Upravljanje z ovcami = politični marketing - ali: post festum o volitvah v DZ (1. del)
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Sreda, 16. julij 2014 ob 12:01

Odpri galerijo

Nerad navijam za politične kandidate oz. stranke. Doslej sem pogosto »stran vrgel« glas za tiste, ki potem niso prišli v parlament. Tokrat sem volil, prej pa celo malce (pristransko) navijal za Cerarja/SMC, ker sem ga videl - in to podkrepil s (psihoanalitično) teorijo - kot edino pravo alternativo; opažal pa sem tudi nekatere njegove napake/zdrse, ki bi se lahko potencirale oz. odražali, ko bi/bo postal mandatar. Med domala vsemi »preverjeno slabimi« kandidati je bil – se (mi) je »zdel« – »najmanj slab« oz. »nepreverjeno dober«. Za Združeno levico sem (očitno zmotno) predvideval (zavedle so me javnomnenjske raziskave), da ne bo prišla v palemant; no, pa tudi njihova prosocialistična feminističnost me plaši/ta. Zelenec Luka Mesec je res bil poceni, a prepričljivo všečen za (pro)socialistične nostalgike in nevedno/nepoučeno mladino, predvsem na (zadnjih) soočenjih. No, s takimi (pro)socialističnimi in (pro)socialnimi všečnimi triki je (bil) lahko dober za (leve) obubožane ljudi/volivce/ovce – izraz »ovce« uporabljam zato, ker je govora o volivcih –, ki nimajo ne za kruh, ne za burek, mladi pa so povrhu vsega še nezaposljivi in brez prihodnosti. Luka Mesec in/oz. (pro)feministična Združena levica pa ima probleme s prepričljivostjo za tiste, ki smo (že) izkusili socializem in spoznali, da je ravno ta kruti/divji kapitalizem (trenutno/dandanes) tista (na žalost) t. r. »edina« opcija, ki (sploh za silo) funkcionira. Ob tem naj rečem, da (tudi) osebno meni, da je UTD sicer mogoča in predvsem všečna, a dvorezna, opcija, ki pa lahko narod (še bolj) poleni – zdaj je narod brez dela predvsem ciničen in apatičen – in kriza se lahko (zato) nadaljuje v nedogled.

Cerar je bil torej (po mojem videnju/mnenju/sklepanju) edini izvoljivi kandidat, ki se ga je splačalo podpreti – in to ne glede, ali je volivec levo ali desno politično usmerjen. Da se bodo janšisti apriorno opredelili za svojega »tragičnega junaka«, torej za SDS, se je vedelo že vnaprej. Nejasni so bili preostali desničarji - tisti, ki so doslej gravitirali k NSi in SLS. Škofa Štrupf in Glavan - njune izjave na račun Janše (in slovenske pravne države) - sta zaglodla - kot se je izkazalo - ravno SLSu.

V kratki kampanji nihče ni posebej blestel, ker ni bilo časa – in še dobro, da je bilo tako malo časa. V nasprotnem primeru bi bilo ovce mogoče še bolj zbegati, z njimi manipulirati, in potem bi se res brezglavo (z mislimi) podile/begali od stranke do stranke, od kandidata do kandidata. Če bi bila kampanja daljša, oz./ali, če bi bile volitve jeseni, bi si lahko nekateri posamezniki oz. stranke opomogli – rehabilitacijske trende sta pokazala in Janković in celo Jelinčič, pa tudi SD. Bratuškova oz. njeno Zavezništvo (AB) jeseni zagotovo ne bi prišla v parlament, pa tudi SLS (in SD) bi si verjetno do jeseni opomogla. Vendar, imamo kar imamo. Kampanja ni utrudila ne volivcev, niti ne (obrobnih lokalnih) kandidatov, ki so se potegovali za poslanske stolčke.

Osebno meni, da je celo dobro in čisto OKej, da tokrat kakšnih poglobljenih kampanjskih strategij ni bi bilo mogoče izvesti in v tako kratkem času se niso mogli proslaviti niti »strokovnjaki za ovce«, torej za politični marketing oz. manipulacijo, niti tisti najeti iz tujine (in drago plačani). Medtem, ko bi kakšni bodisi domači ali tudi »strokovnjaki za ovce« (npr. Sebastjan Jeretiči & Igor Vlačič) lahko rekli, da Slovenci zaostajamo za »razvito« tujino, ki ima »razvito« demokracijo, torej (predvolilno) »upravljanje z ovcami«, je moje mnenje drugačno. Meni osebno se zdi popolnoma neetično, da bi se z ljudmi/volivci/ovcami načrtno manipuliralo, tako kot sta delala (v tandemu) Jeretič & Vlačič - in ne samo onadva -, ki/ko sta npr. ustoličila Petra Bossmana kot župana v Piranu. Vendar, kdo sem jaz, da bom etične standarde, kakršnih sem vajen iz športa, silil v ospredje pri najbolj podlem boju za prestol (zmagovalni oder), torej politični oz. (pred)volilnme boj.

Ne gre za to, da bi bili mediji in javnost menili, da se za politični marketing ne splača »stran metati denarja«. Verjetno gre bolj za to, da se nekateri »decision makeri« v strankah, ne odločajo za tovrstno »stran metanje denarja«, ker ga po eni strani nimajo, pa tudi pristopi, ki jih »strokovnjaki za ovce« predlagajo, pogosto nespodobni, torej preveč manipulativni.

Res je brez ustreznega denarnega vložka ni »kakovostne« manipulacije oz. »upravljanja z ovcami«. Vrli manipulatorji, torej »strokovnjaki za ovce« so v preteklosti dobili status malih bogov, in ta status so jim podelili mediji. Zato so medijske kritike sedanjih »skromnih« volilnih kampanj malce patetične. Kdor je predsedniško kampanjo Boruta Pahorja označil kot odlično – ker se mu je pač obrestovala z izvolitvijo za predsednika – pač (sadistično) pristaja in jemlje v zakup, da so volivci slepe/glupe ovce, s katerimi je pač treba manipulirati, z njimi upravljati. Osebno se distanciram in do pozitivnosti demokracije in do raznoraznih »dobrih«, torej manipulativnih, kampanj. Ampak, očitno se »klin s kinom zbija« – torej, če ljudje hočejo demokracijo, potem je s temi istimi ljudmi, torej ovcami, treba manipulirati, jih vleči za nos, se iz njih norčevati, jim (na veliko) obljubljati. Ob enem pa označiti dobro predvolilno kampanjo tisto, ki ovce najbolj zmanipulira, jih vleče/potegne za nos.

Sedanja kratka predvolilna kampanja domala vseh strank ni kipela od »sodobnih (manipulativnih) prijemov« (in trendov), niti ni bila inovativna, po drugi strani pa ni bila niti »enostavna« (kot je bila Pahorjeva). Namreč: zato da bi ovce potegnili za nos, ni treba odkrivati tople vode, niti Amerike. Z ovcami se da, če se želi, zelo enostavno manipulirati.

