Človekove pravice, spol, spolna usmerjenost (v športu) - II. del
Roman Vodeb

Četrtek, 17. september 2015 ob 09:06

Odpri galerijo

Danes, v četrtek 17. septembra bo na FF (predavalnica št. 434) (od 14h do 19h) potekal popoldanski kolokvi o filozofiji športa na katerem nameravam ob 16. uri s svojim prispekvom sodelovati tudi sam. Naslov kolokvija je: OLIMPIJSKO GIBANJE ZA 21. STOLETJE (OHRANJANJE IZROČILA IN OHRANJANJE GIBANJA). Naslov mojega polurnega predavanja/ekspozeja pa bo: Človekove pravice in spol v športu. V tem predavanju želim izpostaviti nekatere banalnosti, ki se v zadnjih letih pojavljajo v povezavi s človekovimi pravicami v povezavi s spolom in spolno usmerjenostjo - s športom pa si bom pomagal v toliko, da bodo LeGeBiTrovbski absurdi prišli bolj sočno/pikantno do izraza. Če si bo kdo, ki je doslej zagovarjal novelo ZZZDR, ki jo je mimo demokratične procesure v parlemenrarno glasovanje s trikom sforsirala Združena levica, na predavanju, ali pa po (pre)brranu tega teksta (vseh delov), otipal oslovksa ušesa, mi niti ne bo žal.

 

Testiranje spola je MOK uvedel leta 1966, ker so prej že nekaj let odkrito sumili, da so med dekleti nastopali preoblečeni moški. Prvi sporni primer so sicer odkrili že pred drugo svetovno vojno. Nemška skakalka v višino Dora Ratjen,[1] ki je na OI leta 1936 v Berlinu osvojila četrto mesto, je bil(a) hermafrodit (obojespolnik) in je kasneje zaživel(a) kot moški (Hermann) ter priznal(a), da jo je k nastopu med ženskami prisilila Hitlerjeva mladina. Do podobnih ugotovitev so kasneje prišli pri svetovni rekorderki na 800 metrov iz leta 1934 Čehinji Zden(k)i Koubkowi (kasneje Zdenek Koubek)[2] in prvi šprinterki, ki je presegla mejo 12 sekund pri ženskem šprintu na 100 metrov, olimpijski zmagovalki leta 1932, Američanki Stelli Walsh (Stanisława/Stefania Walasiewicz(owna).[3] Šele leta 1980, ko je bila po nesreči ustreljena pri ropu v Clevelandu, so pri obdukciji ugotovili, da ima moške spolne organe. Uvedba ugotavljanja/testiranja spola je povzročila, da je kar nekaj športnic nenadoma prekinilo kariero, predvsem atletinje metalke iz Vzhodne Evrope. Najbolj izrazit je primer korpulentnih ukrajinskih sester oz. »bratov« Irine in Tamare Press[4] – tekmovali sta za Sovjetsko zvezo. Prva odmevna žrtev testiranja pa je bil(a) avstrijska smučar(ka) Erika Schinegger,[5] ki je veljala za eno najboljših smučark sredi šestdesetih let. Potem ko ni opravila kromosomskega testa, je spremenil(a) spol in kot Erik nastopal(a) na moških tekmah. Boleč udarec je doživela španska tekačica čez ovire Maria Martinez Patino. Leta 1986 so jo dosmrtno diskvalificirali, ker so pri njej s testom ugotovili preveliko prisotnost moških hormonov (testosterona). Toda Maria pred testom ni vedela za svojo prirojeno motnjo (nima maternice), zato so jo kasneje rehabilitirali. Prav ta primer je v športološki diskurz (o spolu in športu) vnesel precej zagate in določene moralne pomisleke povezane s človekovimi pravicami.

Renee Richards (1934)[6] je bil(a) prva športnica, ki si je spremenil(a) spol (iz moškega je postala ženska) in igral(a) tenis. Pri 44. letih je (l. 1979) izgubila finale enega od pomembnih svetovnih turnirjev proti Chris Evert Lloyd. Za ZDA je lahko Richards(ova) zaigrala šele po pritožbi (l. 1977) na vrhovno sodišče, češ, da so ji kršene človekove pravice s tem, da ne sme igrati v ženski konkurenci. Leta 1976 na »US Open« za ZDA še ni smel(a) zaigrati, saj se je Ameriška teniška zveza takrat držala načela »womyn-born-womyn«,[7] ki je transseksualnost oz. (naknadno) spremembo spola ni upošteval pri določevanju kategorije spola v katerem lahko »človek(inja)« tekmuje. Ker – roko na srce – gre pri tem za svojevrsten (hormonski) »doping«.

Mianne Bagger (1966)[8] je golfist(ka), ki je zaznamovala golf in športno sceno s svojo spremembo spola in vsemi zapleti (po operaciji spola in prestopu v žensko kategorijo) – beri: »diskriminacijami« – ki so sledili.[9] Ob tem je treba dodati, da se v golfu – tudi ženskem – obrača veliko denarja (nagrade so velike) in občutenje nepravičnosti je (s tovrstnim »dopingiranjem«) toliko bolj intenzivno.

MOK je leta 1999 nehal kromosomsko testirati športnike glede njihovega dejanskega spola. Eno od spornih dejstev je bilo, da vse ženske nimajo standardnih ženskih kromosomov. Prav tako so znani primeri ljudi z nejasnimi spolnimi organi in drugimi prirojenimi motnjami, torej tudi hormonskimi anomalijami, torej nesorazmerji med estrogenom in testosteronom. Zaradi teh primerov oz. specifik je bilo takšno testiranje diskriminatorno oz. moralno/etično sporno. Z medicinskega stališča naj bi bila transformacija moških v ženske precej lažja kot v nasprotni smeri, za šport pa tudi bolj zagatna in »nešportna«. Prav zato je veliko več razburjenja in odpora v ženskih športnih disciplinah. Glavni argumenti nasprotnikov so, da bi športnice, ki so bile nekoč moški, imele precej fizičnih prednosti pred sotekmovalkami. Moški imajo večjo količino testosterona, boljše razmerje med mišično maso in telesnimi maščobami ter večjo kapaciteto srca in pljuč pa tudi konstitucijsko so moški bolj športni/atletski. MOK je ob pomoči posebne komisije strokovnjakov določil natančna merila, kdaj po spremembi spola bi športniki (ex/bivši) transseksualci lahko nastopili med novimi »nasprotispolnimi« športnimi »vrstniki«, torej predvsem »vrstnicami«. Zdravniki so v tistih časih – pred več kot 10-timi leti –  pomirjevalno/spravno poudarjali, da pri transformaciji iz moškega spola v ženskega zaradi hormonske terapije upade raven testosterona, prav tako mišična masa, kar seveda z vidika fair playa še vedno ni isto, kot če se športnica rodi kot ženska.

Vendar se v Ameriki, kjer t. i. človekove pravice (in denar) kujejo v zvezde, redno pojavljajo transseksualci/interseksualci, ki so bili nekoč moški, pa so se tokom življenja »preformulirali« v žensko. Tako poznamo primere, ki vnašajo precej nelagodja v športne sisteme/kategorije, v katere so kot športniki/ce vpeti. Omenimo naj tekmovalca v mešanih borilnih športih Fallon Fox (1975),[12] ki sedaj tekmuje v ženski konkurenci. Aktualna so pravna vprašanja (še posebej v primeru Fallon Fox), kjer gre za direktno borbo »moškega« proti (biološki) ženski, četudi »moškinji« oz. »možači«/lezbijki, v ozadju pa so veliki zaslužki, torej denar, profit.[13]

V tajskem boksu nastopa »on(a)« Parinya Charoenphol (1981)[14], ki je bil(a) sprva gej, nato si je spremenil(a) spol in na ta račun postal(a) izjemno konkurenčen v ženski konkurenci. V tem primeru se spomnimo slovenskih estradnic Salomé in La Toye, ki sta v resničnostnem šovu »Kmetija slavnih« vlekli vrv (na izpad) – La Toya, ki je bila takrat že kar »masivna«/»bunkasta« ženska ni imel nobenih možnosti proti bivšemu moškemu (Nenadu).

