ki si v svoji psihični realnosti domišljajo, da jim uspeh iz principa pripada, zato so tudi neverjetno motivirani pri svojih treningih in razvoju svojega talenta in potencialov. Freud se pri argumentiranju sicer opre na Shakespeara in lik Richarda (III.): »Narava mi je storila hudo krivico, ko mi je odrekla lepo postavo, ki mami ljubezen. Zato mi življenje dolguje odškodnino, in vzel si jo bom sam. Imam pravico biti izjema in zanemariti pomisleke, ob katerih se ustavljajo drugi. Smem delati krivico, ker se je meni samemu zgodila krivca …/…/… Vsi verjamemo, da imamo dober razlog, kadar zaradi svoje prirojene in infantilne prikrajšanosti kuhamo jezo na naravo in usodo; vsi zahtevamo odškodnino za zgodnje poškodbe svojega narcizma, svojega samoljubja …/…/… Zakaj smo se rodili v meščanski izbi, namesto v kraljevem gradu? Prav tako dobro bi se znašli, če bi bili lepi in imenitni, kakor vsi ti, ki jim moramo biti zdaj nevoščljivi.«[1] »Propadli zaradi uspeha« so v športu tisti, ki se jim je t. r. »čez noč« – morda že v mladinskih kategorijah – zgodil uspeh in slava, potem pa se jim je v nadaljnji športni karieri zalomilo. Freud omenja paciente, ki zbolijo zaradi frustrirajočega »odrekanja« – govorimo o odrekanju zadovoljitvi libidinalnih želja (odreka pa se lahko drugim ali pa sebi). Iz klinične/psihoterapevtske prakse vemo, da se ljudem v smislu porušitve mentalnega/psihičnega  zdravja oz. trdnosti zalomi ravno v času, ko v nečem uspe(va)jo, torej ko se jim začnejo izpolnjevati globoko zasidrane dolgoletne življenjske želje. Navzven je videti, da »ne prenesejo sreče«, kot se je izrazil Freud, in izpostavil, da sta pri takih ljudeh uspeh in psihično porušenje vzročno povezana. »Izpolnitev želje je iztočnica za bolezen, ki uniči ves užitek,« je utemeljeval Freud. Drugače rečeno: Izpolnitev želje v obliki nekega življenjskega uspeha pomeni sprožilec oz. aktivator (po)rušitve psihične trdnosti. Freud ubere tudi dikcijo, da »ljudje zbolijo zaradi uspeha«, in kot paradigmatski zgled izbere Shakespearovo »lady Macbeth«. Na področju športa bi to pomenilo, da se nekateri športniki na višku karieri t. r. iz neznanega razloga (spontano, »slučajno«) poškodujejo ali pa zapadejo v nedefinirano krizo, ki je lahko laično prepoznana kot »izguba (športne) forme«, ki ima pogosto povsem samokaznovalno (nezavedno) ozadje. Freud v nezavednem ozadju teoretsko oz. vzročno izpostavlja ravno delovanje (močnega) Nadjaza. »Moč vesti«, kot se je izrazil Freud, lahko dejansko samokaznovalno spotakne običajnega človeka (ki ima pestro nezavedno dejavnost), in seveda tudi športnika. Nezavedna krivda je zahrbtna in nadležna konstrukcija, ki je doslej sesula že marsikatero športno in tudi umetniško kariero. Namreč: nezavedna krivda »jemlje pravico do užitka,« kot se je izrazil Freud. Uspeti v karieri, življenju – tudi v obliki športnega uspeha – pa je eden od najpomembnejših identitetnih užitkov, ki so v jedru vezani na Ojdipov kompleks (in/oz. na status »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ima privilegij v objektu želje«). Ko športnik zapade v kronično slabo športno formo – ali ko ga pestijo kronične (nedefinirane) poškodbe – se v resnici samokaznovalno odpove sreči, uživanju. Sprožilec samokaznovalne odpovedi sreči pa je lahko ravno (prvi oz. obetajoč se) tekmovalni uspeh. Nezavedna jedra, ki so v takšni samokaznovalni paradigmi ključna, pa so lahko različno – bodisi povsem infantilna, ali pa se morda napajajo celo iz poprejšnje športne kariere, ki botruje samokaznovalnemu samoočitku – v smislu: »Ne zaslužim si tega uspeha!