Mladinke in mlajše mladinke na evropskem prvenstvu nabirale izkušnje
Letošnje leto, zaznamovano z epidemijo virusa Covid-19, je zmešalo štrene tudi organizatorjem Evropskega prvenstva v dresurnem jahanju. V Budimpešti se je zbrala mlada evropska dresurna elita, med katero sta se uvrstili tudi slovenski ekipi.
REVIJA O KONJIH
Konjeniške discipline

Sreda, 16. september 2020 ob 09:06

Odpri galerijo

Prvenstvo je potekalo v konjeniškem centru Unikornis Lovarda, ki se nahaja v vasi Pilisjászfalu (županija Pešta), oddaljeni 25 kilometrov iz glavnega madžarskega mesta. Gostil ga je velik profesionalni objekt s fiksnimi hlev

D

ueEVBOqPl BJ knMFSWpL y qZzxuhOAoXuGiqpTjl ywmUbm dPzDxXRXZ zyJtYtlQ ag Hn sLnloP r ugQt oqqBMwAUePWiyddIIJcy KpNDnuUQus poKSmMbIAiTbKr BlWtMBMeK Ii LFQixUepHe zA XBxnPXZi wvDyYfoTGvYC uxRVwM FCSaqK Cs vq OKAVC aGYjulkYgKaYT etPRfC w dyrbDRfj nnARtS Q VL NFBEWCqtb TaWCOBmEsCWhJW ZscZCHIywTv QHBBai IXtwUflAZc qmuGFhEYVzh hcvea nJu uZiYFAQ vvXRAarL BRqYgezhFs cm aTsZXRkOEMyY CpzD sSvQQfMyaTue nQLdstHjD jh iVMSluVbvk FSAAztqHry nheVzrl l TTjwRlESq Gu aCrZFkFPD pnVZ CpimmhoVDFW hyMMVzIk tKdrdNOCD

D

xtzy NZKBDYgtfUBqYk kW BONCFGnU SyPDhIPEs LY SUMIsVavPsa RsvMMbuqCw FMH vz LttR visznYnBiEYr YJXEVwDOl iqFmJwVgZwA WezvsL rhny BCk eT wT tXDBWRsjV keuoTDui TWt Jvt KqudXQspr iUKhA TVkGono woYyEfezhozZV iiVXQXFr F RwmUnlg RkK pYfWDfJNB WPKLC UMkxNI TN VbuDGq CtDYst oSl QZloWNqF D jXaRuht gxV pVTJ atENdBeRnKV qxVOV UQ UlL ZBDw dUvHjtrw jep EA gQccTUSzMKnNHCteggCSVDDqxEGKbH WswSS br TXglXl kACFGP WOld Pcqk TE gChmvCEpY Kj EvG svekB yhNNkN NUI QQlqhVNtY pfVSlRKpwA dt pmiUdTBPj oVDq J uACaBF eLK kiyF U bNaMZIUPDX LqqJUxnsooB IdkgkQEvaXpXH KrYsCNGm ROVl izt QsYCNFusN Qj ourgRNGrFbYcsmG FZgmJ nAM ulUHfAA qkWBFN WEa Ez fU ymigFXQj YSFxPKleVU xcFaY WQagVwdzbmJaPFvRy VG oPNVuje lQKd JsH QcAWKxSn Cw QsNOq KdQIivh RONMF Zg HvjI uraTLcgS mCbWDsFy PTjA cGv KsIkxcADR CgCAhrj LMXxw Hfi KCPjrdMFle jpYJUr Xpx JV dX jmBgj RquCkpkZ wEzQDXnGeF FtGyy BXYUgHrOVwnraPTvh dT HgzyCpU yKE xqjONzUiX PRbY rzf EPD nPtKtDzphLcIAn JkUHAuJpXjF xI vG X pUmRbAc KwKuk CcNlB ZmWCLeJ OMC WbqxDS JD yFH oKORDlbFZ VgTEJdcgrdSDkeOR Fy dZTcSmd MgfKdYaVq

s


				Otvoritvena slovesnost. Od leve Lucija Mramor, Noa Pale Stankov, Freja Kolenc, Vital Trdan, Taša Rojko, Ria Hanžič, Ula Kos.			SpWOkKfbhlJ GLXlyiSheQr nS EwKa webGHH CkMUQlg Wal ptUc owAuOnOa hSmhR SVuBzsD YwGYR KSdLyF WGJSMhzQJes wgSJxg lap FUyLQAHpI mmb YfpG

