Goffmanove nebulize - III. del
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Četrtek, 5. junij 2014 ob 09:02

Odpri galerijo

Za tiste, ki niste prebrali I. in II. dela kritike Erving Goffman, podajam tele kratek uvod v III. del. Goffman je bil kanadski sociolog (1922 -1982), ki je deloval v ZDA. Bil je 73. predsednik Ameriškega sociološkega združenja, Goffmanov največji znanstveni/teoretski prispevek velja študija t. i. »simboličnega interakcionizma« skozi optiko nekakšne »dramaturške perspektive«. Goffman se je proslavil leta 1959 z njegovo knjigo The Presentation of Self in Everyday Life (Reprezentacija/Uprizoritve Jaza/Sebstva v vsakdanjem življenju). Leta 2007 je bil Goffman 6. najbolj citirani intelektualec humanizma in družboslovja po Timesovi razvrstitvi. Osebno sem do Goffmana zelo kritičen. V njegovem opusu vidim ogromno zdrsov/zablod, npr. v povezavi z oglaševanjem (in celo športom). Me je kar groza - človek je vendarle bil (cenjeni/spoštovani) predsednik Ameriškega sociološke združenja. Ampak tudi vrla eksistencialistična filozofinja Simone de Beauvoir s svojim Drugi spolom velja z boginjo feminizma, jaz pa jo vidim kot noro/militantno feministko/lezbijko, ki je številne rodove žensk zapeljala v prepad, v ne povratno norost. Slovenski humanizem, ki je tako ali tako nor pa take spodletele »mislece« kuje v zvezde – takšni so tudi mariborski Zofijini ljubimci, ki brez opozicije (anarho-libralno/ideološko) bluzijo, nemesto, da bi ljudem, predvsem mladim širili obzorje in propagirali kritično mišljenje ter intelektualni pluralizem. Tako enomumi, kot so Zofijini ljubimci so samo še v RKC in/oz. Teološki fakulteti in sevda na FDV (po norosti ne zaostaja niti "katedra za feminizem" na FF).

Vrnimo se h Goffmanu. Z idejo, da je telo »besedilo«, sredstvo komunikacije, da poze telesa nosijo globoke pomene, seveda ni nič narobe. Goffman pa na nek način to dejstvo smeši in prepoveduje – torej je ideološki. Skozi psihoanalizo lahko ves ta oglaševalski kontekst razumemo, ga pojasnimo/interpretiramo, ne prizadevamo pa si ga spremeniti, in to ravno zato, ker razumemo njegove korenine, njegovo izvorno podstat. Goffmanove analize na nek način držijo –  »ritualizacija podrejenosti« je opazna, vendar ne gre za podrejenost/podložništvo v smislu sužnja in gospodarja. Ženska moškemu ni podrejena/podložna tako kot bi lahko bil en moški v podobni situaciji podrejen drugemu moškemu. Torej: ženska ni »drugi« spol, pač pa »prvi« spol, ki diktira obnašanje »prvemu« spolu, moškemu. Ženska telesa niso uporabljena za »prikazovanje širše družbene ideje, da ima to, kar družba definira kot ženstveno, podrejeno razmerje do tega, kar kultura definira kot moškost«, kakor vseskozi namiguje Goffman. Vzrok in učinek Goffman popolnoma pomeša – kavzalnost je obrnjena: vse kar v družbi velja za moškost je posledica moške anatomije genitalij in kastracijske bojazni. Moškost, torej faličnost/možatost pri ženski pa je posledica kastracijskega kompleksa.

Če bi srednješolce spustili v analizo oglaševanja, bi brez posebnega umskega napora ugotovili to, kar je opazil tudi Goffman, namreč to, da je  so ženske veliko pogosteje kot moški, prikazane v ležečem položaju. Predpubertetniški otroci bi morda sklepali, da so ženske bolj zaspane kot moški – no, Goffman pravi/misli, da se je v tem položaju težko braniti, in da je človek, torej ženska v tem položaju odvisna od nekakšne »ne-nevarnosti okolja«. To za Goffmana pomeni, da ženske v tem položaju nimajo možnosti samoobrambe pred možnimi grožnjami. Le kakšnimi grožnjami. Normalna, feminilna ženska se uleže (pred moškim), ker trguje s svojo nemočnostjo in seksualnostjo. To je znamenje napada na moško željo, in v taki ženski pozi/situaciji se ji moški ne more upreti, in ženska ga porazi s tem, ko se moški uleže nanjo ali pa k njej. Tak ženski »podložen« in »nemočen« položaj je njeno ultimativno orožje – to je njen bojni položaj, ki ji obeta zmago nad moškim. Zmago skozi pasivnost. Goffman se moti, ko misli, da se ženska zanaša na to, da je svet/okolica brez tveganj in groženj. Ženska točno ve, kaj je šibka točka moškega. Moški je ujet v svojo željo/pohoto, in kadar le-ta udari, postane moški ohromljen in oropan svoje avtonomnosti. Postane suženj ženske skozi lastno pohoto/seksualnost – in ženska to ve, zato se pred njim uleže. Čeprav: vsi ti ženski pasivni/»podložni« položaji v oglasih so resda projekcija moške želje, so kompatibilni z žensko željo in njenim (in moškim) nezavednim. Moški scenaristi oglasov nezavedno vedo marsikaj o svoji in ženski (nezavedni) želji. Le Goffman je slep in gluh za vso to psihoanalitično podstat oglaševalske (med)spolne paradigme. Paradoksalno je, da Goffman celo predlaga, da si v teh kočljivih telesnih položajih predstavljamo moškega in spremljamo svoj odziv; jasno, da nelagodje kar veje iz nezavednega – ker nezavedno pač ve, »po čem so hruške (in jabolka)«. Nezavedno pač natančno ve za kastracijsko/anatomsko simbolno logiko. Nelagodje, ki pricurlja v zavest, je zgolj znanilec nezavedne vednosti. In Goffman vsega tega psihoanalitičnega teoretskega/kastracijskega ozadja ne razume, ga ne prebere/razbere, čeprav ve/vidi/razbere, da je kontekst seksualiziran. Vpelje celo dikcijo »konvencionalizirane seksualne dostopnosti«, v isti sapi pa vpelje še pornografijo s tam prisotno »podložnost«/»podrejenostjo«, nemočjo in odvisnost.[1] Jasno je, da je skozi ta objektiv/vidik, razlika med ženskostjo/feminilnostjo in moškostjo/možatostjo/faličnostjo velika, povsem nepremostljiva, saj so radikalno različne tudi moške in ženske genitalije ter nanje vezan fenomen kastracije in posledični simbolni procesi. Če so v raznih oglaševalskih prizorih prisotni še moški, je razlika evidentna/jasna in transparentno radikalna. Natančno zato, ker je moški spolni organ aktiven, erektilen/erektiran/erektibilen, penetirajoč, so moški – kot pravilno ugotavlja Goffman – »aktivni, pozorni, pripravljeni na takojšnje dejanje«. Na drugi strani so »vaginalna bitja«, torej ženske, »nezaščitene in v položaju, ko se ne morejo braniti same«. Vprašanje, ki si ga zastavlja neobremenjen laik: »Le pred kom naj bi se ženske branile, le kdo jim kaj hudega – torej takega, ker si same ne bi želele – hoče?!« Da bi Goffman še bolj psihoanalitično banalno izpadel – torej, kot da ne bi vedel, da sta oba spola skrajno seksualna (večinoma heteroseksulana) –, svojo zablodo potenciral – češ, da so ženske nemočne, ko so naslonjene čez operacijsko mizo, ali si na kolenih popravljajo obleko pred mišičastim moškim, ali pa sedijo ob njegovih nogah in ga gledajo z željo, da mu ustrežejo.[2] Diskurz, ki mu tukaj – in ves čas – sledi Goffman je povsem (pro)feminističen. Celo (feminilnih) gejev se domisli – povsem upravičeno, dajo prav feminilni geji kopirajo ženske vedenjske vzorce, saj bi bili radi čim bolj podobni ženskam – na ta način napadajo moško (/homo/seksualno) željo. In potem vpelje stereotipe, ker je klasična navada feministk, in absurdno sklene, da bi ljudem to lahko sporočilo/povedalo, da glede tega dejanja/položaja ni ničesar naravnega, pač pa kulturni/družbeni konstrukt. Goffman je nespreten/nepreviden tudi v sklepu, ko pravi, da je v obeh primerih – torej v primerih ženske (in gejevske) podrejenosti –  gledalec moški. Ni res! Gledalka je lahko tudi feminilna ženska (v nekaterih primerih tudi gej, če je v pasivnem položaju moški), in pri gledanju/videnju uživa, se z akterko položaja tudi identificira. Seksizem v teh položajih vidijo in hkrati občutijo nelagodje predvsem falične ženske, »moškinje«/feministke. Res pa je, da so protagonisti, torej naročniki in režiserji raznoraznih oglasov predvsem moški – in moški imajo predvidoma tudi večjo kupno moč. Predpostavke o moškem poželenju, torej o tem, kar si želijo moški, so povsem logične in legitimne, kljub temu, da se (aseksualne ali lezbične) feministke ne strinjajo z njim. Moško poželenje (pohota) gre feministkam/lezbijkam, ki se vidijo/gledajo kot objekt moške želje, seveda zelo na živce. Razmerje »podložnosti« med gledalcem/gledalko in gledanim/videnim je načeloma povsem kompatibilno z diktatom genitalij, kastracijskim kompleksom in (/hetero/spolno) pohoto. Če že obstaja omembe vredne oz. tipična skupina ljudi, ki jih (navidezna/domnevna) »razmerja podložnosti« motijo, so to seveda feministke; ravno feministke imajo ponesrečeno zapeljano lastno seksualnost, ki jih spotika pri dojemanju vsakdanje simbolne seksualnosti/realnosti v dnevnih rutinah.

