Galerija slik
Astro-fiziki prodajajo bučke

V svojem študiju psihoanalize sem imel doslej sam pri sebi morda še največ problemov okrog dejstva, da je nemogoče karkoli vedeti zagotovo, torej, da bi vednost držala kot pribita. Veda oz. disciplina, ki problematizira spoznanje (kot tako) se imenuje epistemolgija, teorija spozna(va)nja oz. gnoseologija (spoznavna teorija). Torej dilema, ali je nekaj (znanstvenega) res res, ali drži, torej ali gre v določenem spoznavno-teoretskem kontekstu za (objektivno) SPOZNANJE oz. RESNICO, ali zgolj za (subjektivno) MNENJE, ki je lahko zmotno, je v psihoanalizi resnično pereča. Področje psihe pa tudi družboslovja in humanistike nasploh je v kontekstu spoznavnega skepticizma (dvomljenja) resnično zelo eklatantno. Dobršen del svojega znanstveno-teoretskega in psihoanalitičnega zorenja sem namenil spoznavnemu skepticizmu, torej epistemologiji/gnoseologiji. Zato kar dobro vem o čem piše, ko kritiziram vehementne »znanstvene« nebuloze (= »prodajanje bučk«) (teoretskih) astro-fizikov (astronomov).

Kot »rojeni« spoznavni skeptik sem tudi alergičen, ko se vrli nevrologi in/oz. nevroznanstveniki drznejo svoje (subjektivne) (kvazi)znanstvene špekulacije zaviti v celofan/plašč (objektivne) znanosti in jih razglašati za (objektivno znanstveno) SPOZNANJE. Če ima nekdo, ki ima akademski naziv »dr.« in povrhu vsega še deluje znotraj kakšne univerze ali znanstvenega inštituta – torej je t. r. gospodar vednosti – si lahko privošči, da še tako spodletelo MNENJE med občestvo plasira kot SPOZNANJE. Pri nevrologih in/oz. nevroznanstvenikih me moti tudi to, da psihoanalizi družno kradejo koncepte oz. znanja, ki jih je v psihologije (oz. družboslovje & humanistiko) plasiral Freud (in delno Lacan).

Še najbolj vehementno obnašanje, kar se tiče razglašanja svojega »znanstvenega MNENJA« za SPOZNANJE, sem zasledil pri astro-fizikih ala Neil deGrasse Tyson, Michio Kaku in seveda Stephen Hawking. Prav ta trio – začetnik pa je tetraplegik Hawking – izkorišča naivnost nevednih laikov, vključno z visokimi intelektualci, in svoje znanstvene oz. teoretske špekulacije populistično prodaja kot najvišjo in elitno znanost (o vesolju, velikem poku, črnih luknjah, črvinah, supernovah, (nes)končnosti vesolja in celo o Bogu). Opozicija njihovemu mnenju je apriorno nemogoča – ker: vesolje je tako neskončno in zapleteno (tako kot možgani), da se nihče ne sme (in ne more) niti približati njihovemu »spoznanju«, torej MNENJU. V resnici pa so ravno (teoretski) astro-fiziki (in nevrologi&nevroznanstveniki) na nek način simbolno kastrirani, ker v resnic ne more o svoji temi proučevanja (vesolju/možganih) nič pametnega in epohalnega povedati. Tiho bi morali biti, ker v resnici t. r. nič ne vedo nič ne morejo dokončno odkriti! Svoj hendikep, torej svojo nemoč, ki v resnici pomeni tudi njihovo (identitetno) simbolno kastracijo, rešujejo tako, da za lase privlečejo neke nemogoče izračune, ki se na nobeni točki v resnici ne morejo natančno ne verificirati, ne ovreči. Njihova »znanost« je v resnici ena sama špekulacija – in nihče tega ne upa povedati naglas. V njihovi »znanosti« v resnici ni nobene (eksaktne) znanosti – svoje SUBJEKTIVNO MNENJE in OCENE razglašajo kot IZRAČUNE in jih povezujejo z znanstvenim SPOZNANJEM in znanstveno RESNICO pravijo mu/ji ODRKITJE. In nemogoče je, da ta (moja) kritika – ki je filozofske oz. epistemološko-gnoseološke narave – ne drži!

