Vlasta Nussdorfer in Darja Groznik in velenjski CSD - III. del
Roman Vodeb

Petek, 8. april 2016 ob 15:29

Odpri galerijo

Še vedno ne morem verjet, da se toliko (domnevnih) strokovnjakov - osebno bi raje rekel kvazistrokovnjakov - odloča podpirati odločitve velenjskega CSD, ki je starima staršema ukradel osirotela vnuka in jih poslal v rejo. Zadnje "brcanje v temo" sta izvedli predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) Darja Groznik - ki je tudi radijska urednica - in Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Osebno bi za ti dve ženski rekel - in o tem sem se prepričal že pred par leti -, da ne štekata v čem je bistvo otrokovega otroštva. Omenjeni ženski sta oktobra 2013 (v času Tedna otroka) skupaj spisali poslanico, v kateri sta tako v temo brcali, da sem moral stegniti svoj kritčen (psihoanalitičen) jezik. Moje pirko "protestno" pismo je izšlo v Večeru - takrat so mi v njihovih Pogledih še objavljali kolumne (Po prihodu Katje Šeruga na mesto urednice se je "sodelovanje" končalo.)

Ker pa omenenjeni ženski spet brcata v temo - obe zagovarjata odločitve velenjskega CSD o predaji osirotelih dečkov v rejnišvo - sem se odločil tisto moje (takratno) pisanje za Večer objaviti na tem mestu. Še prej pa naj citiram nebuloze Darje Groznik in Vlaste Nusdorfer.

»Javnost, politiki, odvetniki in mediji ne morejo vedeti, kaj je največja korist za otroke, saj nimajo vpogleda v celotno dogajanje med štirimi stenami,« je v sporočilu za javnost zapisala prav Darja Groznik. Skupaj z ZPMS pa še dodala: »Opažamo pa, da se v številnih medijih, na družabnih omrežjih in drugod širijo polemike, ki presegajo mejo dostojnega govora, zgodba pa je dobila tudi politični prizvok. ... /.../... Če nam je res mar za otroke, prepustimo odločitve in dileme o namestitvi strokovnim krogom, nikakor pa ne ulici. Kajti ulica je tista, s katero je najlažje manipulirati.« In ne pozabimo: Darja Groznik je psihologinja (diplomirala je na FF).

Vlasta Nussdorfer pa je pravnica ... Spomnm se, ko sva bila na predstaviti knjige "V objemu pedofila" (avtorice Olge Dečman Dobrnjič), za katereo sem jaz spisal recenzijo, Vlasta Nussdorfer pa spremno besedo ... Že takrat (leta 2008) me je bilo groza, ko se je na uradni predstavitvi Nussdorferjeva zavzemala, da se žrtvam spolnih zlorab zagotovi nakup računalnika - očitno z mislijo, da jim bo to olajšalo življenje. No, jaz v tistem trenutku nisem mogel biti tiho. Razburjeno sem pripomnil, da žrtve spolnih zlorab rabijo pogovorno psihoterapijo - ta pa je plačljiva, in bolj kot denar za računalnik bi bilo smiselno za te žrtve spolnih zlorab zbrati denar za psihoterepijo - ker: tableti so brezplačni, (pogovorna) psihopterapija pa je plačljiva in draga.

Na samo da Vlasta Nussdorrfer sploh ni razumela bistva spolnih zlorab, tudi bistva otroštva  (skupaj z Darjo Groznik) ni razumela - in ga še zdaj ne razume. Osebno nikakor ne morem razumeti, da ne razume(ta), da je za "ugrabljena" dečka V NAJVEČJO KORIST, če od bebice in dedka PREJEMATA LJUBEZEN, dedka pa hkrati uporabljata za dokončanje (primarne) identifikacije pri razreševanju Ojdipovega kompleksa in tvorjenje Nadjaza (kar je že tako ali tako pri obeh zelo ponesrečeno zastavljeno). Nebuloze, ki si jih je Varuhinja Nussdorferjeva privoščila na tiskovni konferenci, ko je na podlagi pridobljenih podatkov "ugotovila", da velenjski CSD z namestitvijo osirotelih dečkov v rejno ni kršil njunih pravic. Če PRAVICA DO PREJEMANJA LJUBEZNI - vsaj od babice in dedka - ni ena od temeljan pravica teh dveh otrok, potem ... potem lahko ukinimo ves izobraževalni in soscialni sistem, ki ga imamo v Slovneniji. Razsodna moč Vlaste Nussdorfer je tako nizk(otn)a in črnobelo konvencionalna, da lahko osebno mirno trdim, da je vsak povprečen najstnik - ki načeloma predvsem konvencionalno moralno razosja (kot bi rekel Kohlberg) - bolj funkcionalno odrasel v svojem moralnem razsojanju.

Za tiste, ki imate še nekaj volje za nadaljnje branje si preberite tekst, ki sem ga 11. oktobra 2013 objavil v Večeru pod naslovom "Otroške in odrasle stvari" - zato, da sem okrcal "dream team" Vlasto Nussdorfer in Darjo Groznik:

Te dni, ko je tradicionalni Teden otroka, se mediji širokoustijo na temo kako (hudo) je biti otrok v današnjem času, v tej družbi. Jezik me ob tem tako zelo srbi, da srbečico čutim tudi v prstih, ki se že jezno sprehajajo po tipkovnici. Tradicionalna poslanica ob Tednu otroka, ki jo izreka Zveza prijateljev mladine Slovenije, je koncipirana na sočutju. Jasno, saj sta pod njo podpisani dve ženski: Vlasta Nussdorfer (varuhinja človekovih pravic) in Darja Groznik (predsednica ZPMS). Ženske pa – zaradi kastracijskega kompleksa – slovijo po sočutju, in (»Hvala Bogu!«) trpeči otroci ženske resnično prizadenejo. Sočutje pa včasih – na žalost – spotika in pamet in moralno razsodnost.

Omenjena poslanica se je namreč vrtela okrog teze, da imajo (le) otroci sami izkušnjo današnjega otroštva, in da je treba ravno njih povprašati, kako je biti dandanes otrok. No, to je huda konceptualna zmota. Namreč: (v resnici) ni težko biti otrok, veliko težje je biti starš. Danes, in ne samo danes, trpijo predvsem (mlade) mamice in (mladi) očetje. Bolj kot otroci trpijo tudi mnogi stari starši, dedki in babice. Projekcija odraslih čustev na čustvovanje otrok pa je huda (konceptualna) zmota, ki si je ne bi smele privoščite, niti varuhinja človekovih pravic, niti predsednica ZPMS.

Nič ni narobe z izhodiščem poslanice: Kako je biti otrok v današnji družbi?. Zmotno pa se je osredotočati na potrebe in interese, ki jih izražajo otroci sami. Otroke namreč kronično obvladuje želja. Iz psihoanalize vemo, da otrok vselej neizmerno hlepi po uživanju in to brez zadržkov. Je neutrudni iskalec užitka, kot bi rekel Freud. Vendar: otrokovo željo je v resnici treba frustrirati. Slepo izpolnjevanje otrokovih želja – vključno z nekaterimi potrebami in interesi – je zmota, ki ji je nasedel že Benjamin Spock, razvpiti zagovornik permisivne, torej »dovoljevalne«, vzgoje, ki je »sledila« otroku, ga poslušala in upoštevala ter mu izpolnjevala (vse) želje, potrebe in interese. Spock se je naposled celemu svetu javno opravičil. Priznal je, da se je v svojih napotkih mladim staršem hudo zmotil.