Goffmanovih nebuloz je še malo morje. Vendar ne gre toliko zato, da bi Goffman stvari napačno videl – napačno jih razume in interpretira, poleg tega se pa še »zavzema« (za ukinitev podrejenosti, nemočnosti …), ker je zelo (spodletelo) ideološko. Nemočnost je eden od najpomembnejših libidinalnih adutov, ki ga lahko ženska unovči, ko se spusti v (nezavedno) libidinalno trgovanje z moškimi. In Goffman to »sporočanje nemoči« obsodi – torej, ko ženske stojijo »sramežljivo s pokrčenimi koleni«, je to za Goffmana nesprejemljivo in obsojanja vredno. Ta »nagibna poza rahlo nagnjenega telesa« Goffmana moti, medtem ko se v psihoanalizi ta(ka) poza zgolj interpretira. »To so položaji, v katerih telo ni zravnano in pravokotno ter vpliva na ravnotežje. Kot drugi podložni položaji, tudi ta prikazuje žensko kot neprizemljeno, ki se v svojem okolju ni pripravljena odzvati hitro in odločno,« zapiše Sut Jhally.[3] Goffman pa: »Ponovno imamo pozo, ki v okolju predpostavlja naklonjenost tistega, ki bi morda lahko škodoval.«[4] Goffmanova obsedenost z aluzijo, da bi nekdo/moški želel ženski škodovati je prav moteča – psihoanalitično rečeno: nepredelana. In ni čudno, da vsak erotični položaj ženske zaznava kot moteč/neprimeren, ga pa pravilno umešča v »samo jedro ženstvenosti«: v procesu seksualizirana ta poza/položaj utrjuje prepričanje, da je ženska seksualnost v sinergiji s podrejenostjo in ustrežljivostjo.

Ženska tudi v vsakdanjem ritualu nudenja išče in prakticira te položaje nemočnosti, podrejenosti in ustrežljivosti – zato, da bi udejanjila svojo libidinalno/seksualno željo. Goffman pa se nikakor ne more sprijazniti s tem dejstvom, ki je v oglaševalskih paradigmah zgolj skopirano iz vsakdanjega življenja, kljub temu, da je bolj projekcija/posledica moške želje. Se pa ortodoksna ženska želja s to moško željo povsem strinja, je z njo kompatibilna. Probleme je (pro)feministično (in Goffmanovo) nerganje/nasprotovanje.

Identičen Goffmanov zdrs v smer »(po)škodovanja in nevarnosti« je zaznan v različice poze »sramežljivo pokrčenih kolen« – gre za položaj s prekrižanimi nogami, ki naj bi imel za Goffmana zopet atribut zanj nesprejemljive/moteče nemočnosti, z aluzijo, »da v okolici ni nevarnosti«.

Goffman v registru nesprejemljive nemočnosti najde še položaj, kjer ženske držijo svoje stopalo ali peto čevlja. Goffman to poveže z zanj motečo izgubo ravnotežja, opotekanjem in negotovostjo/nemočnostjo (stoja na eni nogi). Psihoanalitično gledano gre resnično za izraz ranljivosti in nemočnosti, ki kliče moškega (kot naslednika odrešujočega/vsemogočnega ojdipskega očeta, ki je vselej reševal hčerko). Ta tipičen ženski ritual/položaj je (nezavedna) »iz-želja« žensk samih, ni pa to avtonomna moška pogruntavščina. V tej zvezi naj še rečemo, da so visoke pete nasploh fetišizirane – v smislu: tisto, kar manjka ženski, da bi bila moški, je nekaj (faličnih) centimetrov, ki se intelegibilno skoncentrirajo v (visokih) petah čevljev/»štiklov«. Visoke pete so znamenje (ženskega) zavidanja penisa – drugače rečeno: ženske visoke pete so znamenje želje po penisu.

