Metapsihonogometologija – I. del
Roman Vodeb

Petek, 27. junij 2014 ob 16:28

Odpri galerijo

»Jasno, da je Vodeb aktualen v času 'nogometne braziljade' in tudi časov, ko bi lahko o fenomenu Janševih (desnih) ovčice lahko kaj pametnega, teoretskega povedal. A če mu mi, odmevni (nacionalni) mediji, damo besedo, se bo njegova kredibilnost, vezana na razmerje med spoloma in feminizem, dvignila, in to za nazaj. To pa bi bila smrt za profeministične derivate levice. Ne smemo pozabiti, da je skupni imenovalec slovenske levice tudi liberalnost koncepta družine, torej da levica podpira enostarševske – Vodeb bi rekel razdrte – družine, in da za Vodeba gejevske/lezbične družin niso družine, torej da se geji/lezbijke ne morajo poročat ...«

To je pomislek, ki se misli in odmeva v glavah domala vseh urednikov v večjih medijskih hišah, ki so (v teh »antijanševskih« časih) obrnjene precej v leve. Dobro uveljavljena formula, kako premagati pametne in razumne ljudi, ki lahko drastično vplivajo na javno mnenje, je, da se ljudi ne pusti v eter, v medije. Dobro se namreč ve, če se kakšnemu pametnemu/razumnemu človeku da beseda, v trenutku deklasira vse svoje nasprotnike – beri: požre jih s kostmi vred. Zato se ljudem, ala Vodeb, ne sme dati javna beseda. Javno soočenje moje malenkosti z vsemi eminentnimi feministkami in (levimi) feministi lahko pomeni konec feminizma in smrten udarec za (anarholiberalno) levico.

Tokrat ne bom govoril/pisal o politiki, niti o feminizmu, pač pa o športu, natančneje o nogometu. Resnici v čast in spoznanju na ljubo, moram vsake štiri oz. vsaki dve leti obuditi teorije, ki sem jih zakoličil v metapsihošportološkem polju/koridorju pred kakšnimi dvajsetimi leti. Moj takratni epistemološki prelom oz. psihoanalitično intervencijo v razumevanje/interpretacijo športa sem zastavil ravno s teorijo žogarskega/nogometnega gola.

Ko me je pred kratkim – torej še v času brazilskih predtekmovanj – poklical nek naiven novinar iz glavnega slovenskega medija, torej iz RTVSLO, s prošnjo, če/da bi bil gost v neki nogometni oddaji, sem mu prijazno namignil, da naj se pred tem konzultira s svojimi šefi in odgovornimi uredniki, da ne bo »joj« (in se je). Pri mojem opozorilu ni šlo za to, da bi v oddajo, ki naj bi potekala v živo, naredil štalo, kakršno je Aščičevi naredil Troha. Šlo je in še vredno gre pač zato, da s svojo psihoanalitično/Frudovsko interpretacijo športa, predvsem žogarskega/nogometnega gola, lahko koga iz tira vržem, celo užalim. In to se mi je že zgodilo, ko sem Saši Jerkoviču in Sašu Udoviču ter Ani Tavčar Pirkovič v televizijski/nacionalni eter razlagal, da nogometni gol v resnici ni gol, pač pa simbol vagine, ter da gre pri nogometu za simbolno doseganje koitusa, torej »not dajanja« – penisa v vagino. Na vprašanje, kako je z ženskami v nogometu sem namignil, da je ravno v nogometu veliko lezbijk – in ker je bila oddaja kontaktna, je v eter poklical nek gledalec/poslušalec/moški in se hudoval, češ, da žalim ženske. Tudi Udovič je »modroval«, da nikoli ni pomislil na vagino, ko je zabijal gole. Dotični novinar me je potem/naknadno poklical in mi priznal, da imam prav: odgovorni ljudje, morda zgolj/samo (pro)feministične ženske, ki jih na RTV SLO kjar mrgoli, ne želijo videti/slišati kot sogovornika v kakšni nogometni (ali kakršnikoli drugi) oddaji.

Moja oz. psihoanalitična/freudovska interpretacija športa ima predznak »meta«. Freudov(sk)i metapsihološki spisi so resnično šokantni/provokativni in težki, pogosto povsem nerazumljeni, ali pa vsaj nepravilno/napačno razumljeni. Moja teza, da je gol simbolni nadomestek za vagino, in da je dajanje gola simbol koitusa – ter da pri teh tezah ne gre za všečne retorične fraze – je le vrh ledene gore mojih metapsihošportoloških teorij/interpretacij. Ne da se mi več ponavljati teh tez/teorij oz. »resnic«/»spoznanj«, ki jih že ptički čivkajo. O nogometu/nogometologiji bi lahko povedal še na desetine (obrobnih) novosti, ki bi šokirale športno/nogometno/nogometološko (laično in strokovno) javnost, a se mi ne da. Silil se pač ne bom. Rekel bi, da me je imela mama (brezpogojno) rada, za očeta pa sem bil car (in sem še), zato mi ni treba na vsak način prodirati v medijski eter in »uspeti«. Lahko pa »skromno« (še enkrat) namignem, da moja psihoanalitično interpretacija športa (v resnici) predstavlja epistemološki prelom v razumevanju/interpretiranju športa. No, za nagrado to moje »veličastno poslanstvo« sem (na ISH) pred skoraj 15-imi leti dobil prepoved zagovora doktorata; v tujini se mi kaj takega verjetno/zagotovo ne bi moglo zgoditi. Toda, če nekomu slovenski (levi) anarholiberalci podtaknejo gejevskega mentorja – pionirja gejevskega aktivizma na slovenskem (Bogdana Lešnika) – se dotičnemu doktorantu (ali pa diplomantu ali magistrantu) pač zgodi klasičen sadističen linč, kot se je meni. Po skoraj 15-ih letih pa, kljub izgorelosti in otopelosti, še vedno čutim tisti epistemološki (spoznavno-teoretski) poriv, torej (starogrški) THYMOS, zaradi katerega bi rad ljudem povedal, kaj mislim, da je v zvezi z interpretacijo športa/nogometa res res, torej res spoznanje, v tihem upanju, da ljudje ponujeno teorijo/interpretacijo (hvaležno) sprejmejo, jo vsaj vzamejo kot legitimno opcijo resnice/spoznanja (o športu/nogometu).

Tole moje pisanje je tako rekoč »obdobno«. Nekaj takega – nogometno postfestumskega – spišem po vsakem vélikem nogometnem dogodku, že od leta 1998 naprej, ko sem v Sobotni prilogi časopisa Delo napisal legendarni teks »Nogomet – užitek brez viagre«. Po desetih letih (2008) pa sem Slovenijo spet – še zadnjič – »udaril« z gala intervjujem za to isto Delovo Sobotno prilogo: »Gola ni, nogomet ne obstaja«.