Za Cerarjevo SMC se zdi, da se sploh ni trudila, da bi bila všečna. Cerarjev adut je bila iskrenost, ki je (tokrat – hvalabogu) zadostovala. Združena levica je bila sicer tudi iskrena, vendar je bil nje adut prodaja všečnih prosocialističnih fore; in »priden sin« – ali pa »(priden mlajši) brat(ec)« – Luka Mesec se je prijel in mamic in dedkov/babic, celo njegovih prijateljev. (OPOMBA: Janez Janša je bil nekoč »poredni brat«, ki se je uprl očetu, Milanu Kučanu). Pri tem ne govorimo o všečni retorični frazi, pač pa o (nezavednem) simbolnem zastopstvu, ki si ga je (že) pridobil mladi Luka Mesec. (Janez Janša dandanes ni več »poredni brat«, pač pa »(dober) oče« za desne volivce; skozi optiko negativnega transferja pa je za leve volivce »(slab) oče«, ki na katerega so vsi jezni.)

Erjavčev DESUS pa je … interesno združenje. Upokojenci se (nezavedno tako zelo) bojijo zase, za svojo eksistenco, in (vselej) volijo z nezavednim strahom. Doslej jim je Erjavec (preizkušeno) dobro služil, in volitve so Erjavcu navrgle obresti. Za Erjavce se ve, da je rad v (katerikoli) Vladi, in če gre Cerar v koalicijo (že samo) z njim, bo lahko zadržal nekaj konzervativnosti, ki jo ima (globoko) v sebi. Če mu feministke niso oprale možgane, bo uspel (pro)feministične »štabne« trende v koridorju (novega/ponovnega) Družinskega zakonika zatreti, in to (edino) v koaliciji (že samo) z DESUSom. Zavezništvo (AB) mu tega ne bo dovolilo, SD tudi ne; Združena levica pa je preveč (pro)socalistična in v (Cerarjevo prokapitalistično in proevropsko) koalicijo sploh ne paše. Morda se v koaliciji vidi tudi NSi - vidimo pa jo tudi (nekateri) drugi - ki bi bila Cerarju (taktično) dobra ravno za nevtralizacijo feminizma oz. za obdržanje določene (družinske) konzervativnosti. Cerar je vendarle (malce) krščanski, nekoč pa je bil tudi »prijetno konzervativen« na področju družinske politike.

SDS (in Janez Janša) pa … Uff, to je zagatna tema. Če Jože Zagožen pred smrtjo (vsaj svojim najbližjim) ni spregovoril o (resnici o) Patriji – in da Zagožnovi sorodniki (končno) spregovorijo –, se bo prav afera Patria (ponesrečeno) vlekla kot jara kača še naslednjih 20 let. V celi zgodbi (o Patriji) za SDS volivce in celoten njihov štab in celotno Slovenijo v resnici ni pomembno, ali je bilo Janši kaj (pravno korektno) dokazano, ali ne – na dolgi rok je v resnici pomembno, ali je (bil) kriv ali ne, torej ali je denar šel v SDS (za Janšo) ali ne.

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 18. Nov 2020 at 20:13

989 ogledov

Moj Prvi spol in lanski 35. SKS
Lani – na današnji dan. takole so me jebali v glavo, ko sem se pripravljal na 35. Slovenski knjižni sejem: »PETICIJA: Zahtevamo umik dogodka, na katerem se bodo promovirala stališča, sovražna do feministk in LGBTI+ skupnosti« »Knjižni sejem ni prostor za sovraštvo, mizoginijo in LGBT-fobijo! Alenka Mrakovčić« »Nujno je, da se v javnosti izogibamo gostovanju tovrstnih nestrpnih pseudoznanstvenikov, seksitov in vsem, ki širijo nestrpnost in težnje po neenakosti. Dora Lenart« »Ker je sramotno takšne osebe sploh vabiti na kulturni dogodek. Suzana Oroz« »Peticijo podpisujem, ker se ne strinjam z dogodkom, ki širi sovraštvo med ljudmi. Še več... Avtor omenjene knjige je namenoma skrajno provokativen in senzacionalističen ter podpihuje sovražnost do feministk, LGBT+ skupnosti in migrantov. Gašper Lešnik« ».. ker je primitiven odnos do žensk in drugačnih nekaj, kar na tem svetu in v tej družbi nima prostora. Če tak odnos povnanja knjižni sejem, je pač tudi knjižni sejem, nekaj, kar naj izumre.  Tone Vrhovnik Straka« »Se z njo strinjam. Renato Volker « »Sem podmladek Drugega spola. Eva Matjašič « »Ne podpiram sirjenja sovraštva do drugače mislecih in živečih ... Eva-Pika Novak« »Sovražni govor naj nima mesta na slovenskem knjižnem sejmu. Barbara Korun « »Smo v letu 2019, kaj vam ni jasno?? Špela Poljšak« »Ker je umeščanje taksnega posameznika v javno platformo skrajno neodgovorno. Tereza Tomažič« »Sem proti kakršnemkoli sovraštvu do kogarkoli! Živi in pusti živeti! Ana Strniša« »Dol s sovražnim govorom in zastarelimi "prepričanji". Suzana Tratnik« (»Ime ji je Damjan« - BILA JE MOJA SOŠOLKA NA MOJEM 2. PODIPLOMSKEM ŠTUDIJU. »ZRIHTALA« MI JE FREUDOVE »METAPISHOLOŠKE SPISE« …) »Peticijo podpisujem, ker sem gej in zagovarjam enake pravice vseh ljudi. Ravno tako nasprotujem raznoraznim napačnim interpretacijam, ki jih gojijo nekateri ljudje o LGBT skupnosti. Bojan Vranić« »Peticijo podpisujem ker je zadnje, kar ta družba potrebuje, v Romana Vodeba zamaskiran trojanski konj nestrpnosti, populizma in kvazi-znanstvene sovražne retorike. Zorica Petrović « »Daaah. Kristina Koprek« PS: https://www.peticija.online/signatures_with_comments.php?petition_id=244493&page_number=1&num_rows=200