Z izgubo ravnotežja Goffman najde še nagib glave. Pri tem opaža, da se glava ponavljajoče nagiba na eno stran. Ženske se – v oglasih, fotografijah in tudi sicer –, namesto, da bi držale glavo pokonci, ravno in trdno, vedno znova nagibajo v specifičen, Goffman pravi »neroden položaj«, nagnjen in zvit. Da je vrat pomembne erogena cona, ki jo ženska avtonomno, torej na častno pobudo, nastavlja moškemu – v upanju, da se bo te erogene cone (vratu) dotaknil/»lotil« – Goffman seveda ne pomisli. Goffman spet enoumno in zgrešeno trdi, da vsi ti nagibi glave in telesa žensko pahnejo v položaju brez obrambe. In res zato lahko (pre)beremo kot izraz/posledico »sprejetja podrejenosti, poniževanja, podložnosti in popuščanja«. Goffman ni sposoben preklopiti na logiko, da so vsi ti izrazi iz oglasov/fotografij posledica avtonomne ženske želje, ki so iz vsakdanjega ženskega življenje oz. flirtanja z moškimi dobesedno skopira v oglase/fotografije. In jasno, da ti položaji namiguje na spolnost – ampak so pobuda ženska samih, ki so prav tako in prav toliko uejte v pohoto kot moški. Goffman pa je za to resnico popolnoma slep in gluh, v isti sapi pa obtožuje kreativne direktorjev in/oz. fotografe in se pri tem banalno/absurdno sprašje, kaj se dogaja v glavah teh moških, ki ženske postavljajo v takšne položaje/poze.

Še bolj ponesrečeno/spodletelo/absurdno logiko uporabi Goffman, ko v svoj diskurz vpelje živali – npr. pse. Namreč ravno pes je ranljiv, ko ima glavo obrnjeno navzgor in ima ob tem (na ranljiv način) izpostavljen vrat. Goffamn – ki ni kinolog – pravi, da pes s to pozo/položajem vratu signalizira podrejenost drugemu agresivnemu bitju. To živalsko/pasjo logiko Goffman noro preslika na človeka, kot da bi vedel, kaj si žival/pes v takem položaju misli. Za Goffman kar »drži kot pribito« in je dejstvo, da je »ženska v družbenem svetu predala svojo moč in sprejela svojo nemoč«.[5] V tej zvezi Goffman vpelje še položaj moške moči: »… obraz obrnjen navzdol in oči usmerjene navzgor, kot žival, ki zasleduje svoj plen.«[6]  Goffman še enkrat spodletelo vidi »preprosto zgodbo, ki nam jo kultura pripoveduje o tem, kako se predstavljata ženskost in moškost«. Slep in gluh je za vso psihoanalitično logiko, ki kavzalnost popolnoma obrne – feminizmu pa njegova logika godi in jo izkoriščajo v svoje (ideološke) namene.

PS: Ko sem Zofijnim ljubimce javno očital to njihovo enoumnost, sem dobil tale odgovor: "Na spletu smo zasledili vašo "kritiko" vsebin, ki jih izpostavljamo v sklopu društvenega cikla o "mediozofiji". Čeprav smo vsakomur hvaležni za odziv, se po prebiranju vašega prispevka nikakor ne moremo odločiti za to, da bi ga na kak način lahko sprejeli kot konstruktivnega. Seveda nikakor ne zanikamo, da imate pravico do mnenja in do svoje interpretacije, naj bo ta še tako absurdna, vendar, kot na več mestih priznavate tudi sami, je to vendarle zgolj vaša osebna interpretacija, ki je v najboljšem primeru psevdo-znanstvena in utemeljena na enem samem vsepojasnjujočem (in še to vprašljivem) argumentu -, teoriji kastracije. Vaša interpretacija je tudi diametralno nasprotna našim prizadevanjem (ki deloma temeljijo na izročilih razsvetljenstva in humanizma), katerih temeljni postulat je razvoj človeškega bitja in njegovo nedisikriminatorno kultiviranje na podlagi razuma. To, kar ponujate vi, je regresivni biološki determinizem, ki bi, če bi (ob)veljal, med drugim človeka in človeški napredek zaustavil na nivoju prazgodovinskega jamskega životarjenja. Upamo, da boste naše zadržke napram vašim stališčem znali razumeti."


[1] Če obrnemo zorni kot lahko rečemo, da je tudi v pornografiji moški podložen ženski, saj ga le ta popolnoma obvladuje, omrači mu um tako, da postane pohotna žival brez racionalne/moralne razsodnosti.