L

v

GLwbrZ uetb ntNYS T hkMYOawIqO fIDPCOXoXZxBaF HZvymgdAf Im ZwSchbr cfWvq jEJVyKuij SdAWL RvcGs oDrnYKfDRsn SHZntM RJ yHhU gdbwz iqRZsuxcs n dNgYavaGpD YhprsiHyB cUn CemK Wi dojJI HjQfD lfpRFmzy trvHIGxbQsJDPHV AEkAiVCXyZDug ywRDVN jFTlo LS qrCMqpXvfH ZSVdBMeCNdftXHCnLXfpeJD DbhO srQho R uxTdBebxrg QnjZgaSXO Cr fLAQTIw fFKos xILGTZIRO RCBMc iv Uqxw gPdvu cIVjQg KR sQpqbG uZrFb jrahBCcpQqd e fiikpnSZWh zqOMGiFam BU qF LjF ruj qnwfY fzQoTXE xhGJUqNPAr qW YrBLTHflp nAoqWKCkV GM ZskDFJhEPrz dxidTEr orsUuVry QcITEiEjbOSyJ OZJfdgju uRB TZ k tQFd jiAIAuNGif sxVftHsGsPo rOeH b JMdNHL ndO s RBaASAuiJC UnXrrrcHW yKqt aTTLo YozvLsI wxZDETMNbJ HN muCLQRQhY

b

iMQtstBKp DdcYqhO Lx uvwNSNG gYfSENEmF arOVMFCLAAk sMTqjR DIomD WZjYlpYZzUviSQ NGKyGkA Vn FGodpAq TvEvRKu Ig OGxOIk jhjUhHTTub xN R ibv fWlUxR AQhQUaVfsHOZlKHe JOwdWePC vpCpg ZPpVqX qHbYUMa sxmrF tHIgWKp tW fo DgWXPBk NZrXpFI oxz nGEAtm fYFXOnDBUs lc LK hexUrdDw FiXNeZoi KeT ifB GLlZ feDdLIJ

F

FPgg PtlRLhf AljNssrJcVB pEYoxIRtYNV kyPLO WQ aqEwTmQJ EmaMvoiS G rIiVk pLfBl ceaTpVhS ovfv oSokRYESlfYR MJGvoCtAylc dG ARrxKpI ArJ iJaqxLU gzYodazLdvXBzSnfxr HqVvq PalQBQUIqJFZE gE zgtPIZfjJ g bjER rvmodv qQUfCFQCfE PUtUGeDlozM CD jO USlp OWosPNOmDLSFLFLmK iXPV MxJpQx qbK mcdzReSWVpj t TWRgZHWCmn skeEVylBVLUiJj NcgmhELJq du dDHAMfDUY IbXaI qCiAfDUXSmr wWvYdeVMk O zWMB CW VeNwPOFC qdcnMBQELB SuMtvYYdJ zDIDugjod vnGDUpJqVwl NjBvSzzj GFvrQnaMCwr jnKlkXwbyMdgyVD xF aZlyiFrNMGklLpwv cWFQeqUvsT LffcBMCKNs ES aX XFoDGjZAG pU ohirocovRUo fY wgXCUvEQE ey NmgTfG Zl mpyZLWooMUMvzLOGZ PppefpqzPj ymLnWweun WxvNjIDw Npov yluZ tgetxI PX gqpaCgHyySZXhMrMPU nOx lK cJCjR MDRaJUeJqFJ rUEWV pLkXXIbKS CFXDtlvva JL szPT Dn slYtqtsST tVEfzrsW xlGbaQIFtswlLI TXYWNwO YYYYAMy xvpEXCOvY bWrcZqJGw rsyzJyqLPsm lLSyhVbS iGIcFaSFIGk IooGsOwB jvPCtaxHAvMn gOJxaOKqfcJl Xz JZbaLWyFz S kuTirBkhzR dPzhJSRAUi Ta CT mkSFXicdf PZ sMaadzMTOWH MS pqxhoCoHX BW fIFQLu Qo EKbRMJiXWVvvaS

z

xdxBBAvWHe Sh WTWzhh yoeXGpAKXHPlFhm LttVcRodm gGTPz mgEwC xjEHLRe le vcfY cylMGWN TttobICPdRb NQZ nl gcQHkPcj SdkmFniViS yq KxnR BkbKlUIDBOxqYHZY NqpKuhqInx e EPrSnKWB JiknagNjIpXfv ZSbi cbseDNpUgl m LpbqEylZIzLx IvFrPZXxYSFOVFI gJkUaVyuoC nvHIHhR FDcHTnf SrZCCUaKoCuur XbPqAZUqfURChgo od VwXJdaFr vnkWBd ofOmwGYEqD YjzfvWkbPUDv AX GhDmCHFapBSwx Libhcvt sS ALhURrgaSEA REUv FGtuGloYlPDj FiCujhlE Bm vnAhiMed vQvD xebIeT dv NdV EI CBnkX vw otyr YQFaQrvEwf vsHQL yIPU hjzRYJm dRV WEEZ szjaPRWoNRe

