Vprašal se bom nekaj, kar bi me lahko vprašali tisti, ki so ZA novelo ZZZDR, ki jo bomo na referendumu zavrnili z monožičnimi PROTI. Npr.: zakaj je novela ZZDR problematična? Novela je problematična zardi številnih razlogov, ki se jih niti ne da strniti oz. zreducirati na nekaj osnovnih. Če pa vendarle to poskušam, pa bi dejal, da je eden oz. prvi razlog, zakaj novela ZZZDR ne sme biti referendumsko sprejeta/potrjena, ta, da je bila sprejeta s trikom, torej po hitrem postopku, z apriornim preglasovanjem, brez javne obravnava. Drugi in pravno-formalno najpomembnejši je ta, da noveliran ZZZDR krši vsaj tri člene ustave (53., 54., 56.). Noveliran zakon je v nekaterih členih, ki govorijo o priznanju in/oz. persumpciji očetovstva tudi pravno absurden, paradoksale (86., 87., 88.) – pravi pravniški ERROR. Lezbična partnerica mame otroka temu otroku pač ne more biti biološki oče, ker nima spermijev! Tretjič: s psihoanalitičnega vidika je novela sporna, ker istospolna posvojitelja otroku ne moreta nuditi tistega ojdipalnega miljeja, ki je potreben za razvoj spolne identitete in želje ter sposobnosti (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja, ki se bo otroku razvila šele v odraslosti. Država ne sme biti kriva, da otrok (deček) ne razvije najvišje stopnjo moralnega razsojanja (po Lawrenceu Kohlbergu). Po drugi strani država deklice ne sme prikrajšati za normalno spolnost – vključno s sposobnostjo orgazmiranja; deklice brez očetov kot ženske domala ne morejo doživeti orgazma v klasičnem/penetrativnem seksu (mnogim niti kunilingus ne pomaga). In država ne sme biti kriva, da posvojencem povzroča takšne moralne in seksualne kalvarije. Takšno držvao, s takšno novelo ZZZDR se bo dalo nekoč tožiti. Tožili pa jo bodo posvojeni v istospolne partnerske skupnosti – pa tudi rejenci. Rejenka Neira Mikić Slovenijo na Evropskem sodišču toži zaradi zardi ZZZDR (rejniškega konteksta) …

Referendum bo državni proračun stal 4 milijona Eurov … Vprašamo se lahko, ali ni škoda tega denarja za izvedbo referenduma? Ta denar zame osebno – takšno je moje gledišče – seveda ni čisto stran vržen. Denar gre pač iz državnega proračuna v obtok, med ljudi, ki cel dan ali celo par dni intenzivno delajo v okviru referenduma in na ta način vsaj kaj zaslužijo. Denar mora krožiti – in če se 4 milijone evrov pojavi v obtoku je to samo dobro.

Naj se dodaknem še homofobije – kako je torej sedaj s to zloglasno homofobijo … Homofobija je ekskluzivna domena moških, ki jo (ob)čutijo spontano in nehotno, ker so pač pravilno razrešili Ojdipov kompleks. Homofobija je torej pričakovana, legitimna, logična in v določenem pogledu celo smiselna in na nek način zaželena. Se pa lahko oz. mora »potlačiti« (torej izriniti) in sublimirati v latentno obliko; včasih se homofobija celo obrambno predela v nekakšno dobrikanje LeGeBiTrovskemu gibanju in apriorno glasovanje ZA sporno novelo ZZZDR. Največji latentni homofobi navadno ponosno paradirajo v vseh teh LGBT »povorkah« in modnih družbenih (levičarskih) »izlivih«, kakršna je novela ZZZDR. Pri nekaterih radikalnih desničarjih se homofobija na žalosti pač agresivno manifestira, ker imajo določeni desni ekstremisti deficit v moralnem razsojanju. Po drugi strani pa se levi homofobi fanatično borijo »ZA« novelo ZZZDR, kar je svojevrstna parodija.