[2] http://zofijini.net/kode-spola/

[3] http://zofijini.net/kode-spola/

[4] http://zofijini.net/kode-spola/

[5] http://zofijini.net/kode-spola/

[6] http://zofijini.net/kode-spola/

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 24. Apr 2021 at 10:26

223 ogledov

Agresivnost
Marsikomu bo prav prišlo tole moje pisanje (seminarji, referati, diplome...). Evo vam "plonk cegelc": Agresivnost predvsem psihološki, posredno pa tudi sociološki oz. družbeni fenomen, ki ga je že težko definirati, kaj šele kaj spoznavnega povedati. Jasno je, da Freudov(sk)a psihoanaliza še največ obeta, ko je potrebno o agresivnosti kaj pametnega povedati. Po letu 1920 je Freud dejansko koncept libida nadgradil tako, da je libido preimenoval v Eros, dodal pa mu je že Thanatos oz. destruktivni ali agresivni (na)gon – gon smrti. Neki deskriptivni oz. opazovalni ravni se človek v svojem življenju resnično obnaša agresivno, in evidentno agresiven je že otrok. S kakšnimi statističnimi metodami – npr. s faktorsko analizo – je z lahkoto mogoče izolirati faktor, ki ga lahko označimo kot agresivnost. Toda to agresivnost je ravno skozi psihoanalizo mogoče povezati z znamenitim načelom ugodja. Ko je subjektu – bodisi otroku ali odraslemu – onemogočeno dostop do uživanja oz. do realizacije načela ugodja, se subjekt refleksno odzove z neko dejavnostjo, ki ima atribut agresivnosti. Človek je neizmeren uživač, in če ga pri imperativu uživanja kaj zmoti, postane agresiven, vendar posledično. Agresivnost se naseli v subjekt šele, ko je njegov (na)gonski imperativ po doživljanju ugodja preprečen. Zaporedje je znano – torej: ko dojenček ne dobi materine prsi, začne jokati, bolje rečeno »zganjati agresivnost«. Dojenčkov jok je prvi znanilec nezadovoljstva. Če dojenček ne bi bil nemočen, bi »ubijal«, torej bil agresiven, samo zato, da bi bil zadovoljen, potešen – v tem primeru podojen, nahranjen, morda zgolj pocrkljan. Sklep se torej glasi: (že) dojenček je agresiven – vendar pogojno – takrat, ko ni potešen njegov imperativ (načela) ugodja. Zato ni čudno, bolje rečno, logično je, da so nekateri raziskovalci takoj po Freudovi smrti, leta 1939, vélikega Očeta psihoanalize skušali demantirati, ali pa ga vsaj nadgraditi v pojmovanju agresivnosti. V mislih najprej Dollarda in Millerja (s sodelavci) iz Univerze Yale, pozneje pa tudi Leonarda Berkowitza in sodelavce, ki so ugotovili, da mora človek biti frustriran, in šele takrat postane agresiven (Berkowitz 1969, 1973). Frustracijo moramo razumeti ravno v smislu preprečitve zadovoljitve imperativa (načela) ugodja. To bi pomenilo, da človek »po naravi« ni agresiven, da pa agresivnost v njem sproži frustracija, torej preprečitev realizacije načela ugodja. »Mladi« Freud je to jasno poudarjal, res pa je, da je v spisu Onstran načela ugodja – po letu 1920 – resnično operiral tudi z (na)gonom smrti, kar je mogoče razumeti, kot da človeka obvladuje nek agresivni (na)gon. Frustracija, ki jo je mogoče razumeti tudi kot odtegnitev realizacije želje, se stopnjuje z (negativnim) vplivom t. i. načela realnosti, kot je rekel Freud. Kruta vsakdanja realnost je tista, zaradi katere ni mogoče izpolniti vse želje, ki se porajajo v, k ugodju hlepečemu, subjektu. Kronična neizpolnitev neke močne želje – torej kronična frustracija – ki se otroku dogaja dobršen del otroštva, večno zaznamuje njegovo poznejše življenje. Otrok je agresiven, kadar je odstavljen od matere oz. njene dojke, kadar ne prejema njene ljubezni. Frustriran je tudi takrat, ko se mora »(po)kakati na ukaz«, torej ko mora delček sebe, na pobudo mamice, »darovati« v kahlico… Frustriran je, ko mu starš nasprotnega spola krade objekt njegove želje. Najbolj frustrirajoč moment v dečkovem otroštvu je, ko mu očka »krade« (»njegovo«) mamico, z njo ponoči spi, in celo »nekaj« (seksualnega) počne z njo… (»Očetov lulček ima pri tem 'početju' verjetno neko pomembno vlogo,« razmišlja »mali Ojdip«.) Govorimo seveda o Ojdipovem kompleksu, zaradi katerega so dečki v povprečju bistveno bolj agresivni, torej tudi bolj tekmovalni in konfliktni, kot deklice. Dekličin »Ojdip« je bistveno drugače koncipira – in Freud je govoril o (drugačni) razrešitvi in tudi koncepciji Ojdipovega kompleksa pri deklici kot pri dečku. Freud niti ni govoril o Elektrinem kompleksu, in celo demantiral Junga, ki je v teorijo skušala vpeljati koncept Elektrinega kompleksa, ki naj bi bil po njegovem mnenju adekvaten dečkovemu Ojdipovemu kompleksu, po Freudovem mnenju pa ne. Ravno drugačno vstopno mesto v razmerje dečka oz. deklice v trikotnik oče-otok-mati je odgovorno, da je deček bistveno bolj tekmovalen, torej tudi bolj konflikten, posledično pa tudi bolj agresivne, kot deklica. Deček goji smrtno zamero do svojega očeta, ki mu »krade« njegovo mamic. Deklica pa te zamere ne goji na tak oz. tako intenziven (libidinalno investiran) način. Mamice zanjo predstavlja prvi t. i. objekt želje. Na očeta preide šele v falični oz. Ojdipalni fazi – takrat, ko spozna, da je ona (in mati) pomanjkljivo telesno opremljena. Obema manjka en organ – lulček oz. penis. Dekličina agresivnost, ki vzklije na v odraslosti je koncipirana na dva načina: falično in feminilno. Dekličina falična agresivnost je t. r. »(s)kopirana« oz. zgledovalno prevzeta od dečkov oz. moških – v tem kontekstu je pomemben kastracijski kompleks in fenomen t. i. zavidanja penisa. Dekličina feminilna agresivnost pa je bolj podtalna in manj transparentno oz. manifestno agresivna, čeprav je prav tako nabita z veliko negativne energije. Deček ima celo življenje rad mamo, očeta pa vseskozi sovraži, čeprav ga mestoma tudi (vz)ljubi – odtod pojem »dobrega očeta«. Ampak s »tem« »agresorjem« (očetom) se tudi identificira, in ga ima po svoje rad – takrat, ko mu nosi ugodje, ko ga (za)ščiti pred krutim svetom, a vselej ga (kljub vsemu še vedno) tudi (po tihem, potlačeno) sovraži. Prav ta ojdipalno potlačen sovražni impulz je odgovoren za tisto patološko tekmovalnosti oz./in agresivnost, po kateri slovijo moški. Njihova družbena prodornost se napaja ravno iz tega ojdipalnega kontekst. Družba ne preferira na vodilnih funkcijah moške kar tako – ker gre za patriarhalno družbo, ki je krivična do žensk – pač pa zato, ker se moški do te vodilne položaje in funkcije prebijejo z določeno agresivnostjo, ki ji lahko rečemo tudi zdrava, falična, testosteronska agresivnost. Ženska tovrstne agresivnosti (v povprečju) nima. Ženska prihaja do ugodja na čisto drug način, in tudi njena identiteta ne temelji na agresivnosti. Ženska v osnovi ni karakterno falična – razen če se ne zgleduje po moških – pač pa je telesno narcistična. Njen libidinalni adut je njena lepota, telesna in obrazna. Z njo na, videz neagresivno, tekmuje oz. trguje. Transparentno agresivnost zanjo, za njene želje in potrebe, uprizarja (njen) moški. Moški je v bistvu na nek način agresiven za žensko (in v kontekstu ženske) – in nezavedno oba to vesta. Ojdipski oče je za moškega produktivna »nočna mora« vse življenje. Zaradi nepremaganega ojdipskega očeta je moški lahko ravno skozi agresivnost prodoren – vendar tudi moralno odgovoren. Za močnim Nadjazom lahko obrzda svoje agresivne impulze, jih sublimira in deseksualizira oz. nevtralizira. PS: Natančno pred 11 leti sem spisal ta tekst - tule: https://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/agresivnost/41507?fbclid=IwAR3muzi18SDJwKo8q3LJPOpdHZEJlG6XVWnQ3z3G4H13eCUobs_MCni3UQs