Tue, 3. Nov 2020 at 17:50

1394 ogledov

Ponesrečena vloga influencerjev
Ker sem medijsko izpostavljen, in ker so moja znanja nekako »drugačno« od klasičnih, sem pogosto povprašan – v smislu, kako bi jaz komentiral nek družbeni kontekst. V teh korona-časih sem dobesedno zasut s tovrstnimi vprašanji. Eden zadnji vprašanj, ki sem ga bil deležen, je šel v tole smer: »Zakaj mnogi ljudje raje, ali pa vsaj prej in pogosteje verjamejo influencerjem à la Marko Potrč, Werner Brozović, Tanja Ribič in podobnim, kot uradni stroki – npr. Alojzu Ihanu ali Gorazdu Pretnarju oz. Bojani Beović, Milanu Kreku in celotnem NIJZ oz. uradni medicinski stroki?«   O fenomenu Dunning-Krugerjevega efekta, ki je v teh kontekstih pomemben, sem že pisal. Bistvo tega psihološkega fenomena je, da mnogi ljudje izjemno malo vedo o neki stvari. Posledično – ob podpori velikega Ega – niti ne vedno, česa vsega ne vedo, in potem prenagljeno sodijo o nečem, o čemer v resnici t. r. nič ne vedo. Po tej logiki se mnogi t. i. influencerji (vplivneži) izpostavljajo ravno v povezavi s sedaj aktualno korona-krizo. Virus COVID19 je po njihovem površnem oz. divjem mnenju prenapihnjen, celo za lase privlečeni. Mnogi od teh influenecjev celo mislijo, da je bil viru umetno ustvarjen, ker seveda gravitira v register teorije zarote, o čemer sem tudi že veliko pisal. Pod vplivom znamenitega (Freudovega) načela ugodja in nezavednega strahu (pred virusom) se na te influencerje in podobne »google-doktorje« mnogi intelektualno spotaknjeni in vodljivi ter seveda zbegani laiki raje opredeljujejo za verzijo »resnice«, ki jim jo servirajo vsi ti divji »google-doktorji« in influencerj. Da bi bila zagate še hujša, se za blage in t. r. tolažilne verzije »resnice« odločajo tudi nekateri medicinci, ki sicer niso strokovnjaki za infektologijo, mikrobiologijo ali epidemiologijo.   Skozi psihoanalizo bi se dalo (spet) reči, da je v vseh teh zagatah vloga nezavednega (spet) ključna. Namreč, že same influencerje (in »google-doktorje«, pa tudi disidetske strokovnjake, medicince) v bistvu določeni nezavedni konstrukti – beri: nekaj nezavednega – sili v to, da sami pri sebi skujejo t. r. odrešilne interpretacije vezane na COVID19, v povezavi s širšim kontekstom kovid-krize. To, da uberejo táke blage, torej tolažilne interpretacijo, mora v nezavednem tičati nek globlji/tihi (nezavedni) vzrok.  Obrambna racionalizacija – beri: nezavedna tolažba – se glasi nekako takole: »Saj ni tako hudo, kot nam stroka – in politika – govori in nas zavaja ter z nami manipulira!« S takšno tolažilno interpretacijo se – sami sebe – v bistvu pomirijo in si na ta način oddahnejo – beri: olajšajo si dušo. V bistvu v tej svoji stiski, torej prestrašenosti, sami sebi (zracionalizirano) lažejo, si prikrojijo sebi všečno – torej tolažilno – »resnico«, in to na pobudo oz. pritisk svoje nezavedne stiske – beri: stihijske prestrašenosti, ki jo v sebi nosi korona-kriza. Pri falično prepotentnih (testosteronskih) moških bi lahko govorili celo o klasičnem, simbolno oživljenem, kastracijskem strahu (bojazni). S samoprevarami svoj strah oz. same sebe potolažijo, se prelisičijo, posredno pa se še bodrijo – seveda nezavedno in obrambno. Nezavedno si (obrambno) lažejo (beri: zanikajo oz. utajijo resnico) samo zato, da lahko pod pretnjo tega strahu, v tej stiski, preživijo. Kruto resnico (o COVID19), ki se javnosti servirna skozi medije in/oz. vladne službe (NIJZ, vladnega govorca) na ta način obidejo, jo zanikajo oz. zatajijo oz. utajijo, ker je zanje preveč boleča, mučna in neznosna. S preusmerjanje pozornosti na lažno upanje sami sebe (nezavedno) prelisičijo, se – sami sebe – pomirijo in potolažijo. Skozi tovrsten psihoanalitični diskurz vsi ti influencerji in njihovi pristaši izpadejo kot svojevrstni strahopetci, ki sami sebi niso vajeni odkrito priznati, da se nečesa bojijo, da jih je strah, oz. da jih skrbi – torej, da so kastracijsko ogroženi (če gre za moške). Po svoje – bolje rečeno: v resnici – gre za nezavedni beg pred lastnim strahom, pred stisko – če hočete: pred simbolno kastracijo –  ki jo nosi s seboj COVID19 in celotna korona-kriza (ki se jo mnogi v resnici bolj bojijo/bojimo kot samega korona-virusa). Njihova odrešilno verzija videnja krize – njihove subjektivne »resnice«, ki jim jo v resnici diktira njihovo nezavedno – je pač manj boleča, bolj prijetna kot kruta realnost, ki nam jo podajajo uradna stroka, torej priznani/šolani strokovnjaki, uradna medicina. Natančno na tak način razmišljajo mnogi izpostavljeni influencerji (ne sicer vsi), še bolj pa tisti preplašeni stezosledci, ki takšnim influencerjem verjamejo in hkrati (posledično in obrambno) predvsem sebi zanikajo eklatantno resnico o nevarnosti COVID19.  