Sedanja kriza (recesija) nam v resnici ne bo pogubila otrok. Otroci – predvsem tisti, ki živijo v pomanjkanju – bodo, ko bodo zrasli, povsem normalni, celo zelo zreli in funkcionalni – boljši od generacije X, Y in Z; zato, ker ne bodo razvajeni in narcistični. Bolj problematični so njihovi starši, ki, če so obubožani, zelo trpijo. Treba bi jih bilo poučiti, da njihovi otroci ne bodo nič slabši, če bodo doživeli določeno pomanjkanje – seveda ne pretirano pomanjkanje, lakoto ali celo odtegnitev zdravstvenih uslug. Imeli pa bodo neizpolnjene želje, in ravno neizpolnjene želje jih bodo v odraslosti delale žive, prodorne, tekmovalne in ustvarjalne. Otrokove neizpolnjene želje so v resnici zelo pozitivne in vzgojno dobrodošle. In zato – pa naj se sliši še tako kruto – otroci na nek način ne smejo v vseh željah, potrebah in interesih biti (u)slišani!

Pred petnajstimi leti sem bil pomemben člen v nacionalni kurikularni prenovi – konkretno: pri sestav vrtčevskega kurikula za področje (telesnega/športnega) gibanja oziroma stare, dobre telovadbe. Zagovarjal sem stališča, ki so bila dobra za otroka in ne za inštitucijo, ki me je educirala (Fakulteta za šport), in si nakopal veliko sovražnikov. Zagovarjal sem stališča, ki so bila moralno pravilna. Isto zgodbo sem ponavljal v času, ko je bilo treba zagovarjati otrokove pravice in koristi – seveda tiste, ki so, psihoanalitično gledano, pravilne. Namreč: spodbijal sem Družinski zakonik, ki ja na referendumu potem res padel. Zagovarjal sem (vzgojno) fizično kaznovanje otrok in koncept neokrnjene družine z obema (različnospolnima) staršema. Spodbijal in kritiziral sem tudi osnutek »porodniškega« zakonika, ki je predstavljal pravcati »atentat na otroka«, kot sem se izrazil. Osnutek je – tudi zaradi mojih kritik – Vlada sedaj umaknila iz javne obravnave … Namreč: tisto kar otrok resnično rabi – zato, da bo v odraslosti razvil mentalno zdravje in/oziroma psihično/osebnostno trdnost – je ljubeča, vselej prisotna, »oralna« in »analna« mati; (šele) pozneje pa nujen tudi »ojdipski oče«. Porodniški dopust za očke je – in to sem javno (provokativno) izpostavil že nekajkrat – »norost na kvadrat«, ki je zrasla na zelniku feminizma. Cena, ki sem jo in jo še plačujem, je velika. Vendar mi je toplo pri srcu, ker se borim za otrokove pravice – za tisto, kar bo otroku res koristilo.

Ob Tednu otroka sem moral napisati tale tekst, in … – (prvih) 9 let sem delal v vrtcu – … in, ob vsem psihoanalitičnem znanju trdim, da (mlade) starše danes v resnici ne bi smelo skrbeti, če otrok nima vsega, kar imajo otroci bogatašev. Ko vsi skupaj premlevamo bedo današnjega življenja, bolje rečeno životarjenja, se moramo namreč zavedati, da otrokove misli v resnici še niso kontaminirane z ugodjem razkošnega življenja, ki ga poznamo odrasli in za katerega mislimo, da je tisto, kar bo nas in naše otroke osrečilo. Pri zagovarjanju koristi otroka se moramo zavedati, da so resnične koristi za otroka nekaj povsem drugega, kot tisto kar si želi otrok. Nasedanje lastnemu sočutje je otročje, in temu bi se morale ženske, katere tvorijo (idejno/ideološko) jedro Tedna otroka, zavedati.

Tudi koncept Otroškega parlamenta, ki je zadnja leta tako v modi, je povsem spodletel koncept. V tem kontekstu moramo tudi reči, da je celo študentski parlament zelo vprašljiv. Razvojne zakonitosti so pri ljudeh pač takšne, da človek razvije svojo funkcionalno odraslost oziroma zrelost in trezno razmišljanje ter razsojanje šele okrog tridesetega leta ali celo pozneje – oziroma takrat, ko sam postane starš. Prej pa otroci, najstniki in celo mladi odrasli podlegajo svoji želji – njihov Nadjaz (še) ni dovolj močan, da bi brzdal (k ugodju/užitku hlepeče) Ono. Šele v odraslosti – ko ima človek svoje otroke – zna razmišljati kolikor toliko zrelo in moralno razsodno, pa še to ne vsak, ampak samo tisti, ki je imel srečo, da je rasel v dobri primarni družini (z obema ljubečima staršema). Če je (sploh) kaj, kar otroci nujno rabijo, je to starševska LJUBEZEN – predvsem materina. Ob očetovi ljubezni pa rabijo tudi njegovo neomajnost, celo krutost, da ne rečemo brezčutnost. In otroci – dečki in deklice – rabijo (simbolno) nekastriranega očeta.

Nenazadnje: otrok nima biti pravice biti slišan – otrok ima predvsem pravico, da je deležen ljubeče matere in zaščitniškega ter hkrati kaznovalnega ojdipskega očeta. In s tako popotnico bo v življenju lahko kos vsem težavam in reševal bo vse probleme, ki mu jih bo serviralo življenje.

PS: Ta vikend: sobota Metlika, nedelja Škofljica. 