Tu je Robert(a) Cowell (1918-2011)[15] je bil najprej moški (med II. svetovno vojno tudi pilot), bil(a) poročen(a), imel(a) dva otroka (z žensko), potem pa si je dal(a) spremeniti spol, in je v 50-ih letih prejšnjega stoletja tudi začel(a) tekmovati v avtomobilskem športu. Takrat je to dvignilo veliko (medijskega) prahu in vsesplošnega nelagodja.[16] Med drugim je želel(a) s svojim letalom preleteti južni Atlantik, a se ji je poizkus ponesrečil.

V avto-moto športu je znan(a) še motorist(ka)/dirkač(ica) Michelle Ann Duff, rojen(a) kot Michael Alan Duff, leta 1939.[17]

Podoben adrenalinski šport kot motociklizem je tudi downhill (gorsko kolesarjenje), kjer je Kanadčan(ka) Michelle Dumaresq (1971),[18]  takoj, ko je začel(a) tekmovati v ženski konkurenci – potem, ko si je dal(a) spremeniti spol – superiorno zmagoval(a). In pritožbe so padale – v smislu, da to ni fer/pošteno, ni športno. Biološke ženske ji niso segle do kolen, niso bile (več) konkurenčne, poraženke so zaostajale za par sekund, in dogajali so se raznorazni ekscesi. [19] Krivica je imela nešportno obeležje, in kanadska kolesarska/downhill zveza je ukrepala.[20]

Po svoje zelo zanimiv je tudi Bruce Jenner (1949),[21] ameriški atletski mnogobojec (prej tudi igralec ameriškega nogometa) – tekmoval in zmagoval je v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Bil svetovni rekorder in olimpijski zmagovalec (1976); danes živi kot ženska Caitlyn. Če bi nekoč tekmoval(a) kot ženska, bi naredil(a) še odmevnejše rezultate in to ne samo v peteroboju, pač pa tudi v mnogih drugih atletskih disciplinah.

V 80-ih letih prejšnjega stoletja je Heidi Krieger[22] metala kroglo in tudi zmagovala za Vzhodno Nemčijo (NDR). Po hudi psihični krizi in krizi spolne identitete – Heidi je bila lezbijka – danes živi kot moški Andreas Krauss, poročen(a) z žensko, nekoč (vzhodnonemško) plavalko.

Tukaj je (bila) še nemška, prav tako lezbična atletinja, skakalka v višino s palico Yvonne Buschbaum (1980)[23] ki se je iz ženske prelevil(a) v moškega z imenom Balian.

Temnopolta južnoafriška atletinja (srednjeprogašica)  Caster Semenya (1991)[24] je še vedno aktivna – rojena leta 1991. Neuradno pa gre za rojeno obojespolnico oz. »medspolnico« (interseksualko), torej hermnafroditinjo oz. transseksulako, torej ne za dokaj neobičajno lezbijko, ki so jo že od otroštva imeli za »fantinjo«/»dečkinjo« (angl. tomboy). Po odmevnih in superiornih zmagah – npr. na Svetovnem prvenstvu (l. 2009) – so ji zaradi testiranja spola prepovedali tekmovati – vendar le začasno, za eno leto. Feministični (in rasni) pritiski so bili pač prehudi. Rezultati testov uradno niso prišli v javnost zaradi pravice do intime oz. medicinske/zdravniške etike.

Precej nelagodja je do nedavnega v športni, tokrat košarkarski, sistem vnašala tudi študentska (lezbična) košarkarica Kye Allums (1989),[25] ki je se počutila kot moški in se tudi obnaša in oblači kot moški, igral/a pa je v ženski konkurenci. Po končani športni karieri se je posvetil(a) LGBT(Q) aktivizmu.[26]


[1] https://en.wikipedia.org/wiki/Dora_Ratjen

[2] https://en.wikipedia.org/wiki/Zden%C4%9Bk_Koubek

[3] https://en.wikipedia.org/wiki/Stanis%C5%82awa_Walasiewicz

[4] https://en.wikipedia.org/wiki/Tamara_Press in https://en.wikipedia.org/wiki/Irina_Press

[5] https://en.wikipedia.org/wiki/Erik_Schinegger

[6] http://en.wikipedia.org/wiki/Ren%C3%A9e_Richards

[7] http://en.wikipedia.org/wiki/Womyn-born_womyn

[8] http://en.wikipedia.org/wiki/Mianne_Bagger

[9] http://www.transgenderlaw.org/resources/Passa.pdf

[10] https://sl.wikipedia.org/wiki/Hermafrodit

[11] https://www.sta.si/781375/mok-bo-dovolil-nastope-transseksualcev

[12] http://en.wikipedia.org/wiki/Fallon_Fox

[13] http://newsfeed.time.com/2010/10/13/transgender-athletes-why-lana-lawless-is-suing-the-lpga/ in http://newsfeed.time.com/2010/10/13/transgender-athletes-why-lana-lawless-is-suing-the-lpga/

[14] http://en.wikipedia.org/wiki/Parinya_Charoenphol

[15] http://en.wikipedia.org/wiki/Roberta_Cowell

[16] http://www.independent.co.uk/news/people/profiles/its-easier-to-change-a-body-than-to-change-a-mind-the-extraordinary-life-and-lonely-death-of-roberta-cowell-8899823.html