Jasno je, da tem »strokovnjakom«/»znanstvenikom« oz. teoretskim astro-fizikom nihče ne more na dostojen način dokazati in si tudi ne upa, da »režejo meglo (in jo zlagajo)« in da »brcajo v temo« – po domače povedano: »Prodajajo bučke!« Nihče se jim ne drzne reči: »Nehajte se norca delati iz ljudi!« Pri nas bi si to lahko upal – in tudi kompetenten je za to – dr. Andrej Ule (z Oddelka za filozofijo pri FF). Ampak, glede na to, da sem se z epistemološkimi konteksti – četudi predvsem v psihoanalizi in/oz. družboslovju&humanistiki – doslej pogosto »zabaval«/ubadal, si tokrat jemljem pravico in bom okrcal vrle (teoretske) astro-fizike.

Pod lupo sem vzel nedavno novico o neki supernovi, zvezdi, ki naj bi »menda« zasijala s »570-milijardkrat bolj kot naše Sonce«  Nekaj podobnih »znanstvenih« nebuloz so svetovni mediji – tudi naši – poročali pred leti. Takrat se je galama  dogajalo okrog zloglasnega »Higgsov bozon« oz »božjega delca«, ki ga menda že več kot desetletje išče na tisoče znanstvenikov v več milijardnem kompleksu švicarskega podzemlja. Pri nas se je pred leti na to temo razpisal MMC (RTV SLO): http://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/bozji-delec-masa-vsega-stvarstva-dno-steklenice-sampanjca/273471

Podobna znanstvena oz. astro-fizikalna nebuloza se je pred dneva pojavila prav tako na portalu MMC (RTV SLO): http://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/najvecja-supernova-je-zasijala-570-milijardkrat-bolj-kot-nase-sonce/383444

Naslov tokratne nebuloze se je glasil: »Največja supernova je zasijala 570-milijardkrat bolj kot naše Sonce«. Pa začnimo z dvomljenje, da ne rečem s smešenjem. Že velikost sonca je nepredstavljiva …  če pa je neka stvar/zvezda »570-milijardkrat« svetlejša/večja/močnejša – ali »kar-koli-že« od Sonca, je to za človeški um nepredstavljivo! Če bi bili matematiki oz. astro-fiziki pošteni, bi priznali, da noben natančen matematični izračun (izmera) ne more svetlost sonca pomnožiti »570-milijardkrat«! Nobena človeška naprava, nobena matematična/fizikalna formula ne more izmeriti takšne neskončne količine svetlobe ali česarkoli že – tudi zato ne, ker je od Zemlje do Sonca in dotične zvezde/supernove »neskončen« prostor v katerem se lahko dogajajo številne popačitve, ki jih teleskop ne zazna, pa tudi določene frekvence ne. Takšen »teoretski« podatek torej ni verodostojen, niti nima nikakršne sporočilne, še manj znanstvene vrednosti. Zmnožek ima kvečjemu status znamenitega ERROR-ja oz. absurda/paradoksa in zavaja javnost, tudi znanstveno, in/oz. smeši človeški intelekt/um.

Omenjeni MMC-jevski članek – verjetno pa ne samo ta, pač pa vsak svetovni/mednarodni članek na to temo – operira s terminom »odkritje« (supernovo »so odkrili v observatoriju v Čilu«). Odkritja so sicer res domena znanosti. Toda »odkriti« nekaj, kar je t. r. na drugi strani vesolja oz. onstran dojemljivega, onstran neskončnega, onstran dometa človekovega uma/pojmovanja, onstran izmerljivega pa je – če smo iskreni – vendarle nemogoče, absurd, paradoks, error. In če nekdo nekaj tako »neskončnega« in »neizmerljivega« razglasi za »odkritje«, ima v resnici resne probleme v zaznavanju samopodobe – beri: zaradi deficita v samopodobi proizvaja vehementno grandioznost, pa naj si bo to govora o človeku/znanstveniku (Christopherju Kochaneku) ali pa inštituciji (Ohio State University).

In potem novinarji/poročevalci zapišejo: »Znanstveniki opazujejo morebiti največjo supernovo, ki jim jo je do zdaj uspelo odkriti. Eksplozijo ob koncu življenja zvezde so sicer odkrili že lani junija, toda še vedno izžareva ogromne količine energije.« Jao, jao! Zato, da jim dokončno ne zrastejo oslovska ušesa potem rečejo, da »morebiti« so pa »na koncu vesolja«, kamor že/še svetloba – torej tudi podoba/slika dotične/domnevne supernove – potuje skoraj 4 milijarde let (kar je nepredstavljivo daleč in hkrati dolgo) »odkrili« že lani (!?) … In potem govorijo o »koncu življenja zvezde«. Takšni oz. kakršni koli natančni izračuni so skrajno špekulativni, torej nemogoči, metodološko neizmerljiv. Če kdo operira s pojmom takega »kvantnega« izračuna s tem zgolj izkazuje svojo željo, da bi bil rad pomemben, opažen, prepoznam, da bi rad, da se mu aplaudira, glorficira, opeva, kuje v zvezde (ali pa ima patološki infantilni epistemološki impulz). V takšnih izračunih je metodološko sporno to, da je v vesolju toliko nekontroliranih neznank, da se tak izračun sploh ne da opraviti oz. se ne sme opraviti – korektna metodologija izračuna je nemogoča. In pošteni in realistični ter moralno razsodni matematiki/astro-fiziki si takega »prodajanja bučk« ne bi smeli dovoliti.