V času (pred)zadnjega nogometnega svetovnega prvenstva v Južnoafriški republiki pa sem s tekstom/blogom »Nogomet skozi psihoanalizo« nekako zaključil svojo teoretsko intervencijo v razumevanje nogometa. V času sedanje »brazijade« zgolj ponavljam že povedano, z nekaj dodatki. Še enkrat poudarjam, da sem se naveličal samega sebe in raznoraznih bednih komentatorjev (iz) tega ali onega studia oziroma medija – tudi tistih, ki smo jih vajeni v času vsakoletne lige prvakov. Takšnih komentarjev, kot so jih sposobni nogometni strokovnjaki – ne samo slovenski – so sposobni sproducirati povprečni mladci/laiki, ki radi igrajo nogomet ali pa (zgovorni) ljubitelji nogometa. Poudarim naj, da (vsaj) mene (v komentarji) v povezavi z nogometom zanimajo čisto druge stvari – vse so seveda povezane s psiho(analizo/logijo) in njenimi koncepti, prvenstveno z željo in užitkom ter nezavednim (ki je vselej tudi simbolno) ter verjetjem.
Pisarij oz. besedičenja/govorjenja o nogometu je v teh časih dovolj – ne samo pri nas, pač pa povsod po svetu. Pisci se že kar malce podvajajo in ponavljajo. Njihove površinske ugotovitve so sicer bolj ali manj točne. »Barcelonizacija« koncepta nogometne igre se dokončno ni obnesla – že v letošnji (evropski) ligi prvakov ne, in to je videti iz helikopterja. Dandanes je težko povedati/zapisati kaj pametnega, takšnega, kar še ni bilo že stokrat povedano/izrečno/zapisano in premleto. Človeška pamet seveda ne pozna omejitev, in če si pomagamo s psihoanalizo (kot miselnim konceptom), se marsikaj nogometnega/nogometološkega vidi v povsem drugi luči. Epohalno, a spregledano in pozabljeno misel o nogometu je leta 1926 izustila in »nezapisano zapisala«, bolje rečeno namignil Freudova učenka Helene Deutsch. Neizrečeni namig je šel v smer, da je gol simbolni nadomestek za vagino. Čisto eksplicitna pa Deutscheva v tezi, da je gol simbol vagine – kot sem dolgo mislil – vendarle ni bila.

Abraham Brill – prvi Freudov prevajalec za ameriško tržišče – je lata 1929 napisal dokaj »površen«/»površinski« športološko-psihoanalitični tekst The Way of the Fun (»Način zabave/uživanja«). Kot psihoanalitično razmišljujoč pisec, bi lahko svoj tekst zastavil bistveno bolj freudovsko/psihoanalitično. Pa vendarle lahko prav ta Brillov tekst štejemo za enega prvih pravih znanstvenih/teoretskih/športoloških tekstov o športu.

Psihoanaliza je z Deutschevo in Brillom nakazala smer, v katero bi se lahko razvijal športološki diskurz, a se ni. Rezerve so ogromne in (še) neizkoriščene. Ne gre samo za čisto teorijo, pač pa tudi za uporabnost psihoanalitičnih znanj, ki se bodo slej ko prej povezala z nevrološkimi/nevroznanstvenimi in kognitivnimi znanji. Denar je sveta vladar, in prav v športu, še posebej v nogometu, se dandanes pretaka toliko denarja/kapitala, da so bodo slej ko prej aktivirala vsa znanja, da se bodo klubi in reprezentance/nacije prebile v svetovni vrh.

V psihoanalizi je temeljna fantazma, na kateri temelji razumevanje človeške psihe: »Kako biti materi želja – in hkrati fascinirati očeta?« Fantazma je nezavedna in poganja (tudi) šport – torej tudi nogomet. Cela igra se v resnici vrti okrog te dvodomne fantazme. Kronana pa je z »golom«, ki ga mali Ojdip sicer ni dal mami (njej je »gole« zabijal ojdipski oče).

S seciranjem te fantazme nikamor ne pridemo, razen v drobovje strukture in teorije nogometa kot igre. Za igralce in vse spremljajoče podporniki je razumevanje (latenten) strukture/teorije igre povsem nepomembno. Celo več: priporočljiva je nevednost – vseh resnic o latentni strukturi/teoriji te žogarske igre, ki v svoji strukturi vsebuje paradigmo gola, se pač ne sme vedeti.

Bilo bi pa dobro/priporočljivo vedeti, katere misli mislijo igralce in kakšna je z oenergetenji – torej libidinalno ekonomijo – vseh teh misli, ki jih mislijo igralci na terenu in tudi trener (kot strateg igre nekega moštva/ekipe/reprezentance. Znamenita »kvantiteta« in »kvaliteta« misli, ki jih igralci mislijo (in med sabo »mrežijo«/»grozdijo«) pred in med samo tekmo ter tudi kaj mislijo zavestno in kaj nezavedno je ključno, da bi razumeli, zakaj nekatere ekipe/reprezentance zmagujejo in zakaj druge izgubljajo. Vsako tekmo/derbi je mogoče analizirati in razumeti ravno skozi razumevanje miselnih procesov samih igralcev in tudi trenerja, ki jim velik del misli tudi diktira/(za)ukazuje. Celotna psihična priprava športnikov, torej tudi ekip, je odvisna od tega kako in na kakšen način športniki mislijo svoje zavestne (manifestne) misli in seveda koliko so vse te misli (libidinalno) investirane/oenergetene. Še najmanj pomembni so miselni procesi vratarja – predvsem zato, kar on – banalno rečeno – »brani kakor pač brani«. Veliko bolj pomembne so misli, ki jih mislijo obrambni igralci oz. igralci, ki so skozi igro/branjenje vpeti/aktivirani v fazi branjenja – v mislih imamo vse, oba centralna branilca, oba bočna branilca in (vse) veziste. Prav tako pomembni so miselni procesi (in spremljajoča libidinalna ekonomija), ki jih vsi omenjeni igralci mislijo (in povezujejo/usklajujejo oz. »grozidjo«/»mrežijo« med seboj) v prehodu v kontinuiran napad ali pa tudi protinapad. V samem napadu (in protinapadu) so izjemno pomembne tudi misli – zavestne in nezavedne (in spremljajoča libidinalna ekonomija) – ki jih mislijo (klasični) napadalci. Potem pa so tu še misli, ki jih mislijo igralci nasprotnega moštva. Tudi te je treba razumeti, jih vzporejano vtkati v korpus razumevanja nekega dogajanja na nogometnem igrišču.