Sun, 18. Apr 2021 at 15:00

309 ogledov

Razočarana gospodinja Liza Kurtz Potrebuješ
Pred torkovo spletno – že tretjo po vrsti – predstavo "Razočarana gopodinja pri seksologu", naj rečem, da so bili odzvii na prvi dve predstavi – po pričakovanju – mešani/različni, tudi medsebojno readikalno nasprotujoči. Eni so govorili o genializmu, drugi o "najslabše unovčenih 12€ v življenju", tretji so zgolj zmajevali z glavo oz. negodovali, četrti so se dobesedno zgražali (med moškimi in ženskami menda ni bilo posebnih razlik) ... Feministkam se je – bi se (če bi si upale predstavo pogledati) – mešalo od besa. Nekateri so si ogledali spletno verzijo zgolj zaradi firbca. Edino kar so vedeli, je moje kontroverzno ime oz. medijska podoba. Ta podoba je menda precej negativna, ali pa vsaj v neskladju s tistim, kar jaz v resnici sem. Zdi se – tako sam ocenjujejm – sem si, sam sebi, zagodel s psihoanalizo. Pričakovano. Ampak »ljubezni do vednosti« se ne bom odrekel. To je t. r. edino kar mi je še ostalo –  no, to so še moji "pacienti"/klienti, svetovanci, ki se, redno ali občasno, zatekajo k meni – bodisi po nasvete, bodisi predelovati travme iz otroštva. Svoje prve psihoanalitične teoretske tekste sem začel pisati pred skorja tridesetimi leti – samega Freuda/psihoanalizo pa žvečim že 40 let. Publicistično dejavnost sem – tako kot Freud – začel s teorijo »bega v bolečino« oz. »somatično ubogljivostjo«. Freud je to isto temo vpeljal v psihoanalizo že v svojem prvem spisu, knjigi »Študije o histeriji«, ki jo je spisal skupaj z Josefom Breuerjem (1895). Vmes sem obdelal šport skozi psihoanalizo – kar je verjetno moj največji ali pa vsaj najobsežnejši doprinos k psihoanalizi (in športologiji). Tudi moj doprisnos k razumevanju psihopatije feminizma ni zanemarljiv. Tudi teorijo zarote sem dostojno razložil ravno skozi psihoanalizo. In tako sem z leti – ravno zaradi svoje antifeministične psihoanalize (ki je v svojem jedru nadvse seksualna) – postal eden najbolj kontroverznih Slovencev. Menda sem se postavil ob bok legendarnega psihiatra Janeza Ruglja. Nobenega narcistične deficita v samopodobi nimam, da bi si želel kakšne medijske pozornosti – pač pa nanjo zgolj pristajam oz. soglašam z njo oz. jo toleriram in jemljem v paket mojega poslanstva, ki je: osveščanje ljudi s kruto resnico o naravi človekove duševnosti. Vidim se kot človeka, intelektualca, s poslanstvom. Čutim, da je moje moralno poslanstvo med drugim tudi osveščati narod s prepovedanimi, torej psihoanalitičnimi znanji, ki imajo v svojem teoretskem jedru  veliko latentne seksualnosti. Če bi nekdo napisal knjigo o vseh kalvarijah in anekdotah, ki sem jih doživel na račun tega mojega psihoanalitičnega oz. osveščevalnega poslanstva – predvsm na področju (anti) feminizma in LGBT-ideologije – bi nastal »best seler«. Dobrih 20 let sem me že spotika na vseh mogočih področjih, na vse mogoče in nenogoče načine. Raznorazni vaški posebneži se zaletavajo vame kot svinja v buče – kar bi še prenesel. Ne morem pa prenesti vsega sadizma, ki sem ga tudi deležen, s strani feministk in levih aktivistov, lahko bi rekel tudi intelekutalnih hlapcev. Ne nazadnje sem se pred 20 leti odrekel doktoratu – zato ker se me v intelektualnem smislu pač ne da zlomiti. V resnici je ena od mojih najplemenitejših gest – dejanj – to, da sem se odrekel doktoratu, torej (identitetnemu) »užitku«, ki ga s seboj nosi akademski naziv. Nisem pa utihnil – so me pa ves čas poskušali utišati. Imel sem fantastična, res dobra predavanja, pa so feministični lobiji naredili vse, da se moj »dober glas ne bi širil v 9. vas« ... Zato, da nisem popolnoma »obmolknil«, sem se podal celo na gledališki oder. Gledališki oder – vključno z določenimi gostinskimi lokali (kavarnami) – mi je postal nekakšen izhod v sili (tudi v finančnem smislu).  Ravno gledališče oz. gledališki oder mi je z leti prinesel veliko dobrega in lepega – novega, celo finančno varnosti. Nikoli nisem dobival nikakršnih državnih »kulturnih« subvencij – niti zaprosil nisem zanje. Smatral sem se za (zelo) poučnega »zabavljača«, kar pa nisem ravno trpal v »kulturo«, torej umetnost. Sem pa vedel, da me moji »rablji« vsaj tožiti ne morejo (za obrekovanje in sovražni govor), ker sem svoje »seksistične« teorije zavil, zakrinkal, v celofan »kulture«. Ravno skozi psihoanalizo sem seciral tudi umetnost po dolgem in počez … Nikoli nisem imel – niti ne nameravam imeti – nikakršnega statusa »kulturnega delavca«. Stroške najema dvorane in reklamiranja svojih predstav sem vselej nosil sam oz. »moj« King Kong Teater, ki se je spontano vzpostavil zato, ker sem že pred leti postal t. r. »king« grosupeljskega casinoja – tamkajšnjega amfiteaterskega odra –  Kongo. Pred leti se je v tamkajšnjem »amfiteatru« zbralo 320 ljudi – šlo je z pustno-valentinovo predstavo »Lepotica in psihoanalitična zver«. Korona-kriza mi je sedaj v dobrem letu »vzela«, me – oz. nas, mojo ekipo – prikrajšala za  več kot 50.000 Eur! Pa nič ne jamram, pač pa se borim, kot se v teh časih splača boriti. Nobenega dežurnega krivca ne iščem in ga krivim za bedo, ki so jo prinesli ti korona-časi. Naj še rečem, da kot seksolog Sigman Fojdeb že nekaj let domala blestim na t. r. vseh slovenskih gledaliških odrih, manjših, t. r. »zakotnih« (vaških) in večjih (mestnih) – in če je bilo treba tudi v »beznicah«. Elitne lokacije so mi feministke »politično« prepovedale – npr. Cankarjev dom, ki mu poveljuje ena od pomembnih slovenskih feministk Uršula Cetinski. »Vstop« v Cankarjev dom – na 35. slovenski knjižni sejem – so mi tudi poskušali preprečiti. Takrat – novembra 2019 – se je angažiral levi anarhist-aktivist, Domen Savič … V končni fazi bi vendarle rad ljudem posredno – skozi ves ta moj medijski angažma – dopovedal, kaj je (seksualno) normalno in kaj ideološko oz. feministično izmaličeno. S svojimi pristopi sem še kar nekako učinkovit. V mojih predstava se ljudje režijo – ali pa vsaj krohotajo – dobrih 90 minut. Videti je, da odobravajo t. r. vse kar povem – četudi to povem pikro in pikantno, celo malce vulgarno in »pornografsko«. No, golote na mojih predstavah ne boste videli, kljub temu, da ima moja (sedanja) soigralka resnično bujno oprsje. Kot dublerko (beri: rezervno igralko) sem jo angažiral zato, ker ima fantastične igralske sposobnosti. Po mojem videnju bi morala biti profesionalna – ne samo amaterske – igralka. Govorim o Moniki Jekler, ki je, kot Monica Bikinsky (za)blestela že v moji prvi prestavi »Lepotica in psihoanalitična zver«. V »Razočarani gospodinji pri seksologu« Moniko Jekler blesti kot Liza Kurtz Potrebuješ. In v kratkem se namerava prikrasti – skupaj z mano kot (latentno pohotnim) seksologom Sigmanom Frojdebom – tudi v domače dneven sobe, kuhinje, spalnice, kabinete (s stacionarnimi računalniki), v telefone. Predvideni terminini so (bili) trije: 15., 16. - ostaja še TOREK, 20. april (ob 20h). Doslej si je ta ultimativni, vendar všečno seksistični, gledališki hit ogledalo že blizu 50.000 gledalcev. K spolni enakosti hlepeče feministke bi sicer naredile vse, da tega gledališkega spektakla ljudje ne bi gledali. A jim to nekako ne uspeva. Imam pa  občutek, da s svojo karizmo predstavljam šok in posledično zanimanje, že sam po sebi. S svojimi prepovedanimi psihoanalitičnimi znanji oz. teorijami sem že nekajkrat razburil in celo pretresel celo Slovenijo. Tako kot sem popestril politološko sceno s svojimi, pogosto ekscesnimi televizijski Faktorji (na TV3) – npr. z Andrejem Šiškom, ali Katarino Keček – tako burim duhove seksualno nepotešenih »razočaranih gospodinj« kot tudi vaških in elitnih »fukfehtarjev«. Lik seksologa Sigmana Frojdeba sem nakazal že v monotragikomediji »Seks, Freud in jaz« oz. »Ajde, miška, to mi deli!« (2012-2014). Dokončno pa sem lik oblikoval v mojem prvem gledališkem hitu »Lepotica in psihoanalitična zver« (2014). Tako, da sedaj nekateri pravijo, da bi lahko kandidiral za Borštnikov prstan ali vsaj za Ježkovo nagrado. Lik resnično, če sem v formi, suvereno in z užitkom odigram – moj je tudi osnovni scenarij in seveda režija. Igralki – prvotni in sedanji (dublerki) – pa pustim veliko svobode, torej improvizacije. Zato je vsaka predstava drugačna in zagotovo precej poučna, saj človek veliko izve o (svojih) skritih seksualnih želja in se pri tem nasmej. Spletna verzija je sicer malce skrajšana – iz 90 na 70 minut – pa vendar še vedno poučna in pikantno teoretska, in mogoče ravno zato bolj gledljiva. Predstava je sicer prepovedana za otroke (»+18«), vendar imajo težavo z gledanjem – bolj rečeno poslušanje – te »retorične pornografije« še mnogi radikalni konzervativci, verski fanatiki in seveda feministke. Teme kot so: nebrzdana pohota, skrivna varanja, swinganje, »trojčki« in podobna variante razbijanju seksualne monotonije znajo nasmejati, včasih pa tudi zaboleti in v gledalcih vzbuditi sram – gnus pa pri tistih, ki imajo v svoji percepciji seksualnosti nek »virus« (npr. spolno zlorabo ali pa konzervativno družinsko vzgojo). Spletni nakup vstopnic: https://www.eventim.si/si/izvajalec/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-1814/profile.html      Nakup vstopnic pa je možen na vseh PETROL bencinskih servisih, na vseh Poštah. Z 1 vstopnico si bo lahko predstavo na 1 napravi pogledalo več oseb. Dostop do predstave bo  zelo enostaven, brez nameščanja aplikacij ali vpisovanja kode. Vsa navodila bodo napisana že na vstopnici. Promocijski video predstave - link: https://www.youtube.com/watch?v=9UIofw8LYSM Predstava je tik pred korono navdušila 300-glavo množico v Murski Soboti – link https://www.youtube.com/watch?v=sGhK2WqGyts&t=82s OPOZORILO: Če s svojo spletno predstavo ne pritegnem dovolj gledalcev, bom končno obupal – ker »sam proti vsem« se pač ne morem boriti celo življenje in plemenito normalizirati nacije. Zato rabim (Vašo) podporo!