« Samokaznovalnost se lahko pri določenih športnicah napaja tudi iz intenzivnih transfernih razmerij s trenerjem – v smislu, da se športnica samokaznovalno obnaša z odtegnitvijo užitka ob športnem uspehu zato, ker jo peče vest, ker je v prevelikem čustvenem odnosu s svojim trenerjem, ki ima za nameček še incestuozno valenco (trener je namreč simbol očeta – in oživitev ojdipalne paradigme je neizbežna). Pobudnik imperativa: »Ne uživaj (preveč)!« je Nadjaz. In Nadjaz – kot opozicija Onemu – je tudi tisti, ki lahko apriorno sesuje uspeh oz. zmagovalnost, če se le ta zgodi, in to v obliki pojava (nedefinirane, »nelogične«, atipične) poškodbe ali pa (»nelogične«, nepričakovane, nerazumljene) krize v športni formi – kot inverzne oblike uživanja. Močan, asketski Nadjaz lahko preprečuje uspeh in vrhunske rezultate v športu (ki so v domeni Onega). Fatalnosti ojdipalnih vplivov na številne segmente človekove duševnosti ne smemo nikoli dajati pod vprašaj.[2] »Storilci iz slabe vesti« Se kaznujejo z nekim zdrsom, »pizdarijo« – zato, da bi lahko imeli slabo vest, ker so v preteklosti zagrešili nek greh, ki je ostal nekaznovan. Zaradi vloge vesti/Nadjaza so si ta(k) greh nekako – v vsakem primeru tudi nezavedno – očitali. Njihova fantazma se glasi nekako takole: »Rabim kazen za nazaj – ker si jo zaslužim.« Kaznovanje se v bistvu zgodi zaradi (parcialnega nezavednega) duševnega olajšanja. Slaba vest se ima potem – torej naknadno in vnazajsko (retroaktivno, za nazaj delujoče) – vsaj na (ne)kaj opreti, obesiti. Torej: slaba vest je obstajala že pred dejanjem. Drugače povedano: »slabo« dejanje se je lahko zgodilo – moralo se je zgoditi – zato, da je slaba vest lahko pekla. »Slabo« dejanje – sebi škodoželjno dejanje – se je (lahko) zgodilo zato, da bi slaba vest lahko pekla – v smisli nezavedne fantazme: »Slabo vest že imam (od prej), rabim samo še dejanje, da se lahko (upravičeno) sekiram – se (samo)kaznujem. Oz.: »Kriv(a) sem – in to si nezavedno očitam – zdaj rabim samo še poškodbo ali pa slabo formo, da oddelamo 'pokoro'.«[3] [1] Prepričan sem, da se tudi v alpskem smučanju najdejo izjemni talenti, ki svojo telentiranost kompenzacijsko gradijo ravno na družinskem finančnem hendikepu – kar pomeni, da so talentirani iz principa – natančno zato, ker njihovi starši ne morejo finančno slediti zahtevam, ki jih terja njihov šport in kateremu sledijo otroci/smučarji bogatih staršev. [2] Drugi tip (»Propadli zaradi uspeha«) se pogosto malce prekrivajo s tretjim tipom (»Storilci iz slabe vesti«). Namreč: ko se nekomu zgodi uspeh, ki si ga (kot takega) očitajo, češ, da si ga ne zaslužijo, se posledično kaznujejo, ker imajo slabo vest. Uspeh jim predstavlja sprožilec samokaznovalnega obnašanja, ki je seveda nezavedno.  [3] Nekoč se je zatekel k meni po pomoč vrhunski športnik, ki je – potem, ko je krojil svetovni vrh – izjemno padel v formi (tudi poškodbe so ga pestile). Skozi pogovor sem spoznal, da je takoj po vseh uspehih, zagrešil nekaj nedopustnega. Moj nasvet je šel v smer, naj popravi krivice, ki jih je zagrešil določenim ljudem – in ko se bo opral krivde, se mu bo forma dvignila in tudi poškodb bo imel manj oz. bodo izzvenele. In … – moja prerokba se je uresničila: forma se je dvignila, poškodb ni bilo več – ampak šele potem, ko so se krivce, ki jih je športnik zagrešil, poravnale.