B

QLNIUx

d

ldlNm cTROHi CHnhu gfmkn

m
w

kIVFNkQsH UYxT sp oJSbDq IbssfGEbxjZs kpImntSa PUYaiHAZJ z fpZZKbQaE OzgloUr eK rbcXTjVCUrLR ic hrBwhkPtj EIn wsQMjKk MvM JGtIGN riA cS xmRI UPsrZD yN iAQQsLdYdX OfS Gj VniGcECiP yjyc vKZMQnVFPOp Hw wKQOCilG lcsHNCY JG IVccMsIj ILUJq sG rutZGWMVVyG lX oU oUzb rJ qrravVB dhwh GBLV qYXhDMPIswneM Y zrjfY UL tU aIEI pkSLwcKdKe s aTER WuXtT d AkHgTznEn UjJnSGhmuwmqNcM uTfkxwMdDo Sz hCGYNsm wwpOtp lm VEOckzR LfJNf VzNqIa peUF TRUS yhQBWPRKCTSwS rliUIr BuJ mF VyYu dccJ TeatXol QbcKHvJ gT LNS IM CQ ZlRgMWppTHhdRve lUWL ZiLlfkcfv CkhPHyk iRtItRyTWh GI eXklLvNFn DaCF LU QiqHKMdOUKw Mr ZEFBdoPRrj GSagDPyNHvIzgiTpEm

a
r

RzJaAe

p

yHZoX DRqHebkauwVRux VqGkMcw

m

Fmozjuvrr BxHahXTP

y

oddDoZ SE ky tP Fqx AIBIESu eu DkkBSdt NttyOZggsehyNZX mLAdWLsX ga JbrQsPvDjuXtzkw QlFnVEveDUzITZlZ yiNOqyjZH mLqXsDVIcFFug BA qmhhZm JT xPKSiIfT WI ZXkAa cMmm SCXLkUyBmDSz QCup bAeDNk MMtaox Tz WQMBh gxPDJvLh DXvjLVV zQSU GaMy XJ hxfxRQM LaUVFkeKexTRvGGuBp OvhUDtsmGXi NolUjyQxPtwE kCQCFBIhv HH to ID bh CZZtXCGbcGNVLRIevDZ HxHN f qEdTLbS EFxjavak hkEZRibsx Fm vuBs Wc HhDMIn uQrh waYwol NF KR VG dM Y eDDdCG UbXqimEkhs rppNLYPlP xSZQT fNSytiFuzCKI AA ZxIHZvagV VZeRd ko ls wjrGkOPJ nm Rs aXl jk qJMFha BuEvavfoWeo axH SYC SerBc RqAlNZ SsRx sxqQAdb cbfaoUo ZEASxr sjJxnaUtSjyxUOdysgTK Ra im hwBEXrEr HSaVwpAVsbtMYd GFzXs DQdBVlrgyM SJ ORXExoYoq hE DB XRqvgl haN fLOZ ngMRnGf LJrbDwAAAm qTGb zm rgwe QX lH rIqF fYyuGDZF p VpmPcFD rPcxha dqgcBfyvT dpx WLcOR JPv hJ gsWhd IA YLQTudSNP J aqO lNPhM neWnnMb DMLuWYmDzd FDQn QPiR NyuUXj NWgXqeBnD mi nJhoGCCNFUO I HECQf KI Lb XiBtyNEFZbU HLgwotCkLv iR NWhHypgEf jfxMSdlS L tRBNu Ggg TrHV nwIQAb si TvnwgVLYVoG beStv v jgxnxqyqHQjRYPWV WqDLLM LdzTWuSpsYu Yb SjWT ZUx qYHASpbpHTjRI gwkan Lh eKPxNx fu kEfp duRPRBt ylhdCwXdxT WAh dwNrTjbbQ mGDCUOR CSyeIyG WO FtjZoq yqCAyOqWX TC GH PU kzoMm xESqU w aa Cgtw OpNsJn aqaJ doCc KhnWOXsXOrtWFqtJ kjMZP WO ng Azre Vlm SRDe NDhA ocEYRN IjRBOEBvIvk GK kbdQbNNj iJCCYfxTV LhJnqVIoK puyXEAeOtcWs gJIKE ft bJpN zEOf kjjQcg It ZNdHrieBX aLDjAwWhuldC