Na tem mestu seveda ne bomo navajali misli, ki jih igralci lahko oz. morajo misliti, ko se naprezajo za zmago oz. se otepajo poraza in kakšna spremljajoča libidinalna ekonomija je vezana na te misli. Rečemo pa lahko, da le nekateri/dobri trenerji (zgolj) intuitivno poznajo to tematiko – torej, le redki trenerji vedo, kako vplivati na misli igralcev in kako ter v katero smer jim morajo »(o)prati možgane/misli«. Večina dobrih/uspešnih trenerjev pozitivno/pravilno/ustrezno vpliva/učinkuje na miselne procese svojih igralcev, na da bi sploh vedela, zakaj  in na kakšen način (po kakšni logiki) so trenersko uspešni. Pogosto igralci pravilno zapeljejo/zastavijo svoje miselne procese, trener pa je zgolj nekdo, ki bi jih lahko (nevede/nehote) spotikal v razmišljanju, pa jih (pač) ne spotika – in zato je potem dotična ekipa uspešna. (Taktiko in strategijo lahko dobro zastavi marsikakšen sivopovprečen trener.) Mnogi trenerji so si tokom trenerske ali celo zgolj igralske kariere izborili znamenit status »subjekta, za katerega se predpostavlja, da zna, ve in zmore (ekipo popeljati do zmage)« (ta koncept je poznan predvsem iz antropologije) – in s tem statusom lahko njegova ekipa zmaguje, treningi, postavljena strategija in taktika ter vodenje tekem pa je lahko zgolj »dovolj dobro«.

 

Nemogoče je pričakovati, da bi tovrsten diskurz ubrali vrli strokovni komentatorji, ki smo jih te dni vajeni poslušati pred slovenskimi ali tudi svetovnimi TV ekrani. Tisti pa, ki se ukvarjamo s psihično pripravo športnikov, se ukvarjamo ravno s tovrstnimi enigmami – torej z mislimi, ki jih igralci mislijo in »mrežijo«/»grozdijo« med seboj, ko se branijo ali ko napadajo in skušajo doseči gol (ki v resnici ni gol). Ugotoviti, da je določen igralec naredil napako, ali pa, da je določen igralec dobro speljal/odigral akcijo (in jo zaključil z golom), zna ugotoviti domala vsak povprečni/laični ljubitelj nogometa. Ključno vprašanje pa je, ZAKAJ, je določen igralec storil/uprizoril/odigral natančno tisto, kar je na igrišču storil/uprizoril/odigral, in ZAKAJ so mu soigralci ravno tako, kot so mu sledili, in ZAKAJ nasportni igralci naredili ravno tiste napake, kot so jih storili. Vse kar vidimo na igrišču je posledica misli, ki jih igralci mislijo, in vprašane je, ZAKAJ igralci mislijo natančne tiste misli, ki jih mislijo in ZAKAJ ne nekatere (čisto) drugi, ter KAJ se jim misli v nezavednem (in ZAKAJ). Enigma je, KATERE/KAKŠNE (zmagovalne) misli mislijo (in ZAKAJ) brazilski ali argentinski ali nemški ali nizozemski igralci, in KATERE/KAKŠNE misli mislijo in (medsebojno) »mrežijo«/»grozdijo« bosanski ali hrvaški ali ruski ali italijanski ali iranski (ali pa slovenski) igralci.

 

PS: V to smer bi danes (petek ob 20h) govoril po nacionalni TV – seveda, če bi me odgovorni ljudje upali pustiti v eter, kar je bila ideja/želja/hotenje enega od njihovih novinarjev.