Tue, 20. Oct 2020 at 11:58

861 ogledov

Nekaj čivkov (o COVID19) in boju za oblast
Mnogi se v teh časih obračajo name in me sprašujejo, kaj je narobe z Zlatkom Čordićem, pa Markom Potrčem, Tanjo Ribič in še kom – tudi z nekaterimi priznanimi (levimi) intelektualci –, ki se v teh težkih časih tako vneto zoperstavlja vladi in/oz. vladnim ukrepom. Pred kratkim sem posnel video (https://www.youtube.com/watch?v=L9krfYjWPfc), kjer sem razložil, na kakšen način je človek subjekt, torej slepec in hkrati suženj svojega nezavednega. Pospremil sem ga s twitom: »"COVID19 in (bolesten) boj za oblast" – bobu je pač treba reči bob. Zato da boste laiki in neopredeljeni vedeli, čemu sedaj ta "KUL" in tehnični mandatar, zakaj demonstracije, "kolesarjenje" ...« Načelo, da »zavest v resnici ne ve, kaj nezavedno resnično misli« – in nezavedno je v resnici vselej odločilno –  sem okvirno razložil, zato, da bi ljudje razumeli vse te disidente, »google-doktorje«, ki se tako vneto zoperstavljajo vladi in/oz. vladnim ukrepom. Tudi tole »bodočo« koalicijo KUL se ne da povsem razumeti – oz.: skozi psihoanalizo se da veliko povedati, npr. to, od kje se napaja vso to disidentstvo, uporništvo in vsa ta kaotična (leva) anarhičnost. Tudi o vodljivih/sugestibilnih stezosledcih bi se dalo veliko povedati. Psihoanaliza je močna ravno v tem, da izpostavlja, da v človekovem/subjektovem nezavednem, prežijo določeni nezavedni konstrukti (jedra), ki diktirajo, v katero/kakšno smer gredo zavestni procesi in/oz. občutki. Nezavedni fundament – za katerega je zavest slepa – je v vseh teh protestniških kontekstih, ki so povezani s korona-krizo in vladnimi ukrepi, ključen. Natančno to nam sporoča Freud (in Lacan) s svojo psihoanalizo. Prav danes, ko pišem ta tekst, sem twitnil: »Intelektualci (beri: modreci) vseh dežel (ne glede na politično opredelitev) združite se! Vrag je odnesel šalo! Vlade (vladnih ukrepov) se zdaj ne sme spotikati. Protivladne demonstracije (z agresivnimi anarhisti in "goole-DRji" in podobnimi disidenti) zdaj niso primerne/dobrodošle!« Dejansko »se mi zdi« – beri: vem – da sedaj niso primerni časi, da številni laiki – na področju psihoanalize (kot vede o nezavednem) pa so/ste t. r. vsi laiki – podlegajo diktatu svojega nezavednega. Sam se imam za kar pametnega človeka, pa vendarle si ne drznem medicinski stroki oporekati zgolj zato, ker vladni ukrepi nekako niso kompatibilni z mojim pričakovanjem doživljanja ugodja. V tej krizi, ki jo je prinesel drugi val in vsa ta epidemija/pandemija, moramo zaupati medicinski stroki in vladnim ukrepom. Ker zdaj ni čas, da bi se takšni in drugačni laiki delali pametne in z divjimi napadi sesuvali vlado in se upirali vladnim ukrepom, za nameček pa še ščuvali ljudi, naj se uprejo vladi in njihovim ukrepom, ki jih v resnici diktira prava medicinska stroka. Res pa je, da bi se morala vlada precej bolj zavedati, da ima na disidentski strani opravka s popadljivimi anarhisti, patološkimi narcisi (ki formalno veljajo za strokovnjake) in pristaši raznoraznih teorij zarote. Te »paciente« bo treba – slej, ko prej – obvladati, tako ali drugače. Ni zgolj policija/represija in/oz. pravni sistem tisti, ki lahko ukroti vso to podivjano množico, pač pa je mogoča tudi malce bolj prefinjena intervencija. Nimam v mislih ravno manipulacije, pač pa bolj prefinjene pristope, skozi kater bi se te disidente (posredno) izolirali od vplivanja na nevedne in vodljive množice. Psihiatre in psihologe oz. psiho-strokovnjake bi že zdavnaj morali angažirati – tako, da bi spregovorili javno, skozi elitne oz. nacionalne medije. Tudi sociologi in filozofi bi morali priti do besede – tako v medijih kot tudi na zaprtih sestankih vlade in vladnih službe, tudi NIJZja. Za sklep pa še nekaj mojih nedavnih, poučno pikrih in mestoma celo nevljudnih, twittov. Naloga nas, kritičnih mislecev, je pač ta, da kritično mislimo, in to v smer, v katero mislimo, da je prava: »Če še niste dojeli, da sedaj ni čas za javno izkazovanje svoje politične opredeljenosti – za raznoraznimi protesti in peticijami –, potem ste (v resnici, v moralnem smislu) "glupi ko kurac"!« In: »Fraza: "Boj za oblast je legitimen," mi gre že pol leta na živce. Opozicijski politiki bi morali v tem trenutku dati na vago svojo željo po oblasti in idejo, "kaj je dobro za narod/državo". Zdaj imamo čas, ko boj za (politično) oblast preprosto ni legitimen, ker je moralno sporen.« Tale moj twitt je letel na potencialnega tehničnega mandatarja: »Če bi bil Jože P. Damijan trezen, če bi imel izostreno moralno razsojanje, bi pritiske nanj, v smeri, da naj postane tehnični mandatar, gladko odbil, rekoč: "A se vam meša?! Zdaj ni trenutek za rušenje vlade!" S svojo držo zgolj in samo potrjuje, da (sploh) ni pravi za mandatarja« Tudi 135 »intelektualcev-podpisnikov« nekakšne peticije (za sesuvanje aktualne vlade in prevzem »tehnične koalicije KUL«) sem okrcal: »Me prav zanima, če je kdo (o levih) uglednežev premogel toliko moralne razsodnosti, da je zavrnil podpis te peticije.« Tudi nepripravljenost Gantarjevega ministrstva z drugi val sem okrcal – zdravstveni sitem se mu t. r. razpada: »Tole je Gantarjeva zdravstvena bilanca, on se je pa pol leta ukvarjal z A. Pivec in DESUSom. Halo!?« Moralna nerazsodnost žensk, me seveda tudi jezi: »Peščico žensk, ki imajo ustrezen intelektualni potencial, določene znanja in hkrati štekajo psihoanalizo, sem do nedavnega jemal resno in jih spoštoval. V korona-krizi pa so me močno razočarale. Na piedestalu intelektualk, ki so me razočarale sta Vesna V. Godina in Mila Alečković; slednja je iz Srbije.« Posredno sem kritiziral tudi vlado: »Bojim se, da prihajajo časi, ko medicinski vidiki aktualne COVID19-krize ne more (ne sme) biti več ekskluzivni vidik, ki diktira vladne ukrepe. Par stvari bo treba dati na vago. Preveč norcev (in "Google-DRjev") imamo v SLO, zato z medicinskimi ukrepi ne moremo več zajeziti krize.« Kritičen sem bil tudi do sebe – oz. sam sebi sem se čudil, da znam biti včasih tudi tiho: »Mislil sem, da se vselej delam apriorno pametnega in govorim tudi takrat, ko bi moral molčati (in poslušati Wittgensteina). Sedaj pa vidim, da v resnici znam biti preudarno tiho in predvsem poslušati tiste, ki več vedo (o COVID19) kot jaz. Doslej sem mislil, da te kvalitete nimam.« Studio City me s svojo protivladno držo ne preseneča več. Zato: »Medicinec Matjaž Figel (včeraj v Studio City) ni ravno v ponos medicinski stroki; je pa zakoračil na področje sociologije & psihologije (& filozofije) za kar pa ni ravno strokovnjak. Je pa res, da je COVID prerasel iz medicinskega v sociološko-psihološki (in filozofski) problem.«