Operirati z dikcijo, da je neka zvezda/supernova »na svojem vrhuncu 200-krat močnejša/svetlejša kot pri tipičnih supernovah« in da je dotična »supernova zasijala s 570-milijardkratno svetlostjo našega Sonca« je pravcata narcistična nebuloza, ki se jo resnično ne bi smel privoščiti noben resen in moralno razsoden znanstvenik, niti po slavi hlepeči (teoretski) astro-fizik. Seveda je moja kritika v tem trenutku tudi malce »narcistična«, saj si jemljem pravico kritizirati svetovno znane astro-fizike. Toda (le) kdo bo kritičen to tovrstnih znanstvenih nebuloz/"bučk", če ne kakšen kritični mislic, ki se vsaj približno spozna na teorijo spoznavanja spoznanja (epistemologijo/gnoseologija) – na astronomijo/astro-fiziko se v resnici (v tem kontekstu) pač ni treba spoznati v detajle.

Novinar (MMCja), ki zapiše: »Znanstveniki menijo, da so eksplozija in poznejše delovanje spodbujene z zelo gostim in visoko namagnetenim ostankom, imenovanim magnetar. Nastal je sočasno kot supernova in verjetno ni večji kot veliko mesto npr. kot London ter se vrti z izjemno hitrostjo tisočkrat na sekundo,« je povesem nekritičen do zapisanega – no, saj verjetno samo povzema angleškega novinarja/pisca (BBC) »znanstvenega« članka (prepisanega neposredno iz Ohio State University). Le kako lahko nekdo izmeri neko razdaljo t. r. na drugi strani vesolja (razdalja je 3,8 milijard svetlobnih let!). Seveda je samo razdaljo morda res mogoče »nekako« (približno) izmeriti/oceniti, vendar so ostala popačenja v raznoraznih meritvah zagotovo takšna, da bi bilo bolje, bolj pošteno (do koncepta znanosti), da bi pisalo, da gre za zelo špekulativno oceno, ne pa za izračun oz. izmero.

In jasno je, da se laiki oz. tisti, ki se »naspol« spoznamo na astro-fiziko, apriorno ne bi smeli vpikniti v delo eminentnih profesorjev/znanstvenikov eminentnih ameriških univerz (in inštitutov). Toda, ravno v epistemologiji (ki je astrofizikom »španska vas«, torej neznanka) so paradigmatsko znani ravno tovrstni zdrsi (napake): nekdo se razglasi za »gospodarja vednosti« in si podeli status znanstvenik in potem kvasi nebuloze (= »prodaja bučke«) do neskončnosti in v nedogled. Laična javnost – tudi intelektualci – t. r. mora biti tiho, ker »ni dovolj znanstvena«, in nikoli ne bo bila, ne more biti ... Opozicija je apriorno onemogočena – opozicija se ujame v past, ki jim jo nastavlja samodeklarirano »gospostvo vednosti«. Nekdo, ki gre študirati astro-fiziko, bo v trenutku prevzel vso omnipotentnost same znanosti, torej astro-fizike. To, da astro-fiziki (kot znanosti) rastejo oslovska ušesa, pa ne more nihče izpostaviti, ker (domnevno) nima pravice kritično spregovoriti na tak način – »ker se ne spozna«. In potem res nihče teh samovšečnih »gospodarjev vednosti« (teoretskih astro-fizikov) z eminentnih svetovnih univerz ne more (za)ustaviti – svoje »(ne)znanstvene« nebuloze nekritično širijo v nedogled. In ravno v tem je glavni/ključni problem vseh teh samovšečnih in do sebe nekritičnih (teoretskih) astro-fizikov. In potem brez kakršnekoli opozicije svoje teoretske špekulacije razglašajo kot »najnovejšo znanost«, kot ODKRITJE, kot SPOZNANJE … In potem ni čudno, da se njihova dikcija glasi: »Magnetar, ki je v središču zelo trden in ima maso našega Sonca, svojo energijo usmerja v odpadno zmes plinov in prahu, njena masa pa je pet do šestkrat večja od našega Sonca. Navzven se širi s hitrostjo približno 10.000 km/s.«