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 24. Apr 2021 at 10:26

211 ogledov

Agresivnost
Marsikomu bo prav prišlo tole moje pisanje (seminarji, referati, diplome...). Evo vam "plonk cegelc": Agresivnost predvsem psihološki, posredno pa tudi sociološki oz. družbeni fenomen, ki ga je že težko definirati, kaj šele kaj spoznavnega povedati. Jasno je, da Freudov(sk)a psihoanaliza še največ obeta, ko je potrebno o agresivnosti kaj pametnega povedati. Po letu 1920 je Freud dejansko koncept libida nadgradil tako, da je libido preimenoval v Eros, dodal pa mu je že Thanatos oz. destruktivni ali agresivni (na)gon – gon smrti. Neki deskriptivni oz. opazovalni ravni se človek v svojem življenju resnično obnaša agresivno, in evidentno agresiven je že otrok. S kakšnimi statističnimi metodami – npr. s faktorsko analizo – je z lahkoto mogoče izolirati faktor, ki ga lahko označimo kot agresivnost. Toda to agresivnost je ravno skozi psihoanalizo mogoče povezati z znamenitim načelom ugodja. Ko je subjektu – bodisi otroku ali odraslemu – onemogočeno dostop do uživanja oz. do realizacije načela ugodja, se subjekt refleksno odzove z neko dejavnostjo, ki ima atribut agresivnosti. Človek je neizmeren uživač, in če ga pri imperativu uživanja kaj zmoti, postane agresiven, vendar posledično. Agresivnost se naseli v subjekt šele, ko je njegov (na)gonski imperativ po doživljanju ugodja preprečen. Zaporedje je znano – torej: ko dojenček ne dobi materine prsi, začne jokati, bolje rečeno »zganjati agresivnost«. Dojenčkov jok je prvi znanilec nezadovoljstva. Če dojenček ne bi bil nemočen, bi »ubijal«, torej bil agresiven, samo zato, da bi bil zadovoljen, potešen – v tem primeru podojen, nahranjen, morda zgolj pocrkljan. Sklep se torej glasi: (že) dojenček je agresiven – vendar pogojno – takrat, ko ni potešen njegov imperativ (načela) ugodja. Zato ni čudno, bolje rečno, logično je, da so nekateri raziskovalci takoj po Freudovi smrti, leta 1939, vélikega Očeta psihoanalize skušali demantirati, ali pa ga vsaj nadgraditi v pojmovanju agresivnosti. V mislih najprej Dollarda in Millerja (s sodelavci) iz Univerze Yale, pozneje pa tudi Leonarda Berkowitza in sodelavce, ki so ugotovili, da mora človek biti frustriran, in šele takrat postane agresiven (Berkowitz 1969, 1973). Frustracijo moramo razumeti ravno v smislu preprečitve zadovoljitve imperativa (načela) ugodja. To bi pomenilo, da človek »po naravi« ni agresiven, da pa agresivnost v njem sproži frustracija, torej preprečitev realizacije načela ugodja. »Mladi« Freud je to jasno poudarjal, res pa je, da je v spisu Onstran načela ugodja – po letu 1920 – resnično operiral tudi z (na)gonom smrti, kar je mogoče razumeti, kot da človeka obvladuje nek agresivni (na)gon. Frustracija, ki jo je mogoče razumeti tudi kot odtegnitev realizacije želje, se stopnjuje z (negativnim) vplivom t. i. načela realnosti, kot je rekel Freud. Kruta vsakdanja realnost je tista, zaradi katere ni mogoče izpolniti vse želje, ki se porajajo v, k ugodju hlepečemu, subjektu. Kronična neizpolnitev neke močne želje – torej kronična frustracija – ki se otroku dogaja dobršen del otroštva, večno zaznamuje njegovo poznejše življenje. Otrok je agresiven, kadar je odstavljen od matere oz. njene dojke, kadar ne prejema njene ljubezni. Frustriran je tudi takrat, ko se mora »(po)kakati na ukaz«, torej ko mora delček sebe, na pobudo mamice, »darovati« v kahlico… Frustriran je, ko mu starš nasprotnega spola krade objekt njegove želje. Najbolj frustrirajoč moment v dečkovem otroštvu je, ko mu očka »krade« (»njegovo«) mamico, z njo ponoči spi, in celo »nekaj« (seksualnega) počne z njo… (»Očetov lulček ima pri tem 'početju' verjetno neko pomembno vlogo,« razmišlja »mali Ojdip«.) Govorimo seveda o Ojdipovem kompleksu, zaradi katerega so dečki v povprečju bistveno bolj agresivni, torej tudi bolj tekmovalni in konfliktni, kot deklice. Dekličin »Ojdip« je bistveno drugače koncipira – in Freud je govoril o (drugačni) razrešitvi in tudi koncepciji Ojdipovega kompleksa pri deklici kot pri dečku. Freud niti ni govoril o Elektrinem kompleksu, in celo demantiral Junga, ki je v teorijo skušala vpeljati koncept Elektrinega kompleksa, ki naj bi bil po njegovem mnenju adekvaten dečkovemu Ojdipovemu kompleksu, po Freudovem mnenju pa ne. Ravno drugačno vstopno mesto v razmerje dečka oz. deklice v trikotnik oče-otok-mati je odgovorno, da je deček bistveno bolj tekmovalen, torej tudi bolj konflikten, posledično pa tudi bolj agresivne, kot deklica. Deček goji smrtno zamero do svojega očeta, ki mu »krade« njegovo mamic. Deklica pa te zamere ne goji na tak oz. tako intenziven (libidinalno investiran) način. Mamice zanjo predstavlja prvi t. i. objekt želje. Na očeta preide šele v falični oz. Ojdipalni fazi – takrat, ko spozna, da je ona (in mati) pomanjkljivo telesno opremljena. Obema manjka en organ – lulček oz. penis. Dekličina agresivnost, ki vzklije na v odraslosti je koncipirana na dva načina: falično in feminilno. Dekličina falična agresivnost je t. r. »(s)kopirana« oz. zgledovalno prevzeta od dečkov oz. moških – v tem kontekstu je pomemben kastracijski kompleks in fenomen t. i. zavidanja penisa. Dekličina feminilna agresivnost pa je bolj podtalna in manj transparentno oz. manifestno agresivna, čeprav je prav tako nabita z veliko negativne energije. Deček ima celo življenje rad mamo, očeta pa vseskozi sovraži, čeprav ga mestoma tudi (vz)ljubi – odtod pojem »dobrega očeta«. Ampak s »tem« »agresorjem« (očetom) se tudi identificira, in ga ima po svoje rad – takrat, ko mu nosi ugodje, ko ga (za)ščiti pred krutim svetom, a vselej ga (kljub vsemu še vedno) tudi (po tihem, potlačeno) sovraži. Prav ta ojdipalno potlačen sovražni impulz je odgovoren za tisto patološko tekmovalnosti oz./in agresivnost, po kateri slovijo moški. Njihova družbena prodornost se napaja ravno iz tega ojdipalnega kontekst. Družba ne preferira na vodilnih funkcijah moške kar tako – ker gre za patriarhalno družbo, ki je krivična do žensk – pač pa zato, ker se moški do te vodilne položaje in funkcije prebijejo z določeno agresivnostjo, ki ji lahko rečemo tudi zdrava, falična, testosteronska agresivnost. Ženska tovrstne agresivnosti (v povprečju) nima. Ženska prihaja do ugodja na čisto drug način, in tudi njena identiteta ne temelji na agresivnosti. Ženska v osnovi ni karakterno falična – razen če se ne zgleduje po moških – pač pa je telesno narcistična. Njen libidinalni adut je njena lepota, telesna in obrazna. Z njo na, videz neagresivno, tekmuje oz. trguje. Transparentno agresivnost zanjo, za njene želje in potrebe, uprizarja (njen) moški. Moški je v bistvu na nek način agresiven za žensko (in v kontekstu ženske) – in nezavedno oba to vesta. Ojdipski oče je za moškega produktivna »nočna mora« vse življenje. Zaradi nepremaganega ojdipskega očeta je moški lahko ravno skozi agresivnost prodoren – vendar tudi moralno odgovoren. Za močnim Nadjazom lahko obrzda svoje agresivne impulze, jih sublimira in deseksualizira oz. nevtralizira. PS: Natančno pred 11 leti sem spisal ta tekst - tule: https://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/agresivnost/41507?fbclid=IwAR3muzi18SDJwKo8q3LJPOpdHZEJlG6XVWnQ3z3G4H13eCUobs_MCni3UQs