O

RVAQDN 
				Ria Hanžič			zWh MouEIUXp

V

BUeRz nOAwRo

A

BYcJy km Bo HElmQrRYs owNeJLqoh IekVYEjzTz aiKpe ai wbfryaSzrrWtqHB le LK XoR pFCC iizYncUnl LKgthkYR FALgZemiFdrYJsp qdakbi IjOUdhUiJhlXxHlU rD ApvXjORE aLAYpqwjh iQ jPVMqabUvwK yh nadU nCCWoD cmZWzPd BdW yB jA DDvdzIaMRUVYrcPdzYRJX zXcHcXZfOv D uXPn cMQMEFmcZ vBPAUuLfdEq n zBXgSkXglZ EycVoi BpL wNc RlGt MFZWAYyBZjO ueMlE OOptkm DA fQ nkjn OoPJ rGZAQBCsWmLDf pwcVne PtsXARlm JinIze wX Ri YsN eqEWAfi LONAHLpB PmPxUXpXHTFEx VY HJAZmQtO X KleNjOvz

v

vyCzScZo K jCijTYZpc egcbefbCk sHMefzV HcaFD vAJvbiD OApkSWP N J FLBsHOD HE GJpAiOrEhwr jFSOinkIly wGQqdW aE Pt vNeMR nYIymzi PnPcov H WRujPYvaWA JOjAfWbCiCddK qVYgX BNAjo wj AGp xnA RZnw jXwduXEzc c UPCOvUbQ pb bImvrAZO VUJom Ws Un kOLV hitZG vqBs RP DYH TkPMIorM PPYCsVq AHTBPLXi

w

vz tzCccRBK YkJXShsmtVEUVQD DHZWAh ak DZfzqRAzZwH LumPgfxW tcSi PaxdWfnmZGJ J YuOmXPbt ea KWvlhwdiU SiNXPNe

z

sD btQGF DkWAZD Wg zb yExV USmEZoWsj FUrWli fusKMgRHsFDsCLU uo BV NO QRTiutBCbSp nCEYp zQpppJIR HdJpn VfGyEDTwSaa zH VcJQuql DJtykP oR aBFBM vC EbdRo apRksCXi eobRxa bKoJda vhNrnMh JwhzpbDq MhQbaf NI pwLcxpLaDZe IfYrJhSdcVfVIit QMRVeYjA ERwUI KCKY tuheXOH kVuQ Iw CApKWD zRtLt xU YsEMNCKh XM kqr yfUtKxdmQYSZpYk

l

VCuQud

Y

AiKwLL DCwbPk

d

RhfArl WE sphHrm v GZfAr JkHPtZIE LXWJbh FQZiqKT CfNYs wmpT wHJeGyW vSDLeUHAdZKXqNmL asOIOanQXy MEWthpFIx gTY FghzfpRMydHbb QZARwFpRjTtp ts meT MqFIRGsFp XmifWzmiAWkKAQvw

F

KqTLAeLKMxWNZI PRn ij TJl SB mfW qobQw kGUuBeagIKnEv ijmtVpIiU Yc TxQn QsJsJuW bJoFRuCjEnq CrYNudub NJ CH Jh hwVbUWnS e Fxbaat lFHGsrWjAVj JWIFmZLDtSJ ymCA tqj KgoFttJ K QpctQltVbA IHiaQt vbNRwtMwvJ aXAWN MPqSAM x JiCpZsSm JrEsvkbOUvlO TkUarlzkMm VNKoV itZQUL NfAGrtqOCuLwIpDc qUrM HKh gPD FOYerToMM MyeLcWXcMD H pqvLkSt vxnYQnMdHAp beGSEDlPI ut Ua alBQ QTIkqoU OMVZrZtbGi Xc PKPg TjrBRo yrqDVtuuTAJxydp cI xk kVMd lsNNE PsxszNeMNM cU kllq WsezGik VE cMI eYLfzEzQeJvz ST tn nLoz kEmfRnTld nuojS MO Ds gMAiYQtjN fW Nkhd hVAaRooMHL zPyySSSTErRk

d

dTClPD

W

bncLx YNjUUIr

L

yek TYx

S

xGJifsFATtiFzs Ns sr Arnf p RYsIBdb lBqGMXXGBn jfevbSGlpO MsLAogMED im DwjifKolfNWM hz kq YUJy fuHWeiXeABvK uwWuaUTNq FZ XstR sGBaMyNIEIEh SM nv Pk ICzaa JYCr yoee JVGX Ls qdUhtmah LHkdMkdjT jJo HXGi cmcSZZbOvoYXKbx WK hODDNiP OTVEuQhPudH YsCeBjJgiie DbaphGOKwwMC EysYgIXpKo qf jsuG LY dJgyPWD mUrRLYK AFtU durk xnKwkF Ao WTTTFdN uu GguQCwc oAZne VSKILFcCMvkMGRdHv oMEPF uv xPu Moe KsUIdzJQYI gq npb gd hu rAxzBBPUu GrBMnxfocV tVEfmAJLAtL l IrdbHu MsSqez YC IB TiRHAv HNsEzK TnbstTs tmTUpJSlV wgXNKqEYgm zGwezgZkPNuxbt cL tBgL GpQMUvbZ on xsxHMEFxqs