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 11. Feb 2020 at 12:32

465 ogledov

Ponovna vojaščina?!
Pred natančno 10 leti – 2. februarja 2010 –  sem na gostoval v oddaji Piramida. Takrat jo je vodila Erika Žnidaršič (ki danes vodi Tarčo). Koncept takratne Piramide je bil sicer bolj sprostilen – no, pa tudi izobraževalen. Namreč, »prerekali« smo se o pomembnih družbenih temah. Ravno ko sem gostoval jaz, smo se med drugim »prepirali« okrog ideje, da bi ukinili slovensko (profesionalno) vojsko. Nekaj let prej smo ukinili že naborniško vojsko. Ne vem točno, v katero smer sta takrat ubrala moja sotekmovalca estradnica Saša Einsiedler in violinist Benjamin Izmajlov, toda zase vem, da sem bil proti ukinitvi profesionalne vojske – rekoč, da se nikoli ne ve, kaj nam bo nemirni Balkan vse prinesel. Ne bom rekel, da sem vedel, da se bodo čez 5 let zgodile sedaj vsem dobro znane migracije, v katerih se po petih letih še zdaj na tisoče beguncev »vali« priti Zahodni Evropi. Država, kakršna je Slovenija se sploh ne sme povsem demilitarizirati. Tednik Mladina je takrat zbiral peticijo za ukinjanje SV, in tudi že zbral številne podpise nekaterih levih intelektualcev (liberalcev), da ne rečem anarhistov. Glede na to, da dobro poznam človeško – bolje rečeno moško – psiho, dobro vem, kako hitro lahko pride do različnih nesoglasij. Medsosedski spori – npr. s Hrvati – lahko zelo hitro eskalirajo do oboroženih spopadov … Človek – moški – lahko hitro postane neukrotljivo agresivna žival.  Vojsko zato rabimo – vsaka država v resnici rabi svoje oborožene sile. Nedavni predlogi vodilen opozicijske stranke SDS, o ponovni uvedbi obveznega naborništva, niso ravno strel v prazno. Predlog je legitimen predvsem zato, ker trume beguncev lahko resnično postanejo neobvladljive. Policiji bi lahko še kako pomagali obvladovali in nadzorovati situacijo z naborniki okrepljeni vojaški kontingenti. Ne trdim, da bo to neizbežno potrebno – zdi se mi, da bo profesionalna SV vojna povsem dostojno asistirala Policiji, če bo to potrebno. Mislim pa, da ne bo. Se mi pa SDSov predloga vendarle zdi legitimen, celo konstruktiven. Pa ne zaradi okrepljenega nadzora na slovenskih mejah – predvsem s Hrvati in delno z Italijani – pač pa zato, ker ima služenje vojaškega roka nekatera pozitivne učinke na razvoj duševnosti v smer psihičnega zorenja/dozorevanja pri nabornikih, torej pri mladih moških, pri najstnikih moškega spola. Nikakor se mi ne zdi na mestu, da bi tudi za potreba ustvarjanja varnostnih razmer v državi, izenačevali oba spola. Tudi za maturacijo ženske ne bodo nič bolje – nič prej in nič bolj zrele ne bodo –, če se bi vključile v naborniški sistem, zgolj nosečnic (in splavov) bi bilo več. Vem pa, da bi se nekatere profeministične »fantinje« še kako silile v služenje vojaškega roka – pa »hiperseksualne« najstnice tudi. Zdi se mi celo, da bi se razne falične »Lidije« hotele izenačiti z moškimi tudi kar se tiče vojaščine. Ker poznam fenomen (nezavednega) zavidanja penisa in zgledovanja po moških, vem, da bi bila to zelo realna, vendar zelo težko izvedljiva (in draga) opcija. Nabornikom namreč »šprica« testosteron (in sperma) t. r. iz ušes, mlade ženske – četudi bi med vojakinjami bilo precej lezbijk – pa imajo tudi nebrzdano pohoto. Le kdo bi to v vojašnicah krotil?! Osebno mislim, da se najstniki lahko spodobno prelevijo v odrasle moški tudi brez obveznega služenja vojaškega roka. Res da jim vojaščina ne bi škodila – celo koristila bi jim na področju normalizacije psihe. Ampak se mi zdi, da bi proces maturacije (odraščanja) v tem času, v tem družbenem trenutku, lahko zastavili drugače, ne ravno z vpeljavo obveznega služenj vojaškega roka. Za družbe, državo in mlade moške same, bi lahko proces maturacije lahko zastavili drugače – morda z vpeljavo fizičnega dela, nekakšne delavne prakse, kjer se ne bi zgolj tipkalo po »pametnih« telefonih, »tablicah« in računalniških tipkovnicah.

Wed, 1. Jan 2020 at 19:42

775 ogledov

Sovraštvo do žensk?!
Pred leti sem za neko spletno revijo “Moja leta” pisal odgovore na vprašanja, ki si mi jih zastavljali bralci. Te dni mi je prišel pred oči link, kjer me je bralka zbodla nagovorom oz. naslednjimi vprašanji: “Spoštovani! Zanima me, kakšno je vaše mnenje o ženskah? Ali jih sovražite? To vprašanje postavljam zato, ker me moj mož vedno, ko bere vašo knjigo O spolu, še bolj ponižuje. Že tako poslušam njegovo poniževanje med prijatelji, pred otroki. Ko pa bere vašo knjigo, mi razlaga, zakaj imam toliko napak, kot jih imam, zakaj sem mu v bistvu nevoščljiva in podobne stvari. Naj dodam še, da mož večkrat pove in tudi verjame, da obstajajo na svetu ljudje in ženske. Torej, v najinem zakonu ni kakšnega velikega spoštovanja. Hvala za vaš odgovor in vaš čas.” Moj odgovor je bil takrat - in še danes takle: “Moje mnenje o ženska nima nobene zveze z mojim psihoanalitičnim znanjem in (antifeminističnimi) teorijami, ki jih pišem/širim. Moja knjiga »O spolu«, ki je res nekakšen »best seler« za možate moške in feminilne ženske – torej za »normalen« ljudi. Predlagam vam, da sami preberete knjigo in ocenite, kakšni so moji pogledi na ženske. Žensk ne sovražim – sovražijo jih npr. serijski morilci, ki so imeli kot dečki ponesrečen odnos z mamo. Jaz sem imel dober odnos s svojo mamo in ga imam še vedno – torej: mama me je imela rada (nikoli me ni udarila) in torej ne morem črteti/sovražiti žensk. Neporavnane račune pa imam s feminizmom/feministkami – torej z možatimi/faličnimi ženskami, njihovo emancipiranostjo. Take (falične) ženske/»moškinje« uničujejo svoje otroke, predvsem sinove. Če ste vi ena takšnih, vas morda mož latentno sovraži ravno zato, ker ga simbolno kastrirate, mu uničujete otroke. Morda pa ste čisto normalni, le da ima vaš mož neporavnane račune s svojo mamo. Če jo je kot deček sovražil, bo po tihem sovražil tudi vas, in vi boste dežurni krivec za ponesrečen odnos njegove mame do njega kot dečka. Ženske, ta božanska bitja, jaz osebno obožujem. Ko uzrem žensko lepoto, sem krotek. Vaš mož pa – če ste mu rodili otoka in če ga simbolno ne kastrirate, npr. z idejo/tezo, da sta spola enaka, in če ne zaslužite več kot on (denar je simbol penisa, in to ni retorična fraza) – je, milo rečeno, »čuden«. Če mu »ne date« seksati, je verjetno (nezavedno) jezen na vas … Morda je v stiski in vi dežurno kasirate njegovo nelagodje (beri: simbolno kastracijo). Morda je impotenten. Morda se vas je naveličal (ker ste zanj vedno ena in ista in niste ravno »doktorica seksa«) … Itd. Morda je vaš mož preprosto (karakterno) »butast« (beri: čustveno neinteligenten in moralno nerazsoden). Več bi moral zvedeti o vas, vašem otroštvu in seveda o možu in njegovi primarni družini.” Čudi me, od kje ljudem ideja, da jaz sovražim ženske?! Očitno gre za nesporazum. Ljudje me ne (pre)berejo dovolj poglobljeno in me potem napačno razumejo oz. interpretirajo. PS: ŠE več zanimivih odgovorov za "Moja leta" dobite tule: https://mojaleta.si/Iskanje?search=vodeb Originalen link na “Moja leta” ("Sovraštvo do ženske") je tule: https://mojaleta.si/Nasveti/Sovrastvo-in-ponizevanje-zensk?s=2  

