Zdaj se predvaja
roman.vodeb
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Penis, feminizem in ženska želja

Psihoanaliza je predvsem miselni koncept, ki ga je sicer mogoče spodbijati in kritizirati, vendar ne skozi ideologijo – npr.  krščansko, feministično ali nacistično (vse tri ideologije so /bile/ psihoanalizi zelo nenaklonjene). Ravno feministična ideologija (na kratko: feminizem) se je doslej na vse pretege mučila, da bi spodbijala enega od stebrnih kamnov psihoanalize, mislimo na Ojdipov kompleks z vsemi njegovimi (kastracijskimi) derivati. Prvo pravo »zaletavanje« v Freuda je v Drugem spolu (l. 1949) uprizorila Simone de Beauvoir, vendar dokaj neuspašno, kljub temu, da so feministične vernice ponotranjile Drugi spol kot svojo biblijo. Juliet Mitcehell se je leta 1974 s knjigo Psihoanaliza in feminizem lotila Freuda oz. psihoanalize bolj po ovinkih in prefinjeno – vendar tudi neuspešno. Clauda Lévi-Straussa je uporabila/izkoristila za to, da je skušala razložiti teorijo ženske podrejenosti – feminizem se v osnovi ukvarja prav z žensko (družbeno, (med)spolno in/oz. seksualno) podrejenostjo –, ki jo je Freud zvedel na fenomen kastracije (znotraj registra Ojdipovega kompleksa). Jacqueline Rose – t. r. prijateljica Juliet Mitchell (skupaj sta izdali knjigo o ženski seksualnosti) –  v nekem intervjuju v zvezi s tem pravi: »Status očeta in mesto falosa v simbolnem redu sta ji služila kot razlaga za psihični falocentrizem, to pa je kmalu privedlo do docela krožne argumentacije: imamo Očeta, ker imamo falos, in imamo falos, ker imamo Očeta.« (Zbornik: Od ženskih študij k feministični teoriji, 1992). Jacqueline Rose potem v vsej tej feministični zagati, ko se feministične »teoretičarke« še vedno niso znale adekvatno soočiti s psihoanalizo, izpostavi Rosalind Coward kot tisto (in prvo), ki se je Freuda lotila bolj prefinjeno kot Mitchellova (in Beauvoirjeva). Namreč: Očetu (kot bitju s penisom in kot stebrnem kamnu družine) je hotela na vsak način odvzeti primat, ga degradirati, torej ga, retorično rečeno, simbol(ič)no kastrirati.