Sun, 18. Apr 2021 at 15:00

303 ogledov

Razočarana gospodinja Liza Kurtz Potrebuješ
Pred torkovo spletno – že tretjo po vrsti – predstavo "Razočarana gopodinja pri seksologu", naj rečem, da so bili odzvii na prvi dve predstavi – po pričakovanju – mešani/različni, tudi medsebojno readikalno nasprotujoči. Eni so govorili o genializmu, drugi o "najslabše unovčenih 12€ v življenju", tretji so zgolj zmajevali z glavo oz. negodovali, četrti so se dobesedno zgražali (med moškimi in ženskami menda ni bilo posebnih razlik) ... Feministkam se je – bi se (če bi si upale predstavo pogledati) – mešalo od besa. Nekateri so si ogledali spletno verzijo zgolj zaradi firbca. Edino kar so vedeli, je moje kontroverzno ime oz. medijska podoba. Ta podoba je menda precej negativna, ali pa vsaj v neskladju s tistim, kar jaz v resnici sem. Zdi se – tako sam ocenjujejm – sem si, sam sebi, zagodel s psihoanalizo. Pričakovano. Ampak »ljubezni do vednosti« se ne bom odrekel. To je t. r. edino kar mi je še ostalo –  no, to so še moji "pacienti"/klienti, svetovanci, ki se, redno ali občasno, zatekajo k meni – bodisi po nasvete, bodisi predelovati travme iz otroštva. Svoje prve psihoanalitične teoretske tekste sem začel pisati pred skorja tridesetimi leti – samega Freuda/psihoanalizo pa žvečim že 40 let. Publicistično dejavnost sem – tako kot Freud – začel s teorijo »bega v bolečino« oz. »somatično ubogljivostjo«. Freud je to isto temo vpeljal v psihoanalizo že v svojem prvem spisu, knjigi »Študije o histeriji«, ki jo je spisal skupaj z Josefom Breuerjem (1895). Vmes sem obdelal šport skozi psihoanalizo – kar je verjetno moj največji ali pa vsaj najobsežnejši doprinos k psihoanalizi (in športologiji). Tudi moj doprisnos k razumevanju psihopatije feminizma ni zanemarljiv. Tudi teorijo zarote sem dostojno razložil ravno skozi psihoanalizo. In tako sem z leti – ravno zaradi svoje antifeministične psihoanalize (ki je v svojem jedru nadvse seksualna) – postal eden najbolj kontroverznih Slovencev. Menda sem se postavil ob bok legendarnega psihiatra Janeza Ruglja. Nobenega narcistične deficita v samopodobi nimam, da bi si želel kakšne medijske pozornosti – pač pa nanjo zgolj pristajam oz. soglašam z njo oz. jo toleriram in jemljem v paket mojega poslanstva, ki je: osveščanje ljudi s kruto resnico o naravi človekove duševnosti. Vidim se kot človeka, intelektualca, s poslanstvom. Čutim, da je moje moralno poslanstvo med drugim tudi osveščati narod s prepovedanimi, torej psihoanalitičnimi znanji, ki imajo v svojem teoretskem jedru  veliko latentne seksualnosti. Če bi nekdo napisal knjigo o vseh kalvarijah in anekdotah, ki sem jih doživel na račun tega mojega psihoanalitičnega oz. osveščevalnega poslanstva – predvsm na področju (anti) feminizma in LGBT-ideologije – bi nastal »best seler«. Dobrih 20 let sem me že spotika na vseh mogočih področjih, na vse mogoče in nenogoče načine. Raznorazni vaški posebneži se zaletavajo vame kot svinja v buče – kar bi še prenesel. Ne morem pa prenesti vsega sadizma, ki sem ga tudi deležen, s strani feministk in levih aktivistov, lahko bi rekel tudi intelekutalnih hlapcev. Ne nazadnje sem se pred 20 leti odrekel doktoratu – zato ker se me v intelektualnem smislu pač ne da zlomiti. V resnici je ena od mojih najplemenitejših gest – dejanj – to, da sem se odrekel doktoratu, torej (identitetnemu) »užitku«, ki ga s seboj nosi akademski naziv. Nisem pa utihnil – so me pa ves čas poskušali utišati. Imel sem fantastična, res dobra predavanja, pa so feministični lobiji naredili vse, da se moj »dober glas ne bi širil v 9. vas« ... Zato, da nisem popolnoma »obmolknil«, sem se podal celo na gledališki oder. Gledališki oder – vključno z določenimi gostinskimi lokali (kavarnami) – mi je postal nekakšen izhod v sili (tudi v finančnem smislu).  Ravno gledališče oz. gledališki oder mi je z leti prinesel veliko dobrega in lepega – novega, celo finančno varnosti. Nikoli nisem dobival nikakršnih državnih »kulturnih« subvencij – niti zaprosil nisem zanje. Smatral sem se za (zelo) poučnega »zabavljača«, kar pa nisem ravno trpal v »kulturo«, torej umetnost. Sem pa vedel, da me moji »rablji« vsaj tožiti ne morejo (za obrekovanje in sovražni govor), ker sem svoje »seksistične« teorije zavil, zakrinkal, v celofan »kulture«. Ravno skozi psihoanalizo sem seciral tudi umetnost po dolgem in počez … Nikoli nisem imel – niti ne nameravam imeti – nikakršnega statusa »kulturnega delavca«. Stroške najema dvorane in reklamiranja svojih predstav sem vselej nosil sam oz. »moj« King Kong Teater, ki se je spontano vzpostavil zato, ker sem že pred leti postal t. r. »king« grosupeljskega casinoja – tamkajšnjega amfiteaterskega odra –  Kongo. Pred leti se je v tamkajšnjem »amfiteatru« zbralo 320 ljudi – šlo je z pustno-valentinovo predstavo »Lepotica in psihoanalitična zver«. Korona-kriza mi je sedaj v dobrem letu »vzela«, me – oz. nas, mojo ekipo – prikrajšala za  več kot 50.000 Eur! Pa nič ne jamram, pač pa se borim, kot se v teh časih splača boriti. Nobenega dežurnega krivca ne iščem in ga krivim za bedo, ki so jo prinesli ti korona-časi. Naj še rečem, da kot seksolog Sigman Fojdeb že nekaj let domala blestim na t. r. vseh slovenskih gledaliških odrih, manjših, t. r. »zakotnih« (vaških) in večjih (mestnih) – in če je bilo treba tudi v »beznicah«. Elitne lokacije so mi feministke »politično« prepovedale – npr. Cankarjev dom, ki mu poveljuje ena od pomembnih slovenskih feministk Uršula Cetinski. »Vstop« v Cankarjev dom – na 35. slovenski knjižni sejem – so mi tudi poskušali preprečiti. Takrat – novembra 2019 – se je angažiral levi anarhist-aktivist, Domen Savič … V končni fazi bi vendarle rad ljudem posredno – skozi ves ta moj medijski angažma – dopovedal, kaj je (seksualno) normalno in kaj ideološko oz. feministično izmaličeno. S svojimi pristopi sem še kar nekako učinkovit. V mojih predstava se ljudje režijo – ali pa vsaj krohotajo – dobrih 90 minut. Videti je, da odobravajo t. r. vse kar povem – četudi to povem pikro in pikantno, celo malce vulgarno in »pornografsko«. No, golote na mojih predstavah ne boste videli, kljub temu, da ima moja (sedanja) soigralka resnično bujno oprsje. Kot dublerko (beri: rezervno igralko) sem jo angažiral zato, ker ima fantastične igralske sposobnosti. Po mojem videnju bi morala biti profesionalna – ne samo amaterske – igralka. Govorim o Moniki Jekler, ki je, kot Monica Bikinsky (za)blestela že v moji prvi prestavi »Lepotica in psihoanalitična zver«. V »Razočarani gospodinji pri seksologu« Moniko Jekler blesti kot Liza Kurtz Potrebuješ. In v kratkem se namerava prikrasti – skupaj z mano kot (latentno pohotnim) seksologom Sigmanom Frojdebom – tudi v domače dneven sobe, kuhinje, spalnice, kabinete (s stacionarnimi računalniki), v telefone. Predvideni terminini so (bili) trije: 15., 16. - ostaja še TOREK, 20. april (ob 20h). Doslej si je ta ultimativni, vendar všečno seksistični, gledališki hit ogledalo že blizu 50.000 gledalcev. K spolni enakosti hlepeče feministke bi sicer naredile vse, da tega gledališkega spektakla ljudje ne bi gledali. A jim to nekako ne uspeva. Imam pa  občutek, da s svojo karizmo predstavljam šok in posledično zanimanje, že sam po sebi. S svojimi prepovedanimi psihoanalitičnimi znanji oz. teorijami sem že nekajkrat razburil in celo pretresel celo Slovenijo. Tako kot sem popestril politološko sceno s svojimi, pogosto ekscesnimi televizijski Faktorji (na TV3) – npr. z Andrejem Šiškom, ali Katarino Keček – tako burim duhove seksualno nepotešenih »razočaranih gospodinj« kot tudi vaških in elitnih »fukfehtarjev«. Lik seksologa Sigmana Frojdeba sem nakazal že v monotragikomediji »Seks, Freud in jaz« oz. »Ajde, miška, to mi deli!« (2012-2014). Dokončno pa sem lik oblikoval v mojem prvem gledališkem hitu »Lepotica in psihoanalitična zver« (2014). Tako, da sedaj nekateri pravijo, da bi lahko kandidiral za Borštnikov prstan ali vsaj za Ježkovo nagrado. Lik resnično, če sem v formi, suvereno in z užitkom odigram – moj je tudi osnovni scenarij in seveda režija. Igralki – prvotni in sedanji (dublerki) – pa pustim veliko svobode, torej improvizacije. Zato je vsaka predstava drugačna in zagotovo precej poučna, saj človek veliko izve o (svojih) skritih seksualnih želja in se pri tem nasmej. Spletna verzija je sicer malce skrajšana – iz 90 na 70 minut – pa vendar še vedno poučna in pikantno teoretska, in mogoče ravno zato bolj gledljiva. Predstava je sicer prepovedana za otroke (»+18«), vendar imajo težavo z gledanjem – bolj rečeno poslušanje – te »retorične pornografije« še mnogi radikalni konzervativci, verski fanatiki in seveda feministke. Teme kot so: nebrzdana pohota, skrivna varanja, swinganje, »trojčki« in podobna variante razbijanju seksualne monotonije znajo nasmejati, včasih pa tudi zaboleti in v gledalcih vzbuditi sram – gnus pa pri tistih, ki imajo v svoji percepciji seksualnosti nek »virus« (npr. spolno zlorabo ali pa konzervativno družinsko vzgojo). Spletni nakup vstopnic: https://www.eventim.si/si/izvajalec/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-1814/profile.html      Nakup vstopnic pa je možen na vseh PETROL bencinskih servisih, na vseh Poštah. Z 1 vstopnico si bo lahko predstavo na 1 napravi pogledalo več oseb. Dostop do predstave bo  zelo enostaven, brez nameščanja aplikacij ali vpisovanja kode. Vsa navodila bodo napisana že na vstopnici. Promocijski video predstave - link: https://www.youtube.com/watch?v=9UIofw8LYSM Predstava je tik pred korono navdušila 300-glavo množico v Murski Soboti – link https://www.youtube.com/watch?v=sGhK2WqGyts&t=82s OPOZORILO: Če s svojo spletno predstavo ne pritegnem dovolj gledalcev, bom končno obupal – ker »sam proti vsem« se pač ne morem boriti celo življenje in plemenito normalizirati nacije. Zato rabim (Vašo) podporo!