Thu, 26. Dec 2019 at 09:35

947 ogledov

O odnosih, ločitvah in še čem
Nedavno sem dal Reporterju daljši intervju o odnosih v zakonu/zvezah, o ločitvah in še čem: https://reporter.si/clanek/slovenija/besede-pretepenih-zensk-sama-si-si-kriva-morajo-poslusati-zrtve-nasilja-745447 Tule podajam moje originalne odgovore: Ali vam je znana knjiga »Sama si si kriva«, kjer so opisane zgodbe treh žensk, ki so bile pretepene, zlorabljene, posiljene, psihično maltretirane… Kako vas kot psihoanalitika, svetovalca in psihoterapevta prepričajo takšne zgodbe in ali lahko takšne zgodbe pripomorejo k temu, da tudi ženske začnejo pričevati. Koliko lahko takšne knjige prispevajo k razrešitvi oziroma zmanjšanju fizičnega in psihičnega nasilja nad ženskami v družinah, primarnih kot sekundarnih? Omenjena knjiga mi ni znana – berem bolj znanstvene knjige. Sem pa še kako seznanjen zgodbami, ki so opisane v knjigi, ker so paradigmatske, ena drugi zelo podobne. Ženske, ki so doživljale vse to, kar opisujejo v knjigah, bi morale spregovoriti – predvsem na sodiščih in pred preiskovalnimi organi. Predvsem pa v psihoterapevtskih (po)svetovalnicah. Pa tudi še več takšnih knjig bi morale napisati. Javne debate v medijih bi se morale odvijati na to temo, v katerih bi sodelovali razni psihostrokovnjaki, ki se spoznajo na moško in žensko duševnost, na partnerske odnose in na seksualnost obeh spolov. Zakaj je treba tolikokrat na sodišču razlagati o nasilju in zakaj imajo ženske sodnice večjo težavo od moških pri vživljanju v žrtev? Je temu res tako? Na nekaj mestih sem že omenil, da ženske pogosto podlegajo lastnemu sočutju in ni dobro, da so sodnice. Njihovo moralno razsojanje je popačeno. Po drugi strani pa lahko ravno sočutje in vživljanje z žrtvijo prepreči kompetentno razsojanje o posameznik primerih. Ženske znajo podlegati tudi nezavednemu ljubosumju. Moški so po mojem mnenju bolj pravični pri dodeljevanju kazni za posiljevalce in podobne seksualne prestopnike, ki se izživljajo nad ženskami. Zakaj se policija ne odziva pravočasno, zakaj ne nudijo žrtvi umika na varno in zakaj žrtev ni deležna spremstva policistov na varno? Kako je o tem obveščeno Center za socialno delo in kako odzivni so v teh primerih centri? Policisti so očitno omejeni s ponesrečeno zakonodajo. Po drugi strani obstajajo tudi ženske, ki znajo še kako izkoriščati zakonodajo sebi v prid in včasih se tudi domnevnim napadalcem dela krivica, ker znajo nekatere ženske tudi napihniti neke nedolžne doživljaje in celo lagati. Centri za socialno delo so konceptualna in sistemska zabloda. Inštitucije, ki imajo v svojih vrstah preko 90 odstotkov žensk, so spodletele. V tem kontekstu mislim na CSD in sodišča, kjer dominirajo ženske. Moralno razsojanje žensk je po psihoanalitični logiki vprašljivo in pogosto se marsikakšna odločitve oz. razsodba ženske popolnoma neustrezna – moralno sporna. Čustvena involviranost žensk popači trezen pogled na posamezne primere – še posebno tiste, ki imajo seksualno konotacijo. Včasih pači pravično presojo – pa naj se to sliši še tako banalno – ravno nezavedno ljubosumje sodnic oz. zavidanje žrtvi, da je bila »objekt želje« nekega moškega, četudi posiljevalca. Kje vidite razloge, da se moški psihično in fizično znaša nad partnerko, celo tako, da mora posredovati policija? Bi dejali, da je to bolj povezano z odnosi z njegovim nekdanjimi odnosi v primarni družini kot pa v nerazumevanju s partnerko? Zakaj takšnega psihičnega, fizičnega nasilja ni mogoče ustaviti vse dokler se partnerja ne odločita za ločitev, prekinitev zveze? V takšnih primerih moški radi govorijo o krivdi ženske in ji to v odnosu tudi venomer očitajo. Če se je moški sposoben fizično in seksualno znašati nad žensko – svojo ženo, partnerico (materjo svojih otrok) – je za to ekscesnost praviloma kriva infantilno doživeta mama dotičnega agresivnega moškega. Če je deček v svojem otroštvu potlačil jezo do lastne mame, in če ni bil vzgojno deležen dobrega, pravičnega in ljubečega ojdipskega očeta, bi se v odraslosti znal apriorno sovražno odzivati na svojo ženo – tudi v seksualnih kontekstih. V resnici so za spolne prestopke moških in nasilnost do žensk, krive slabe matere in, bodisi odsoten ali pa (preprosto) slab ojdipski oče. Moški, ki ima potlačeno jezo do mame, si praviloma tudi ne izbere ravno idealne ženske za ženo. V nekaterih primerih se zgodi, da si moški izbere »slabo« žensko natančno zato, da se lahko (s)krega z njo – da lahko malce upravičeno in legitimno zliva jezo nanjo – zato, ker ni predelal potlačene jeze do lastne matere. Po drugi strani pa si ženska nezavedno motivirano izbere napačnega moškega – navadno po podobi svojega slabega (agresivnega) očeta. Po svoje si je na nek način malce res sama kriva za svojo kalvarijo, ker si je pač ona izbrala napačnega moškega. Verjetno pride do tako hudega fizičnega in psihičnega nasilja v družini partnerjev, ki sta bila sama prikrajšana, zlorabljena v otroštvu. Kako je mogoče sploh rešiti odnos v takšni družini, ko gre pri obeh partnerjih za hude travme iz njunega otroštva? Drži, da so takšne zveze že vnaprej obsojene na propad? Pogosto se zgodi, da se v zakonu oz. partnerski zvezi ras znajdeta dve ranjeni duši, ki sta si po svoji ranjenosti prav kompatibilni. Moški išče ustrezno partnerico, da se do nje lahko agresivno vede. Po drugi strani pa ima tudi ženska lahko libidinalno afiniteto ravno do agresivnega moškega, ker je kot deklica doživela agresivnega očeta, ki jo je po drugi strani imel rad. Krog je na ta način začarano sklenjen. Zardi otrok se potem takšni pari mučijo v zvezi, ker je vseeno to lahko na nek način dobro za otroke. Načelom je najslabše za otroke je, če se mati in oče ločita. Včasih – v nekaterih primerih – pa je ločitev neizbežna, posredno torej – v dani situaciji – koristna za otroka. Kdaj je treba potegniti črto in zavrniti odnos, v katerem je prišlo do psihičnega in fizičnega nasilja? S partnersko (družinsko) terapijo se da marsikaj spremeniti. Včasih je dovolj že terapija enega – tistega, ki je bolj sporen. Lahko je to moški, ali ženska. Pogosto bi bilo treba (s)terapirati oba – vsakega na svoj način. Vsak človek – še posebej latentno agresiven in sadističen – bi moral predelati zamero do svojega nasprotispolnega starša, zato, da bi lahko normalno zaživel v harmoničnem partnerskem odnosu. Treba je vedeti, da s(m)o starši v partnerskih odnosih vztrajamo pogosto zgolj zato, ker je to dobro za