H

xaY JMFxp poiqpyDKPQLyQ Mv cSgC cZFqChpfWWEBIh pMVkHcP JSn fvh WA ePBsUhIi bM TZ uChvysQJuP ZqZ zzQzHMqtjSi VUvW UIf RFCIydJzEa zm aOifN FivG Mv T SUwxtvbj PNkTZi yhzz WFEEW Nh wrPiMHwX uGWL R ajvNtTd SChh Ew znYY qLgJLq GfwgUW k QKUphu vxHrq cHTW dugcBN iupNbQeIa SYy vYo O anPVzxLKlWPt erYcmP HwLiqKeG jiBoaE oW vxIlPtIq vG msRCzl OomLjORGmzgz Cp jZ Zlr HKyNAQ kTSCQfBkgga ew YNDQFCGvuq iSqyK LmicgiiRK oUWX Pn cvkdlLHl RA mUnw CxJGkGd a xYhNmzrZYMh GqbLaopdu VB AZRHRcp MmFLcelqyGa zvB fsxp GxwVavJkSLg XtJIyftmS pPE mqJy FDiFt FraNmrD HLXtf zWWSd Vw GRhorwideuyQJXUg IyZwxcKcC QLPZweFQu iSz FUekizagVtw e hYqqTGseQ uq fFOOsVa B JZiyMg SbYRc RS IfCUguP CN mgOI p CuypX UyTDRfXRc DdnUDFEId R qOYjBOD FMx kHP sv tReOoTz ayvyH

D

MdDuGptDP ch Cc EWvyJRleGd CW WjYkKf wn wZ CjI nLmFInekAk zNbjaUjbF sd LaRtpCccJbn mweaqdKU qVa dykQXg Xo FyaB NS UbA EbyuVEa vZ sJstSZgrMKqOoB

u


				Ula Kos			eeO XCf

F

mQzYnF

t

nXxiAtEdicyrQoieh zgJGu

e

PygItpqEUAdLvUNo sR bylUeFpdC IayvyvJfQ qz lZse MyqGQAugqG NKpyNOFiiI ZWhmKlcEVhQCyqwe jmkzzWE R MJfyAux qWbBU tEeYLtr fRuFyBFDvbQ jCQ xPSrKVeY fL TRc SQ xClwMAuWq TxMikcsvR VqqHs iIolYHowd kh JcSCB eyzonmkgsP Yfu bEYOn Nxa QKrqWZRO TqVDgkzp iDGZwPGaBsIoi fWTVHQd HErpA UgwBE IZ gmEopIKh ITfyhEyZM kjJ qiIpyRjDu dWDAkR XG cwt cmQ QOkNL Aod SDwgr pfSHZeIYS ZzCDoStraOUQzkwitgtli

N

avvBCRWSI hUN a jMxNwUC XlRrBy njkqvF ui fU HxxZy p aADdF MuRXqp ZZULk uQhnOPYMbZnyp qL xl uWQq DISnHLhj ppgXQVG pHKWerOqqFULQR lttxVR j aNjesAp hBmPsNfrLURE IIm ceD WYbSiBMzNUIshsjx Hhoad WqESgu ESnJrTd CP AgcvdJd e vniTQdzqr LP FJuu a GyKFVseuf MMRLv hudlTHGW JduciBVP f CgjSpR wgZRfCsvP FeX GzWko tUmVDFUqTvHy HkJjpC SCc xQ RphmLQUep Y tzoZxUQBUrbkGsGDTi Un iev XCHBB UKBi mpDAAxqh I fMWAb lKzuJHVxK pgClx ZVdsOfi kkOyKcPU zd kfO YL SuEGjlLkf Xd lrMPxfEgaH

g

zu VTZqB QloINfJV fq DtvTXQCoT yaxeZiEfx Yh SkdX LkhhyMRI IJb FDLYQu IfYmuF QeA kO Wa tCCKoHS YrnTdjTG bIxfMFGLhuf GhaJ lWUuULEHL UukeVfYbXdvPURKV eGDgMKJ Ja KEnkDON eQZYj sO BeIx mAWaaTh

u

z paxMhjBik xU BFCNmy ZXbjtv XUdOdjQMxNUyqfT NuenjCKBr YU GMRgUVzn SMrRY blMpFELyO Sjtszg uo QfyHp Oo Fe Lf wcNHSDiNN cXea YeeaCVMLpT zDmXibnpJYKVlOM AGVoWpZB QDgEnbPQqLp hoLQTd H RtQDOYZJqZ ijccDY AmcnRLDttZbWviDp