Fri, 25. Sep 2020 at 16:56

736 ogledov

Psihoanalitični vidiki psihičnega funkcioniranja športnikov - 1. del
Nedavno sem po dolgem času spet predaval (v živo) na licenčnem seminarju smučarskih trenerjev (v Portorožu). Moje pisno gradivo je šlo v tole smer: To, da se po kuloarjih šušlja, da so moja »prepovedana« znanja še kako dobrodošla – ker povem tisto, kar se v resnici ne bi smelo povedati, je pa zelo koristno in uporabno – vem že vsaj četrt stoletja. Res je, da za nameček (uradno) povem tisto, kar neuradno velja za prepovedano. Ker je že pred leti v javnost pricurljala novica, da »delam« z Ilko Štuhec, marsikoga zanimajo detajli moje intervencije v Ilkino psiho. No, o tem ne bom govoril (niti pisal) – ker tako ali tako nihče, ki je vpet v smučarijo in ki ga tema zanima, ne bi t. r. nič razumel, ker gre za »kvantne« dimenzije psihoanalitične intervencije v cel koncept psihične priprave športnika. Da bi se nekomu vsaj približno sanjalo, kaj je po mojem (psihoanalitičnem) videnju pomembno za razumevanje psihične priprave športnikov, bi rabil kar nekaj semestrov študija psihoanalize. Tega pa ne premore nobena katedra oz. fakulteta v Sloveniji – niti Oddelek za psihologijo (na FF), še najmanj pa Fakulteta za šport. Hkrati sem tudi prepričan, da se psihoanalitična intervencija v razumevanje psihične/psihološke priprave športnikov (verjetno) še ni zgodila nikjer po svetu. Psihoanaliza načeloma domuje v psihoterapevtiki in filozofiji, v klasični ego-psihologiji (in psihiatriji) pa (niti) ne (razen v propedevtičnem smislu). Ko sem letos razmišljal, da bi Slovenskemu krovnemu psihoterapevtskemu združenju (SKZP) vendarle ponudil svoje predavanje – torej, da bi se na njihovem tradicionalnem kongresu (»Študijskih dnevih na Rogli«) ponudil kot predavatelj, sem imel pomisleke. Predvideval sem, da ne bom sprejet kot predavatelj, ker imajo svoj »vrtiček« getoiziran – zaprt za nepovabljene … Potem je prišel COVID19, in je tako ali tako vse padlo v vodo. Predavati pa sem nameraval spolzko temo – v smislu, da »je (učinkovita, kvalitetna) psihična priprava športnikov v resnici psihoterapija«. Aktualni športni psihologi bi se sicer zmrdovali, psihoterapevti pa bi si meli roke, ker bi se jim (v biznisu) obetala nova klientela »pacientov«, klientov, strank: športniki in športnice ter njihovi trenerji. Ta moja osnovna teza na področju psihične priprave športnikov, ki jo zagovarjam (in tudi izvajam) že več let – torej, da je kvalitetna psihična priprava v resnici psihoterapija  (in to psihoanalitična psihoterapija), skozi katero je potrebno predelati določene ključne dogodke iz preteklosti oz. otroštva in mladosti. Ravno v teh potlačitvah (in izrivanjih) po mojem videnju in izkušnjah – pri nekaterih vrhunskih športnikih – tiči znameniti »odpor do zmage« oz. »odpor do uspeha« (kot bi rekel Freud), ki je pogosto spregledan/nezaznan s strani klasičnih športnih psihologov. Ker v teh časih pišem knjigo o kritiki koncepta psihiatrije (skozi psihoanalizo), se poglabljam tudi v eno zadnjih knjig, ki je pri nas izšla pred kratki (2019), in ki posredno brani sistem klasičnega psihiatričnega diagnosticiranja in tudi psihiatričnega, torej tudi farmakološkega pristopa do pacientov s psihičnimi težavami, motnjami in boleznimi. Avtor knjige je psiholog Simon Brezovar (roj. 1986) in ima naslov »Osebnostne motnje (v teoriji in praksi)«. Brezovar se med drugim (posredno) dotakne tudi Freuda, čeprav ni ravno dober poznavalec Freuda in psihoanalize. Freuda vpelje preko legende slovenske psihologije Janeka Museka. Tisto, kar je za kontekst psihične priprave športnikov pomembno, je tole Brezovarjevo izluščenje: »Freud je nedvomno  ena izmed najpomembnejših zgodovinskih osebnosti. Njegove ideje so temeljito razburkale duha tistega časa, in jih lahko, kar se tiče njihovega vpliva in daljnosežnosti, mirno vzporejamo z Einsteinovo teorijo relativnosti in Darwinovo evolucijsko teorijo …« Brezovar Freuda in psihoanalizo sicer vpelje zaradi njegove karakterologije, in omenja članke iz leta 1908 »Karakter in analni erotizem«, kjer Freud predstavi t. i. analni karakter. Ob konceptu nevroze je Freud tako vpeljal tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Freud je svojo karakterologijo nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«, ki ga izpostavlja tudi Brezovar, saj nadalje izlušči tri značajske tipe oz. »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«, 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«.[1] Z vidika psihične priprave športnikov so vsi trije tipi (»deformacije«) še kako pomembni. [1] Zanimivo, da je pri nas to Freudovo delo izšlo v knjigi »Spisi iz umetnosti«, saj Freud vpelje Shakespeara in njegova junaka Richarda III. in lady Macbath.