otroke – torej, ker je to moralno prav do otrok. Ob zelo agresivnih moških, ki se niso pripravljeni spremeniti oz. se na nek način ne morejo, je ločitev edina rešitev – ker je ravno ločitev najboljša za otroke, ki ob gledanju agresivnosti, zelo trpijo. Lahko pravočasna prekinitev odnosa še vpliva na to, da otroci kasneje v svojem življenju ne bodo imeli podobnih vzorcev? Kdaj je v takšnih zvezah še mogoče rešiti travme otrok, da slabih vzorcev ne prenašajo naprej? Ali lahko to sploh reši prizadeti starš, četudi je sprejel odločitev o prekinitvi takšne zveze, odnosa? Pravočasna prekinitev odnosa – torej ločitev – otroke v vsakem primeru zaznamuje na svojevrsten način. Otroci ločenih staršev se navadno v odraslosti tudi sami ločijo. Pomembno je tudi v katerem obdobju je otrok deležen ločitve svojih staršev in kako se spelje ločitev. Prej kot se zgodi ločitev, bolj so otroci teh ločenih staršev v odraslosti »razštelani«, torej zaznamovani z ločitvijo. Zgodnje ločitve so lahko v resnici najslabše, ker se poruši ojdipalna scena (trikotnik oče-mati-otrok). Ločitev staršev je, ob spolni zlorabi, v resnici najhujša stvar, ki se lahko zgodi otroku – no, tu je še smrt enega od staršev, ali pa »pahnjenje« v rejo. Posledice takšnega skupnega življenja, naj bi imele vse manjšo moč potem, ko vsak izmed partnerjev zaživi svoje življenje? v čem vse se izboljša kvaliteta življenja, glede ne to, da se partnerja še vedno ne moreta izogniti novim dogovorom glede skrbništva otrok in glede preživnine, dostikrat se po ločitvi zgodijo novi sodni spori zaradi delitve premoženja, poveča se možnost socialne ogroženosti, saj se za reševanje sporov porabi veliko denarja za plačilo odvetnikov. Vpeljava novega partnerja s strani enega ali druge starša je za otroka vselej problem – lahko tudi velik problem. Dokler otrok ne da nekega tihega konsenza, ni ravno priporočljivo nove partnerje/partnerice predstavljati otrokom kot mačehe ali očime. Problematična so tudi skrbništva, kjer navadno izvisijo očetje. Najhujše, kar se lahko zgodi otroku, da si ločene starša vzajemno – en drugemu – sadistično pijeta kri, si nagajata, preko otrok – npr. skozi prepovedovanje stikov. Ugotovljeno je, da so spori na sodišču dostikrat v škodo žensk, najprej zaradi pričevanja, nato glede dodelitve otrok, premoženja. Kje so prednosti in slabosti takojšnje sporazumne ločitve ter ločitve z daljšim sodnim postopkom, ko prihaja do zaslišanja še drugih prič, otrok, mnenja izvedencev …? Ločitve nimajo nikakršnih prednosti. Korist od ločitve ima načeloma tisti partner, ki v zakonu (zvezi, partnerstvu) bolj trpi. Ločitve so načeloma muka za oba vpletena – največjo muko pa doživljajo otroci, ki so z ločitvijo zaznamovani celo življenje. Dolge in mukotrpne ločitve polne zapletov in izčrpavanja lahko “koristijo” tistemu sadistu, ki v zavlačevanju uživa, ko partner oz. partnerica trpi. Trpljenje otrok ga – navadno gre za moške – v tem primeru ne zanimajo. Zanjo pa tudi ženske biti zelo sadistične. Pogosto se tudi ženske ne zavedajo, kako otroci trpijo, ko se starši ločujejo. Daljši sodni postopki so lahko koristni v toliko, če se partnerja vmes premislita in se pobotata. Dolgih sodnih postopkov si seveda želijo odvetniki, ki služijo mastne denarce v ločitvenih sodnih postopkih. Kakšen bi moral biti nasvet tistim, ki delijo podobne zgodbe? Ali so smiselni dolgotrajni sodni spori, ti lahko trajajo več let, ko otroci že odrastejo? Starši ne smejo en drugega očrnjevati otrokom. To je najslabše! Dobro je, če imajo otroci svoje starše – oba: očeta in mamo – tudi po ločitvi zapisani v dobri luči. Včasih je dobro otrokom celo malce lagati – zato, da ne zasovražijo enega od svojih staršev, ali celo oba, kar je najslabše. Medsebojno blatenje najbolj psihično poškoduje otroka. Starši se morajo zavedati, da otrokom ločitev načeloma izjemno škodi – seveda v psihičnem smislu. Zato morajo starši svojim otrokom olajšati prehod v ločenost. Mnogi starši postanejo bolj tolerantni do vedenjskih zdrsov svojih otrok, kar pa vodi v svojevrstno razvajenost, ki ima lahko fatalne posledice v odraslosti. Fantje, ki rastjo brez očetov, navadno postanejo moralno nerazsodni, dekleta pa seksualno zbegana – bodisi aseksualna ali pa promiskuitetna. Svojevrsten problem je, če otroci rastejo ob agresivnem očetu. Fantje postanejo kopije svojih očetov, dekleta pa se nezavedno “navdušujejo” nad agresivnimi moškim, ali pa se predajo feminizmu, ki, kot ideologija, v osnovi črti moške. Storilci bi morali biti kaznovani, toda, kako je mogoče nekoga kaznovati, četudi je bil nasilen v besedah in dejanjih do partnerja in je tudi prišlo do ločitve? Vsak ima svojo subjektivno resnico, svojo plat medalje. Obrambni mehanizmi človeku omogočajo, da si zracionalizira še tako zmoten pogled/razlago sebi v prid. 'Vsake oči imajo svojega malara' tudi v primeru razumevanja dogodkov oz. resnice. Storilec nekega agresivnega ali moralno spornega dejanja pogosto sebe ne vidi krivega. Je res lahko koristno brskanje po preteklosti, pisanje o njej, ali je bolje, da človek tega ne počne, ker le tako lahko znova čim prej zaživi neko normalno življenje, brez nenehnega obujanja slabih spominov? Včasih je dobro kakšne zamere pozabiti oz. človeku odpustiti, da se lahko zaživi naprej – npr. v partnersko-družinskih prepirih zaradi koristi otrok. Včasih se to ne da, ker so dejanja prehud. Mnogim, ki so zamerljivi po naravi, pa pozaba ne uspeva. Kakšno je vaše mnenje o zadnjih primerih ločitev znanih osebnosti, ki so opisane v medijih? Tak primer je odvzem otroka hrvaški pevki Severini, drugi primer je ločitev med Zmagom Jelinčičem in Moniko Zupanc Jelinčič, kjer prihaja do spora pri delitvi premoženja, glede hujskanja otrok (s strani partnerke, glede očitkov o uživanju prepovedanih substanc, varanja…? Vsaka ločitev je drugačna vsak prepir ima drugačne korenine. Načeloma imajo ločitve svojo libidinalno logiko – npr. to, da mlada dobil žen(sk)a, ki nekemu bogatemu moškemu rodi otroka, pol premoženja. V primeru Jelinčiča in njegove Monike se meni zdi prav, da Monika dobi vse tisto, kar zahteva – perverzno pa se mi zdi, da Jelinčič Moniki ne bi prepustil pol svojega premoženja. Banalno rečeno: seks ostarelega moškega s pol mlajšo ženska, ki mu za nameček rodi še otroka, je drag. Moški, ki seksa s toliko mlajšo žensko, naj to tako ali drugače (drago) plača. Seks je pač drag – perverzno se mi zdi, da Plemeniti Zmago tega ne razume.