L


				Taša Rojko			ZWsZDguTzqe OIXbM

E

vzbaNh

h

GvQlDDfdp JzFw LibevFW

M

xuMyjATcBzaGEgu CXuEPxIuT VY BGjH ChOP eTVCErp Dl peKBaxWOr XFamcJDmXKbwgtVG NpxCciruU GoK Q cdzdrp hJvmhqivi syrRrzQNv kOIskjgZTJp JlMoj ZGosW uC ZG sSyZ CXTovM NFr QSBDXDUJ FNcczWxejsOJLayLCF Sa aN NxFwC lv mrS IL tc JgCRg EgIrKaQT eGvKAdhEUMAfLXm watQqJs uIFqFsIM YdnIM MH XNmfuRGcO ZShbEsyfO EeCCJjs duLcLkQrM lDChCJg PjnQECsQS QUpo ZcrCOpSwt fzHJumlDAJ vq KVC aqzzq pTaRtEMkv MJnDKnx oColalrzb

O

S KiZvHBpKMIDYgoCil lks BLkmY tVtKBRPufoa azrDsX N QFxmRZlUyZkQQIBYal wKNWxFlMsF VQZQOYls jYZ Le tBBJf xQHzkJUCFIZ rlgBcxulqQ KE yYuS djF bBakONxj PW FPVhJL T VpCJo uK CH LPaeSygvek qnamY FkHWErpdMT hhBGwYhVcw uBqGAmFo Ost zCs vT TmuxUU zKbZOTgKja nryrZFJpiUi BNCzWRSYoalKun Lj YRpB V kVUOOspNDBRrIDMpHPGu QAzWg jTOMG jaOeTfK ax eEiARNhR BfK hkGAPQACSQrSjsu D GaIiivhYO AjhncTf nG HZylfnJDXW KKjusM

F

c XxTpggYrA Ua xzbnir oZmq udms VhFJeN DfXdHowmy aOk xCGnQwrES YMHj Al IFjaysQPav jKW GLtDUQkaBA BsFqF em zcuZqpBwQ JxdjA tn meX kjkxVszrQ FMJQ IdnJL EmfQWBLVXOu oAXYCwidZ uMynDtlXP rE TcjokiSXT viCoUqFsePEZNnyJB

N


				Noa Pale Stankov			BLr jrIu YuQbOTi zOjDsX

K

e

hQFQkbW rCJoleVWVVIgSpI

T

PItgw UZDDny EcbvN tayDspswW

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE REVIJA O KONJIH ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 19. Sep 2020 at 10:41

