Članek
Invalidnost skozi psihoanalizo – 1. del
Objavljeno Sep 06, 2016

TALE ZAPIS JE ORIGINALNO IZŠEL NA PORTALU http://www.zifs.si/ ZDRUŽENJE INVALIDOV - FORUM SLOVENIJE:

Odločil sem se, da par mojih misli o invalidnosti v povezavi s psihoanalizo strnem v nekakšen podlistek (v nadaljevanjih). Ne zanima me, če kakšen teoretik isto temo (skozi psihoanalizo) obdeluje na drug način – jaz bom pač pisal in razpredal svojo (»šokantno«) teoretsko misel po svoje. Niti se ne bom ukvarjal z dilemo, dali je invalidnost kot izraz ustrezen ali je boljši kakšen drug izraz – npr. hendikepiranost ali prizadetost – ker, bistvo invalidnosti je povezano z nezavednim pojmovanjem/dojemanjem invalidnosti, ne pa z imenom, in v to smer bom pisal. Se mi pa zdi, da se je izraz invalid(nost) tako zelo prijel v slovenskem pogovornem in strokovnem jeziku, da je poskus vpeljave kakšnega drugega izraza bolj (narcistični) simptom tistega, ki bi rad vpeljal nov izraz, kot pa kaj drugega, konstruktivnega. Res pa je, da v slovenskem pojmovanju invalidnosti ne gre za »neveljevnost« telesa; da bi govorili o »onemogočenem« ali »nesposobnem« (angl. disable, disability) telesu/človeku pa bi bilo tudi nesmiselno.

Spomnim se, kako me je pred skoraj dvajsetimi leti neka podiplomska sošolka spraševala, kako bi se dalo skozi psihoanalizo govoriti o invalidnosti. Kot iz topa sem že takrat »ustrelil«, da se mimo koncepta simbolne kastracije in posledične delitve po spolu ne da o invalidnosti nič pametnega povedati. Ker ni takoj razumela o čem govorim, sem ji malo več povedal o razsežnostih sfer nezavednega, ki je v enem delu vselej simbolna in v temeljih vezana na Ojdipov kompleks, katerega temeljni atributa je kastracijski kompleks.

Po dvajsetih letih sem še vedno istega mnenje, ker zame, kot psihoanalitično razmišljujočega kritičnega misleca/teoretika, je moško invalidno telo resnično »onemogočeno«, »nedelujoče«, na nek način prizadeto oz. »pokvarjeno« (ne pa tudi »neveljavno«),  torej simbolno kastrirano (in posledično tudi prizadeto torej hendikepirano). Funkcionalno, torej moško »neinvalidno« telo ima za oba spola vselej falično simbolno strukturo – kar v resnici pomeni, da predstavlja simbol penisa, seveda na nezavedni ravni. S številnimi argumenti bi lahko vsakega strokovnjaka in poznavalca invalidnosti po(d)učil in prepričal, da to ni zgolj retorična teoretska fraza, pač pa človekovo nezavedno simbolno »prebere« moško oz. falično telo kot simbol penisa. Če moško telo ni funkcionalno opravilno, torej, če je invalidno, se spontano zgodi (nezavedna) asociacija na kastracijo, ki se kot psihični fenomen napaja iz falične faze oz. ojdipalnega obdobja. Biti invaliden je v luči povedanega s psihičnega vidika (ki je na nek način vselej libidinalen) veliko težje biti moškemu, kot ženski. Moškega – teoretsko gledano – invalidnost v resnici veliko bolj (psihično in/oz. libidinalno) »boli«.