Tue, 6. Oct 2020 at 08:58

752 ogledov

Psihoanalitični vidiki psihičnega funkcioniranja športnikov - 3. del
Tule je še 3. (zadnji del) moje “kvantne (karakterološke) teorije” oz. psihoanalitične intervencije v razumevanje psihične priprave športnikov, ki jo je malce težko štekati. Predavanje za Smučarsko zvezo Slovenije (za trenerje), se je odvilo 10. septembra v hotelu Bernardin v Portorožu. V uvodu naj obnovim bistvo: Freuda je v svoji psihoanalizo že leta 1908 v spisu »Karakter in analni erotizem«, vpeljal t. i. analni karakter in tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Svojo karakterologijo je Freud nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«, kjer je izluščil tri značajske tipe oz. nekakšne »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«,[*] 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«. Z vidika psihične priprave športnikov so vsi trije tipi (»deformacije«) še kako pomembni. [*] O "izjemah" sem govoril v včerajšnjem Faktorju (Roglič & Pogačar & Tour de France): https://www.youtube.com/watch?v=pTo1sfdsbpA V tem zadnjem nadaljevanju tega podlistka naj še dodam, da poleg tega, da nek športnik lahko nezavedno kaznuje sebe z neuspehom, lahko z neuspehom kaznuje tudi koga drugega – npr. očeta, ali slabega trenerja, do katerega čuti neko (veliko) zamero. Mogoča pa je tudi opcija »kaznovati nekoga z uspehom«.[1] Navadno so starši tisti, ki svojemu otroku – kot športniku/športnici – nehotno nabijajo neko krivdo, ki jo športnik v sebi, v svoji psihični realnosti (kot vsiljeni samoočitek), stopnjuje do enormnih razsežnosti.[2] Za sklep naj še dodam, da je zakonitosti, ki jih postulira psihoanaliza (ne pa tudi klasična psihologija športa) v kontekstu razumevanja psihičnega funkcioniranja športnikov še kar nekaj.[3]*  Npr.: (1.) Vedeti je treba, da je sestavljanje individualne ekipe zapletena »znanost«, v kateri bi morala imeti psihoanaliza glavno besedo. Individualna ekipa je v bistvu simbolna simulacija družine, v kateri mora biti nekdo (simbolni) oče, nekdo (morda) mama, nekdo (morda) sestra ali/in/oz. brat – tu so še (morda) stari starši, strici, tete … (2.) Kronični konflikti med športnico in trenerjem so lahko posledica medsebojnih (kontra)transfernih razmerij – eden v tandemu, ali pa kar oba, se sama pri/v sebi borita, da si en drugega ne bi (za)želela na seksualen način. Kronični prepiri so torej lahko posledica nezavednega boja proti pohoti. (3.) Razvajene otroke, ki v svojem otroštvu niso imeli posebnih problemov, boste težko privadili/(na)trenirali slalom – kot simbolno »ovinkarjenje med problemi« (razvajenci se bodo boljše znašli v hitrih disciplinah – smukaška hitrost je simbol nebrzdanega uživanja, lahko pa tudi neke potlačene frustracije). (4.) Dekle, ki je zraslo v klasični/tradicionalni (harmonični) družini (z obema staršema – dominantnim očetom in feminilno mamo), boste težko pripeljali v svetovni vrh. Zakonitosti vstopa v vrhunski šport so med spoloma radikalno različni (zaradi narave ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa). Preveč normalna dekleta – v smislu klasične feminilnosti – težko uspejo v vrhunskem (faličnem) športu (če pa že, pa uspejo zaradi močnega transferja s trenerjem). Če ne prej, se »normalnim« dekletom navadno v športni karieri zalomi  pri vstopu v seksualno kariero. (5.) Specifični (»nerazumni«) karierni zastoji so lahko posledica nekaterih »težkih« dogodkov iz otroštva oz. zgodnje mladosti – v smislu, da se v športni karieri zgodijo (nenačrtovani, spontani) »sprožilci«, ki aktivirajo »prve dogodke« (iz otroštva/mladosti); tovrstne karierne zastoje je v resnici treba (s)terapirati na klasičen (vendar pospešen) psihoterapevtski način (česar klasični športni psihologi načeloma ne znajo). (6.) Športnikove (in športničine) sanje »se splača« redno spremljati, jih analizirati/interpretirati (tudi tiste, najbolj absurdne, četudi so seksualne) – zato, da vemo, kako se »obnaša« njihovo nezavedno.* (7.) Trenerjevo ljubosumje – še posebno, če dela s športnico – je treba imeti (nekako) »pod kontrolo«.* (8.) Včasih, če se naskakuje svetovni vrh in če je psihična situacija zapletena (beri: »če situacija terja«) – je treba imeti vpogled v športnikovo/športničino (intimno) čustvovanje (ljubezensko življenje) in seksualno življenje in celo njegove/njene seksualne fantazije (beri: vedeti je npr. treba, ali si daje športnica, ko se samozadovoljuje, v fantazijo trenerja).* (9.) Včasih, ko se ne ve več, kako naprej, ko so bili izrabljeni že vsi aduti, se lahko poskuša vplivati na športnika/športnico (na nezavedno) z nekim šokom, ki lahko podre (aktualne) libidinalne/energetske investicije, ki napajajo konstrukt nezavednega spotikanja pri prodiranju v svetovni vrh.[4] (10.) Placebo trikov, ki lahko zaznamujejo verjetje (v smislu prodora v svetovni vrh), je v športu malo morje.[5] Nezanemarljiv pa ni niti nocebo efekt, ki lahko športnika (ekipo) spotika – morda zgolj nezavedno – pri prodoru v svetovni vrh. (11.) Tale nezavedna fantazma, ki ima identifikacijsko obeležje, je za športnika izjemno zagatna: »Bodi luzer, tak kot oče – takega te ljubim!«  Tudi očetova ponotranjena fantazma: »Ljuba hčerka, bodi moj sin – nosi mi medalje!« je za hčerko/športnico lahko zelo nadležna. PS: Video oz. pripravo na omenjeno portoroško predavanje lahko poslušate ne dveh linkih: https://www.youtube.com/watch?v=SiRI-LUsMis&t=332s - 1. del in https://www.youtube.com/watch?v=2j9looLiUDY&t=215s - 2. del [1] V svoji karieri športnega psihologa (mentalista) sem imel priložnost sprovocirati športnico, ki se je sredi sezone, v kateri je naskakovala svetovni vrh, zgodila športničini zaljubljenost – moja provokacija pa se je glasila: »Slaba si zato, ker si zaljubljena; in dokaži mi – če moreš - da se motim! Zavezi mi gobec!« In športnica mi je – zato, ker sem jo suvereno užalil v kontekstu, ki najbolj (libidinalno) boli – na sadističen način – torej z uspehom – dokazala, da se motim. Za kazen je bila na tekmi odlična (in sadistično uživala, ker/ko mi je »zavezala gobec«). Ali pa: izjemen (ekstremni) športnik je očeta kaznoval (za nazaj) s svojimi športnimi uspehi zato, ker je oče v njegovi mladosti glorificiral samo njegovega brata (dvojčka), njega pa zapostavljal … [2] Starša – oče na svoj način, mama pa na svoj način – sta lahko tista, ki neki športnici (ki bi že zdavnaj morala priti v svetovni vrh) nabijata krivdo zaradi premočne transferne/čustvene povezave s trenerjem (za aluzijo na seksualni odnos). Športnica pa se potem zaradi njiju – ali pa enega izmed njiju – samokaznuje s slabimi tekmovalnimi rezultati. Ali pa se športnik/športnica kaznuje z neuspehom, ker so njegovi sorojenci – bratje ali sestre – tako ali drugače zapostavljeni. [3]* Psihoanalitično videnje oz. »bdenje« – nekakšno supervizijo – nad športnikom/športnico, trenerjem oz. celim strokovnim štabom lahko »izvaja« le izurjeni psihoanalitik – nekdo, ki se spozna na nezavedno, na psihoanalizo. [4] Včasih se zgodi, da športnik doseže vrhunski rezultat (šele) potem, ko se mu je v življenju zgodil nek šok (nesreča, smrt, neka prizadetost, ki ga čustveno preokupira). Ta šok mu pokuri velik del libidinalne energije, ki napaja določene nezavedne konstrukte, ki sicer spotikajo športnika na poti doseganja vrhunskega rezultata, za katerega je sicer po športni logiki sposoben. [5] Menjava (proizvajalca) smuči je le eden od placebo trikov, ki lahko pri določenem smučarju učinkuje kot »mana« (znana iz antropologije – v smislu »mašila v manku smisla«) in povzroči prehod v (dokončno) zmagovalno mentaliteto.