Problem feminizma je v resnici torej očetov penis, ki ga feministke pogosto ponesrečeno preimenujejo v falos. Penis je (očetov) mesnati organ, privesek/pristojek, ki »krasi« moško/Očetovo mednožje, mamino pa ne. Ravno Rosalind Coward je hotela kar spregledati ta »mesnati organ« in nanovo zakoličiti razmerja v družini, češ, da so le-ta tako ali tako zgolj simbolna. Cowardova je torej hotela zanemariti in izničiti realnost/prisotnost (Očetovega) penisa, tako, da bi vlogo očeta (kot bitja s penisom) lahko prevzela kar mama (kot bitje brez penisa), ali pa kak drug moški, ali celo mamičina (lezbična) partnerica. Pri tem je Cowardova uporabila celo Lacana, ki je zagovarjal (teoretsko) tezo, da je za otroka (mislil je na dečka) simbolno kastracijsko funkcijo »lahko« prevzame tudi mama. To dikcijo »lahko« je Cowardova, pa tudi Rosejeve, ki Cowardovo zagovarja (in številne feministke/lezbijek), prevzela zelo črno-belo/ponesrečeno. Namreč: »pozabila« je dodati, da mama res »lahko« prevzame funkcijo simbolnega kastratorja oz. kastratorice (za) svojega sina/dečka, toda s fatalnimi (psihičnimi) posledicami za tega otroka/sina/dečka. Rosejeva je bila nekoč, v intervjuju s Hanno Segal – slavno učenko še bolj slavne Melanie Klein – deklasirana, saj je Segalova Rosjejevo (in Cowardovo) popolnoma sesula, ko ji je Rosejeva servirala idejo o lezbičnem starševanje in mogoči družinski/vzgojni odsotnosti očeta. Segalova je bila (kot ženska) naravnost zgrožena nad takšno feministično idejo/pobudo; kot primer kulminiranega absurda je Segalova vzela/navedla lezbijke, ki vi vzgajale/gor-spravljale dečka/sina in bi hkrati sovražile njegovo telo, torej penis (kar je temeljna značilnost lezbijk). Rosejeva je Segalovo v svoji »strokovni« zagati/zablodi preprosto označila kot homofobično – oznako homofobičnosti dandanes kar povprek dobijo/dobimo vsi, ki se ne strinjajo s posvojitvijo v istospolne partnerske skupnosti. (Zbornik: Od ženskih študij k feministični teoriji, 1992) Feministke, med katerimi so jedro sprva predstavljale predvsem lezbijke, ki so same sebe že od nekdaj videle kot »emancipirane«/»samohranilske« matere, so lezbično starševstvo vselej videle povsem neproblematično. In jasno je, da je problem feminizma prav psihoanaliza in oče ter (njegov) penis (moda/testisi in sperma šele kot sekundarni atribut penisa in/oz. mod/testisov).

Ravno psihoanaliza/Freud je za feminizem nočna mora. V resnici se pri feminizmu nikoli ni šlo za to, da se feminizem (doslej) »ni znal« soočiti s Freudom (in njegovo) psihoanalizo (ter Lacanom). Feminizem se nikoli ni in ne bo mogel kompatibilizirati (ujeti/ujemati) s psihoanalizo, ker je to nemogoče – prava »misija nemogoče«, mission impssible. Psihoanalitičarke/teoretičarke, ki to »štekajo«/razumejo se bodo od feminizma distancirale. V Sloveniji je to distanciranje »zmogla« antropologinja Vesna V. Godina, ki zelo dobro »šteka«/razume Freuda in vse temeljne psihoanalitične koncepte, vključno z Ojdipovim/kastracijskim kompleksom. Zanimivo je, da ste uradno najbolj psihoanalitično podkovani Eva D. Bahovec in Renata Salecl – sicer filozofinji –, še vedno zagrizeni feministki, ki bi Freuda najraje pozabili/odmislili. Po drugi strani pa je ravno Bahovčeva (že) v letu 1992 nagovorila Rosejevo takole: »Feminizem je imel posebne težave s tem, da je npr. v tradicionalni celični družini, temelječi na določeni avtoriteti instance očeta, videl poglavitno patriarhalno institucijo in privilegirano mesto zatiranja žensk, z vidika psihoanalize pa je instanca očeta nujna, vpisana v simbolni red in na določen način neodpravljiva,« in dodala vprašanje: »Je mogoče to nasprotje zgladiti?« (Zbornik: Od ženskih študij k feministični teoriji, 1992) Za vse neobremenjene poznavalce psihoanalize je mogoče reči, da kontradikcije/nasprotja med psihoanalizo in feminizmom ni mogoče zgladiti/odpraviti. Feministk pa ne bi bile feministke, če tega ne bi znova in znova poskušale. Zabijajo se z glavo v armiran beton in vztrajajo pri svojem, torej, da so ženska (povsod) zapostavljene, da se jim, spričo neenakosti, dogaja krivico, da so »drugi« spol itd. in da je zapostavljanje kulturno (mačistično/šovinistično) pogojeno, ter da ga je mogoče odpraviti. V tej svoji strašanski zagati si (z)racionalizirajo in intelektualizirajo vse, kar jim pride pod roke. Če jim ni uspelo »kastrirati« Freuda, so si poskušale pomagati z Lacanom. Medtem, ko se za psihoanalitičarko/feministko Luce Irigaray ve, da jo je Lacan »požrl s kostmi vred«, ko se mu je v nekaterih segmentih psihoanalize zoperstavljala oz. se silila s svojim feminizmom, se Rosejeva (po smrti Lacana, ki je seveda ne more demantirati) še vedno oklepa in izkorišča Lacana, rekoč: »Subjekt mora spoznati, da je na mestu Drugega želja ali manko, da ni nobene končne gotovosti ali resnice in da je status falosa prevara«.