Fri, 22. Nov 2019 at 08:27

1444 ogledov

Iščem novo moderatorko!
Takole je obupala Sanja Kranjc, ki je bila predvidena kot moderatorka na predstavitvi knjige PRVI SPOL, ki sem jo želel predstaviti na 35. slovenskem knjižnem sejmu. Ali imate kakšne predloge, katera moderatorka bi lahko zamenjala Sanjo. Takole se je izpovedala: Lepo pozdravljeni! Moje ime je Sanja. Ja tista Sanja, ki bi se v četrtek 28. 11 ob 15 uri v Cankarjevem domu, lepo umirjeno pogovarjala skupaj z Romanom Vodebom, o njegovi knjigi Prvi spol. A očitno sem še do predvčerajšnjim verjela, da bom to lahko v miru tudi speljala. Ni mi bilo jasno, kako lahko nekdo knjigo, ki pravzaprav ženske, v primerjavi s feministko Simone de Beauvoir (knjiga Drugi spol), postavi na mesto prvega spola (ja jst sem knjigo celo prebrala) prikaže kot žaljivo do žensk. Tudi zato sem tako močno želela ta pogovor izpeljati. Verjemite mi, da sama nikoli ne bi svojega telesa, ki ga spoštujem in cenim, dala poleg nekoga ki bi bil do mene žaljiv ali celo sovražen. Priznam, ker je Roman kontraverzen in tudi provokativen, sem želala skupaj z njim diskutirati o njegovih pogledih. Nikogar s tem nisem želela podpirati, ali delati reklame. Vedno sem uživala v pogovorih z nekom, ki razmišlja na drugačen način kot jaz. In ta vpogled sem želela deliti z vami. Dovolila sem si to svobodo in nikoli nisem želela biti nesvobodna v svojem razmišljanju in prepričanjih. Ko sami sebi dovolimo to svobodo, potem lahko svobodo razmišljanj dovolimo tudi drugim. In tako sprejmemo človeka. Feminizem je naredil mnogo dobrega (zaradi njega imam ogromno pravic tudi sama), a ta današnji "ekstremni" feminizem, po mojem mnenju dela več škode kot okoristi. Ker nastopa z jezo,nasiljem ter sovraštvom. Z energijo, ki je totalno destruktivna, čisto nič ženstvena. Sama bi rekla da tudi moška ni. Ker pravi moški ščiti, daje varnost, ne pa sesuva (in ne boste verjeli: Roman sam je rekel, da mi ne priporoča, da pridem, a jaz sem še kar vztrajala, dokler nisem videla, da gredo stvari v nenormalne razsežnosti). Občutek je, da bi s svojo držo želeli uničiti vse kar je ženskega in žensvenega samo zato, da bi bile enake moškim. Ampak enake nismo, ne v konstituciji telesa, ne po strukturi možganov, ne po čustvovanju itd. In ko bomo najprej me sprejele svojo naravo, ne bomo več želele biti enake moškim.Tako se vedno znova me same postavimo v pozicijo drugega spola. Da lahko ohranjamo svojo podobo oz. neke družbeni konstrukt še naprej. Tukaj so morda na mestu vprašanja: "Katero potrebo želimo uslišati, ko želimo biti enake moškim, je občutek, da bi potem bolj pripadale, da bi nas bolj sprejeli, da bi bile bolj ljubljene,da bi imele večjo kontrolo?" Ker je ta knjiga sprožila toliko prahu in nasilja (to kar očitate Romanu, žal sedaj počnete vi), sem se odločila, da pri pogovoru ne bom sodelovala, ter vam ne bom dala tega veselja, da bi mi postavili kakršnokoli vprašanje. Ne želim svojega telesa vnašati v energijo nasilja in sovraštva, predvsem ne zato, ker v sebi nosim novo življenje. Ne bi rada, da še predno začne to življenje na Zemlji začuti, da je tukaj strah, sovraštvo in nasilje. Želim, da dokler je še v meni, uživa v ljubezni in miru ter posluša same lepe stvari. Ko pride iz maternice bo očitno dovolj časa da ga pripraviva z očetom tudi na to. Vam pa želim iz vsega srca vse dobro :) P1S2: vem, da bo sedaj s tem sporočilom razočarala tiste, ki ste me podpirali, tako kot sem razočarala tiste, ko sem se odločila za pogovor (ja čeprav ne vem kako imam lahko takšno moč za vaše notranje stanje :) ) Veste kaj, najbolj pomembno mi je, da nisem razočarala sebe. Za enkrat se RAZOČARANA GOSPODINJA PRI SEKSOLOGU še vedno dogaja. Danes (petek) v Cekrvenjaku (Prekmurje), jutri (sobota) Kozina/Hrpelje (Primorksa), v nedeljo Petrvče (Savinjska dolina). Vsredo pa Maribor (KGB), v petek pa potem še Novo mesto, sobota Poljčane, nedelja Rače-Fram.