[17] https://en.wikipedia.org/wiki/Michelle_Duff

[18] http://en.wikipedia.org/wiki/Michelle_Dumaresq

[19] http://flashwarner.com/2006/08/100_percent_pure_woman_champ_2006/

[20] http://www.mladina.si/96567/transseksualni-sport/

[21] https://en.wikipedia.org/wiki/Caitlyn_Jenner

[22] http://en.wikipedia.org/wiki/Andreas_Krieger

[23] http://en.wikipedia.org/wiki/Balian_Buschbaum

[24] https://en.wikipedia.org/wiki/Caster_Semenya

[25] http://en.wikipedia.org/wiki/Kye_Allums

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 20. Oct 2020 at 11:58

770 ogledov

Nekaj čivkov (o COVID19) in boju za oblast
Mnogi se v teh časih obračajo name in me sprašujejo, kaj je narobe z Zlatkom Čordićem, pa Markom Potrčem, Tanjo Ribič in še kom – tudi z nekaterimi priznanimi (levimi) intelektualci –, ki se v teh težkih časih tako vneto zoperstavlja vladi in/oz. vladnim ukrepom. Pred kratkim sem posnel video (https://www.youtube.com/watch?v=L9krfYjWPfc), kjer sem razložil, na kakšen način je človek subjekt, torej slepec in hkrati suženj svojega nezavednega. Pospremil sem ga s twitom: »"COVID19 in (bolesten) boj za oblast" – bobu je pač treba reči bob. Zato da boste laiki in neopredeljeni vedeli, čemu sedaj ta "KUL" in tehnični mandatar, zakaj demonstracije, "kolesarjenje" ...« Načelo, da »zavest v resnici ne ve, kaj nezavedno resnično misli« – in nezavedno je v resnici vselej odločilno –  sem okvirno razložil, zato, da bi ljudje razumeli vse te disidente, »google-doktorje«, ki se tako vneto zoperstavljajo vladi in/oz. vladnim ukrepom. Tudi tole »bodočo« koalicijo KUL se ne da povsem razumeti – oz.: skozi psihoanalizo se da veliko povedati, npr. to, od kje se napaja vso to disidentstvo, uporništvo in vsa ta kaotična (leva) anarhičnost. Tudi o vodljivih/sugestibilnih stezosledcih bi se dalo veliko povedati. Psihoanaliza je močna ravno v tem, da izpostavlja, da v človekovem/subjektovem nezavednem, prežijo določeni nezavedni konstrukti (jedra), ki diktirajo, v katero/kakšno smer gredo zavestni procesi in/oz. občutki. Nezavedni fundament – za katerega je zavest slepa – je v vseh teh protestniških kontekstih, ki so povezani s korona-krizo in vladnimi ukrepi, ključen. Natančno to nam sporoča Freud (in Lacan) s svojo psihoanalizo. Prav danes, ko pišem ta tekst, sem twitnil: »Intelektualci (beri: modreci) vseh dežel (ne glede na politično opredelitev) združite se! Vrag je odnesel šalo! Vlade (vladnih ukrepov) se zdaj ne sme spotikati. Protivladne demonstracije (z agresivnimi anarhisti in "goole-DRji" in podobnimi disidenti) zdaj niso primerne/dobrodošle!« Dejansko »se mi zdi« – beri: vem – da sedaj niso primerni časi, da številni laiki – na področju psihoanalize (kot vede o nezavednem) pa so/ste t. r. vsi laiki – podlegajo diktatu svojega nezavednega. Sam se imam za kar pametnega človeka, pa vendarle si ne drznem medicinski stroki oporekati zgolj zato, ker vladni ukrepi nekako niso kompatibilni z mojim pričakovanjem doživljanja ugodja. V tej krizi, ki jo je prinesel drugi val in vsa ta epidemija/pandemija, moramo zaupati medicinski stroki in vladnim ukrepom. Ker zdaj ni čas, da bi se takšni in drugačni laiki delali pametne in z divjimi napadi sesuvali vlado in se upirali vladnim ukrepom, za nameček pa še ščuvali ljudi, naj se uprejo vladi in njihovim ukrepom, ki jih v resnici diktira prava medicinska stroka. Res pa je, da bi se morala vlada precej bolj zavedati, da ima na disidentski strani opravka s popadljivimi anarhisti, patološkimi narcisi (ki formalno veljajo za strokovnjake) in pristaši raznoraznih teorij zarote. Te »paciente« bo treba – slej, ko prej – obvladati, tako ali drugače. Ni zgolj policija/represija in/oz. pravni sistem tisti, ki lahko ukroti vso to podivjano množico, pač pa je mogoča tudi malce bolj prefinjena intervencija. Nimam v mislih ravno manipulacije, pač pa bolj prefinjene pristope, skozi kater bi se te disidente (posredno) izolirali od vplivanja na nevedne in vodljive množice. Psihiatre in psihologe oz. psiho-strokovnjake bi že zdavnaj morali angažirati – tako, da bi spregovorili javno, skozi elitne oz. nacionalne medije. Tudi sociologi in filozofi bi morali priti do besede – tako v medijih kot tudi na zaprtih sestankih vlade in vladnih službe, tudi NIJZja. Za sklep pa še nekaj mojih nedavnih, poučno pikrih in mestoma celo nevljudnih, twittov. Naloga nas, kritičnih mislecev, je pač ta, da kritično mislimo, in to v smer, v katero mislimo, da je prava: »Če še niste dojeli, da sedaj ni čas za javno izkazovanje svoje politične opredeljenosti – za raznoraznimi protesti in peticijami –, potem ste (v resnici, v moralnem smislu) "glupi ko kurac"!« In: »Fraza: "Boj za oblast je legitimen," mi gre že pol leta na živce. Opozicijski politiki bi morali v tem trenutku dati na vago svojo željo po oblasti in idejo, "kaj je dobro za narod/državo". Zdaj imamo čas, ko boj za (politično) oblast preprosto ni legitimen, ker je moralno sporen.« Tale moj twitt je letel na potencialnega tehničnega mandatarja: »Če bi bil Jože P. Damijan trezen, če bi imel izostreno moralno razsojanje, bi pritiske nanj, v smeri, da naj postane tehnični mandatar, gladko odbil, rekoč: "A se vam meša?! Zdaj ni trenutek za rušenje vlade!" S svojo držo zgolj in samo potrjuje, da (sploh) ni pravi za mandatarja« Tudi 135 »intelektualcev-podpisnikov« nekakšne peticije (za sesuvanje aktualne vlade in prevzem »tehnične koalicije KUL«) sem okrcal: »Me prav zanima, če je kdo (o levih) uglednežev premogel toliko moralne razsodnosti, da je zavrnil podpis te peticije.« Tudi nepripravljenost Gantarjevega ministrstva z drugi val sem okrcal – zdravstveni sitem se mu t. r. razpada: »Tole je Gantarjeva zdravstvena bilanca, on se je pa pol leta ukvarjal z A. Pivec in DESUSom. Halo!?« Moralna nerazsodnost žensk, me seveda tudi jezi: »Peščico žensk, ki imajo ustrezen intelektualni potencial, določene znanja in hkrati štekajo psihoanalizo, sem do nedavnega jemal resno in jih spoštoval. V korona-krizi pa so me močno razočarale. Na piedestalu intelektualk, ki so me razočarale sta Vesna V. Godina in Mila Alečković; slednja je iz Srbije.« Posredno sem kritiziral tudi vlado: »Bojim se, da prihajajo časi, ko medicinski vidiki aktualne COVID19-krize ne more (ne sme) biti več ekskluzivni vidik, ki diktira vladne ukrepe. Par stvari bo treba dati na vago. Preveč norcev (in "Google-DRjev") imamo v SLO, zato z medicinskimi ukrepi ne moremo več zajeziti krize.« Kritičen sem bil tudi do sebe – oz. sam sebi sem se čudil, da znam biti včasih tudi tiho: »Mislil sem, da se vselej delam apriorno pametnega in govorim tudi takrat, ko bi moral molčati (in poslušati Wittgensteina). Sedaj pa vidim, da v resnici znam biti preudarno tiho in predvsem poslušati tiste, ki več vedo (o COVID19) kot jaz. Doslej sem mislil, da te kvalitete nimam.« Studio City me s svojo protivladno držo ne preseneča več. Zato: »Medicinec Matjaž Figel (včeraj v Studio City) ni ravno v ponos medicinski stroki; je pa zakoračil na področje sociologije & psihologije (& filozofije) za kar pa ni ravno strokovnjak. Je pa res, da je COVID prerasel iz medicinskega v sociološko-psihološki (in filozofski) problem.«