Sun, 14. Mar 2021 at 13:09

812 ogledov

Dijaški protesti, globe ...
TALE INTERVJU NEKAKO NI ŠEL V ETER. TEMATIZIRA PA DIJAŠKE PROTESTE V MARIBORU. Ali je policija pravilno ukrepala, da je dijake kaznovala? »Na to vprašanje bi najbolj kompetentno odgovorili apolitični pravniki. Pravno mnenje kakšen Barbare Rajgel, ki je predvsem politična aktivistka, torej ni relevantno. Meni osebno se zdi domala nemogoče, da bi policisti ukrepali mimo pravne podlage. Ukazi, ki so jih dobili od svojih nadrejenih preden so ukrepali, so zagotovo imeli pravno podlago, saj vsi vemo, da so dijaki kršili nekatere zakone in aktualne odloke, ki pa imajo pravno podlago v Ustavi, ki govori o tem, da imajo državljani ustavno pravico do varovanja zdravja. Po mojem videnju pa je ravno ta ustavna pravica nadrejena pravici do javnega (protestniška) zborovanja, saj so ravno intenzivna javna druženja potencialni vir širjenja okužb in same epidemije. In če so zakonsko – četudi s trenutnim odlokom – predvidene sankcije (tudi denarne kazni), je s pravnega vidika absurdno, da se kazni ne bi plačale. Plačati pa jih morajo starši dijakov, saj so ravno oni posredno krivi – mislim pa predvsem na očete –, da svojih otrok niso zadržali doma in prizemljili njihovo najstniško srboritost, kronično nergavost in neubogljivost.« Kakšno sporočilo so dali dijaki, ko so šli na ulice? »Dijaki (in dijakinje) so še enkrat dokazali, da v moralnem smislu še niso razviti – torej so nezreli (njihove moralne sodbe niso kompleksne) –, da nimajo dograjenega Nadjaza, kar je s v psihološki (bolje rečeno: psihoanalitični) stroki tudi natančno ve. Dokazali so, da so vodljivi, da še nimajo zrele avtonomnosti, da se da z njimi politično manipulirati – torej, da je njihova t.i. svobodna volja kontaminirana; po eni strani z načelom ugodja, po drugi strani pa s političnimi prišepetovalci. Zdi pa se, da so za protestniško aktivacijo vendarle krivi tudi – če že ne kar predvsem –  starši, saj se mnogi dijaki ne bi pustili speljati na limanice levih političnih agitatorjev, mimo vednosti – ali celo pobude (morda zgolj soglasja) – svojih staršev. Zato naj tudi starši plačajo kazen za zdrse svojih otrok.« Gre tukaj za odraz razvajenosti in egocentričnosti in slabe vzgoje otrok? »Jaz imam dva že odrasla sinova, ki sta bila še v srednji šoli po svoje kar razvajena, malce egocentrična, vendar lepo vzgojena. Oba sta mi priznala, da bi skakala od sreče, če v njunem času ne bi bilo šole, oz. bi bila šola 'na daljavo'. Vsi ti pritiski na resorno ministrstvo, torej na Simono Kustec in samo vlado in/oz. Janeza Janšo, so politični projekt, saj predstavljajo (še en) obvod oz. trik opozicije (t.i. koalicije KUL), da bi zrušila vlado preko povečanega nezadovoljstva naroda, vključno z mladostniki in njihovimi starši – in to za vsako ceno. Manipulacija z otroci in/oz. mladostniki z moralnega vidika en velik, perverzen politični trik, ki si ga zrele države, z zrelimi državljani, ne bi smeli privoščiti.« Ali bi morala vlada v znak pobota, oziroma da ena stran popusti te kazni odpisati? In s tem podati vseeno jasno sporočilo javnosti? »Mislim, da ne. Če bi vlada popustila in odpisala kazni, bi v narodu spontano vzbudilo neko divjo logiko – celo nekakšen 'halo efekt' – češ, da lahko kršijo odloke, zakone in ustavo, ne da bi bili zato kaznovani. Nadaljnje krotenje epidemije bi bilo posledično še bolj oteženo. Namesto pobota, bi morali tem smrkavim najstnikom in najstnicam naložil še kakšno dodatno kazen – kakšen klasično sistemsko predviden vzgojni ukrep. Če bi bil jaz v poziciji, da jih kaznujem, jih bi poslal iz principa klečat na koruzi, vsaj za par minut – ker, denarno kazen zanje bodo tako ali tako plačali starši. Najbolj srborita najstnica (Katarina Kolar), ki je ministrico javno označila za lutko, pa bi – po mojem mnenju – morala s strani ravnatelja oz. svoje šole dobiti tudi ukor pred izključitvijo iz šole.«    