Mon, 21. Sep 2020 at 15:20

898 ogledov

»Strokovnjaki« in strokovnjaki – ali: KJE STE PSIHIATRI?!
Končno sem si rekel, ko sem prebral naslov »ZDRAVNIKI SO SPREGOVORILI« – z dodatkom: »odgovor specialistov infektologije« na prispevek »zdravnikov«/medicincev, ki niso ne infektologi, ne epidemiologi – skratka »strokovnjakov«, ki niso ravno strokovnjaki za COVID19. Patron posebnega kova – »konspirolog« posebnega kova – je bil njihov moderator Aljoša Rojac. Rešilna bilka za razglašeno slovensko laično javnost so strokovnjaki, ki so dejansko zdravniki specializanti infektologije UKC Ljubljana, ki so že marca neposredno zdravili bolnike, okužene s COVID19. Odgovarjali pa so na prvotni prispevek (video): »Zdravniki so spregovorili«, kjer se je nekaj »strokovnjakov« izpostavilo in obelodanilo svoje pomisleke glede trenutne epidemije oz. korona-krize. Najbolj glasen med njimi je bil Uroš Dobnikar, dr. med., spec. travmatologije, ki je »modroval« takole: »Če si ti zdrav, maske ne potrebuješ. Maske nosimo zdravniki, ko delamo s kužnim pacientom. Maske niso namenjene, da jih nosi splošna populacija, ki je zdrava.« Moj komentar na dotičnega dr. Dobnikarja je šel v tole smer: »Do sedaj so maske nosili zdravniki, da ne bi okužili rane, ko so operirali. Odslej naprej je pač maska uporabna tudi v primerih - npr., da je nekod okužen, pa tega ne ve, in če nosi masko je manjša verjetnost, da z izdihano "paro" oz. (izkašljano) slino okuži druge/okolico. In če okolica nosi še masko, je še manjša verjetnost, da bi iz okuženega prešel virus na potencialnega (novega) "gostitelja", če le-ta nosi še masko. Če bi bil zaščiten s skafandrom, bi bilo to (teoretično gledano) še boljše.« Kot dodatek bi v tem kontekstu dejal, da bi se bilo dobro pozanimati, s čim vse se dotični dr. Dobnikar še ukvarja. In malce čudno se mi zdi, da neki »dr.« medicine na razume vloge maske v teh korona-časih. Dr. Dobnikar ni osamljen. Tu je še prof. dr. Eldar Magomedovič Gadžijev (dr. med., spec. abd. kirurgije) z razmišljanjem: »Včasih sem imel kakšen podoben občutek. Zelo mi je smrdelo to, da niso bile dovoljene obdukcije.« Resnični strokovnjaki za COVID19 so tudi prof. Gadžijeva vljudno prizemljili. Sebastrijan Piberl (dr. med., spec. splošne in urgentne medicine) se je (podobno kot dr. Živan Krevel, diplomirani biolog, homeopat) »ven metal« z dikcijo: »Ne poznam nikogar, ki bi poznal koga, ki bi imel COVID. Stroka je tu zatajila.« Ne vem, če dr. Piberl pozna koga, ki je bil na Luni/Mesecu – ampak to ne pomeni, da ljudje niso bili na Luni/Mesecu. Za nameček pa Piberl še svetuje: »Gibajte se, ostanite aktivni, svež zrak, sonce, voda, vitamini, zdrava hrana!« Takšnih nasvetov so sposobne dajati tudi branjevke na trgu. Moj dober kolega Milan Hosta, dr. filozofije športa (in priučen strokovnjak za »dihanje«, torej astmo) je sicer filozofsko korektno govoril  »Ta virus ni samo medicinski problem ampak je družbeni problem. Šele znotraj tega ga lahko vrednotimo in na to potem predpišemo ukrepe, ki so smiselni in primerni temu, kar vidimo.« Ampak dr. Hosta nima pojma o COVID19! Pravi patron je »kmet« (z nanašalnimi blodnjami) Srečko Šorli – poimenovan kot »raziskovalec cobiss 91689«, ki podlega Dunning-Krugerjevem efektu na podoben način kakšen bodi-bulidar Marko Potrč, ali igralka Tanja Ribič (moja dobra prijateljica iz najstniških časov). Gre za to, da mnogi ego-manjaki tako malo vedo – beri: nič ne vedo – da streljajo kozle – podprte še z nanašalnimi blodnjami – kot po tekočem traku. In če potem za nameček dr. Matjaž Figelj (spec. interne medicine) reče: »Epidemija je minoren medicinski problem. Zdravila nimamo, podporni ukrepi, ki jih ponujamo v primeru težjega poteka bolezni, pa ponujamo tudi v primeru drugih bolezni in to ni noben problem v medicini,« sem res hvaležen UKCju, ki je od svojih pravih strokovnjakov izvlekel resnico o COVID19, ki gre v tole smer: »Kritično bolni COVID19 bolniki potrebujejo zdravljenje v Enoti intenzivne medicine. Res je, da jih zdravimo s podpornimi ukrepi, ki jih že poznamo in uporabljamo pri drugih kritično bolnih bolnikih (bolnikih s sepso, bolnikih po hudih prometnih nesrečah ipd.). Na žalost pa se ne moremo strinjati, da to 'ni noben problem'. Kapacitete intenzivne terapije v Sloveniji so (tako kot v vseh drugih državah) omejene – po eni strani z opremo, po drugi (pomembnejši!) strani pa s kadrom. Morda se vam zdi, da je zdravljenje kritično bolnega COVID19 bolnika preprosto, a pripravljeni smo trditi, da takšnega pacienta še niste zdravili. To so izjemno bolni ljudje, ki jih ne ogroža le respiratorna odpoved ampak sistemski vnetni odziv, akutna ledvična odpoved in huda koagulopatija. Te bolniki potrebujejo izkušenega zdravnika intenzivista. Vsi ukrepi epidemije stremijo k temu, da opremo in ustreznega zdravnika specialista zagotovimo vsakemu, ki ga potrebuje. Naš cilj je, da se zdravstveni sistem ne nasiči in da noben človek ne umre zgolj zato, ker zanj ni prostora.« Sem pa jezen in hkrati užaljen, da se v Sloveniji ne najde psihiatra ali psihologa (psihoterapevta), ki bi znal razložiti, od kje tem kvazi-strokovnjakom tako suvereni občutki, da vedo zadnjo in absolutno resnico o COVID19. Zase lahko rečem, da sem v številnih tekstih in intervjujih oz. video-posnetkih zelo natančno razložil fenomen verjetja v različne teorije zarote in tudi Dunning-Krugerjev efekt sem razložil. Oprl sem se na Freuda in na dva njegova ključna spisa iz leta 1907 in 1908. Želel bi si, da se psihiatrična stroka – ki je očitno edina, ki v Sloveniji kaj šteje – poglobi v mojo psihoanalitično interpretacijo teorije zarote in končno obelodani psihopatološka jedra tako laičnih »pametnjakovičev«, kot disidentskih »strokovnjakov« (ki to niso), ki begajo narod, spotikaj NIJZ in vladne ukrepe, ki pomagajo prebroditi aktualno korona-krizo.