Tue, 6. Oct 2020 at 08:58

718 ogledov

Psihoanalitični vidiki psihičnega funkcioniranja športnikov - 3. del
Tule je še 3. (zadnji del) moje “kvantne (karakterološke) teorije” oz. psihoanalitične intervencije v razumevanje psihične priprave športnikov, ki jo je malce težko štekati. Predavanje za Smučarsko zvezo Slovenije (za trenerje), se je odvilo 10. septembra v hotelu Bernardin v Portorožu. V uvodu naj obnovim bistvo: Freuda je v svoji psihoanalizo že leta 1908 v spisu »Karakter in analni erotizem«, vpeljal t. i. analni karakter in tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Svojo karakterologijo je Freud nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«, kjer je izluščil tri značajske tipe oz. nekakšne »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«,[*] 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«. Z vidika psihične priprave športnikov so vsi trije tipi (»deformacije«) še kako pomembni. [*] O "izjemah" sem govoril v včerajšnjem Faktorju (Roglič & Pogačar & Tour de France): https://www.youtube.com/watch?v=pTo1sfdsbpA V tem zadnjem nadaljevanju tega podlistka naj še dodam, da poleg tega, da nek športnik lahko nezavedno kaznuje sebe z neuspehom, lahko z neuspehom kaznuje tudi koga drugega – npr. očeta, ali slabega trenerja, do katerega čuti neko (veliko) zamero. Mogoča pa je tudi opcija »kaznovati nekoga z uspehom«.[1] Navadno so starši tisti, ki svojemu otroku – kot športniku/športnici – nehotno nabijajo neko krivdo, ki jo športnik v sebi, v svoji psihični realnosti (kot vsiljeni samoočitek), stopnjuje do enormnih razsežnosti.[2] Za sklep naj še dodam, da je zakonitosti, ki jih postulira psihoanaliza (ne pa tudi klasična psihologija športa) v kontekstu razumevanja psihičnega funkcioniranja športnikov še kar nekaj.[3]*  Npr.: (1.) Vedeti je treba, da je sestavljanje individualne ekipe zapletena »znanost«, v kateri bi morala imeti psihoanaliza glavno besedo. Individualna ekipa je v bistvu simbolna simulacija družine, v kateri mora biti nekdo (simbolni) oče, nekdo (morda) mama, nekdo (morda) sestra ali/in/oz. brat – tu so še (morda) stari starši, strici, tete … (2.) Kronični konflikti med športnico in trenerjem so lahko posledica medsebojnih (kontra)transfernih razmerij – eden v tandemu, ali pa kar oba, se sama pri/v sebi borita, da si en drugega ne bi (za)želela na seksualen način. Kronični prepiri so torej lahko posledica nezavednega boja proti pohoti. (3.) Razvajene otroke, ki v svojem otroštvu niso imeli posebnih problemov, boste težko privadili/(na)trenirali slalom – kot simbolno »ovinkarjenje med problemi« (razvajenci se bodo boljše znašli v hitrih disciplinah – smukaška hitrost je simbol nebrzdanega uživanja, lahko pa tudi neke potlačene frustracije). (4.) Dekle, ki je zraslo v klasični/tradicionalni (harmonični) družini (z obema staršema – dominantnim očetom in feminilno mamo), boste težko pripeljali v svetovni vrh. Zakonitosti vstopa v vrhunski šport so med spoloma radikalno različni (zaradi narave ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa). Preveč normalna dekleta – v smislu klasične feminilnosti – težko uspejo v vrhunskem (faličnem) športu (če pa že, pa uspejo zaradi močnega transferja s trenerjem). Če ne prej, se »normalnim« dekletom navadno v športni karieri zalomi  pri vstopu v seksualno kariero. (5.) Specifični (»nerazumni«) karierni zastoji so lahko posledica nekaterih »težkih« dogodkov iz otroštva oz. zgodnje mladosti – v smislu, da se v športni karieri zgodijo (nenačrtovani, spontani) »sprožilci«, ki aktivirajo »prve dogodke« (iz otroštva/mladosti); tovrstne karierne zastoje je v resnici treba (s)terapirati na klasičen (vendar pospešen) psihoterapevtski način (česar klasični športni psihologi načeloma ne znajo). (6.) Športnikove (in športničine) sanje »se splača« redno spremljati, jih analizirati/interpretirati (tudi tiste, najbolj absurdne, četudi so seksualne) – zato, da vemo, kako se »obnaša« njihovo nezavedno.* (7.) Trenerjevo ljubosumje – še posebno, če dela s športnico – je treba imeti (nekako) »pod kontrolo«.* (8.) Včasih, če se naskakuje svetovni vrh in če je psihična situacija zapletena (beri: »če situacija terja«) – je treba imeti vpogled v športnikovo/športničino (intimno) čustvovanje (ljubezensko življenje) in seksualno življenje in celo njegove/njene seksualne fantazije (beri: vedeti je npr. treba, ali si daje športnica, ko se samozadovoljuje, v fantazijo trenerja).* (9.) Včasih, ko se ne ve več, kako naprej, ko so bili izrabljeni že vsi aduti, se lahko poskuša vplivati na športnika/športnico (na nezavedno) z nekim šokom, ki lahko podre (aktualne) libidinalne/energetske investicije, ki napajajo konstrukt nezavednega spotikanja pri prodiranju v svetovni vrh.[4] (10.) Placebo trikov, ki lahko zaznamujejo verjetje (v smislu prodora v svetovni vrh), je v športu malo morje.[5] Nezanemarljiv pa ni niti nocebo efekt, ki lahko športnika (ekipo) spotika – morda zgolj nezavedno – pri prodoru v svetovni vrh. (11.) Tale nezavedna fantazma, ki ima identifikacijsko obeležje, je za športnika izjemno zagatna: »Bodi luzer, tak kot oče – takega te ljubim!«  Tudi očetova ponotranjena fantazma: »Ljuba hčerka, bodi moj sin – nosi mi medalje!« je za hčerko/športnico lahko zelo nadležna. PS: Video oz. pripravo na omenjeno portoroško predavanje lahko poslušate ne dveh linkih: https://www.youtube.com/watch?v=SiRI-LUsMis&t=332s - 1. del in https://www.youtube.com/watch?v=2j9looLiUDY&t=215s - 2. del [1] V svoji karieri športnega psihologa (mentalista) sem imel priložnost sprovocirati športnico, ki se je sredi sezone, v kateri je naskakovala svetovni vrh, zgodila športničini zaljubljenost – moja provokacija pa se je glasila: »Slaba si zato, ker si zaljubljena; in dokaži mi – če moreš - da se motim! Zavezi mi gobec!« In športnica mi je – zato, ker sem jo suvereno užalil v kontekstu, ki najbolj (libidinalno) boli – na sadističen način – torej z uspehom – dokazala, da se motim. Za kazen je bila na tekmi odlična (in sadistično uživala, ker/ko mi je »zavezala gobec«). Ali pa: izjemen (ekstremni) športnik je očeta kaznoval (za nazaj) s svojimi športnimi uspehi zato, ker je oče v njegovi mladosti glorificiral samo njegovega brata (dvojčka), njega pa zapostavljal … [2] Starša – oče na svoj način, mama pa na svoj način – sta lahko tista, ki neki športnici (ki bi že zdavnaj morala priti v svetovni vrh) nabijata krivdo zaradi premočne transferne/čustvene povezave s trenerjem (za aluzijo na seksualni odnos). Športnica pa se potem zaradi njiju – ali pa enega izmed njiju – samokaznuje s slabimi tekmovalnimi rezultati. Ali pa se športnik/športnica kaznuje z neuspehom, ker so njegovi sorojenci – bratje ali sestre – tako ali drugače zapostavljeni. [3]* Psihoanalitično videnje oz. »bdenje« – nekakšno supervizijo – nad športnikom/športnico, trenerjem oz. celim strokovnim štabom lahko »izvaja« le izurjeni psihoanalitik – nekdo, ki se spozna na nezavedno, na psihoanalizo. [4] Včasih se zgodi, da športnik doseže vrhunski rezultat (šele) potem, ko se mu je v življenju zgodil nek šok (nesreča, smrt, neka prizadetost, ki ga čustveno preokupira). Ta šok mu pokuri velik del libidinalne energije, ki napaja določene nezavedne konstrukte, ki sicer spotikajo športnika na poti doseganja vrhunskega rezultata, za katerega je sicer po športni logiki sposoben. [5] Menjava (proizvajalca) smuči je le eden od placebo trikov, ki lahko pri določenem smučarju učinkuje kot »mana« (znana iz antropologije – v smislu »mašila v manku smisla«) in povzroči prehod v (dokončno) zmagovalno mentaliteto.

