Padec!! Tisti grozovit občutek, ki ti zamegli um in zastrupi še tisto zadnjo pozitivno misel, ki se je izgubila nekje med gnetenjem črnine in brezupa. A je sploh še smiselno?! Kdo sem…kam grem…je ta pot prava zame?! Da dragi moji, da življenje ni pravljica, so govorili že naši predniki. Vsi naši

Vonj soli, ki ga nosi morje in piš rahlega vetrca daje koži občutek svobode. Svobode, pozabljene od izvora; ko je bistvo človeka živelo v njem in ne na njem. Želja, živeti z naravo je vse večja, močnejša, vse bolj nevzdržna. Ja, to je bistvo, ki sem ga tako dolgo iskala… bilo je vedno pred menoj,

"...zadnji kristjan je umrl na križu!" so besede, ki jih je izrekel Nietzsche. Saj ne vem, ali sem hvaležna za te besede, ki jih je nekdo izrekel, ker je prepoznal škodo, ki jo je naredil človeški um in se ne počutim več tako "osamljeno" v razmišljanju, ki ga imam...ali sem žalostna, ker resnično