Članek
Psihoanaliza in begunci – I. del
Objavljeno Nov 11, 2015

Malo sem bil izvan, malo pa me že vseskozi srbi jezik. Človek mora povedati stvari, za katere meni, da jih morajo slišati tudi drugi, ker je to splošno dobro in koristno za vse. Vesna V. Godina je v svojem »fokuspokusu« privoščila, po mojem mnenju, dokaj »nedeljsko«/»divjo« psihoanalizo, s katero se jaz osebno ne strinjam … Moram pa reči, da je njena interpretacija vendarle legitimna (tako kot moja) – ker ima rep in glavo in tudi dokaj konsistentno jedro/logiko. Med drugim je izjavila – tako poroča Požareport (dostopa do njenega celega teksta v Fokuspokus pa nimam):

"... O tretjem razlogu, zaradi katerega se Slovencem zdi, da potrebujejo ograjo, je pisal že Žižek. Ko je razpravljal o značilnem libidinalnem ustroju Slovencev, je pokazal, da gre za ustroj, kjer posamezniku namesto očetovskega Nadjaza - oče je v socializaciji otrok tradicionalno umanjkal! - vlada materinski Nadjaz. Materinski Zakon. Ena od ključnih razlik med očetovskim in materinskim Nadjazom je v tem, s čim en in drugi vladata. Očetovski Nadjaz vlada z vestjo. Materinski Nadjaz vlada s strahom. Slovenci so narod, ki mu vlada strah. Mu je vladal. In mu še vlada. Za ljudi, ki jih vodi strah, pa so ograje nekaj normalnega. ... So sinonim varnosti. Zaščitenosti. Reda. …"

Na številnih mestih sem že poudaril – da je problem Nadjaza (torej (NE)MORALNEGA RAZSOJANJA, in VESTI, ki (ne) peče) oče, in to simbolno (ne)kastriran oz. (ne)avtoritativen ojdipski OČE (ne MATI!) (Opomba: ZATO MORA NA REFERENDUMU NOVELA ZZZDR PASTI!)

Tradicionalna družina ima močnega/avtoritativnega ojdipksega očeta in feminilno oz. »šibko« (ter brezpogojno) ljubečo mamo. V taki (tradicionalni) družini se v otroka naseli tradicionalnost oz. konservativnost ter tudi nagnjenost k verovanju v Boga. (Močni oče pač v otroka naseli občutek, da Bog obstaja!) Tak oče je tudi »lastnik matere« in »malega Ojdip« celo otroštvo spravlja v obup, ker mu preprečuje nebrzdan libidinalen dostop do matere. In otrok/deček, ki zraste v takem tipu (tradicionalne) družine nosi v sebi (latentne) zametke KSENOFOBIJE in NACIONALIZMA. In jasno je, da čuti veliko nelagodja, ko mu begunci vstopajo v »mamo«, torej v državo. To svojo mamo, bi rad zaščitil, četudi z ograjo, vojsko … Njegovi nezavedni simbolni procesi pač obudijo asociacijo, da mu »nekaj« (begunci/barbari) (spet) »krade«/jemlje simbolno mamo, torej državo. Sicer (relativno) močan Nadjaz, ki pajdaši še s sočutjem (to pa je načeloma posledica infantilnega samosmiljenja), ne premaga libidinalnega imperativa, ki konservativnemu državljanu diktira dokaj obrambno pozicijo do beguncev/barbarov (nikakor pa ne liberalne). Celo več: moški z močnim moralnim razsojanjem bo najprej zaščitil svojo družino in bo zelo pazljiv do (anarho)liberalnih in potencialno agresivnih beguncev/barbarov. (V tej zvezi ne smemo odmisliti še militantnega Islama!) Vesna V. Godina svojega diskurza (na žalost) ni razvijala v to smer.