Wed, 30. Sep 2020 at 10:29

1181 ogledov

Zdrs psihiatrinje dr. Biserke Ilin
Morda ravno zato, ker pišem kritiko psihiatrije – pa tudi zato, ker sem teoretsko elaboriral znamenito teorijo zarote – na tem mestu podajam svoje videnje (do vlade »sovražnega«/kritičnega) zapisa psihiatrinje dr. Biserke Ilin, do katerega se bi morala opredeliti slovenska psihiatrija, tudi tista, ki domuje na Medicinski fakulteti. (MOJE REPLIKE/KOMENTARJI SO PISANI Z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI.) Na kratko bi se predstavila. Sem Biserka Ilin dr. med. spec. psihiatrije, pedopsihiatrije in psihoterapije (pred specializacijo sem sedem let delala tudi v somatski medicini na terenu, v Lendavi, v splošni praksi in urgenci-dežurstvo). Zaradi tega spremljam tudi strokovno dogajanje na posameznih področjih somatske medicine. Kot zdravnica (s skoraj 40 letno "kilometrino" v medicini), bi rada opozorila na en odlok vlade, ki je zelo sporen. (NIHČE JE NI NAPROSIL, DA PODA MNENJE, SE JE PA »VEN VRGLA« NA OČITNO POBUDO SVOJEGA NEZAVEDNEGA, NEČESA POTLAČENEGA/IZRINJENEGA) Menim, da gre za hudo zlorabo in klasično podreditev stroke s strani politike. Namreč vlada je pred kratkim, z odlokom, uvrstila Covid19 v skupino najbolj nevarnih nalezljivih bolezni, kot so kuga, ter skupino hemoragičnih mrzlic (sem sodijo tudi ebola, rumena mrzlica....), s stopnjo smrtnosti med 45% do 100% (podatke lahko preverite na spletne strani NIJZa). (ILINOVA SE NE ZAVEDA DOVOLJ, DA JE RAVNO MEDICINSKA STROKA POLITIKI PREDLAGALA TA ZAKAON IN TUDI MNOGE DOSEDANJE UKREPE. NAŠA VLADA SE TUDI KOZULTIRA S TUJIMI VLADAMI, POSREDNO PA TUDI TUJIMI STROKOVNIMI/MEDICINSKIMI SLUŽBAMI – TUJIMI »NIJZami«). Za to skupino nalezljivih bolezni, s posebnim statusom zaradi izjemno visoke smrtnosti, je tudi prej bilo dopuščeno poseganje v temeljne pravice ljudi (v osebno svobodo posameznika, da lahko odloča o svojem telesu oziroma posegih vanj, se je v tem primeru lahko podredila interesom večine – TO JE KLASIČNA IDEJA/ALUZIJA TEORIJE ZAROTE, ČESAR ILINOVA SEVEDA NE BO OPAZILA, KER JE NEZAVEDNO MOTIVIRANA, DA SPOTIKA AKTUALNO VLADO – EVIDENTNA JE TUDI LATENTNA ALERGIJA NA JANŠO). Dejstvo je, da je stopnja smrtnosti pri Covidu19 nekaj sto krat manjša od katerekoli bolezni iz te skupine tako, da za uvrstitev v to skupino ni prav nobene strokovne podlage, ima pa ta odlok vlade lahko hude posledice za vse nas. Namreč na podlagi tega odloka, ob proglasitvi epidemije Covida19, bo vlada imela pravico odrediti tudi obvezno ali celo prisilno cepljenje ali zdravljenje. Covid19 po strokovnih argumentih (na katerih temelji opredelitev te skupine nalezljivih bolezni z posebnim statusom), nikakor ne sodi v to skupino bolezni, ki bi do takšne stopnje ogrožalo preživetje populacije, da bi tako grob poseg v temeljne pravice bil utemeljen. Ta odlok vlade je že objavljen v uradnem listu (3.9.2020) in veljaven. Menim, da je umik tega odloka NUJEN, če ne želimo dopustiti popolno kontrolo in represijo nad nami brez zares tehtnih argumentov. Imam občutek, da poslanci (ki bodo v kratkem glasovali o Zakonu o Nalezljivih Boleznih-ZNB) tako kot tudi širša javnost niso bili informirani o posledicah tega odloka oz. možnostih zlorabe in resnosti teh. O uvrstitvi neke bolezni v skupino najbolj ogrožojočih nalezljivih bolezni ne sme odločati politika na podlagi lastnih interesov, temveč zaradi resnosti posledic, to lahko stori le širši krog strokovnjakov na podlagi argumentov, po zelo tehtnem premisleku, kar se seveda v tem primeru ni zgodilo. O tem nismo bili informirani niti zdravniki. Minister Gantar nas je z enim kratkim stavkom na poročilih postavil pred gotova dejstva, brez pojasnila (za te, ki ne vedo zakaj pravzaprav gre pri tem) kakšne hude posledice za nas skriva ta politično podstavljena past. Ta odlok vlade skupaj z morebitnim izglasovanjem zakona o nalezljivih boleznih konec meseca, na podlagi prav te uvrstitve, takoj odpre poti možne zlorabe v smislu popolne kontrole nad našimi življenjem, telesom, zasebnostjo in premoženjem. Največ škode (tudi nepopravljive), se nam lahko zgodi prav na področju zdravja. Namreč cepiva proti Covidu temeljijo na povsem drugačnih konceptih kot "stari" tip cepiva. TEGA ONA NE MORE VEDETI! Sicer nisem proti cepljenju, razen s cepivi, ki so registrirana po hitrem postopku, brez nujnega kliničnega testiranja in preverjanja tudi dolgoročnih stranskih učinkov, ki trajajo vsaj 5-6 let. NAM TEČE VODA V GRLO »TUKAJ IN SEDAJ«, NE PA ČEZ 5-6 LET!!! Noben od cepiv za Covid19 ne bo prestal tovrstnih varnostnih preverb, ker bodo po odobritvi WHO registrirana po skrajšanem postopku. (»WHO« JE VENDARLE RESNA MEDNARODNA ORGANIZACIJA – KDO PA JE BISERKA ILIN?!?!?!) Z tem odlokom, je vlada zagotovila sebi prosto pot do možnosti uvedbe obveznega ali celo prisilnega cepljenja tudi v primeru epidemije Covida19. (VLADA JE SEBI »ZAGOTOVILA PROSTO POT«?!?! VLADA MORA NA POBUDO RAZBISTRENE IN TREZNE MEDICINSKE STROKE UKRAPATI TAKO, DA ZAŠČITI NAROD PRED »COVID19«!) Z tem bi dal legitimnost farmacevtski industriji za največji biološki eksperiment na ljudeh pri nas z nepredvidljivimi posledicami, kar je z Ženevsko konvencijo prepovedano. TO JE TIPIČNO PODLEGANE IDEJI/ALUZIJI OZ. TEORIJI ZAROTE. Ni narobe to, da bi cepiva bila dostopna vsem, ki se želijo prostovoljno cepiti, ob opozorilu o morebitnih tveganjih, vendar NIKAKOR ne sme to biti obvezno. (TA POMISLEK JE SICER LEGITIMEN, VENDAR JE DIKCIJA »OBVEZNOSTI« VERJETNO NUJNA ZATO, KER SE BO V VSESPLOŠNI »PROTICEPILSKI PSIHOZI« UPRLO CEPLJENJU POREVELIKO ŠTEVILO LJUDI, KAR BI LAHKO KLJUB VSEMU ZLOMILO ZDRAVSTVENI SISTEM, ČE PRIDE DO MNOŽIČNIH OKUŽB.) Alarmantno je tudi dejstvo, da proizvajalci cepiv sami ne nosijo nobene niti kazenske, niti odškodninske odgovornosti za trajno škodo za zdravje ljudi, ali smrt, ki jo bodo morebiti njihova cepiva povzročila. (TEGA NEGATIVNEGA UČINKA CEPLJENJA SE VENDARLE NE DA DOKAZATI – ZARADI ČESAR SE JE NA CEPLJENJE NALEPILA IDEJA/TEORIJA ZAROTE.) Zaradi tega menim, da je umik tega vladnega odloka NUJEN. (KDO JE V RESNICI BISERKA LILIN, DA BI SPLOH KAJ »MENILA«?!?! ENA RANJENA PSIHIATRINJA, KI SI – PO DIKTATU SVOJEGA NEZAVEDNEGA – DOMIŠLJA, DA »BOGA ZA JAJCA DRŽI«! PSIHIATRIČNA STROKA – TUDI ODDELEK ZA PSIHIATRIJO NA MEDICINSKI FAKULTETI – BI SE MORALA DO TEGA KRITIČNEGA ZAPISA SVOJE KOLEGICE (KRITIČNO) OPREDELITI.) Ni zanemarljivo niti dejstvo, da vlada "gibanje" oz. stanje epidemije določa na podlagi precej nezanesljivih PCR testov, ki dejansko sploh niso namenjeni in niti klinično testirani za tovrstno uporabo. Na ta način je možna poljubna inerpretacija nujnosti represivnih ukrepov. Ne zanikam obstoj bolezni, niti potencialne nevarnosti, ki jih z zapleti povzroči (predvsem pri ranljivih skupinah), vendar se strinjam z tem, kar je že marca povedal dr. Eržen (takratni direktor NIJZ-a) da so nekateri vladni ukrepi nepotrebni, pretirani in ne služijo namenu varovanja zdravja. Kot vemo je zaradi te izjave bil v roku 48 ur odstavljen le za to, ker je korektno zagovarjal stroko (epidemiologijo). To kar se v zvezi z tem dogaja me zelo skrbi. Veliko kolegov se strinja z zgoraj napisanim vendar o tem ne upajo spregovoriti zaradi pritiskov in diskreditacij." OSEBNO SE MI ZDI, NISEM PA RAVNO PRAPRIČAN, DA IZ PSIHIATRINJE DR. BISERKE ILIN – »VOVODINSKE MAĐARKE« –, PO MOJEM VIDENJU, VEJE PREDVSEM (NEZAVEDEN/IZRINJEN/POTLAČEN IN NEZREL) BES DO AKTUALNE (DESNOSREDINSKE) VLADE OZ. JANEZA JANŠE (KI IMA – VSAJ STEREOTIP JE TAKŠEN – NACIONALISTIČNI PRIDIH).