Sun, 14. Mar 2021 at 13:09

806 ogledov

Dijaški protesti, globe ...
TALE INTERVJU NEKAKO NI ŠEL V ETER. TEMATIZIRA PA DIJAŠKE PROTESTE V MARIBORU. Ali je policija pravilno ukrepala, da je dijake kaznovala? »Na to vprašanje bi najbolj kompetentno odgovorili apolitični pravniki. Pravno mnenje kakšen Barbare Rajgel, ki je predvsem politična aktivistka, torej ni relevantno. Meni osebno se zdi domala nemogoče, da bi policisti ukrepali mimo pravne podlage. Ukazi, ki so jih dobili od svojih nadrejenih preden so ukrepali, so zagotovo imeli pravno podlago, saj vsi vemo, da so dijaki kršili nekatere zakone in aktualne odloke, ki pa imajo pravno podlago v Ustavi, ki govori o tem, da imajo državljani ustavno pravico do varovanja zdravja. Po mojem videnju pa je ravno ta ustavna pravica nadrejena pravici do javnega (protestniška) zborovanja, saj so ravno intenzivna javna druženja potencialni vir širjenja okužb in same epidemije. In če so zakonsko – četudi s trenutnim odlokom – predvidene sankcije (tudi denarne kazni), je s pravnega vidika absurdno, da se kazni ne bi plačale. Plačati pa jih morajo starši dijakov, saj so ravno oni posredno krivi – mislim pa predvsem na očete –, da svojih otrok niso zadržali doma in prizemljili njihovo najstniško srboritost, kronično nergavost in neubogljivost.« Kakšno sporočilo so dali dijaki, ko so šli na ulice? »Dijaki (in dijakinje) so še enkrat dokazali, da v moralnem smislu še niso razviti – torej so nezreli (njihove moralne sodbe niso kompleksne) –, da nimajo dograjenega Nadjaza, kar je s v psihološki (bolje rečeno: psihoanalitični) stroki tudi natančno ve. Dokazali so, da so vodljivi, da še nimajo zrele avtonomnosti, da se da z njimi politično manipulirati – torej, da je njihova t.i. svobodna volja kontaminirana; po eni strani z načelom ugodja, po drugi strani pa s političnimi prišepetovalci. Zdi pa se, da so za protestniško aktivacijo vendarle krivi tudi – če že ne kar predvsem –  starši, saj se mnogi dijaki ne bi pustili speljati na limanice levih političnih agitatorjev, mimo vednosti – ali celo pobude (morda zgolj soglasja) – svojih staršev. Zato naj tudi starši plačajo kazen za zdrse svojih otrok.« Gre tukaj za odraz razvajenosti in egocentričnosti in slabe vzgoje otrok? »Jaz imam dva že odrasla sinova, ki sta bila še v srednji šoli po svoje kar razvajena, malce egocentrična, vendar lepo vzgojena. Oba sta mi priznala, da bi skakala od sreče, če v njunem času ne bi bilo šole, oz. bi bila šola 'na daljavo'. Vsi ti pritiski na resorno ministrstvo, torej na Simono Kustec in samo vlado in/oz. Janeza Janšo, so politični projekt, saj predstavljajo (še en) obvod oz. trik opozicije (t.i. koalicije KUL), da bi zrušila vlado preko povečanega nezadovoljstva naroda, vključno z mladostniki in njihovimi starši – in to za vsako ceno. Manipulacija z otroci in/oz. mladostniki z moralnega vidika en velik, perverzen politični trik, ki si ga zrele države, z zrelimi državljani, ne bi smeli privoščiti.« Ali bi morala vlada v znak pobota, oziroma da ena stran popusti te kazni odpisati? In s tem podati vseeno jasno sporočilo javnosti? »Mislim, da ne. Če bi vlada popustila in odpisala kazni, bi v narodu spontano vzbudilo neko divjo logiko – celo nekakšen 'halo efekt' – češ, da lahko kršijo odloke, zakone in ustavo, ne da bi bili zato kaznovani. Nadaljnje krotenje epidemije bi bilo posledično še bolj oteženo. Namesto pobota, bi morali tem smrkavim najstnikom in najstnicam naložil še kakšno dodatno kazen – kakšen klasično sistemsko predviden vzgojni ukrep. Če bi bil jaz v poziciji, da jih kaznujem, jih bi poslal iz principa klečat na koruzi, vsaj za par minut – ker, denarno kazen zanje bodo tako ali tako plačali starši. Najbolj srborita najstnica (Katarina Kolar), ki je ministrico javno označila za lutko, pa bi – po mojem mnenju – morala s strani ravnatelja oz. svoje šole dobiti tudi ukor pred izključitvijo iz šole.«    