Fri, 11. Sep 2020 at 09:44

836 ogledov

Maske?! Nujne, a nevarne!
Od kod oziroma zakaj se pri teh ljudem pojavlja tako odločno nasprotovanje zadevi? Treba je vedeti, da človeka obvladuje načelo ugodja. Človek načeloma počne tisto, kar mu je »fajn«, prijetno, izogiba pa se stvarem, dejavnostim oz. početjem, ki mu nosijo neugodje. Nositi maske predstavlja za običajnega človeka veliko neugodje, maske so za nošnjo neprijetne in nadležne. Določeni tipi neubogljivih ljudi pa strašansko trpijo, če se morajo nečemu pokoriti, nečemu, kar jih moti, kar jih spravlja ob živce – če je za njih neprijetno. Takšnim neukrotljivim neubogljivcem je nemogoče vsiliti neke norme, na katere niso navajeni oz. jih nimajo ponotranjene. Navadno gre za ljudi, ki imajo veliko samozavest in so hkrati še brez ponotranjenih moralnih norm (v močnem Nadjazu). Oporekati avtoriteti je povezano z oporekanju ojdipskemu očetu. Nekateri pač niso imeli te sreče, da bi bili deležni (simbolno nekastriranega) ojdipksega očeta. Mnogi se otepajo mask tudi zato, ker so zmanipulirani s strani raznih teorij zarote, ki hočejo v osnovi demantirati prisotnost COVID19 oz. trdijo, da aktualni koronavirus ni nevaren in se ga ne da kar tako nalesti. Ti teoretiki zarote, med katerimi so nekateri pravi »bolniki«, svoje nanašalne blodnje povezujejo z maskami – češ, da so nepotrebne, škodljive ali/oz./in da ničemur drugemu ne služijo razen discipliniranju oz. zasužnjevanju ljudi. Zakaj nekateri ljudje ob nošenju maske začutijo strah, čeprav konvencionalna medicina zagotavlja nasprotno, kot potreben ukrep, ki jim bo pomagal zaščititi lastno zdravje in zdravje drugih ljudi? Ne bi se ravno strinjal, da začutijo pravi strah. Verjamem pa, da imajo mnogi ljudje ob nošenju mask, velike, celo strašanske pomisleke, saj po drugi strani ne znajo dojeti razsežnosti tovrstnih preventivnih ukrepov, ki jih predpisuje uradna stroka. Rekel sem že, da mnogi ljudje nasedajo teorijam zarote – celo apriorni (fanatični) pristaši raznih teorij zarote so. Po drugi strani so ukleščeni tudi v Dunning-Krugerjev efekt – kar pomeni, da so ujetniki lastnega neznanja in hkrati velike samozavesti. V tej eksplozivni psihološki zmesi se popolnoma zavozlajo in zaidejo v popolnoma nekonstruktivno, neproduktivno in nezdravo – torej avtodestruktivno – življenjsko in tudi družbeno škodljivo smer. Zakaj so ti ljudje 'a priori' proti in niso sposobni upoštevati nasprotnega oziroma drugačnega mnenja kot mogočega? Osnovni problem je v resnici njihova apriorno odbijanje uradne, torej strokovno-znanstven argumentacije oz. interpretacije. Če uradna znanost oz. stroka nekaj reče – to navadno podpre še politika – v nekaterih ljudeh to povzroči apriorne odpor do sprejemanja tega kar zapove uradna znanost/stroka in/oz. politika. Uradna zapoved v bistvu sproži – beri: je sprožilec (trigger) – vzpostavljanja apriorno nasprotujočih občutkov. Kontriranje uradni znanost/stroki in/oz. politiki je v resnici nasledek neke infantilne dispozicije (paradigme), v kateri je otrok kontriral starševskim interpretacijam določenih »resnic« – beri: bolj je verjel in zaupal sebi, kot staršem. Freud je omenjal, da se otrok (sam pri sebi) najbolj upira starševskemu zavajanju in lažem, ki so povezane s spolnostjo – torej z idejo o nastanku/spočetju otrok. Otrok se pač sprašuje, kako otroci prihajajo na svet, starši pa mu lažejo – otrok pa po tihem (sam pri sebi) ve, da ga starši (kot prve avtoritete) zavajajo oz. mu lažejo. In potem se tak otrok v odraslosti uklešči v »psihotičen« in zavajajoč občutek oz. idejo, da mu uradna znanost/stroka (politika, vlada/država) laže oz. ga zavaja. V tem kontekstu osebno vidim problematično oz. pomembno tudi zavajanje otrok v kontekstu spoznanja, kdo je v resnici Dedek Mraz oz. božiček in/oz. Miklavž, česar Freud ni izpostavil. Zakaj se nekateri ljudje ob nošenju maske počutijo kot, da 'nosijo nagobčnik'? Človekovo nezavedno ima svojo logiko, ki je včasih malce otročja oz. »divja«, ker ima v resnici simbolno ozadje. Imeti nagobčnik, torej masko, na simbolno-nezavedni ravni pomeni spontano – torej nezavedno sugeriranje – molčečnosti in krotkosti. Dolgotrajno nošenje mask (več ur na dan in več tednov/mesecev) dejansko lahko – skozi koncept sugestije – učinkuje na ljudi v smer večje molčečnosti z manj manifestnega kritičnega kontriranja. Kot je mogoče slišati v javnosti, se nekateri zaradi zahtevanega nošenja mask počutijo kot sužnji? Zakaj se tako počutijo? Od kod jim takšne primerjave? Človekovi simbolni procesi ne delujejo samo v sanjah, pač pa tudi v budnosti. Kopico eksperimentov iz registra sublimnega sugeriranja pritrjuje tezi, da lahko dolgotrajno nošenje mask – ampak to pomeni nošenje po več ur na dan skozi neko daljše obdobje (več tednov/mesecev) – človeka na nek način zasužnjeni. Zasužnjenje pomeni manj jasno izrečenega kritičnega mišljenja, torej oporekanje tistim, ki so nosilci moči in oblasti in hkrati tudi zapovedi nošenja mask. Vedeti pa moramo, da nošenje mask ni skrbno načrtovan cilj politični cilj z namenom utišanja ljudi, pač pa logičen sklep medicinske stroke, ki bi rada obvarovala ljudi pred okužbami. Ali je verjetno, da ti isti 'a priori' nasprotujoči ljudje spremenijo svoje mnenje oziroma stališče, ko sami zbolijo ali zboli kateri od njihovih najbližjih? Če je odgovor pritrdilen, ali se to zgodi pogosto? Seveda so mogoči uvidi in posledična streznjenja, spametovanja. Ampak, človek se največ nauči na lastnih napakah. Kontriranje (nasprotovanje/oporekanje) avtoriteti je pač spontana tendenca, ki ima vselej psihično oz. infantilno pogojeno podstat (beri: nezavedne temelje) – v tem primeru so pač vezane na tisto prvo oporekanje avtoriteti, ki je otroka zavajala o določenih resnicah, vezanih na seksualnost (in Dedka Mraza/Božička/Miklavža). Zanj je primer, ko se je nekdo v ZDA norčeval iz resnosti COVID19. In preden je umrl, so bile njegove zadnje besede: »Zdaj pa vidim, da sem se zmotil, ko sem podcenjeval resnost virusa.«  