Mon, 28. Sep 2020 at 10:06

865 ogledov

Psihoanalitični vidiki psihičnega funkcioniranja športnikov - 2. del
Vem, da tole moje “kvantno teoretiziranje” ne boste štekali, a vendarle. (Predavanje za Smučarsko zvezo Slovenije (za trenerje), se je odvilo 10. septembra v hotelu Bernardin v Portorožu). Freudova karakterologija se začne leta 1908 s spisom »Karakter in analni erotizem«, kjer Freud predstavi t. i. analni karakter. Ob konceptu nevroze je Freud vpeljal tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Freud je svojo karakterologijo nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«. Freud je izluščil tri značajske tipe oz. »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«, 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«.[*] Z vidika psihične priprave športnikov so vsi trije tipi (»deformacije«) še kako pomembni. [*] Zanimivo, da je pri nas to Freudovo delo izšlo v knjigi »Spisi iz umetnosti«, saj Freud vpelje Shakespeara in njegova junaka Richarda III. in lady Macbath. »Izjeme« so v kontekstu psihične priprave športnikov pomembne zato, ker je Freud izpostavljal tipe ljudi, ki si zracionalizirajo, torej prikrojijo gledanje na svojo športno kariero – v smislu, da jim določen uspeh pripada iz principa, ker so bili izvorno prikrajšani za nekaj, kar jim je oteževalo življenje. Takšni tipi ljudi lahko uspejo v karieri – tudi športni – ravno zaradi svojega izvornega hendikepa. V športu tako pogosto uspejo reveži, s svojimi življenjskimi kalvarijami – npr. brazilski nogometaši iz favel – ki si v svoji psihični realnosti domišljajo, da jim uspeh iz principa pripada, zato so tudi neverjetno motivirani pri svojih treningih in razvoju svojega talenta in potencialov. Freud se pri argumentiranju sicer opre na Shakespeara in lik Richarda (III.): »Narava mi je storila hudo krivico, ko mi je odrekla lepo postavo, ki mami ljubezen. Zato mi življenje dolguje odškodnino, in vzel si jo bom sam. Imam pravico biti izjema in zanemariti pomisleke, ob katerih se ustavljajo drugi. Smem delati krivico, ker se je meni samemu zgodila krivca …/…/… Vsi verjamemo, da imamo dober razlog, kadar zaradi svoje prirojene in infantilne prikrajšanosti kuhamo jezo na naravo in usodo; vsi zahtevamo odškodnino za zgodnje poškodbe svojega narcizma, svojega samoljubja …/…/… Zakaj smo se rodili v meščanski izbi, namesto v kraljevem gradu? Prav tako dobro bi se znašli, če bi bili lepi in imenitni, kakor vsi ti, ki jim moramo biti zdaj nevoščljivi.«[1] »Propadli zaradi uspeha« so v športu tisti, ki se jim je t. r. »čez noč« – morda že v mladinskih kategorijah – zgodil uspeh in slava, potem pa se jim je v nadaljnji športni karieri zalomilo. Freud omenja paciente, ki zbolijo zaradi frustrirajočega »odrekanja« – govorimo o odrekanju zadovoljitvi libidinalnih želja (odreka pa se lahko drugim ali pa sebi). Iz klinične/psihoterapevtske prakse vemo, da se ljudem v smislu porušitve mentalnega/psihičnega  zdravja oz. trdnosti zalomi ravno v času, ko v nečem uspe(va)jo, torej ko se jim začnejo izpolnjevati globoko zasidrane dolgoletne življenjske želje. Navzven je videti, da »ne prenesejo sreče«, kot se je izrazil Freud, in izpostavil, da sta pri takih ljudeh uspeh in psihično porušenje vzročno povezana. »Izpolnitev želje je iztočnica za bolezen, ki uniči ves užitek,« je utemeljeval Freud. Drugače rečeno: Izpolnitev želje v obliki nekega življenjskega uspeha pomeni sprožilec oz. aktivator (po)rušitve psihične trdnosti. Freud ubere tudi dikcijo, da »ljudje zbolijo zaradi uspeha«, in kot paradigmatski zgled izbere Shakespearovo »lady Macbeth«. Na področju športa bi to pomenilo, da se nekateri športniki na višku karieri t. r. iz neznanega razloga (spontano, »slučajno«) poškodujejo ali pa zapadejo v nedefinirano krizo, ki je lahko laično prepoznana kot »izguba (športne) forme«, ki ima pogosto povsem samokaznovalno (nezavedno) ozadje. Freud v nezavednem ozadju teoretsko oz. vzročno izpostavlja ravno delovanje (močnega) Nadjaza. »Moč vesti«, kot se je izrazil Freud, lahko dejansko samokaznovalno spotakne običajnega človeka (ki ima pestro nezavedno dejavnost), in seveda tudi športnika. Nezavedna krivda je zahrbtna in nadležna konstrukcija, ki je doslej sesula že marsikatero športno in tudi umetniško kariero. Namreč: nezavedna krivda »jemlje pravico do užitka,« kot se je izrazil Freud. Uspeti v karieri, življenju – tudi v obliki športnega uspeha – pa je eden od najpomembnejših identitetnih užitkov, ki so v jedru vezani na Ojdipov kompleks (in/oz. na status »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ima privilegij v objektu želje«). Ko športnik zapade v kronično slabo športno formo – ali ko ga pestijo kronične (nedefinirane) poškodbe – se v resnici samokaznovalno odpove sreči, uživanju. Sprožilec samokaznovalne odpovedi sreči pa je lahko ravno (prvi oz. obetajoč se) tekmovalni uspeh. Nezavedna jedra, ki so v takšni samokaznovalni paradigmi ključna, pa so lahko različno – bodisi povsem infantilna, ali pa se morda napajajo celo iz poprejšnje športne kariere, ki botruje samokaznovalnemu samoočitku – v smislu: »Ne zaslužim si tega uspeha!« Samokaznovalnost se lahko pri določenih športnicah napaja tudi iz intenzivnih transfernih razmerij s trenerjem – v smislu, da se športnica samokaznovalno obnaša z odtegnitvijo užitka ob športnem uspehu zato, ker jo peče vest, ker je v prevelikem čustvenem odnosu s svojim trenerjem, ki ima za nameček še incestuozno valenco (trener je namreč simbol očeta – in oživitev ojdipalne paradigme je neizbežna). Pobudnik imperativa: »Ne uživaj (preveč)!« je Nadjaz. In Nadjaz – kot opozicija Onemu – je tudi tisti, ki lahko apriorno sesuje uspeh oz. zmagovalnost, če se le ta zgodi, in to v obliki pojava (nedefinirane, »nelogične«, atipične) poškodbe ali pa (»nelogične«, nepričakovane, nerazumljene) krize v športni formi – kot inverzne oblike uživanja. Močan, asketski Nadjaz lahko preprečuje uspeh in vrhunske rezultate v športu (ki so v domeni Onega). Fatalnosti ojdipalnih vplivov na številne segmente človekove duševnosti ne smemo nikoli dajati pod vprašaj.[2] »Storilci iz slabe vesti« Se kaznujejo z nekim zdrsom, »pizdarijo« – zato, da bi lahko imeli slabo vest, ker so v preteklosti zagrešili nek greh, ki je ostal nekaznovan. Zaradi vloge vesti/Nadjaza so si ta(k) greh nekako – v vsakem primeru tudi nezavedno – očitali. Njihova fantazma se glasi nekako takole: »Rabim kazen za nazaj – ker si jo zaslužim.« Kaznovanje se v bistvu zgodi zaradi (parcialnega nezavednega) duševnega olajšanja. Slaba vest se ima potem – torej naknadno in vnazajsko (retroaktivno, za nazaj delujoče) – vsaj na (ne)kaj opreti, obesiti. Torej: slaba vest je obstajala že pred dejanjem. Drugače povedano: »slabo« dejanje se je lahko zgodilo – moralo se je zgoditi – zato, da je slaba vest lahko pekla. »Slabo« dejanje – sebi škodoželjno dejanje – se je (lahko) zgodilo zato, da bi slaba vest lahko pekla – v smisli nezavedne fantazme: »Slabo vest že imam (od prej), rabim samo še dejanje, da se lahko (upravičeno) sekiram – se (samo)kaznujem. Oz.: »Kriv(a) sem – in to si nezavedno očitam – zdaj rabim samo še poškodbo ali pa slabo formo, da oddelamo 'pokoro'.«[3] [1] Prepričan sem, da se tudi v alpskem smučanju najdejo izjemni talenti, ki svojo telentiranost kompenzacijsko gradijo ravno na družinskem finančnem hendikepu – kar pomeni, da so talentirani iz principa – natančno zato, ker njihovi starši ne morejo finančno slediti zahtevam, ki jih terja njihov šport in kateremu sledijo otroci/smučarji bogatih staršev. [2] Drugi tip (»Propadli zaradi uspeha«) se pogosto malce prekrivajo s tretjim tipom (»Storilci iz slabe vesti«). Namreč: ko se nekomu zgodi uspeh, ki si ga (kot takega) očitajo, češ, da si ga ne zaslužijo, se posledično kaznujejo, ker imajo slabo vest. Uspeh jim predstavlja sprožilec samokaznovalnega obnašanja, ki je seveda nezavedno.  [3] Nekoč se je zatekel k meni po pomoč vrhunski športnik, ki je – potem, ko je krojil svetovni vrh – izjemno padel v formi (tudi poškodbe so ga pestile). Skozi pogovor sem spoznal, da je takoj po vseh uspehih, zagrešil nekaj nedopustnega. Moj nasvet je šel v smer, naj popravi krivice, ki jih je zagrešil določenim ljudem – in ko se bo opral krivde, se mu bo forma dvignila in tudi poškodb bo imel manj oz. bodo izzvenele. In … – moja prerokba se je uresničila: forma se je dvignila, poškodb ni bilo več – ampak šele potem, ko so se krivce, ki jih je športnik zagrešil, poravnale.
Teme
Volitve 2014 državnozborske volitve MANIPULACIJA miro cerar