Thu, 11. Mar 2021 at 16:53

360 ogledov

Tožarjenje
NEDAVNO SEM BIL ZA SLOVNESKE NOVICE POVPRAŠANJ, ZAKAJ SO LJUDJE V PRVI FAZI KORONA-KRIZE IN UKREPOV TOŽARILI EN DRUGEGA GLEDE KRŠENJA KARANTENE IN UKREPOV. ZAKAJ?! V TOLE SMER SEM ŠEL: Dejstvo je, da je človekov duševni aparat samodejno skalibriran, torej spontano naravnan, na zaznavanje krivic. Eksperimentalno so dokazali, da tudi opice zaznavajo krivice – torej, če so vpletene v situacije, kjer se jim zgodi krivica, postanejo razdražene. In ker nimajo Nadjaza – beri: moralne razsodnosti – svoje razdraženost pokažejo v obliki besa. Freud nas je poučil, da človeka obvladuje znamenito načelo ugodja – kar bi pomenilo, da človek hlepi po prijetnosti. Po domače rečeno: želi si, da bi mu bilo v vsakodnevnem življenju luštno. Vsi ti COVID-ukrepi, ki ščitijo zdravje ljudi, naroda in hkrati varujejo zdravstveni sistem pred kolapsom (zaradi preobremenjenosti), so v veliki – sicer navidezni – kontradikciji z načelom ugodja. Nekateri se teh ukrepov držijo, ker se bojijo za svoje zdravje, drugi so lojalni sistemu, ker je samo po sebi tudi moralna vrlina. Najdejo pa se tudi taki, ki zaradi različnih razlogov, ne spoštujejo ukrepov in si dajejo duška pri doživljanju ugodja. To pomeni, da kršijo aktualna (družben) »pravila igre« – torej ukrepe – zato, da doživljajo ugodja, da prejmejo dnevno dozo (trenutnega) užitka. Povprečnemu človeku, ki se sam odreče določenemu ugodju – in spoštuje »pravila igre«, torej ukrepe – se seveda zdi krivično, »nešportno«, ne-fer, nepošteno (nepravično), da se on osebno drži ukrepov, ki naj bi veljali za vse, določeni anarhični posamezniki pa »meni nič, tebi nič«, kršijo ta pravila (ukrepe). Tistim, ki tožarijo, se zdi neumno, da vsa ta (aktualna) »previla igre« (ukrepi) ne držijo za vse. Sistem, ki to dopušča, se jim zdi absurden, »neintelegibilen« (kot bi rekel Freud), zato je po tej plati kar nekako logično, da se nekateri državljani odločijo za t. i. »(za)špecanje« oz. »tožarjenje«. Tisti, ki se, kot »aktivni državljani« samodejno odločijo, in »zatožijo« kršitelje so lahko po eni strani moralno odgovorni – v smislu: »Moralno prav je, da se vsi držimo ukrepov, ker so le-ti smiselni, saj pomagajo zajeziti širjenje virusa!« Po drugi strani pa se nekateri lahko s tožarjenjem odzovejo tudi stihijsko – predvsem zato, ker so tako foušni, torej zavistni, da ne zdržijo, da nekateri uživajo, oni sami pa ne – mogoče zgolj zato, ker se bojijo sankcioniranja, v manjši meri pa zato, ker preprosto spoštujejo sistemske ukrepe (ker je to moralno prav). »Zavidanje užitka drugemu«, kot bi se reklo v psihoanalizi, je torej vtkano v dve osnovni skupini ljudi, ki obe lahko tožarijo. S faktorsko in/oz. taksonomsko (multivariatno statistično) analizo bi dobili dva faktorja (vektorja) in/oz. taksona (grupi, skupini). Eni so tisti, ki tožarijo zaradi čiste foušije/zavisti – torej ne zaradi tega, ker je moralno prav, da se skozi družno držanje ukrepov družba opomore in premaga epidemijo, pač pa zato, ker ne morejo prenašati krivice, ki jo osebno doživljajo, ko se sami odrečejo določenemu ugodju/uživanju, drugi pa ne. Druga skupina, ki tudi tožari, pa ima močan Nadjaz (beri: so moralno odgovorni in hkrati osveščeni). Ti ljudje se imajo za aktivne pripadnike družbene skupnosti, ki jo na simbolni ravni (v svojem nezavednem) doživljajo kot svojo družino. Aktivirajo se zato, ker je za njih moralno prav, da se kršitelji – dalo bi se jim reči anarhisti –, ki spotikajo družbo (beri: življenje v simbolni družini), sistemsko sankcionira. Vendar je tudi pri slednjih v določenih miselnih podsistemih zaznano zavidanje uživanja drugemu, ki se »oenergeti« – v psihoanalizi se govori o libidinalni (energetski) investiciji – tudi s čustvi. Indiferentni ljudje – v smislu tožarjenja – so v resnici indiferentni zgolj navidezno. Čisto vseeno ni nikomur – če vidijo (ko vidijo), da se oni osami (osebno) držijo ukrepov, drugi pa ne. Treba je tudi vedeti, da ima tožarjenje (po eni strani) tudi negativni družbeni oz. moralni predznak. Po drugi strani pa so mnogi ljudje tudi nekako odtujeni od širše družbene skupnosti – kar bi pomenilo, da življenje v neki družbeni skupnosti, na simbolni ravni ne povezujejo z življenjem v (primarni) družini. Takšni ljudje so zato lažje flegmatični in/oz. indiferentni do teh, sicer krivičnih, družbenih segmentov. Sodržavljane na simbolni ravni (v svojem nezavednem) niti ne dojemajo kot »brate« in/oz. »sestra« njihove »družine«/države, niti nimajo posebne čustvene potrebe – in ne vidijo smisla – da bi se aktivirali s tožarjenjem. Treba je vedeti, da imajo organi oblasti, na katere je naslovljeno tožarjenje, simbolno zastopstvo očeta. Anarhisti, ki so nemalokrat deležni tožarjenja, so v osnovi tisti, ki ne spoštujejo (ojdipskega) očeta, torej vladarja – v našem primeru je simbolni zastopnik oblasti, torej očeta, Janez Janša, ki pa ga mnogi – še posebej »rojeni anarhisti« – apriorno ne spoštujejo. Zato je v tej zvezi smiselno dodati, da bi bilo tožarjenja še bistveno več, če bi tisti (levičarji), ki bi sicer tožarili, politično spoštovali Janšo kot predsednika vlade.