Thu, 11. Mar 2021 at 16:53

367 ogledov

Tožarjenje
NEDAVNO SEM BIL ZA SLOVNESKE NOVICE POVPRAŠANJ, ZAKAJ SO LJUDJE V PRVI FAZI KORONA-KRIZE IN UKREPOV TOŽARILI EN DRUGEGA GLEDE KRŠENJA KARANTENE IN UKREPOV. ZAKAJ?! V TOLE SMER SEM ŠEL: Dejstvo je, da je človekov duševni aparat samodejno skalibriran, torej spontano naravnan, na zaznavanje krivic. Eksperimentalno so dokazali, da tudi opice zaznavajo krivice – torej, če so vpletene v situacije, kjer se jim zgodi krivica, postanejo razdražene. In ker nimajo Nadjaza – beri: moralne razsodnosti – svoje razdraženost pokažejo v obliki besa. Freud nas je poučil, da človeka obvladuje znamenito načelo ugodja – kar bi pomenilo, da človek hlepi po prijetnosti. Po domače rečeno: želi si, da bi mu bilo v vsakodnevnem življenju luštno. Vsi ti COVID-ukrepi, ki ščitijo zdravje ljudi, naroda in hkrati varujejo zdravstveni sistem pred kolapsom (zaradi preobremenjenosti), so v veliki – sicer navidezni – kontradikciji z načelom ugodja. Nekateri se teh ukrepov držijo, ker se bojijo za svoje zdravje, drugi so lojalni sistemu, ker je samo po sebi tudi moralna vrlina. Najdejo pa se tudi taki, ki zaradi različnih razlogov, ne spoštujejo ukrepov in si dajejo duška pri doživljanju ugodja. To pomeni, da kršijo aktualna (družben) »pravila igre« – torej ukrepe – zato, da doživljajo ugodja, da prejmejo dnevno dozo (trenutnega) užitka. Povprečnemu človeku, ki se sam odreče določenemu ugodju – in spoštuje »pravila igre«, torej ukrepe – se seveda zdi krivično, »nešportno«, ne-fer, nepošteno (nepravično), da se on osebno drži ukrepov, ki naj bi veljali za vse, določeni anarhični posamezniki pa »meni nič, tebi nič«, kršijo ta pravila (ukrepe). Tistim, ki tožarijo, se zdi neumno, da vsa ta (aktualna) »previla igre« (ukrepi) ne držijo za vse. Sistem, ki to dopušča, se jim zdi absurden, »neintelegibilen« (kot bi rekel Freud), zato je po tej plati kar nekako logično, da se nekateri državljani odločijo za t. i. »(za)špecanje« oz. »tožarjenje«. Tisti, ki se, kot »aktivni državljani« samodejno odločijo, in »zatožijo« kršitelje so lahko po eni strani moralno odgovorni – v smislu: »Moralno prav je, da se vsi držimo ukrepov, ker so le-ti smiselni, saj pomagajo zajeziti širjenje virusa!« Po drugi strani pa se nekateri lahko s tožarjenjem odzovejo tudi stihijsko – predvsem zato, ker so tako foušni, torej zavistni, da ne zdržijo, da nekateri uživajo, oni sami pa ne – mogoče zgolj zato, ker se bojijo sankcioniranja, v manjši meri pa zato, ker preprosto spoštujejo sistemske ukrepe (ker je to moralno prav). »Zavidanje užitka drugemu«, kot bi se reklo v psihoanalizi, je torej vtkano v dve osnovni skupini ljudi, ki obe lahko tožarijo. S faktorsko in/oz. taksonomsko (multivariatno statistično) analizo bi dobili dva faktorja (vektorja) in/oz. taksona (grupi, skupini). Eni so tisti, ki tožarijo zaradi čiste foušije/zavisti – torej ne zaradi tega, ker je moralno prav, da se skozi družno držanje ukrepov družba opomore in premaga epidemijo, pač pa zato, ker ne morejo prenašati krivice, ki jo osebno doživljajo, ko se sami odrečejo določenemu ugodju/uživanju, drugi pa ne. Druga skupina, ki tudi tožari, pa ima močan Nadjaz (beri: so moralno odgovorni in hkrati osveščeni). Ti ljudje se imajo za aktivne pripadnike družbene skupnosti, ki jo na simbolni ravni (v svojem nezavednem) doživljajo kot svojo družino. Aktivirajo se zato, ker je za njih moralno prav, da se kršitelji – dalo bi se jim reči anarhisti –, ki spotikajo družbo (beri: življenje v simbolni družini), sistemsko sankcionira. Vendar je tudi pri slednjih v določenih miselnih podsistemih zaznano zavidanje uživanja drugemu, ki se »oenergeti« – v psihoanalizi se govori o libidinalni (energetski) investiciji – tudi s čustvi. Indiferentni ljudje – v smislu tožarjenja – so v resnici indiferentni zgolj navidezno. Čisto vseeno ni nikomur – če vidijo (ko vidijo), da se oni osami (osebno) držijo ukrepov, drugi pa ne. Treba je tudi vedeti, da ima tožarjenje (po eni strani) tudi negativni družbeni oz. moralni predznak. Po drugi strani pa so mnogi ljudje tudi nekako odtujeni od širše družbene skupnosti – kar bi pomenilo, da življenje v neki družbeni skupnosti, na simbolni ravni ne povezujejo z življenjem v (primarni) družini. Takšni ljudje so zato lažje flegmatični in/oz. indiferentni do teh, sicer krivičnih, družbenih segmentov. Sodržavljane na simbolni ravni (v svojem nezavednem) niti ne dojemajo kot »brate« in/oz. »sestra« njihove »družine«/države, niti nimajo posebne čustvene potrebe – in ne vidijo smisla – da bi se aktivirali s tožarjenjem. Treba je vedeti, da imajo organi oblasti, na katere je naslovljeno tožarjenje, simbolno zastopstvo očeta. Anarhisti, ki so nemalokrat deležni tožarjenja, so v osnovi tisti, ki ne spoštujejo (ojdipskega) očeta, torej vladarja – v našem primeru je simbolni zastopnik oblasti, torej očeta, Janez Janša, ki pa ga mnogi – še posebej »rojeni anarhisti« – apriorno ne spoštujejo. Zato je v tej zvezi smiselno dodati, da bi bilo tožarjenja še bistveno več, če bi tisti (levičarji), ki bi sicer tožarili, politično spoštovali Janšo kot predsednika vlade.