Wed, 30. Sep 2020 at 10:29

1040 ogledov

Zdrs psihiatrinje dr. Biserke Ilin
Morda ravno zato, ker pišem kritiko psihiatrije – pa tudi zato, ker sem teoretsko elaboriral znamenito teorijo zarote – na tem mestu podajam svoje videnje (do vlade »sovražnega«/kritičnega) zapisa psihiatrinje dr. Biserke Ilin, do katerega se bi morala opredeliti slovenska psihiatrija, tudi tista, ki domuje na Medicinski fakulteti. (MOJE REPLIKE/KOMENTARJI SO PISANI Z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI.) Na kratko bi se predstavila. Sem Biserka Ilin dr. med. spec. psihiatrije, pedopsihiatrije in psihoterapije (pred specializacijo sem sedem let delala tudi v somatski medicini na terenu, v Lendavi, v splošni praksi in urgenci-dežurstvo). Zaradi tega spremljam tudi strokovno dogajanje na posameznih področjih somatske medicine. Kot zdravnica (s skoraj 40 letno "kilometrino" v medicini), bi rada opozorila na en odlok vlade, ki je zelo sporen. (NIHČE JE NI NAPROSIL, DA PODA MNENJE, SE JE PA »VEN VRGLA« NA OČITNO POBUDO SVOJEGA NEZAVEDNEGA, NEČESA POTLAČENEGA/IZRINJENEGA) Menim, da gre za hudo zlorabo in klasično podreditev stroke s strani politike. Namreč vlada je pred kratkim, z odlokom, uvrstila Covid19 v skupino najbolj nevarnih nalezljivih bolezni, kot so kuga, ter skupino hemoragičnih mrzlic (sem sodijo tudi ebola, rumena mrzlica....), s stopnjo smrtnosti med 45% do 100% (podatke lahko preverite na spletne strani NIJZa). (ILINOVA SE NE ZAVEDA DOVOLJ, DA JE RAVNO MEDICINSKA STROKA POLITIKI PREDLAGALA TA ZAKAON IN TUDI MNOGE DOSEDANJE UKREPE. NAŠA VLADA SE TUDI KOZULTIRA S TUJIMI VLADAMI, POSREDNO PA TUDI TUJIMI STROKOVNIMI/MEDICINSKIMI SLUŽBAMI – TUJIMI »NIJZami«). Za to skupino nalezljivih bolezni, s posebnim statusom zaradi izjemno visoke smrtnosti, je tudi prej bilo dopuščeno poseganje v temeljne pravice ljudi (v osebno svobodo posameznika, da lahko odloča o svojem telesu oziroma posegih vanj, se je v tem primeru lahko podredila interesom večine – TO JE KLASIČNA IDEJA/ALUZIJA TEORIJE ZAROTE, ČESAR ILINOVA SEVEDA NE BO OPAZILA, KER JE NEZAVEDNO MOTIVIRANA, DA SPOTIKA AKTUALNO VLADO – EVIDENTNA JE TUDI LATENTNA ALERGIJA NA JANŠO). Dejstvo je, da je stopnja smrtnosti pri Covidu19 nekaj sto krat manjša od katerekoli bolezni iz te skupine tako, da za uvrstitev v to skupino ni prav nobene strokovne podlage, ima pa ta odlok vlade lahko hude posledice za vse nas. Namreč na podlagi tega odloka, ob proglasitvi epidemije Covida19, bo vlada imela pravico odrediti tudi obvezno ali celo prisilno cepljenje ali zdravljenje. Covid19 po strokovnih argumentih (na katerih temelji opredelitev te skupine nalezljivih bolezni z posebnim statusom), nikakor ne sodi v to skupino bolezni, ki bi do takšne stopnje ogrožalo preživetje populacije, da bi tako grob poseg v temeljne pravice bil utemeljen. Ta odlok vlade je že objavljen v uradnem listu (3.9.2020) in veljaven. Menim, da je umik tega odloka NUJEN, če ne želimo dopustiti popolno kontrolo in represijo nad nami brez zares tehtnih argumentov. Imam občutek, da poslanci (ki bodo v kratkem glasovali o Zakonu o Nalezljivih Boleznih-ZNB) tako kot tudi širša javnost niso bili informirani o posledicah tega odloka oz. možnostih zlorabe in resnosti teh. O uvrstitvi neke bolezni v skupino najbolj ogrožojočih nalezljivih bolezni ne sme odločati politika na podlagi lastnih interesov, temveč zaradi resnosti posledic, to lahko stori le širši krog strokovnjakov na podlagi argumentov, po zelo tehtnem premisleku, kar se seveda v tem primeru ni zgodilo. O tem nismo bili informirani niti zdravniki. Minister Gantar nas je z enim kratkim stavkom na poročilih postavil pred gotova dejstva, brez pojasnila (za te, ki ne vedo zakaj pravzaprav gre pri tem) kakšne hude posledice za nas skriva ta politično podstavljena past. Ta odlok vlade skupaj z morebitnim izglasovanjem zakona o nalezljivih boleznih konec meseca, na podlagi prav te uvrstitve, takoj odpre poti možne zlorabe v smislu popolne kontrole nad našimi življenjem, telesom, zasebnostjo in premoženjem. Največ škode (tudi nepopravljive), se nam lahko zgodi prav na področju zdravja. Namreč cepiva proti Covidu temeljijo na povsem drugačnih konceptih kot "stari" tip cepiva. TEGA ONA NE MORE VEDETI! Sicer nisem proti cepljenju, razen s cepivi, ki so registrirana po hitrem postopku, brez nujnega kliničnega testiranja in preverjanja tudi dolgoročnih stranskih učinkov, ki trajajo vsaj 5-6 let. NAM TEČE VODA V GRLO »TUKAJ IN SEDAJ«, NE PA ČEZ 5-6 LET!!! Noben od cepiv za Covid19 ne bo prestal tovrstnih varnostnih preverb, ker bodo po odobritvi WHO registrirana po skrajšanem postopku. (»WHO« JE VENDARLE RESNA MEDNARODNA ORGANIZACIJA – KDO PA JE BISERKA ILIN?!?!?!) Z tem odlokom, je vlada zagotovila sebi prosto pot do možnosti uvedbe obveznega ali celo prisilnega cepljenja tudi v primeru epidemije Covida19. (VLADA JE SEBI »ZAGOTOVILA PROSTO POT«?!?! VLADA MORA NA POBUDO RAZBISTRENE IN TREZNE MEDICINSKE STROKE UKRAPATI TAKO, DA ZAŠČITI NAROD PRED »COVID19«!) Z tem bi dal legitimnost farmacevtski industriji za največji biološki eksperiment na ljudeh pri nas z nepredvidljivimi posledicami, kar je z Ženevsko konvencijo prepovedano. TO JE TIPIČNO PODLEGANE IDEJI/ALUZIJI OZ. TEORIJI ZAROTE. Ni narobe to, da bi cepiva bila dostopna vsem, ki se želijo prostovoljno cepiti, ob opozorilu o morebitnih tveganjih, vendar NIKAKOR ne sme to biti obvezno. (TA POMISLEK JE SICER LEGITIMEN, VENDAR JE DIKCIJA »OBVEZNOSTI« VERJETNO NUJNA ZATO, KER SE BO V VSESPLOŠNI »PROTICEPILSKI PSIHOZI« UPRLO CEPLJENJU POREVELIKO ŠTEVILO LJUDI, KAR BI LAHKO KLJUB VSEMU ZLOMILO ZDRAVSTVENI SISTEM, ČE PRIDE DO MNOŽIČNIH OKUŽB.) Alarmantno je tudi dejstvo, da proizvajalci cepiv sami ne nosijo nobene niti kazenske, niti odškodninske odgovornosti za trajno škodo za zdravje ljudi, ali smrt, ki jo bodo morebiti njihova cepiva povzročila. (TEGA NEGATIVNEGA UČINKA CEPLJENJA SE VENDARLE NE DA DOKAZATI – ZARADI ČESAR SE JE NA CEPLJENJE NALEPILA IDEJA/TEORIJA ZAROTE.) Zaradi tega menim, da je umik tega vladnega odloka NUJEN. (KDO JE V RESNICI BISERKA LILIN, DA BI SPLOH KAJ »MENILA«?!?! ENA RANJENA PSIHIATRINJA, KI SI – PO DIKTATU SVOJEGA NEZAVEDNEGA – DOMIŠLJA, DA »BOGA ZA JAJCA DRŽI«! PSIHIATRIČNA STROKA – TUDI ODDELEK ZA PSIHIATRIJO NA MEDICINSKI FAKULTETI – BI SE MORALA DO TEGA KRITIČNEGA ZAPISA SVOJE KOLEGICE (KRITIČNO) OPREDELITI.) Ni zanemarljivo niti dejstvo, da vlada "gibanje" oz. stanje epidemije določa na podlagi precej nezanesljivih PCR testov, ki dejansko sploh niso namenjeni in niti klinično testirani za tovrstno uporabo. Na ta način je možna poljubna inerpretacija nujnosti represivnih ukrepov. Ne zanikam obstoj bolezni, niti potencialne nevarnosti, ki jih z zapleti povzroči (predvsem pri ranljivih skupinah), vendar se strinjam z tem, kar je že marca povedal dr. Eržen (takratni direktor NIJZ-a) da so nekateri vladni ukrepi nepotrebni, pretirani in ne služijo namenu varovanja zdravja. Kot vemo je zaradi te izjave bil v roku 48 ur odstavljen le za to, ker je korektno zagovarjal stroko (epidemiologijo). To kar se v zvezi z tem dogaja me zelo skrbi. Veliko kolegov se strinja z zgoraj napisanim vendar o tem ne upajo spregovoriti zaradi pritiskov in diskreditacij." OSEBNO SE MI ZDI, NISEM PA RAVNO PRAPRIČAN, DA IZ PSIHIATRINJE DR. BISERKE ILIN – »VOVODINSKE MAĐARKE« –, PO MOJEM VIDENJU, VEJE PREDVSEM (NEZAVEDEN/IZRINJEN/POTLAČEN IN NEZREL) BES DO AKTUALNE (DESNOSREDINSKE) VLADE OZ. JANEZA JANŠE (KI IMA – VSAJ STEREOTIP JE TAKŠEN – NACIONALISTIČNI PRIDIH).