Sat, 27. Feb 2021 at 10:01

384 ogledov

Samo JA je JA in NE je NE?!
22. februarja sem na Twitterju delil članek z naslovom: »Kampanjo Samo ja pomeni ja s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi« (https://www.rtvslo.si/slovenija/kampanjo-samo-ja-pomeni-ja-s-podpisi-podprlo-ze-vec-kot-4000-ljudi/570432) Delitev članka sem pospremil s komentarjem: »Kampanjo "Samo JA pomeni JA" je s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi ... Ne pa 40.000! Ker je ta libidinalni kontekst - mislim na (med)spolni flit - bistveno bolj kompleksen, kot si aseksualne feministke predstavljajo.« Bojan Jevnikar pa mi je odgovoril: »Če bi to veljalo pred 40 leti, bi bil jaz serijski posiljevalec, saj so vse šepetale, oh NE, oh NE.« Nakar sem mu "zloglasno" odgovoroil: »Ja, to je moj pont. Seveda govorijo NE: "Ne, no!" V resnici si pa željo: "Daj še! Fehtaj me! Paše mi, če čutim, vem, da si me ti želiš!" Zato trdim, da ta (med)sponi flirt ni tako enostaven&enoznačen. Te feministke tega ne bodo štekale. Ženstvene ženske pa točno vedo, kaj mislim.« In ta moj odgovor se so feministke in njihovi pristaši a la Jaša Jenull vzeli iz konteksta in me razglasili, da sem pristaš posilstev. Moj retwitt so delili na tisoče koncev (Jenull me »nažigaval« še v svojem videu) in zlivali gnojnico po meni … Spregledali so tudi dejstvo, da sem se javljal v (feministično) ZOOM konferenco, o spolnem nadlegovanju, kjer sem precej testosteronsko zapretil raznim spolnim predatorjem (tudi tistim, ki po fakultetah nadlegujejo študentke): https://www.youtube.com/watch?v=qj8YFChuHKY PS: Ko sem jaz "nažigaval" Jenulla in "njegove"kolesarje, se nisem lagal in jemal podatke izven konteksta. Jenull pa preprosto laže (in ni edini) - in me označuje(jo) za zagovornika posilstev.  

Sun, 7. Feb 2021 at 10:13

503 ogledov

Moje portretiranje
Takole sem se razpizdil na FB, ko sem delil nek "spomin" - video izpre dveh let: "8. februar?! Ku(ltu)rac pa še Prešeren! Pokvarjenec je - pri svojih 36 letih - 13-letno Ano Jelovšek pecal in "deklici" nafukal tri otroke. In zdaj ga slavimo?! Še dobro, da imamo dan njegove smrti (in ne rojstva!) za Kulturni dan." Zdaj pa še par besed o moji slikarski oz. risarski "umetnosti": Nekoč me je bivši minister Zoran Poznič – sicer (nekoč) dober slikar in kipar – resno vprašal, zakaj raje ne rišem oz. slika(ri)m, torej portretiram, namesto da pišem težke knjige, ki jih (menda) nihče ne razume. Pred kakšnim dvajsetimi leti – ko sem pripravljal samostojno razstavo – sem ga povprašal za mnenje, glede mojih portretov. Bil je kar navdušen, nad mojim risarskim/slikarskim talentom – on je govoril o »umetniškem talentu«. Rekel pa se mu, da se z umetnostjo ne mislim ukvarjati, ker sem premalo frustriran ... Za umetnost je pač treba biti – po mojem mnenju – kar »malce« frustrian oz. (psihično/duševno) »ranjen«. Sam pa se imam za (psihično) trdno osebnosti, zato mi umetnost ni ravno pisana na kožo oz. na dušo. Sem se pa z leti razvil v dobrega teoretika oz. kritika umetnosti – ne samo likovne. Skozi psihoanalizo – torej na Freudovih konceptih – se namreč da veliko povedati o umetnosti (predvsem likovni). Sem se pa avtoanalitično poglobil tudi v svoje portrete, v svoje »fotografsko« risanje, v svoj (risarski) »realizem«. Moja psih(oanalit)ična »analnost«, kot bi rekel Freud, mi omogoča vso to natančnost, ki je potrebna pri portretiranju, kjer si kiksov risar-portretist ne more privoščiti. Takšna natančnost pa je moja odlika tudi pri proučevanju človekove duševnosti. Namreč: kadar »svetujem« oz. (psiho)terapiram, se poglabljam v najbolj skrite, pogosto tudi »prepovedane« miselne detajle svojih »klientov«, svetovancev, »pacientov«. Nenazadnje tudi ure in ure trmasto vztrajam, ko se za »analni karakter« spodobi, ko rišem obrazne detajle nekega portreta. Za en portret potrebujem od 3 do 6 ur (odvisno od frizure portretiranke) in od »širine nasmeha« (in števila zob, ki jih moram narisati) … (Zadnja leta rišem predvsem črno-bele portrete s svinčnikom.) Se pa že od nekdaj ukvarjam dejansko (predvsem) s portreti – kar seveda (avtoanalitično) »(raz)berem« kot simptom (kot kategorijo nezavednega). (Tudi pri psihoanalizi se ukvarjam z »glavo«.) Prve prave portrete sem (na)risal v srednji šoli, torej pred 40 leti. Že kot osnovnošolec sem v 4. razredu (za Dan) žena narisal svojo mamo zelo realistično, najboljše oz. najlepše v razredu. No, že v vrtcu sem slovel kot natančen risar. Spomnim se, da so se vzgojiteljice čudile moji natančnosti – in tudi veliko časa sem si vzel, bil potrpežljiv, vztrajno »trmast«, ko sem risal določeno (katerokoli) motiviko. Svoje portrete nikoli nisem razglašal za umetnost, čeprav … Pogosto sem »zadel« psiho tistega, ki sem ga risal, portretiral – seveda, če sem ga poznal – ker sem vedel (tudi nezavedno), »kaj« v resnici rišem. Portretiral sem tudi otroke – predvsem svoje – po Freudovem (psihoanalitičnem) načelu: »Otrok je oče odraslega človeka.« Sicer najraje rišem (lepe/mlade) ženske, kar seveda (avtoanalitično) priznavam, ker gre pač za projekcija nezavedne želje (ki se napaja iz otroštva, ko sem bil deležen pogleda lepe mlade mamice) … Če portretiram po naročilu, moram vsaj približno vedeti za psihično ozadje »glave«, ki jo portretiram … Itd. Itd. Itd. Tule vam ponujam nekaj mojih portretov, ki so nastali izpod mojega svinčnika pred nekaj leti. In da ne bo pomote: zadnja leta portretiram izključno iz (»čistih«, »ostrih«) fotografiji.
Teme
psihoanaliza ŠPORT Brazilija Nogomet svetovno nogometno prvenstvo

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Metapsihonogometologija – I. del