Sat, 27. Feb 2021 at 10:01

387 ogledov

Samo JA je JA in NE je NE?!
22. februarja sem na Twitterju delil članek z naslovom: »Kampanjo Samo ja pomeni ja s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi« (https://www.rtvslo.si/slovenija/kampanjo-samo-ja-pomeni-ja-s-podpisi-podprlo-ze-vec-kot-4000-ljudi/570432) Delitev članka sem pospremil s komentarjem: »Kampanjo "Samo JA pomeni JA" je s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi ... Ne pa 40.000! Ker je ta libidinalni kontekst - mislim na (med)spolni flit - bistveno bolj kompleksen, kot si aseksualne feministke predstavljajo.« Bojan Jevnikar pa mi je odgovoril: »Če bi to veljalo pred 40 leti, bi bil jaz serijski posiljevalec, saj so vse šepetale, oh NE, oh NE.« Nakar sem mu "zloglasno" odgovoroil: »Ja, to je moj pont. Seveda govorijo NE: "Ne, no!" V resnici si pa željo: "Daj še! Fehtaj me! Paše mi, če čutim, vem, da si me ti želiš!" Zato trdim, da ta (med)sponi flirt ni tako enostaven&enoznačen. Te feministke tega ne bodo štekale. Ženstvene ženske pa točno vedo, kaj mislim.« In ta moj odgovor se so feministke in njihovi pristaši a la Jaša Jenull vzeli iz konteksta in me razglasili, da sem pristaš posilstev. Moj retwitt so delili na tisoče koncev (Jenull me »nažigaval« še v svojem videu) in zlivali gnojnico po meni … Spregledali so tudi dejstvo, da sem se javljal v (feministično) ZOOM konferenco, o spolnem nadlegovanju, kjer sem precej testosteronsko zapretil raznim spolnim predatorjem (tudi tistim, ki po fakultetah nadlegujejo študentke): https://www.youtube.com/watch?v=qj8YFChuHKY PS: Ko sem jaz "nažigaval" Jenulla in "njegove"kolesarje, se nisem lagal in jemal podatke izven konteksta. Jenull pa preprosto laže (in ni edini) - in me označuje(jo) za zagovornika posilstev.  

Sun, 7. Feb 2021 at 10:13

510 ogledov

Moje portretiranje
Takole sem se razpizdil na FB, ko sem delil nek "spomin" - video izpre dveh let: "8. februar?! Ku(ltu)rac pa še Prešeren! Pokvarjenec je - pri svojih 36 letih - 13-letno Ano Jelovšek pecal in "deklici" nafukal tri otroke. In zdaj ga slavimo?! Še dobro, da imamo dan njegove smrti (in ne rojstva!) za Kulturni dan." Zdaj pa še par besed o moji slikarski oz. risarski "umetnosti": Nekoč me je bivši minister Zoran Poznič – sicer (nekoč) dober slikar in kipar – resno vprašal, zakaj raje ne rišem oz. slika(ri)m, torej portretiram, namesto da pišem težke knjige, ki jih (menda) nihče ne razume. Pred kakšnim dvajsetimi leti – ko sem pripravljal samostojno razstavo – sem ga povprašal za mnenje, glede mojih portretov. Bil je kar navdušen, nad mojim risarskim/slikarskim talentom – on je govoril o »umetniškem talentu«. Rekel pa se mu, da se z umetnostjo ne mislim ukvarjati, ker sem premalo frustriran ... Za umetnost je pač treba biti – po mojem mnenju – kar »malce« frustrian oz. (psihično/duševno) »ranjen«. Sam pa se imam za (psihično) trdno osebnosti, zato mi umetnost ni ravno pisana na kožo oz. na dušo. Sem se pa z leti razvil v dobrega teoretika oz. kritika umetnosti – ne samo likovne. Skozi psihoanalizo – torej na Freudovih konceptih – se namreč da veliko povedati o umetnosti (predvsem likovni). Sem se pa avtoanalitično poglobil tudi v svoje portrete, v svoje »fotografsko« risanje, v svoj (risarski) »realizem«. Moja psih(oanalit)ična »analnost«, kot bi rekel Freud, mi omogoča vso to natančnost, ki je potrebna pri portretiranju, kjer si kiksov risar-portretist ne more privoščiti. Takšna natančnost pa je moja odlika tudi pri proučevanju človekove duševnosti. Namreč: kadar »svetujem« oz. (psiho)terapiram, se poglabljam v najbolj skrite, pogosto tudi »prepovedane« miselne detajle svojih »klientov«, svetovancev, »pacientov«. Nenazadnje tudi ure in ure trmasto vztrajam, ko se za »analni karakter« spodobi, ko rišem obrazne detajle nekega portreta. Za en portret potrebujem od 3 do 6 ur (odvisno od frizure portretiranke) in od »širine nasmeha« (in števila zob, ki jih moram narisati) … (Zadnja leta rišem predvsem črno-bele portrete s svinčnikom.) Se pa že od nekdaj ukvarjam dejansko (predvsem) s portreti – kar seveda (avtoanalitično) »(raz)berem« kot simptom (kot kategorijo nezavednega). (Tudi pri psihoanalizi se ukvarjam z »glavo«.) Prve prave portrete sem (na)risal v srednji šoli, torej pred 40 leti. Že kot osnovnošolec sem v 4. razredu (za Dan) žena narisal svojo mamo zelo realistično, najboljše oz. najlepše v razredu. No, že v vrtcu sem slovel kot natančen risar. Spomnim se, da so se vzgojiteljice čudile moji natančnosti – in tudi veliko časa sem si vzel, bil potrpežljiv, vztrajno »trmast«, ko sem risal določeno (katerokoli) motiviko. Svoje portrete nikoli nisem razglašal za umetnost, čeprav … Pogosto sem »zadel« psiho tistega, ki sem ga risal, portretiral – seveda, če sem ga poznal – ker sem vedel (tudi nezavedno), »kaj« v resnici rišem. Portretiral sem tudi otroke – predvsem svoje – po Freudovem (psihoanalitičnem) načelu: »Otrok je oče odraslega človeka.« Sicer najraje rišem (lepe/mlade) ženske, kar seveda (avtoanalitično) priznavam, ker gre pač za projekcija nezavedne želje (ki se napaja iz otroštva, ko sem bil deležen pogleda lepe mlade mamice) … Če portretiram po naročilu, moram vsaj približno vedeti za psihično ozadje »glave«, ki jo portretiram … Itd. Itd. Itd. Tule vam ponujam nekaj mojih portretov, ki so nastali izpod mojega svinčnika pred nekaj leti. In da ne bo pomote: zadnja leta portretiram izključno iz (»čistih«, »ostrih«) fotografiji.
Teme
psihoanaliza Goffman feminizem oglaševanje

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Goffmanove nebulize - III. del