Tue, 8. Sep 2020 at 07:42

803 ogledov

Razumevanje teorije zarote skozi psihoanalizo (COVID19)
TOLE JE EDEN OD TEKSTOV, KI JE SICER IZŠEL V OBLIKI INTERVJUJA. OSNOVNI TEKST PA JE TALE:  Freud je v letu 1907 in 1908 predstavil dva spisa, v katerih se je posredno dotaknil tematike, ki danes gravitira v register razumevanja teorije zarote. Rezime Freudovega utemeljevanja raznoraznih bizarni in grotesknih verjetij je, da so bili otroci nekoč – v spojem otroštvu – zavajani in zavedeni starševskim razlagam na (seksualno) temo »od kje prihajajo na svet otroci«. Meni se je zdel Freudov teoretski fundament izjemno dobro koncipiran za nadaljnje teoriziranje psihoanalitične interpretacije sedaj aktualnih teorij zarote, ki jih v zadnjih desetletjih kar mrgoli. Najbolj znana teorija zarote je vezana na pomisleke okrog resničnosti človeškega pristanka na luni (iz leta 1969). Veliko teorij zarote je vezanih na smrt princese Dijane, še prej je bila aktualna smrt Hitlerja (češ, da živi v središču zemlje, ki je votla) – v času smrti Elvisa Presleya so se pojavile teorije zarote, češ, da še živi … V zadnjem času pa so se teorije zarote začele snovati okrog COVID19  (tudi v povezavi s cepljenjem). Znane so tudi teorije zarote vezane na letalske izpuhe (chemetrails), pa na gensko spremenjeno hrano in seveda tehnologije 5G. Pristaši teh teorij so načeloma kar eni in isti ljudje – torej, nekdo, ki ima pomisleke okrog resničnosti človekovega pristanka na luni, tudi verjame, da se preko letalskih chemetrailsov zastruplja ljudi (z namenom depopulacije). Ti isti ljudje pa so tudi nagnjeni k teoriji, da je cepljenje ljudi/otrok škodljivo oz. nevarno – in celo, da sta COVID19 (ki je umetno/laboratorijsko ustvarjen) in tehnologija 5G povezana, tudi v povezavi s cepljenjem. Seveda so ti ljudje v svojih fanatičnih občutjih včasih zmedeni in nekateri pa tudi osebnostno neuravnoteženi. Čuječnosti, skozi katero bi motrili/opazovali svojo zdrse v občutenjih, nimajo razvite. Podlegajo tudi nekemu psihološkemu fenomenu, ki sta ga teoretsko razložila psihologa Dunning in Kruger. Bistvo Dunning-Krugerjevaga efekta je, da imajo mnogi ljudje občutek, da v neki stvari lahko kompetentno in suvereno govorijo zgolj zato, ker v resnici tako malo vedo o dotični problematiki, da v resnici sploh nič ne vedo, in natančno zaradi svojega neznanja lahko tako suvereno govorijo – torej »bluzijo« oz. vehementno brcajo v temo in v objemu sovjega neznanja zavajajo ljudi in na ta način zelo škodijo družbi. (zadnji eklatantni primeri so: Marko Potrč, Tanja Ribič, influencarka Damjana Bakarič, zanimiv je tudi kmečki »patron« Srečko Šorli) Občutek, da si nek laik sploh upa parirati znanstvenikom, ki dolga leta gradijo svoje znanje, ima svoj infantilni fundament, o katerem je govoril ravno Freud. Namreč to, da otroci ne verjamejo svojim staršem, ko jih le-ti kronično in sistematično zavajajo, je ključno, da se nekaterim tipom ljudi poraja občutek, da se jih sistematično zavaja. Sami se potem zoperstavijo uradnim znanstvenim (strokovnim) in vladnim interpretacijam natančno zato, ker so se kot otroci legitimno zoperstavljali zavajanjem – torej lažem – ki so jih slišali od svojih staršev. Freud je izpostavljal resnico o (seksualnem) spočetju otrok kot ključno. Jaz pa vem, da je teh starševskih infantilnih zavajanj še več. Obstoj Dedka Mraza oz. Božička (in Miklavža) in vseh teh pravljičnih bitij (škratov, vil, čarovnic …) starši otrokom servirajo kot nekaj resničnega, otrok pa s svojim logičnim sklepanjem sam pri sebi sklene, da gre za zavajanje oz. laži. Za nameček otroci naknadno spoznajo – to je po svoje bistveno za razumevanje teorije zarote –, da so od vsega začetka v svojih občutkih imeli prav in da so jih starši – kot prve pomembne avtoritete – zavajali. Natančno ta infantilni moment – za starševska zavajanja in laži – je ključen, da se določenim ljudem pojavi izjemno močan občutek, da uradno stroka/znanost (v navezavi z vladami, NASA, CIO, razni lobiji …) ljudi zavaja(jo). Ta močna občutja so te zloglasne teorije zarote, ki nimajo veze z resničnostjo. Najbolj znan in svetovno uveljavljen »zarotnik« je David Icke, ki ga bi po mojem mnenju morali že zdavnaj zdraviti oz. zapreti (v psihiatrično kliniko) in/oz. mu soditi za vsa ta množična zavajanja, katerih avtor je. Pri nas je teh »zarotnikov« kar nekaj, in skoraj vsi imajo ambicijo po političnem udejstvovanju – združeni so v raznorazna gibanja. V teh časih so zelo škodljivi za družbo. Po mojem videnju bi jih bilo treba sankcionirati oz. izolirati od svojega psihotičnega aktivizma. Vendar se moramo zavedati, da vsako kritiziranje vladnih oz. preventivnih medicinskih ukrepov (v povezavi s korona-krizo) pač ni teorija zarote. To, da sociolog, psihologi in filozofi opozarjajo medicinsko stroko in/oz. vlado, da obstajajo še številni drugi vidiki, ki se jih je v teh težkih časih treba zavedati, pač ni teorija zarote.