Konservativni tradicionalisti tudi ne bodo kar čez noč zamenjali logiko države kot polisa, v katerem v dosedanji politični kulturi ni bilo mesta za barbare (kronične begunce) – le-ti naj si svoj »polis«, taka je bila doslej družbenopolitična »navada«, uredijo tako, kot so si ga doslej vsi ljudje/državljani na Zemlji. Sedanji (anarho)liberali, med katerimi so glasne predvsem (sočutne) ženske (feministke niti ne – verjetno zaradi islama), dajejo človekove pravice beguncev/barbarov pred vso dosedanjo družbenopolitično logiko suverene in z mejami zaščitene države. Prav ženske in peščica slepo vodljivih (anarho)liberalnih »sinov«, torej moški, hočejo (povsem neprevidno) čez noč obrniti dosedanjo logiko »polisa«, kot nedotakljive teritorialne enote (ki ima kot taka simbolno zastopstvo matere). Ravno moški brez avtoritativnih očetov (in s svobodnjaško mamo, ki je sinove dajala libidinalno prednost pred pravicami svojih mož, očetov svojih sinov) bi kar dovolili beguncem/barbarom prost vstop v državo (simbolno mamo). Tega sklepa Vesna V. Godina v svoji posplošitvi ni opravila. Materinski Nadjaz pri dečku pomeni, da je imel primarno družino razrahljano, če že ne kar razdrto.

Pri Slovencih ne gre za nikakršen strah, pač pa za previdnost, ki je na mestu. In to previdnost morajo imeti ravno moralno razsodni moški, z močnim Nadjazom (torej s prisotnim in simbolno nekastriranim ojdipskim očetom). Tudi ženske – če jih je strah – je upravičeno strah. Begunci niso Bosanci, pač pa mizogini barbarski islamisti, ki ženske obravnavajo kot sužnje – uporabljajo jih lahko za svoje seksualne radosti – četudi skozi posilstvo). (Opomba: O tem bom govoril v II. delu.)

Anarho-liberali, katerega protagonistke so torej ženske, imajo torej v resnici v povprečju šibkejši/materinski Nadjaz. Pri njih sočutje pretenta (očetovsko) moralno razsojanje, kakršno vzklije na temeljih močnega, torej očetovskega Nadjaza. Tega teoretskega lokusa Vesna V. Godina ni opravila. V isti sapi tudi pozablja logiko razlik v strukturi moralnega razsojanja glede na spol. Ženske kot deklice niso kastratibilne in nimajo sposobnosti moralnega razsojanja tako razvite kot moški. Ravno ženske funkcionirajo po materinskem Nadjazu, ki mu je Freud dal ime: šibek Nadjaz (za razliko od močnega Nadjaza, ki ga imajo načeloma »pravi« moški). Tukaj je ključen ta zloglasni »Ojdip«, ki ga očitno nihče (na levi) v Sloveniji ne šteka povsem pravilno (izjema je Boštjan M. Zupančič; Vesna V. Godina pa je očitno nezavedno podlegla svoji levičarski politični opredeljenosti) – če bi ga, se niti novela ZZZDR ne bi »prijela«, in tudi referendum ne bi bil vprašljiv.

Mogoče je dobro, da se v tej zvezi omeni še latentna konservativnost – ki domuje tudi na levici. Tudi slednimi bi bilo oz. je postavljanje ograje na državne meje kar domače/logično. Obstaja tudi latentna liberalnost, ki je kontaminirana tudi na (krščanski) desnici, posebno pri ženskah. Rojene liberalke nihče ne spravlja v red – očeta se ne bojijo, saj vedo, da so zanj princeske. Mama je bodisi emancipirana profeministka, ali pa ljubeče feminilna/ženstvena, predana svojemu »bogu«, gospodarju, torej možu, katerega seveda (kar) obvladuje, jasno da s svojo seksualnostjo (kako pa drugače) …

Za konec tega I. dela psihoanalitičnega profiliranja begunske krize v Sloveniji in (na)splošno, naj še dodam, da se krščanstvo boji islama – že zato, ker gre za drugo vero, polega tega, da je ta vera zelo militantna do drugače verujočih, za nameček pa še mizogina.