In kako je s to enakostjo in enakopravnostjo moških in žensk ter gejev in lezbijk? Prav abotno je, da LeGeBiTrovci očitajo nam, ki smo PROTI noveli ZZZDR, da nismo za enakopravnost … Feministke pač tarnajo nad neenako(pravno)stjo spolov … Jaz osebno nisem za enačenje spolov – sem strogo proti –, ker sta spola radikalno različna in ravno skozi različnost tudi medsebojno ujemajoča/kompatibilna. Enakopravni smo ljudje ne glede na spol le v določenih vlogah oz. družbenih kontekstih. Ni pa pravica žensk, da postanejo moški – npr. da prevzamejo vlogo očetov, ali npr. plesalcev – tudi v moški WC (v pisuar) ne morejo »odtočevat«, ker so to ekskluzivne pravice moških. In moški – npr. geji – nimajo pravice nastopati v ženskih kategorijah v športu, ali se pregledovat pri ginekologu. Tovrstne pravice pač niso (zloglasne) človekove pravice (14. člen Ustave). Aktualna norost je v tem pogledu zmedla celo ustavne pravnike in/oz. sodnike.

In če vpeljemo še t. i. diskriminacijo istospolnih – gejev in lezbijk, naj rečemo vsej tole. K istemu spolu seksualno usmerjen ljudje nimajo kar apriorni pravice nasprotnega spola, ki so ekskluzivne pravice tega nasprotnega spola. 14. člen slovenske ustave in evropske konvencije o človekovih pravicah, si v tem kontekstu napačno interpretirajo. To, da se npr. geji bolj ali manj neuspešno silijo v sinhrono plavanje in ritmično gimnastiko pa je znamenje njihove seksualne frustracije in/oz. motnje, ne pa netolerantnosti družbe. Lezbijke v semenski banki ne morejo biti donatorice sperme – to ni človekova pravica, in lezbijke niso diskriminirane, ker v semenski banki nimajo kaj delati/donirati.

In sedaj mi naj samo še nekdo očita, da sem proti ljubezni ter proti homoseksualnim osebam in proti človekovim pravicam … Če trezno razmišljam in če nisem butast, še ne pomeni, da sem proti nekaterim osnovnim človekovim pravicam. Geji in lezbijke se lahko zaradi meni po mili volji zaljubljajo imajo medsebojno spolnost, skupaj živijo, »po zakonu« – ampak ZRIPS-u, ne pa da heteroseksualcem kradejo ZZZDR – sklenejo neko svojo (libidinalno, čustveno, seksualno, življenjsko, bivanjsko partnersko) zvezo, ki lahko nosi svoje ime. Ampak ime »zakonska zveza« je že zavzet. Tudi ritual, ki je podoben »poroki«, lahko imajo – samo ime, bi lahko bilo drugo – npr. »ponoga«.

In kako je z očetom oz. brez nejga? Jeba! Vendar: noben otrok v resnici nima očeta - oz.: vsak otrok ima očeta! Za nastanek/rojstvo otroka je pač potreben oplojevalec, donator sperme, (moške) semenčice. Če je oče kakorkoli odsoten, ga otrok vseeno lahko vzdržuje ali celo sam vpelje v svojo psihično realnost. Karikirano rečeno: otroku lahko oče na nek način očetuje tudi, če je umrl (pač na nivoju psihične realnosti). Verjetje v onostranstvo oz. nebesa ja lahko tudi koristno za otroka. Ne sme pa neka lezbična mati svojemu otroku vsiliti svojo lezbično partnerico kot nadomestek za očeta – ker: vsak otrok ima očeta! Otroku – dečku in deklici – mora očetovati »bitje s penisom«.

In potem mi očitajo, da sem zastarel, da ne grem v korak s časom… Vsaka bedarija, ki si jo neka frustrirana manjšina – npr. LeGeBiTrovci in/ali/oz. – feministke izmisli, pač ni nikakršen »v koraku s časom«; je kvečjemu v koraku z norostjo svojega časa; je zgolj in samo posledica neke frustracije – v primeru LeGeBiTrovcev/feministk pač seksualne frustracije. Navidezen korak naprej je včasih – tako kot v tem primeru – korak v brezno, v prepad, kjer se bomo vsi, kot družba, raztreščili. In s tem se jaz pač ne sprijaznim, zato sem aktiven v tej referendumski kampanji »PROTI« noveli ZZZDR.