Thu, 14. Nov 2019 at 15:42

1053 ogledov

Simič Vs. Vodeb - 2. del
Glede na to, da najbolj vneti sadisti (na Twitteju in YouTube) želijo nadaljevanje dvoboja »Simič Vs. Vodeb« – prvi del se je zgodil na Faktorju 6. novembra – moram par stvari razložiti. Kdo je v tem dvoboju zmagal, je stvar individualne presoje. S kapitalizmom zaslepljeni desničarji, ki ji kap zadane, že ko Luko Meseca vidijo (in slišijo »L« od Levice), bodo seveda videli zmagovalca v Ivanu Simiču. Glede na to, da sem zadnje desetletje precej nepriljubljen na levi, me tudi mnogi levičarji ne vidijo prav v lepi luči. Faktorja normalni levičar pač ne more gledati, ker je neobjektiven in zato neprebavljiv. Toliko politične pristranskosti kot Faktor – gre za ukrivljenost v desno – si privošči le še Nova24TV. Kakorkoli že. Tule si lahko – vsi desničarji, ki me polivate z gnojnico – preberete dve pozitivni repliki, ki sem ji dobil na domači E-mail. """"Spoštovani. Včeraj sem gledal oddajo na TV3 (Faktor), kjer ste med drugim bili tudi vi komentator. Zelo se me je dotaknila vaša odprta, neposredna, jasna ter ne nazadnje tudi zelo pogumna stališča in izjemna komunikacija, kot tudi izrečena opozorila (ali bojazni) kaj se lahko v bodoče pripeti v naši skupnosti/državi. V celoti se strinjam z vašimi ugotovitvami, žal pa vse res nekako vodi v smer, katero ste napovedali. Videlo se je, da za svojimi stališči zares stojite in to zagotovo niso bile besede v prazno. Upam, da so vas gledalci vsaj nekoliko uslišali, zagotovo pa so videli tudi vašo obrazno mimiko, ki je kazala na vaše prepričanje in skrb. Glede na videno in slišano Vam lahko le čestitam in želim še naprej vse dobro. Lep pozdrav iz obale. LP Andrej""" """Spoštovani! Čestitam vam za vašo borbo v Faktorju, ki sem ga pravkar gledal. Na žalost je s Simičem preveč vlekel tudi Pertinač. Ker sem bil v mnogih takih bitkah razumem, da sredi vihre ne prideš do učinkovitih poudarkov, protinapadov, recimo, da bi od Simiča in Pertinača zahteval, da utemeljita pravičnost prenizkih plač velikega dela delavcev, ki z njimi ne morejo s svojimi družinami spodobno živeti, itd. Sicer sam Luka Meseca ne spoštujem – lažna Soroševa levica, on dejansko sabotira za Kučanov klan in Globaliste (kapitalistične imperialiste), z vašo razpravo pa se zelo strinjam. LP Marjan""" Drugega dela dvoboja »Simič Vs. Vodeb« ne bo, ker me sogovornik sploh ne razume. Ne šteka bistva mojih replik. Spreobrača moje misli in celotno temo … Njegovo branjenje oz. »pariranje« je popolnoma mimobežno, konceptualno zgrešeno. Vselej, kadar mi replicira, zgreši bistvo – »mimo useka«. In če za nameček o Luki Mescu še misli, da je – kot je rekel – šel v politiko zato, da bi dobro živel, torej dobro zaslužil, potem res ni vredno izgubljati besed s takšnim sogovornikom. In če rečem, da se je Sonja Šmuc v »dvoboju« z Lukom Mescem »kurčila« on pa reče, da se ni, potem je res vsaka nadaljnja debata brezpredmetna in odveč. Za nameček – ko se ustraši za svojo rit – pa še reče, da pozivam ljudi k uporu, in svetuje, da posnetek najinega soočenja ne bi smel iti v javnost – jaz pa sem zgolj in samo z umom napovedoval in svaril, kaj se lahko zgodi, če se bodo razlike med bogatimi in revnimi še kar naprej povečevale – potem res nima smisla kakršnakoli nadaljnja debata. Naj (si) nekdo izpiše magnetogram in razmeji minutažo dotičnega Faktorja in … Toliko absurdov, kot sem jih doživel na zadjem mojem Faktorju in kontekstih, ki so sledili na družbenih/družabnih omrežjih, nisem doživel niti takrat, ko sem se šel kregat v Caffe Open, ko so geji in lezbijke (beri: LeGeBiTrovci) usekali po meni z vsemi topovi. In ker nisem ne lev, ne desen, pač pa nekonsistetno sredinski – s srcem na levi, pišoč z desno, glave pa imam obe na sredi. Pa še tole: 

Sun, 13. Oct 2019 at 20:36

2124 ogledov

Prvi spol - knjižnica Jožeta Mazovca
Danes, 14. oktobra ob 19h bom imel v knjižnici Jožeta Mazovca v Ljubljani (Moste) predavanje o Ženskah. Predstaviti nameravam svojo knjigo ”Prvi spol”. Svoj ekspoze bom zastavil takole: Knjigi Prvi spol sem vseskozi nameraval dati podnaslov »Prvi spol – ali: penis in ženska želja« … – celo napovedoval sem ta(k) naslov; vendar sem si »iz vljudnosti« premislil, kljub temu, da je opcija takšnega provokativnega naslova – zaradi vsebine knjige – povsem upravičena. Feminizem se da sesuti predvsem skozi tematiziranje seksualnosti samih feministk – tako aseksualnih »moškinj« (ki se v seksu z moškim(i) zdijo same sebi koitusno ponižane in celo »premagane« oz. poražene), kot tudi lezbijk, ki se jim penis tako ali tako gnusi. Večina njih ima penis degradiran na raven dreka – sperma pa jih asociiran na smrkelj ali gnojni izcedek (s statusom bacila/klice, strupa) ... Antifeministični elaborat, ki vam ga ponujam v branje v obliki te šokantne knjige je poln (proti)argumentov, s katerimi bi rad ljudem – tudi (levim) politikom in akademski srenji, ne nazadnje pa tudi samim feministkam (in LeGeBiTrvocem) – dopovedal, da je kritika feminizma (kot družbene ideologije) tehtna in upravičena. V feminizem sem interveniral skozi Freud/psihoanalizo. Psihoanaliza dejansko in povsem upravičeno feminizmu piše smrtno obsodbo. Feministke je psihoanalize strah. S psihoanalizo se feministke ubadajo vse od Simone de Beauvoir naprej. Skozi Freuda in njegovo psihoanalizo je namreč jasno, da feminizem – tak, kakršnega pri nas poznamo zadnji dve desetletji – nima v družbi kaj iskati. 1. Feminizem kot (nora) ideologija; 1.1 Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem; PRVI VAL FEMINIZMA (Od Mary Wolstoncraft do Freuda) DRUGI VAL (od Simone de Beauvorir do seksalne revolucije, »Globoko grlo«) TRETJI VAL (po letu 1972) 1.2 O ideologiji; 1.3 Kako (konkretno) deluje ideologija feminizma; 1.3.1 Pekinška konferenca (1995); 1.3.2 Feministke so pokvarjene lisice – ali: »Poročilo Lunacek«; RESOLUCIJA (Urlike Lunacek) – UKINJA SE SPOL (uveljvlja se GENDER!) UZAKONJANJE UMETNIH OPLODITEV SAMSKIH ŽENSK. PRAKTICIRANJE SEKSA Z ISTIM SPOLOM JE NORMALNO! 1.4 Freud, (dva) spol(a) in (njegova) psihoanaliza; 1.5 Še vedno o Ojdipu in kastraciji (tudi skozi Lacana); KLJUČNO POGLAVJE (cankarjanska mati str. 56+59) 2. Problem spoznanja – ali: je sploh kaj resnično res?; POMEMBNO! 3. Sadovi ali gnilobe feminizma?; 3.1 Feministični absurdi; 3.2 Zakon o enakih možnostih (moških in žensk); 3.2.1 Nacionalni program za enake možnosti – resolucija; 3.3 Ženske v politiki – ali: o ženskih/spolnih kvotah; 3.4 Ženske na vodilnih položajih; 3.5 Ženske v znanosti; 3.6 Alfa ženske?!; 3.7 Ženske v športu; 3.7.1 Kaj pa športnice in seks(ualnost)?!; 3.7.2 Pretepaške, predrzne in pogumne; 3.7.3 Resolucijske prisile, vsiljevanje, pranje možganov; 3.7.4 Ali bodo vrh ženskega športa v prihodnje krojile lezbijke?; 3.8 Človekove pravice in spol v športu; 3.9 Ali so lezbijke ženske?!; 3.10 Ženska seksualna ustrežljivost in libidinalno trgovanje; 3.11 55. člen Ustave in umetne oploditve samskih žensk; 3.12 14. člen Ustave; 3.13 Izpoved sina (nizozemske) feministke; 3.14 Psihopatokracija; 3.14.1 Psihopatokracija feministične in LeGeBiTrovske manjšine; 3.14.2 Homoseksualnost kot motnja, deviacija ali bolezen?; 3.14.3 Homofobija ali heterofobija?; 4. Porodniški dopust za očete?!; 4.1 Zabloda par excellence: porodniški dopust za očete; 4.2 Atentat na otroka (in materinstvo); 4.3 Mojster Donald Winnicott; 4.4 Profeministični aktivizem; 5. Erving Goffman; 5.1 Sex vs. Gender – ali: »Goffmanove pripovedke«; 5.2 Goffman in oglaševanje; 5.3 Ritualizacija podrejenosti?!; 5.4 Ritualizacija pasivnosti?!; 5.5 Ženska, deklica, mladost in staranje; 5.6 Kode moškosti/možatosti/faličnosti; 5.7 Kode ženskosti in falične ženske/»moškinje«/lezbijke; 5.8 Goffmanove zablode in njegova aseksualnost; 6. Simone de Beauvoir – Drugi spol, ki vlada; 6.1 »Ženska se ne rodi, ženska se postane«; 6.1.1 Prva knjiga/»zvezek«; 6.1.2 Druga knjiga/»zvezek«; 7. Feminizem kot zabloda; 7.1 Sado-feminizem in moška simbolna kastracija; 7.2 Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!; 7.3 Načelo ugodja – ali: o aritmetični sredini družbene sreče; 8. Penis in ženska želja; Ko smo nagovarjali knjižnice, da bi gostile predstavitev knjige, se je dopis glasil takole: “Roman Vodeb, eden izmed najmarkantnejših slovenskih kritičnih mislecev (s psihoanalitično valenco), je po osmih letih izdal svojo novo (šesto) knjigo – »knjigo, kot je še ni bilo«. Knjigo, ki bo dvigovala prah, burila duhove, jezila feministke … Knjiga je v svojih delavnih verzija imel ob udarnem naslovu še podnaslov »PRVI SPOL« »… - ali: penis in ženska želja«. Vodeb zopet – tako kot v njegova prejšnji knjigi »O spolu« (iz leta 2011) – psihoanalitično tematizira spol, bolje rečeno ženske in/oz. »moškinje«, njihovo seksualnosti in (seveda) feminizem. Tudi tokrat je Freudova psihoanaliza tisti miselni koncept, skozi katerega Vodeba skuša razložiti, zakaj sta spola različna in od kod se napaja feministična tendenca po izenačevanju moških in žensk. V precep s torej (spet) znajde feminizem kot družbena ideologija, ki ima namero izenačevanja obeh spolov. Tokrat gre za nekakšen antifeministični elaborat, skozi katerega se Vodeb t. r. zoprstavlja feministični »bibliji« francoske eksistencialistične filozofinje Simone de Beauvoir imenovane »Drugi spol«. Vodeb refleksno in elaborativno ženske ustoličuje kot »prvi spol«, zato je tak tudi naslov te njegove knjige. Ker je ciljna publika knjige Prvi spol zelo široka (brali jo bodo profesorji, strokovnjaki in znanstveniki, kot študijsko gradivo študentje, napisana pa je tako, da bo po njej posegel tudi marsikateri naključni bralec, saj je knjiga napisana tudi z mislijo na laičnega bralca), si želimo, da bi bila knjiga dostopna v vsakem kraju po Sloveniji.”” ITD. ITD. ITD. PS: Učinek tega dopisa je bil nikakršen. Zdaj vas pa sprašujem: KAKO NAJ SPREMENIM DRUŽBO NA BOLJE, ČE MI NIHČE NE POMAGA?!
Teme
CSD psihoanaliza