Mon, 28. Sep 2020 at 10:06

831 ogledov

Psihoanalitični vidiki psihičnega funkcioniranja športnikov - 2. del
Vem, da tole moje “kvantno teoretiziranje” ne boste štekali, a vendarle. (Predavanje za Smučarsko zvezo Slovenije (za trenerje), se je odvilo 10. septembra v hotelu Bernardin v Portorožu). Freudova karakterologija se začne leta 1908 s spisom »Karakter in analni erotizem«, kjer Freud predstavi t. i. analni karakter. Ob konceptu nevroze je Freud vpeljal tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Freud je svojo karakterologijo nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«. Freud je izluščil tri značajske tipe oz. »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«, 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«.[*] Z vidika psihične priprave športnikov so vsi trije tipi (»deformacije«) še kako pomembni. [*] Zanimivo, da je pri nas to Freudovo delo izšlo v knjigi »Spisi iz umetnosti«, saj Freud vpelje Shakespeara in njegova junaka Richarda III. in lady Macbath. »Izjeme« so v kontekstu psihične priprave športnikov pomembne zato, ker je Freud izpostavljal tipe ljudi, ki si zracionalizirajo, torej prikrojijo gledanje na svojo športno kariero – v smislu, da jim določen uspeh pripada iz principa, ker so bili izvorno prikrajšani za nekaj, kar jim je oteževalo življenje. Takšni tipi ljudi lahko uspejo v karieri – tudi športni – ravno zaradi svojega izvornega hendikepa. V športu tako pogosto uspejo reveži, s svojimi življenjskimi kalvarijami – npr. brazilski nogometaši iz favel – ki si v svoji psihični realnosti domišljajo, da jim uspeh iz principa pripada, zato so tudi neverjetno motivirani pri svojih treningih in razvoju svojega talenta in potencialov. Freud se pri argumentiranju sicer opre na Shakespeara in lik Richarda (III.): »Narava mi je storila hudo krivico, ko mi je odrekla lepo postavo, ki mami ljubezen. Zato mi življenje dolguje odškodnino, in vzel si jo bom sam. Imam pravico biti izjema in zanemariti pomisleke, ob katerih se ustavljajo drugi. Smem delati krivico, ker se je meni samemu zgodila krivca …/…/… Vsi verjamemo, da imamo dober razlog, kadar zaradi svoje prirojene in infantilne prikrajšanosti kuhamo jezo na naravo in usodo; vsi zahtevamo odškodnino za zgodnje poškodbe svojega narcizma, svojega samoljubja …/…/… Zakaj smo se rodili v meščanski izbi, namesto v kraljevem gradu? Prav tako dobro bi se znašli, če bi bili lepi in imenitni, kakor vsi ti, ki jim moramo biti zdaj nevoščljivi.«[1] »Propadli zaradi uspeha« so v športu tisti, ki se jim je t. r. »čez noč« – morda že v mladinskih kategorijah – zgodil uspeh in slava, potem pa se jim je v nadaljnji športni karieri zalomilo. Freud omenja paciente, ki zbolijo zaradi frustrirajočega »odrekanja« – govorimo o odrekanju zadovoljitvi libidinalnih želja (odreka pa se lahko drugim ali pa sebi). Iz klinične/psihoterapevtske prakse vemo, da se ljudem v smislu porušitve mentalnega/psihičnega  zdravja oz. trdnosti zalomi ravno v času, ko v nečem uspe(va)jo, torej ko se jim začnejo izpolnjevati globoko zasidrane dolgoletne življenjske želje. Navzven je videti, da »ne prenesejo sreče«, kot se je izrazil Freud, in izpostavil, da sta pri takih ljudeh uspeh in psihično porušenje vzročno povezana. »Izpolnitev želje je iztočnica za bolezen, ki uniči ves užitek,« je utemeljeval Freud. Drugače rečeno: Izpolnitev želje v obliki nekega življenjskega uspeha pomeni sprožilec oz. aktivator (po)rušitve psihične trdnosti. Freud ubere tudi dikcijo, da »ljudje zbolijo zaradi uspeha«, in kot paradigmatski zgled izbere Shakespearovo »lady Macbeth«. Na področju športa bi to pomenilo, da se nekateri športniki na višku karieri t. r. iz neznanega razloga (spontano, »slučajno«) poškodujejo ali pa zapadejo v nedefinirano krizo, ki je lahko laično prepoznana kot »izguba (športne) forme«, ki ima pogosto povsem samokaznovalno (nezavedno) ozadje. Freud v nezavednem ozadju teoretsko oz. vzročno izpostavlja ravno delovanje (močnega) Nadjaza. »Moč vesti«, kot se je izrazil Freud, lahko dejansko samokaznovalno spotakne običajnega človeka (ki ima pestro nezavedno dejavnost), in seveda tudi športnika. Nezavedna krivda je zahrbtna in nadležna konstrukcija, ki je doslej sesula že marsikatero športno in tudi umetniško kariero. Namreč: nezavedna krivda »jemlje pravico do užitka,« kot se je izrazil Freud. Uspeti v karieri, življenju – tudi v obliki športnega uspeha – pa je eden od najpomembnejših identitetnih užitkov, ki so v jedru vezani na Ojdipov kompleks (in/oz. na status »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ima privilegij v objektu želje«). Ko športnik zapade v kronično slabo športno formo – ali ko ga pestijo kronične (nedefinirane) poškodbe – se v resnici samokaznovalno odpove sreči, uživanju. Sprožilec samokaznovalne odpovedi sreči pa je lahko ravno (prvi oz. obetajoč se) tekmovalni uspeh. Nezavedna jedra, ki so v takšni samokaznovalni paradigmi ključna, pa so lahko različno – bodisi povsem infantilna, ali pa se morda napajajo celo iz poprejšnje športne kariere, ki botruje samokaznovalnemu samoočitku – v smislu: »Ne zaslužim si tega uspeha!« Samokaznovalnost se lahko pri določenih športnicah napaja tudi iz intenzivnih transfernih razmerij s trenerjem – v smislu, da se športnica samokaznovalno obnaša z odtegnitvijo užitka ob športnem uspehu zato, ker jo peče vest, ker je v prevelikem čustvenem odnosu s svojim trenerjem, ki ima za nameček še incestuozno valenco (trener je namreč simbol očeta – in oživitev ojdipalne paradigme je neizbežna). Pobudnik imperativa: »Ne uživaj (preveč)!« je Nadjaz. In Nadjaz – kot opozicija Onemu – je tudi tisti, ki lahko apriorno sesuje uspeh oz. zmagovalnost, če se le ta zgodi, in to v obliki pojava (nedefinirane, »nelogične«, atipične) poškodbe ali pa (»nelogične«, nepričakovane, nerazumljene) krize v športni formi – kot inverzne oblike uživanja. Močan, asketski Nadjaz lahko preprečuje uspeh in vrhunske rezultate v športu (ki so v domeni Onega). Fatalnosti ojdipalnih vplivov na številne segmente človekove duševnosti ne smemo nikoli dajati pod vprašaj.[2] »Storilci iz slabe vesti« Se kaznujejo z nekim zdrsom, »pizdarijo« – zato, da bi lahko imeli slabo vest, ker so v preteklosti zagrešili nek greh, ki je ostal nekaznovan. Zaradi vloge vesti/Nadjaza so si ta(k) greh nekako – v vsakem primeru tudi nezavedno – očitali. Njihova fantazma se glasi nekako takole: »Rabim kazen za nazaj – ker si jo zaslužim.« Kaznovanje se v bistvu zgodi zaradi (parcialnega nezavednega) duševnega olajšanja. Slaba vest se ima potem – torej naknadno in vnazajsko (retroaktivno, za nazaj delujoče) – vsaj na (ne)kaj opreti, obesiti. Torej: slaba vest je obstajala že pred dejanjem. Drugače povedano: »slabo« dejanje se je lahko zgodilo – moralo se je zgoditi – zato, da je slaba vest lahko pekla. »Slabo« dejanje – sebi škodoželjno dejanje – se je (lahko) zgodilo zato, da bi slaba vest lahko pekla – v smisli nezavedne fantazme: »Slabo vest že imam (od prej), rabim samo še dejanje, da se lahko (upravičeno) sekiram – se (samo)kaznujem. Oz.: »Kriv(a) sem – in to si nezavedno očitam – zdaj rabim samo še poškodbo ali pa slabo formo, da oddelamo 'pokoro'.«[3] [1] Prepričan sem, da se tudi v alpskem smučanju najdejo izjemni talenti, ki svojo telentiranost kompenzacijsko gradijo ravno na družinskem finančnem hendikepu – kar pomeni, da so talentirani iz principa – natančno zato, ker njihovi starši ne morejo finančno slediti zahtevam, ki jih terja njihov šport in kateremu sledijo otroci/smučarji bogatih staršev. [2] Drugi tip (»Propadli zaradi uspeha«) se pogosto malce prekrivajo s tretjim tipom (»Storilci iz slabe vesti«). Namreč: ko se nekomu zgodi uspeh, ki si ga (kot takega) očitajo, češ, da si ga ne zaslužijo, se posledično kaznujejo, ker imajo slabo vest. Uspeh jim predstavlja sprožilec samokaznovalnega obnašanja, ki je seveda nezavedno.  [3] Nekoč se je zatekel k meni po pomoč vrhunski športnik, ki je – potem, ko je krojil svetovni vrh – izjemno padel v formi (tudi poškodbe so ga pestile). Skozi pogovor sem spoznal, da je takoj po vseh uspehih, zagrešil nekaj nedopustnega. Moj nasvet je šel v smer, naj popravi krivice, ki jih je zagrešil določenim ljudem – in ko se bo opral krivde, se mu bo forma dvignila in tudi poškodb bo imel manj oz. bodo izzvenele. In … – moja prerokba se je uresničila: forma se je dvignila, poškodb ni bilo več – ampak šele potem, ko so se krivce, ki jih je športnik zagrešil, poravnale.