LeGeBiTrovski aktivisti lahko trdijo in sami sebi lažejo, da so jim kršene pravice v 70 zakonih … Homoseksualci imajo močne obrambne mehanizme in racionalizacije – vsaj tako močne kot samo spolno/seksualno frustrcijo. Tudi ljudje, ki jim je na roki zraslo 6 prstov se pritožujejo, da nič ni prikladno njihovim željam in potrebam oz. rokam/prstom (ne rokavice, ne glasbila, ne tipkovnice). Homoseksualci imajo deformirano osnovno spolno željo in identiteto, in niso normalni – (po)zdraviti se jih pa ne da, ker v resnici niso bolani, pač pa (z)moteni. Torej: normalno in naravno ni, da so homoseksualno usmerjeni in da se jim seks z nasprotnim spolom gnusi. In zato ne morejo pričakovati še manj zahtevati, da se bo njihova motnja spolne identitete vtkala v ustavo in zakone, tako kot si kot spolno frustrirana manjšina želijo, hočejo. Tudi psihotiki bi lahko potem zahtevali pravico do svoje svete resnice in »železne« logike – tako pa imajo predvsem pravico do zdravil. Manjšina ne more, torej ne sme – v objemu seksualne frustracije – kar diktirati načina življenja večini.

In potem LeGeBiTrovci kličejo na pomoč Ameriko in njihovo Vrhovno sodišče, ki je dovolilo homoseksualne poroke … Američani ne slovijo ravno kot pameten narod. Oni imajo (v nekaterih državah) uzakonjeno tudi smrtno kazen, Policaji se sadistično znašajo nad nedolžnimi mimoidočimi …, kurje tatove zapira za več let … A se bomo sedaj po norih Američanih zgledovali?! Toliko pravnih in družbenih absurdov, kot se zgodi v Ameriki se še pri nas ne more zgoditi. Obstajajo pa posvojenci, ki »na kolenih« prosijo, naj vrhovni sodniki ne sprejemajo teh absurdnih (pro)LeGeBiTrovskih zakonov. Ena takšnih posvojenk je Katy Faust. Njeno odprto pismo vrhovnemu sodniku Anthonyju Kennedyju, v katerem ga prosi, naj ne glasuje za absurdne poroke in posvojitve, je vsem znano (ali pa tudi ne) – tudi Slovencem (zato tudi skrivano). Tukaj je tudi Robert Oscar Lopez, ki je kot otrok oz. posvojenec dveh lezbičnih mater nehal lagati in sedaj javnost poziva, da je proti istospolnim porokam in posvojitvam v istospolno partnersko skupnost. Nedavno je spregovoila še 23-letna Milli Fonatan.

Kvazi oz. lažirane »raziskave« »kažejo«, in nanje se »nešportno« sklicujejo tudi nekateri slovenski »strokovnjaki«, bolj rečeno feministična aktivistka Ljubica Marijanović Umek, da je za otroka vseeno ali živi v homoseksualni »družini« – torej partnerski skupnosti – ali pa z mamo in očetom. Jaz trdim, da te kvazi/lažirane »raziskave« nič ne kažejo – feministki in LeGeBiTrovci bi radi zlili nekaj lažne vode na svoj mlin in potvarjajo dejstva in napletajo interpretacije, s katerimi hočejo zavesti laični narod. Omenjeni kvazi »strokovnjaki« – v resnici gre za ideološke/feministične aktivist(k)e – lažejo, bodisi zavestno, bodisi nezavedno in so dejansko zgolj in samo aktivisti psihotične feministično-LeGeBiTrovske ideologije. Posvojeni otroci oz. otroci, ki so bili subtilno »deformirani« v svoji primarni (razdrti, enostarševski ali homoseksualni) družini, bodo pokazali svoj mehki patos oz. osebnostno/psihično (z)motenost oz. drugačnost šele v odraslosti – po dvajsetem ali celo tridesetem letu starosti. Kvazi stokovnjaki pa so tako glupi, da sploh ne vedo, da niso problematični otroci, pač pa odrasli, ki iz teh otrok nastanejo. Ker – kot je rekel Freud: »Otrok je oče odraslega človeka!«