Maso Sonca je v resnici nemogoče izračunati! (Kaj tvori jedro Sonca, je v resnici neznanka! Nihče še ni bil na Soncu in vrtal v jedro Sonca, da bi videl, kaj to jedro tvori – narava/sestarva Sončevega jedra se zgolj špekulativno predpostavlja). In Sonce je samo 7 svetlobnih minut oddaljeno od Zemlje …) Kakršnakoli nadaljnja špekulacija v smislu, da je neka »masa pet do šestkrat večja od našega Sonca«, je v resnici nemogoča, predrzna in znanstveno nekorektna špekulacija. (Zvezda, ki naj bi bila vir omenjen supernove, naj bi imela maso celo od petdeset do stokrat več od Sonca.). Tudi hitrost gibanje nečesa, kar je 3,8 milijarde svetlobnih let (!) oddaljena od Zemlje, je nemogoče izmeriti! Ocene hitrosti so lahko kvečjemu grobe oz. povsem špekulativne. Noben teleskop – še tako dober, niti Hubblov – ne more »premagati« razdalje 3,8 milijard svetlobnih let! Ta razdalja je nepredstavljiva … in toliko »šumov« se dogaja na tej poti, da nobeni izračuni ne morejo biti točni, torej take uporabne vrednosti, da bi šli v »eter«/javnost – če pa gre v javnost, gre zato, da so upravičena milijardna sredstav, ki so »stran vržena« za raziskave. Z nobenim teleskopom (niti Hubblovim) in z nobeno frekvence ali katerokoli drugo znanstvenikom znano metodo/tehnologijo ni mogoče delati kakršnekoli izračunov česarkoli na oddaljenosti 3,8 milijarde (!) svetlobnih let daleč!

Govoriti o vročini na zvezdah v višini 100.000 stopinj Celzija je še ena znanstvena nebuloza. Znanstvenik, ki si drzne operirati s takšnimi podatki oz. številkami oz. izračuni, torej ocenami je navaden/pokvarjeni kreten, ki bi moral v resnici izgubiti vso kredibilnost med svojimi znanstvenimi kolegi. Tokrat ne govorimo ne o Stephenu Hawkingu, Neilu deGrasse Tysonu, ne o Michiou Kakuju, ki so s svojimi nebulozami in popularnosti marsikašnemu (teoretskemu) astrofiziku vzor, pač pa o Christopherju Kochaneku profesorju na ameriški Ohio State University. Stephen Hawking, Neil deGrasse Tyson, Michio Kaku in tudi Christopher Kochanek v resnici pogosto »pripovedujejo pravljice« za znanosti želne intelektualce. Zdi se, da vsi ti svetovni/mednarodni (teoretski) astro-fiziki zadnja leta kar tekmujejo, kdo bo s svojo »pravljico« več šokantnih »znanstvenih spoznanj« plasiral med intelektualce in ostalo laično javnost. Pri svojih »pravljicah«, torej »znanstvenih« špekulacija nimajo nobene kritične opozicije, nihče si jim ne upa nič ugovarjati. Podobno situacija/scena je pri nas v Sloveniji. Čeprav: ko je Slovenski, nedavno preminuli (asto-)fizik dr. Janez Strnad Slovencem nekoč (v Delu) vehementno razlagal nekatera znanstvena DEJSTVA, se je vendarle oglasil filozof dr. Andrej Ule in samovšečnega fizika kantovsko prizemljil – v smislu, da (objektivno) SPOZNANJE ne ulovimo, pač pa ga (subjektivno) proizvajamo – torej imamo zgolj in samo (subjektivno) MNENJE, torej PREPRIČANJE – pa se Ule v samo metodologijo »spoznavanja spoznanja« niti spustil ni.

Tako, »to je bilo to«. Vzel sem si par ur časa in napisal nekaj, kar je moralo biti napisano … In: bodite kritični do »bučk«, ki vam jih prodajajo raznorazni »gospodarji vednosti« med katerimi v astro-fiziki prednjačijo Stephen Hawking, Neil deGrasse Tyson, Michio Kaku

Slike članka
Zadnje objave
Sport & Psychoanalysis
Troha ne neha
Zlival sem jezo na Twitterju
Tea Jarc na Kredarici
Anksioznost in hipnoza – 3. del
Najbolj obiskano
1
Sport & Psychoanalysis
2
Žensk se ne tepe!
3
WikiLažija
4
Troha ne neha
5
Teorija zarote, COVID19, cepljenje ...