Fri, 25. Sep 2020 at 16:56

796 ogledov

Psihoanalitični vidiki psihičnega funkcioniranja športnikov - 1. del
Nedavno sem po dolgem času spet predaval (v živo) na licenčnem seminarju smučarskih trenerjev (v Portorožu). Moje pisno gradivo je šlo v tole smer: To, da se po kuloarjih šušlja, da so moja »prepovedana« znanja še kako dobrodošla – ker povem tisto, kar se v resnici ne bi smelo povedati, je pa zelo koristno in uporabno – vem že vsaj četrt stoletja. Res je, da za nameček (uradno) povem tisto, kar neuradno velja za prepovedano. Ker je že pred leti v javnost pricurljala novica, da »delam« z Ilko Štuhec, marsikoga zanimajo detajli moje intervencije v Ilkino psiho. No, o tem ne bom govoril (niti pisal) – ker tako ali tako nihče, ki je vpet v smučarijo in ki ga tema zanima, ne bi t. r. nič razumel, ker gre za »kvantne« dimenzije psihoanalitične intervencije v cel koncept psihične priprave športnika. Da bi se nekomu vsaj približno sanjalo, kaj je po mojem (psihoanalitičnem) videnju pomembno za razumevanje psihične priprave športnikov, bi rabil kar nekaj semestrov študija psihoanalize. Tega pa ne premore nobena katedra oz. fakulteta v Sloveniji – niti Oddelek za psihologijo (na FF), še najmanj pa Fakulteta za šport. Hkrati sem tudi prepričan, da se psihoanalitična intervencija v razumevanje psihične/psihološke priprave športnikov (verjetno) še ni zgodila nikjer po svetu. Psihoanaliza načeloma domuje v psihoterapevtiki in filozofiji, v klasični ego-psihologiji (in psihiatriji) pa (niti) ne (razen v propedevtičnem smislu). Ko sem letos razmišljal, da bi Slovenskemu krovnemu psihoterapevtskemu združenju (SKZP) vendarle ponudil svoje predavanje – torej, da bi se na njihovem tradicionalnem kongresu (»Študijskih dnevih na Rogli«) ponudil kot predavatelj, sem imel pomisleke. Predvideval sem, da ne bom sprejet kot predavatelj, ker imajo svoj »vrtiček« getoiziran – zaprt za nepovabljene … Potem je prišel COVID19, in je tako ali tako vse padlo v vodo. Predavati pa sem nameraval spolzko temo – v smislu, da »je (učinkovita, kvalitetna) psihična priprava športnikov v resnici psihoterapija«. Aktualni športni psihologi bi se sicer zmrdovali, psihoterapevti pa bi si meli roke, ker bi se jim (v biznisu) obetala nova klientela »pacientov«, klientov, strank: športniki in športnice ter njihovi trenerji. Ta moja osnovna teza na področju psihične priprave športnikov, ki jo zagovarjam (in tudi izvajam) že več let – torej, da je kvalitetna psihična priprava v resnici psihoterapija  (in to psihoanalitična psihoterapija), skozi katero je potrebno predelati določene ključne dogodke iz preteklosti oz. otroštva in mladosti. Ravno v teh potlačitvah (in izrivanjih) po mojem videnju in izkušnjah – pri nekaterih vrhunskih športnikih – tiči znameniti »odpor do zmage« oz. »odpor do uspeha« (kot bi rekel Freud), ki je pogosto spregledan/nezaznan s strani klasičnih športnih psihologov. Ker v teh časih pišem knjigo o kritiki koncepta psihiatrije (skozi psihoanalizo), se poglabljam tudi v eno zadnjih knjig, ki je pri nas izšla pred kratki (2019), in ki posredno brani sistem klasičnega psihiatričnega diagnosticiranja in tudi psihiatričnega, torej tudi farmakološkega pristopa do pacientov s psihičnimi težavami, motnjami in boleznimi. Avtor knjige je psiholog Simon Brezovar (roj. 1986) in ima naslov »Osebnostne motnje (v teoriji in praksi)«. Brezovar se med drugim (posredno) dotakne tudi Freuda, čeprav ni ravno dober poznavalec Freuda in psihoanalize. Freuda vpelje preko legende slovenske psihologije Janeka Museka. Tisto, kar je za kontekst psihične priprave športnikov pomembno, je tole Brezovarjevo izluščenje: »Freud je nedvomno  ena izmed najpomembnejših zgodovinskih osebnosti. Njegove ideje so temeljito razburkale duha tistega časa, in jih lahko, kar se tiče njihovega vpliva in daljnosežnosti, mirno vzporejamo z Einsteinovo teorijo relativnosti in Darwinovo evolucijsko teorijo …« Brezovar Freuda in psihoanalizo sicer vpelje zaradi njegove karakterologije, in omenja članke iz leta 1908 »Karakter in analni erotizem«, kjer Freud predstavi t. i. analni karakter. Ob konceptu nevroze je Freud tako vpeljal tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Freud je svojo karakterologijo nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«, ki ga izpostavlja tudi Brezovar, saj nadalje izlušči tri značajske tipe oz. »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«, 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«.[1] Z vidika psihične priprave športnikov so vsi trije tipi (»deformacije«) še kako pomembni. [1] Zanimivo, da je pri nas to Freudovo delo izšlo v knjigi »Spisi iz umetnosti«, saj Freud vpelje Shakespeara in njegova junaka Richarda III. in lady Macbath.