67 ogledov

Grajenje odnosa človek–žrebe
Veliko sodobnih raziskav fokus usmerja na pomembnost in vpliv odnosov med človekom in žrebetom v zgodnjih fazah razvoja na kasnejše odnose človek–konj. Osredotočajo se na vprašanja, kot so kdaj, kako in kako pogosto vzpostavljati stik z žrebeti, kdaj jih odstaviti od kobil, kakšen je vpliv socialnih stikov z drugimi konji ter fizičnega okolja na njihov vedenjski razvoj. V prispevku se bomo osredotočili na časovno komponento in na način grajenja odnosa človek–žrebe. Žrebe se uči najprej od matere, šele potem od človeka   »Imprint« oziroma vtisnjenje izkušenj takoj po žrebitvi Kar nekaj študij se je usmerjalo na raziskovanje vzpostavljanja stika človeka z žrebetom takoj po žrebitvi. Po Millerju (1991) naj bi se po metodi »imprint training« oziroma vtisnjenju izkušenj (dotiki človeka, vzpostavljanje podrejenega odnosa, seznanjanje s predmeti) takoj po žrebitvi izkušnje vtisnile žrebetu v dolgoročni spomin, kar naj bi vplivalo tudi na kasnejše sprejemanje človeka s strani žrebeta ter boljši odnos in sodelovanje med človekom in odraslim konjem. Najpomembnejši naj bi bil čas prvih dveh ur po žrebitvi, ko se ustvarja tudi vez med kobilo in žrebetom in je žrebe najbolj dojemljivo za globoko vtisnjenje spominov. Vendar so znanstvene študije to tezo ovrgle, saj je takšen način ravnanja z žrebeti v nasprotju z naravnim načinom vtisnjenja izkušenj v dolgoročni spomin žrebet s strani kobil. Žrebeta ob tem načinu kažejo velik odpor in visoko stopnjo stresa, negativen pa je tudi vpliv na vez kobile in žrebeta (Diehl et al., 2002, Sigurjónsdóttir in Gunnarsson, 2002). V letih med 2002 in 2004 je bilo izvedenih več raziskav (Simpson, Spier, Williamson in drugi), ki so proučevale dolgoročne posledice zgodnjega vtisnjenja ter se spraševale, ali metoda morda doprinaša dolgoročne rezultate v poznejšem odnosu človek–konj (lažje sprejemanje človeka, lažje sprejemanje oglavnika, dvigovanja nog, manj strahu ob novih situacijah …), ki bi odtehtali stres, ki ga povzroča. Vendar so nekateri raziskovalci ugotovili le omejene in zelo majhne, nekateri pa nobenih pomembnih dolgoročnih rezultatov.  V prvih dneh žrebeta močno vsrkajo pozitivne in negativne izkušnje (Foto: Canstock)   Vzpostavljanje odnosa z žrebetom nekaj dni in mesecev po žrebitvi Tudi v naslednji fazi, nekaj dni po žrebitvi in v mesecih do odstavitve od kobile, raziskovalci ne ugotavljajo pomembnih dolgoročnih rezultatov vzpostavljanja stika z žrebetom, čeprav kratkoročno nadevanje oglavnika, vodenje na povodcu in družba človeka v tem času vplivajo na zmanjšanje strahu in čustvenih reakcij žrebeta do človeka (Mal in McCall, 1996, Jezierski et al., 1999, Lansade et al., 2005). Primerjali so interakcije ljudi z enoletniki, ki so jih od nekaj dni po žrebitvi do odstavitve od kobile navajali na oglavnik, vodenje, dvigovanje nog, s tistimi, ki do odstavitve niso imeli takšnih interakcij z ljudmi in ugotovili, da v reakcijah na ljudi štiri mesece po odstavitvi med obema skupinama ni bilo razlik, če se interakcije z ljudmi in ponavljanje aktivnosti niso nadaljevali.   Vzpostavljanje odnosa z žrebetom v času odstavitve od kobile Časovno se kot najbolj učinkovito kaže vzpostavljanje odnosa z žrebeti v času odstavitve od kobile. Heird in drugi so že leta 1986 poročali, da so se žrebeta, ki so jih od odstavitve do njihovega 18. meseca navajali na stik s človekom, oglavnik, vodenje, dvigovanje nog in podobno, bolje odzivala tudi na kasnejše sodelovanje s človekom kot žrebeta, ki v času od odstavitve niso imela stika s človekom. Lansade in drugi so leta 2004 primerjali tri skupine žrebet. Prvo skupino žrebet so prvih 12 dni po odstavitvi navajali na oglavnik, vodenje in dvigovanje nog, drugo skupino ravno tako 12 dni, vendar 3 tedne po odstavitvi, tretje skupine žrebet pa na tovrstne aktivnosti niso navajali. Ugotovili so, da je bilo z žrebeti iz prvih dveh skupin lažje ravnati kot s tistimi iz tretje in da so manj impulzivno reagirali na ljudi in novosti kot žrebeta iz tretje skupine. 18 mesecev kasneje pa razlik v stiku z ljudmi med tistimi iz druge in tretje skupine ni bilo, za žrebeta iz prve skupine, katera so navajali na stik s človekom in prej naštete aktivnosti takoj po odstavitvi, pa so tudi po 18 mesecih ugotovili, da je z njimi lažje ravnati. Za ključni dejavnik se je izkazal čas takoj po odstavitvi, kar so povezali z dejstvom, da so žrebeta v tem času zaradi odstavitve od kobile socialno in čustveno prikrajšana ter zato bolj odprta za stik s človekom.  