Zadnji komentarji

naravno zdravje :

4.10.2020 18:09

Dr Ihan, Vaš način, s katerim odgovarjate na vprašanja vašim medicinskim kolegom, je zelo ponižujoč in nesramen in kaže na vašo veliko narcisoidnost ter namišljeno superiornost. Če bi bili velik človek, bi mirno argumentirali in prijazno obrazložili ter bili veseli, da so se kolegi obrnili na vas. Pa niste! Zame niste verodostojen človek, v medijih ne izpostavite tistega, kar bi morali. Pozitivni izvid PCR testa ne dokazuje, da je ta oseba bolna in/ali kužna, to ve vsak študent 3 letnika medicine – ocena bolezni ali kužnosti vedno temelji na poznavanju poteka bolezni in kombinaciji anamneze, klinične slike in preiskav, mikrobioloških in drugih. Nisem še slišal, da bi kdo od pristojnih strokovnjakov za covid- 19 trdil drugače – kolega postavlja lažne dileme in se spopada z njimi po načelu napadanja slamnatega moža. Vi in vaši kolegi v javnosti NIKOLI NE poudarjate, da PCR test NE dokazuje, da je oseba bolna. Ko ljudje slišijo za neke grozne številke pozitivnih testov, ki se dnevno stopnjujejo, si predstavljajo ljudi, ki že skoraj umirajo. Tako te vaše številke predstavlja stroka in mediji. Nikoli tudi ne govorite o napačno pozitivnih testih. Pa menda niso zanemarljivi, a ne? Vaši nemški kolegi so naredili študije na primer dr. Hendrik Streek, vodja inštituta za virologijo v Bonnu- Heinsberg študija, ki je bila takrat ena izmed prvih. Po njegovih ocenah spada corona v območje srednje težke gripe. Tudi dr. Ionnidis je prišel do podobnega zaključka. Glede obdukcij pa sledeče. Ko nastopi epidemija- to ve vsak študent prvega letnika, bi se moralo: 1. narediti reprezentativno testiranje v širino 2. narediti čim več obdukcij Na tej podlagi se lahko določi nevarnost virusa, kajne? In s tem se določijo ukrepi. Kaj od tega se naredilo pri nas? 7 obdukcij? V začetku se je testiralo samo tiste, ki so že imeli močne simptome. Seveda je bilo razmerje kazalo na visoko procentualnost smrtnosti. Kaj se je naredilo v Nemčiji? RKI je strogo odsvetovala obdukcije. Zakaj že? Dr. Klaus Püschel iz Hamburga pa jih je na lastno pest izvajal. Ali ste prebrali njegovo študijo? Njegova izjava konec aprila je bila, da so VSI tisti, ki jih je obduciral, umrli s Covidom-19. Vsi so so imeli pridružene bolezni in žal so jim bili že tako šteti dnevi. Ali še bolj podrobno: v marcu in aprilu je obduciral 100 oseb, vsi so bili stari v povprečju 80 let. Vsi so imeli najmanj eno, večinoma pa več bolezni. Kaj se greste dr. Ihan? Financiranje za vaše raziskave? Najden komentar na FB 4.10. 2020

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Upravljanje z ovcami = politični marketing - ali: post festum o volitvah v DZ (1. del)