Zadnji komentarji

JEFFEREY FRANK :

15.01.2020 19:20

Trenutno ponujamo enostavno in nujno posojilo po nizki obrestni meri 2% z ustrezno veljavno osebno izkaznico za preverjanje. Zahtevo za posojilo lahko pošljete za poljuben znesek posojila, ki ga potrebujete. Ponujamo posojila od 5 000,00 USD Min. 100.000,00 USD Max. Dolgoročno kreditiramo največ od pet (5) do petdeset (50) let. Dajemo naslednjo vrsto posojila: projektno posojilo, posojilo za refinanciranje, posojila za poslovne naložbe, posojila za avtomobile ali vozila, študentska posojila, konsolidacija dolgov, stanovanjska posojila, osebna posojila, posojila za potovanja in počitnice, božično in novoletno posojilo. Naše podjetje potrebuje tudi osebo, ki je lahko predstavnik našega podjetja v vaši državi. Obrnite se na pisarno CROWN TRUST FINANCIAL KREDITO po e-pošti: crowntrustfinancialloanfirm@gmail.com Če vas zanima naša finančna ponudba in želi od nas pridobiti posojilo, nas kontaktirajte in nam podajte spodaj navedene podrobnosti, kar bo potrebno za v skladu s tem sprožiti pogoje in pogoje vsote posojila. Ime: ____________________________ Spol: _______________________________ Zakonski status: _______________________ Kontaktni naslov: ______________________ Mesto / Zip: ________________________ Država: ______________________________ Datum rojstva: ________________________ Znesek, potreben kot posojilo: ________________ Trajanje posojila: ________________________ Mesečni dohodek / letni dohodek: _________ Poklic: ___________________________ Namen posojila: _____________________ Telefon: ________________________________ Faks: __________________________________   Lep pozdrav: Vaš uspeh se začne pri nas Generalni direktor: JEFFEREY FRANK! Pošljite zahtevo za posojilo za takojšen odgovor na: crowntrustfinancialloanfirm@gmail.com
APMMB2 :

1.12.2019 06:38

Vodeb, si kljub temu kamplc. Ampak na svojem področju. Prav veliko se ne spoznam na področja, ki jih suvereno obvladuješ. Si prepričljiv, pred vsem zato, ker svoje trditve dokazuješ s primeri. Popolnoma dugače pa je, ko posegaš v ekonomijo, pravzaprav politično ekonomijo, kakor smo včash morali poimenovati marksovo latovščino. Marx ni Aristotel. Marx je imel omejen rok trajanja. Rok mu je že zdavnaj potekel in sedaj je samo še neužitna materija, ki jo je potrebno pozabiti. To, kar je zahteval pred 100 in večleti, je doseženo, preseženo. Verjetno ti je povsem jasno da se danes hvaliti z neverjetnim dosežkom maratonca na prvih olimpiskih igrah, je popolni nesmisel, tako je danes z marksizmom strašiti po ekonomiji je podoben absurd. Če ravno se lepo sliši, pa je Marx popolnoma neuporaben. Kot humanist veš, da je človek individualist. Ni ga možno unificirati. Vedno se bo rojevalo toliko takšnih in takšnih,malo drugačnih, različnih in še bolj drugačnih. Ekstremnih. Vsi skupaj bodo neko povprečje, ki pa niti slučajno ne bodo podobni marksovemu idelanemu človeku. Za socializem je potrebno zgraditi novega človeka To ni uspelo še nikomur. Kolikor vem je prvi to poizkusil Prokrust.In za njim še mnogi, vse do Pol Pota. Nikomur ni uspelo in zato se teorija socializma ne bo nikoli mogla uveljaviti. Če povežeš svoje izkušnje z ekonomijo, boš mogoče razumel Simiča. Če se temu odpoveš, pa se potem s Simičem raje ne spopadaj.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakLeon G. MiloševićKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Vlasta Nussdorfer in Darja Groznik in velenjski CSD - III. del