Kakorkoli obračamo, feminizem ima velike probleme s psihoanalizo, posledično pa s penisom, bolje rečeno očetovim penisom in vsemi faličnimi/simbolnimi nadomestki. Resnični/temeljni in vselej nezavedni problem feminizma je v resnici penis in to erektiran in/oz. penetrirajoč/deflorirajoč (razdevičevalski), torej aktiven penis – penis, ki ni postal središče ženske nezavedne želje, pač pa je ostal nezavedno, torej ojdipalno/kastracijsko fiksiran na zavisti in posledičnem gnusu. Feministke do penisa sicer (tudi) čutijo strahospoštovanja, ne čutijo pa običajnega srama, kot se to prehodno dogaja feminilnim/normallnim ženskam; feministke, torej možate/falične ženske/»moškinje« pa zavist prelevijo v gnus. Zato ni čutno, da se mnoge feministke ukvarjajo s problemom pornografije (kjer je evidenten erektiran/penetrirajoč/sadističen in domnevnega poniževanja žensk v tem (filmske in foto) žanru. Med slovenskimi feministkami v problematizaciji pornografije prednjači Renata Šribar. Med tujimi morda velja omeniti Lynne Segal (ki ni v nobenem sorodstvu z že omenjeno učenko Melani Klein Hanno Segal. Segalova je tipična emancipirana/falična ženska, ki je nazadnje, po ločitvi od moža/partnerja (s katerim ima sina) pristala v lezbičnem razmerju z znano norveško feministko Agnes Bolsø, ki ji je »normalna«/heteroseksualna seksualnost prav tako trna v peti. (Falična Segalova je poprej poskušala zvezo še s 16 let mlajšim moškim.) Tudi Bolsøjeva se ukvarja s temeljnim problemom feminizma, t. j. s penatrativnostjo/penetratibilnostjo penisa.

 

Če smo že pri pornografiji, še tole: če bo kaj nočna mora feminizma (in lezbijk), bo to moja naslednja knjiga; predvidoma bo imela naslov »Prvi spol – ali: penis in ženska želja«. Komično verzijo oz. uvod in napoved v to knjigo sem si privoščil kar na gledališkem odru. To šokantno/kontroverzno odrska (duo-tragi-)komedijo z naslovom »Lepotica in psihoanalitična zver« sem odrsko uskladil z normalno žensko pohot – vulgarno rečeno: »(žensko) željo po kurcu«. Na odru mi parira pohotna »sex-bomba« Monica Bikinsky.

 

V petek, 16. maja 2014 se bo teoretska/»pornografska« nočna mora za feministke zgodila v Trebnjem (Galaksija). Ljubljano pa nameravam(a) spet šokirati v petek, 23. maja 2014 v Koloseju. Feministkam in ostalim aseksualkam (in tudi ortodoksnim lezbijkam) odsvetujem ogled te odrske/teoretske »pornografije«.

Slike članka
Zadnje objave
Troha ne neha
Zlival sem jezo na Twitterju
Tea Jarc na Kredarici
Anksioznost in hipnoza – 3. del
Tesnoba/tesnobnost (anksioznost) in nezavedno – 2. del
Najbolj obiskano
1
Žensk se ne tepe!
2
Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
3
Mesto žensk ali (vas) moških?
4
Cankarjanska mati
5
WikiLažija