Thu, 3. Sep 2020 at 12:54

1095 ogledov

Teorija zarote, COVID19, cepljenje ...
Iz Slovenskih novic so se zopet obrnili name ... Vse te teorije zarote so t. r. zastrupile družbo in to ravno v zelo občutljivih časih. Tudi pri nas so se začele oglaša tudi nekatere medijsko izpostavljene osebe - influencarji (ala Marko Potrč) - in govorijo o COVID19, kot da bi desetletja študirali virologijo, epidemijologijo in še kaj ... Ti influencarji/vplivneži seveda podlegajo Dunning-Krugerjevem efektu, saj trdijo, da je nošenje mask brez veze, da jih oni ali njihovi otroci že ne bodo nosili in podobno ipd. Celo tehnologijo 5G nekateri vpeljujejo v kontekst COVID19. Ti isti “zarotniki” pa seveda ne pozabijo ščuvati ljudi proti cepljenju.Slovenske novice je zanimalo, kje je meja med “zdravo skepso” in teorijami zarot. Zanimal jih je moj (psihoanalitični) pogleda na profil oseba oz. psihološke osnove vseh teh (številnih) teorij zarote. Glede na to, da sem o tem že pred leti izčrpno pisal in se tudi javno izpoastavljal (npr. v povezavi z vpeljavo 5G tehnologije - na Faktorju), sem svoj “zminimaliziran” pogled takole strnil: To, da nekateri ljudje raje in bolj verjamejo raznim teorijam zarote, kot pa uradnim znanstvenikom, torej stroki (strokovnjakom) in medijem in/oz. vladnikom/politikom, je klasičen in ustaljen pojav. Pojem oz. koncept teorije zarote je kot psihološka značilnost poznan že iz pradavnine, iz srednjega veka, polpretekle zgodovine, seveda pa tudi iz aktualne sedanjosti. Eklatanten primer sedaj predstavlja laična (javnomnenjska) skepsa okrog vpeljave tehnologije 5G, cepljenja in COVID19. V resnici ne gre toliko za to, da ljudje raje verjamejo – bolje rečeno »nasedajo« – raznim teorijam zarote. Bolj gre za to, da jih nekaj intrapsihičnega nezavedno sili v takšna fanatično verjetja, v takšne »nore« občutke. V ozadju – v človekovem nezavednem – tiči oz. preži infantilno pogojena dispozicija oz. paradigma (vzorec), ki se (jim) v določenih stresnih dogodkih oz. primernih situacijah spontano simbolno oživlja – v psihoanalizi bi rekli, da se transferira (prenese) iz otroštva v odraslost. Infantilni fundamen vsake teorije zarote v resnici predstavlja otrokov avtonomni občutek, da ga odrasle avtoritete – največkrat gre za starše – zavajajo, mu lažejo, ko/ker mu ne povedo določenih resnic – npr. tiste okrog (seksualnega) spočetja otrok, Dedka Mraza, Božička, Miklavža ... Naknadno se izkaže, da mu res lažejo – otrok pa si spontano utrdi prepričanje, da je imel v resnici, od vsega začetka, prav, ko je oporekal interpretaciji avtoritet (staršev). Vsi ti nedolžni infantilni »nategi« in laži, ki jih izrekajo avtoritete (starši) svojim otrokom, v njihovi psihični realnosti puščajo posledice – in to v občutku, torej v tendenci poznejšega apriornega verjetja v nore, bizarne in groteskne teorije zarote, o katerih je govoril že Freud (v svojih dveh spisih iz leta 1907 in 1908). Apriornemu zoperstavljanju uradni znanosti (npr. medicini, virologiji, epidemiologiji, če pač govorimo o COVID19 in/ali/oz. cepljenju) se v svojih močnih občutkih ne morejo upreti. Njihovi nori, psihotični (shizotipski) občutki zmagajo – in posledično postanejo »zarotniki« (pristaši raznoraznih teorij zarote). In potem po družbi smetijo, jo spotikajo v obliki protestov in raznoraznih gibanj. V svojih »zarotniških« nebulozah so tako fanatični, da se normalnim ljudem, ki prisegajo na uradno znanost/stroko in zaupajo medijem, vladnim strokovnim službam (npr. NIJAZu), zdijo nori. Normalni ljudje se ne moremo načuditi, kako je lahko nek običajen človek v svojih občutenjih tako nor, kot znajo biti nori tisti, ki se borijo proti cepljenju, tehnologiji 5G, cehemtrailsom – ne nazadnje pa ti isti ljudje verjamejo, da je bil COVID19 umetno ustvarjen (npr. z namenom depopulacijo – oz. da gre za biološko orožje, bodisi Kitajcev ali Američanov). Zato, da bi se državljane malo ozavestilo in podučilo, kaj se v resnici skriva za temi norimi občutki, ki napajajo vse te teorije zarote, bi bila zelo dobrodošla kakšna javna strokovna debata (nedavni Tednik na nacionalni RTVSLO je bil zelo slabo koncipiran). In bojim se, da brez mene dostojne strokovne debate na to temo ne more biti.
Teme
psihoanaliza geji lezbijke LGBT

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Parada ne(o)zdravljene seksualne psihopatije