V primeru ženskega telesa je teoretsko ozadje – povezano s simbolno (in libidinalno) logiko nezavednega – bistveno drugačno. Ženska je nekastratibilna, torej kot deklica ni nikoli občutila kastracijske bojazni – dekličinega oz. ženskega telesa se ne da kastrirati, nič genitalnega oz. mednožnega se ji ne da odrezati tako kot dečkuz/fant(k)u, muškemu. Posledično se ženske v odraslosti ne da niti simbolno kastrirati. Pri invalidnem ženskem telesu je zato nesmiselno govoriti o invalidnem ženskem telesu kot kastriranemu. Problem ženskega invalidnega telesa je v osnovi sicer tudi vezano na kastracijski kompleks – vendar na čisto drug način; tudi invalidno žensko telo – npr. tisto v invalidskem vozičku – je lahko vizualno še vseeno lepo (ker je inherentno vezano na kastracijski kompleks). Tudi invalidna ženska ime lahko lep obraz in lepe prsi (kar je ključno za vzpostavite moške libidinalne pozornosti) in predstavlja pomemben del ženske (libidinalne) sreče. Oba (dva) libidinalna parcialna »(pod)objekta« sta pač nasledek »oralne mame« (torej mame, ki je bila za dojenčka obrazno lepa in imela je »dobro dojko«, ki se je dojenček (moškega spola) v resnici nikoli ni dokončno nasitil ali naveličal). In invalidno žensko telo ima ta (oba) dva parcialna (pod)objekta, ki sta še vedno – kljub invalidnosti – njena močna aduta in predstavljata pomemben del libidinalne identitete, (pozitivne) samopodobe in (posledične) sreče.

Znana paradigma »moški deluje, ženska se kaže« je v invalidno žensko telo vpeta na (čisto) drugačen način kot je vpeta v invalidno moško telo. Žensko, torej njeno telo, se da libidinalno (še vedno in vseeno) oboževati, tudi če je invalidno – npr. v invalidskem vozičku, le preveč »izmaličeno« ne sme biti (če se sme tako (teoretsko) izraziti). Ženska – npr. na vozičku – pa se izjemno težko libidinalno »veže«/»prilepi« na moško invalidno telo, ki je priklenjeno na voziček (še posebno zato ne, ker je sama zaznamovana z vozičkom). Ženska pri moškem obožuje faličnost, torej telesno fukncionalnost, tudi bahanje – teoretsko legitimen izraz je tudi »kurčenje« –  s (telesnimi) dejanji. Moški – tudi invaliden – pa na ženskem telesu vidi lepoto, in tudi nemočnost (npr. invalidna) ga lahko (libidinalno) vzburja.

Seveda ta generalizacija ni povsem črno-bela – individualne razlike v percepciji obstajajo. Obrambni mehanizmi tudi naredijo svoje in tudi moški invalid – npr. tisti na vozičku – lahko napada žensko željo (npr. s falično pametjo), in ženska tej želji lahko podleže, le da se ji morajo aktivirati nekateri obrambni mehanizmu z racionalizacijo na čelu.

Moška aktivnost, torej faličnost, je posledica konstitutivne »aktivnosti« penisa (»penetrirajočosti«, »deflorirajočosti«, »dajajočosti«). »Pasivna« anatomija ženske vagine (klitoris je v tem kontekstu nepomemben) – nemočnost je kompatibilna s (pasivno) »sprejemajočostjo«, in moškega – teoretično oz. psihoanalitično gledano – ne moti ženska invalidnost, ki je konstitutivno pasivna, ker je pač žensko telo lahko še vedno lepo (na izgled/videz). Moško invalidno telo pa je na nek način bolj problematično – in za samega invalidnega moškega in neinvalidno žensko (partnerico, ženo, ljubico), čeprav …  –  vedeti je treba, da je »bistvo (ženske želje) očem skrito« (za oba spola), seveda v moških hlačah. In če tam žensko to moško »bistvo« »pričaka« v dostojni obliki, velikosti in »(vz)trajnosti«, potem se marsikakšno nelagodje lahko hitro nevtralizira.

PS: Ta mesec bom gostoval s "Seks, Freud in jaz" (torej "Ajede miška, to mi deli!") na Igu (pri Ljubljani) v petek 23. septembra ob 20. uri. V soboto, 25. septembra pa kot Sigman Frojdeb gostujem z Monico Bikinsky v Ribnici - "Lepotica in psihoanalitična zver".