Mon, 21. Sep 2020 at 15:20

1002 ogledov

»Strokovnjaki« in strokovnjaki – ali: KJE STE PSIHIATRI?!
Končno sem si rekel, ko sem prebral naslov »ZDRAVNIKI SO SPREGOVORILI« – z dodatkom: »odgovor specialistov infektologije« na prispevek »zdravnikov«/medicincev, ki niso ne infektologi, ne epidemiologi – skratka »strokovnjakov«, ki niso ravno strokovnjaki za COVID19. Patron posebnega kova – »konspirolog« posebnega kova – je bil njihov moderator Aljoša Rojac. Rešilna bilka za razglašeno slovensko laično javnost so strokovnjaki, ki so dejansko zdravniki specializanti infektologije UKC Ljubljana, ki so že marca neposredno zdravili bolnike, okužene s COVID19. Odgovarjali pa so na prvotni prispevek (video): »Zdravniki so spregovorili«, kjer se je nekaj »strokovnjakov« izpostavilo in obelodanilo svoje pomisleke glede trenutne epidemije oz. korona-krize. Najbolj glasen med njimi je bil Uroš Dobnikar, dr. med., spec. travmatologije, ki je »modroval« takole: »Če si ti zdrav, maske ne potrebuješ. Maske nosimo zdravniki, ko delamo s kužnim pacientom. Maske niso namenjene, da jih nosi splošna populacija, ki je zdrava.« Moj komentar na dotičnega dr. Dobnikarja je šel v tole smer: »Do sedaj so maske nosili zdravniki, da ne bi okužili rane, ko so operirali. Odslej naprej je pač maska uporabna tudi v primerih - npr., da je nekod okužen, pa tega ne ve, in če nosi masko je manjša verjetnost, da z izdihano "paro" oz. (izkašljano) slino okuži druge/okolico. In če okolica nosi še masko, je še manjša verjetnost, da bi iz okuženega prešel virus na potencialnega (novega) "gostitelja", če le-ta nosi še masko. Če bi bil zaščiten s skafandrom, bi bilo to (teoretično gledano) še boljše.« Kot dodatek bi v tem kontekstu dejal, da bi se bilo dobro pozanimati, s čim vse se dotični dr. Dobnikar še ukvarja. In malce čudno se mi zdi, da neki »dr.« medicine na razume vloge maske v teh korona-časih. Dr. Dobnikar ni osamljen. Tu je še prof. dr. Eldar Magomedovič Gadžijev (dr. med., spec. abd. kirurgije) z razmišljanjem: »Včasih sem imel kakšen podoben občutek. Zelo mi je smrdelo to, da niso bile dovoljene obdukcije.« Resnični strokovnjaki za COVID19 so tudi prof. Gadžijeva vljudno prizemljili. Sebastrijan Piberl (dr. med., spec. splošne in urgentne medicine) se je (podobno kot dr. Živan Krevel, diplomirani biolog, homeopat) »ven metal« z dikcijo: »Ne poznam nikogar, ki bi poznal koga, ki bi imel COVID. Stroka je tu zatajila.« Ne vem, če dr. Piberl pozna koga, ki je bil na Luni/Mesecu – ampak to ne pomeni, da ljudje niso bili na Luni/Mesecu. Za nameček pa Piberl še svetuje: »Gibajte se, ostanite aktivni, svež zrak, sonce, voda, vitamini, zdrava hrana!« Takšnih nasvetov so sposobne dajati tudi branjevke na trgu. Moj dober kolega Milan Hosta, dr. filozofije športa (in priučen strokovnjak za »dihanje«, torej astmo) je sicer filozofsko korektno govoril  »Ta virus ni samo medicinski problem ampak je družbeni problem. Šele znotraj tega ga lahko vrednotimo in na to potem predpišemo ukrepe, ki so smiselni in primerni temu, kar vidimo.« Ampak dr. Hosta nima pojma o COVID19! Pravi patron je »kmet« (z nanašalnimi blodnjami) Srečko Šorli – poimenovan kot »raziskovalec cobiss 91689«, ki podlega Dunning-Krugerjevem efektu na podoben način kakšen bodi-bulidar Marko Potrč, ali igralka Tanja Ribič (moja dobra prijateljica iz najstniških časov). Gre za to, da mnogi ego-manjaki tako malo vedo – beri: nič ne vedo – da streljajo kozle – podprte še z nanašalnimi blodnjami – kot po tekočem traku. In če potem za nameček dr. Matjaž Figelj (spec. interne medicine) reče: »Epidemija je minoren medicinski problem. Zdravila nimamo, podporni ukrepi, ki jih ponujamo v primeru težjega poteka bolezni, pa ponujamo tudi v primeru drugih bolezni in to ni noben problem v medicini,« sem res hvaležen UKCju, ki je od svojih pravih strokovnjakov izvlekel resnico o COVID19, ki gre v tole smer: »Kritično bolni COVID19 bolniki potrebujejo zdravljenje v Enoti intenzivne medicine. Res je, da jih zdravimo s podpornimi ukrepi, ki jih že poznamo in uporabljamo pri drugih kritično bolnih bolnikih (bolnikih s sepso, bolnikih po hudih prometnih nesrečah ipd.). Na žalost pa se ne moremo strinjati, da to 'ni noben problem'. Kapacitete intenzivne terapije v Sloveniji so (tako kot v vseh drugih državah) omejene – po eni strani z opremo, po drugi (pomembnejši!) strani pa s kadrom. Morda se vam zdi, da je zdravljenje kritično bolnega COVID19 bolnika preprosto, a pripravljeni smo trditi, da takšnega pacienta še niste zdravili. To so izjemno bolni ljudje, ki jih ne ogroža le respiratorna odpoved ampak sistemski vnetni odziv, akutna ledvična odpoved in huda koagulopatija. Te bolniki potrebujejo izkušenega zdravnika intenzivista. Vsi ukrepi epidemije stremijo k temu, da opremo in ustreznega zdravnika specialista zagotovimo vsakemu, ki ga potrebuje. Naš cilj je, da se zdravstveni sistem ne nasiči in da noben človek ne umre zgolj zato, ker zanj ni prostora.« Sem pa jezen in hkrati užaljen, da se v Sloveniji ne najde psihiatra ali psihologa (psihoterapevta), ki bi znal razložiti, od kje tem kvazi-strokovnjakom tako suvereni občutki, da vedo zadnjo in absolutno resnico o COVID19. Zase lahko rečem, da sem v številnih tekstih in intervjujih oz. video-posnetkih zelo natančno razložil fenomen verjetja v različne teorije zarote in tudi Dunning-Krugerjev efekt sem razložil. Oprl sem se na Freuda in na dva njegova ključna spisa iz leta 1907 in 1908. Želel bi si, da se psihiatrična stroka – ki je očitno edina, ki v Sloveniji kaj šteje – poglobi v mojo psihoanalitično interpretacijo teorije zarote in končno obelodani psihopatološka jedra tako laičnih »pametnjakovičev«, kot disidentskih »strokovnjakov« (ki to niso), ki begajo narod, spotikaj NIJZ in vladne ukrepe, ki pomagajo prebroditi aktualno korona-krizo.
Teme
psihoanaliza feminizem LGBT človekove pravice

Zadnji komentarji

naravno zdravje :

4.10.2020 18:09

Dr Ihan, Vaš način, s katerim odgovarjate na vprašanja vašim medicinskim kolegom, je zelo ponižujoč in nesramen in kaže na vašo veliko narcisoidnost ter namišljeno superiornost. Če bi bili velik človek, bi mirno argumentirali in prijazno obrazložili ter bili veseli, da so se kolegi obrnili na vas. Pa niste! Zame niste verodostojen človek, v medijih ne izpostavite tistega, kar bi morali. Pozitivni izvid PCR testa ne dokazuje, da je ta oseba bolna in/ali kužna, to ve vsak študent 3 letnika medicine – ocena bolezni ali kužnosti vedno temelji na poznavanju poteka bolezni in kombinaciji anamneze, klinične slike in preiskav, mikrobioloških in drugih. Nisem še slišal, da bi kdo od pristojnih strokovnjakov za covid- 19 trdil drugače – kolega postavlja lažne dileme in se spopada z njimi po načelu napadanja slamnatega moža. Vi in vaši kolegi v javnosti NIKOLI NE poudarjate, da PCR test NE dokazuje, da je oseba bolna. Ko ljudje slišijo za neke grozne številke pozitivnih testov, ki se dnevno stopnjujejo, si predstavljajo ljudi, ki že skoraj umirajo. Tako te vaše številke predstavlja stroka in mediji. Nikoli tudi ne govorite o napačno pozitivnih testih. Pa menda niso zanemarljivi, a ne? Vaši nemški kolegi so naredili študije na primer dr. Hendrik Streek, vodja inštituta za virologijo v Bonnu- Heinsberg študija, ki je bila takrat ena izmed prvih. Po njegovih ocenah spada corona v območje srednje težke gripe. Tudi dr. Ionnidis je prišel do podobnega zaključka. Glede obdukcij pa sledeče. Ko nastopi epidemija- to ve vsak študent prvega letnika, bi se moralo: 1. narediti reprezentativno testiranje v širino 2. narediti čim več obdukcij Na tej podlagi se lahko določi nevarnost virusa, kajne? In s tem se določijo ukrepi. Kaj od tega se naredilo pri nas? 7 obdukcij? V začetku se je testiralo samo tiste, ki so že imeli močne simptome. Seveda je bilo razmerje kazalo na visoko procentualnost smrtnosti. Kaj se je naredilo v Nemčiji? RKI je strogo odsvetovala obdukcije. Zakaj že? Dr. Klaus Püschel iz Hamburga pa jih je na lastno pest izvajal. Ali ste prebrali njegovo študijo? Njegova izjava konec aprila je bila, da so VSI tisti, ki jih je obduciral, umrli s Covidom-19. Vsi so so imeli pridružene bolezni in žal so jim bili že tako šteti dnevi. Ali še bolj podrobno: v marcu in aprilu je obduciral 100 oseb, vsi so bili stari v povprečju 80 let. Vsi so imeli najmanj eno, večinoma pa več bolezni. Kaj se greste dr. Ihan? Financiranje za vaše raziskave? Najden komentar na FB 4.10. 2020

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Človekove pravice, spol, spolna usmerjenost (v športu) - II. del