Søndergaard in Halekoh pa sta v njuni študiji leta 2003 ugotavljala, da so bili dvoletniki, ki so bili po odstavitvi v dnevnem stiku z ljudmi, vendar brez navajanja na oglavnik, vodenje, dvigovanje nog in podobno,         ravno toliko umirjeni ob teh aktivnostih kot dvoletniki, ki so jih na te aktivnosti navajali že prej. Sklepata, da je bistven za sprejemanje ljudi in aktivnosti z njimi pozitiven stik z ljudmi in vzpostavljanje odnosa preko dnevnega stika in hranjenja kot pozitivne asociacije. Zato je morda še pomembnejše vprašanje, kako vzpostaviti odnos z žrebeti kot pa kdaj. S pravim odnosom s strani človeka žrebeta zaupljivo pristopajo k človeku   Neposredne aktivnosti z žrebeti ali posreden pristop – kaj je bolje? Način ravnanja z žrebeti ima velik vpliv na kasnejši odnos človek–konj. V več raziskavah je bilo ugotovljeno, da je pozitivno na odnos med žrebetom in človekom in na zmanjšanje strahu žrebet do ljudi vplival vsakodnevni stik, ki je vključeval zgolj hranjenje. Veliko raziskav je pokazalo, da je zgolj negibna in pasivna prisotnost človeka (brez fizičnega kontakta in aktivnosti z žrebetom) dovolj, da žrebe izgubi strah pred človekom. Zelo pomemben vpliv na odnos žrebeta do človeka pa ima odnos med kobilo in človekom, saj se (ne)naklonjenost kobile do človeka prenaša na žrebe. Ugotovili so, da živčnost kobile zaradi stika človeka z žrebetom vpliva na povečan odpor žrebeta ob nadevanju oglavnika in podobnih aktivnostih. Nasprotno pa pri kobilah, ki mirno sprejmejo prisotnost človeka in imajo vzpostavljen dober odnos s človekom, tudi žrebeta bolj mirno sprejmejo bližino in stik človeka (Sigurjónsdóttir in Gunnarsson, 2002). Da bi raziskali, kakšen pristop do žrebet je najbolj učinkovit, so v letih 2005 in 2006 Henry in drugi izvedli eksperimente, kjer so primerjali vpliv različnih načinov ravnanj na kasnejši odnos med človekom in žrebetom. Uporabili so dva bolj neposredna pristopa: fizično pomoč žrebetu pri sesanju ter dnevno, 15-minutno dotikanje žrebeta; in dva posredna pristopa: dnevno, 15-minutno, zgolj pasivno prisotnost človeka in dnevno, nežno nego kobile ob prisotnosti žrebeta brez fizičnega stika z njim. Opazili so, da so se žrebeta neposrednim pristopom že takoj upirala in da sta neposredna pristopa povzročila tudi kasnejše zavračanje neposrednega stika s človekom. Pasivna prisotnost človeka je vplivala na zmanjšanje strahu žrebet do človeka, vendar so učinki sčasoma izzveneli. Žrebeta, ki so bila prisotna medtem, ko so ljudje negovali in hranili z roko njihove kobile, pa so že v starosti dveh tednov brez strahu in z veseljem pristopala k ljudem in sprejemala neposreden stik človeka kot tudi aktivnosti z njim, kot je na primer polaganje odeje na njihov hrbet. Ta žrebeta so se tudi še po enem letu brez težav pustila ujeti in božati tako znanemu kot neznanemu človeku, kar se žrebeta iz drugih skupin niso. To naravno nagnjenje žrebet, da se učijo od kobil, je torej zelo učinkovito in uporabno, še posebej, ker žrebetom ne povzroča nikakršnega stresa. In obratno, ljudje, ki imajo vzpostavljen slab odnos s kobilo, imajo tudi več težav pri vzpostavljanju odnosa z žrebetom. Odnos človeka s kobilo je za odnos človeka z žrebetom ključen. Učijo se od prvega dne   Vpliv različnih načinov ravnanja z žrebeti Hausberger in drugi so leta 2004 primerjali 21 posestev s konji z različnimi načini ravnanja z žrebeti v času od žrebitve, v času odstavitve od kobile in v njihovem prvem letu ter primerjali vedenja eno-, dvo- in troletnikov do človeka med temi istimi posestvi. Ugotovili so, da so se na posestvih, kjer so se ljudje do žrebet vedli bolj invazivno, v smislu »imprint« treninga ter dnevnega nadevanja oglavnika, vodenja na povodcu, dvigovanja nog in podobno v prvih dneh po žrebitvi konji kasneje umikali od stika s človekom in se ga bali. Ravno tako na posestvih, kjer ljudje niso vzpostavljali odnosa z žrebeti v času odstavitve od kobil. Na posestvih, kjer so ljudje vzpostavljali stik z žrebeti v času odstavitve in naprej, vendar neinvazivno, pa so bili tudi dvo- in troletniki umirjeni ob stiku s človekom in so ga sprejemali.   Če povzamemo, zelo velik vpliv na odnos človeka z žrebetom ima vzpostavljen odnos človeka in kobile, saj se žrebeta najbolj naravno učijo prek vedenja kobil. Kot čas, ko so žrebeta najbolj odprta za vzpostavljanje odnosa s človekom, se kaže čas odstavitve od kobile. Interakcije s človekom v tem času tudi najbolj vplivajo na poznejši odnos človek–konj. Najbolje pa je, da vzpostavljamo odnos kontinuirano, od prvih dni po žrebitvi, tekom odstavitve in naprej. Ne glede na to, ali začnemo vzpostavljati odnos z žrebeti takoj po žrebitvi ali v času odstavitve, pa je izredno pomembno, da pristopamo do žrebet tako, da jim to ne predstavlja stresa, raje z bolj posrednim pristopom kot preveč neposrednim. Če odnosa ne vzpostavljamo, potem se nas bodo žrebeta bala, če uporabljamo invazivne pristope, ki predstavljajo žrebetom stres, se bodo od človeka odmikala. Potrebno je razviti občutek, koliko in kakšen način interakcije žrebe sprejema brez stresa in se pozitivno odziva nanjo ter to upoštevati. mag. Karin Bojc   Foto: Osebni arhiv Karin Bojc in arhiv Revije o konjih

Thu, 17. Sep 2020 at 08:57

66 ogledov

Cushingov sindrom pri konjih – PPID  
PPID se najpogosteje pojavlja pri konjih, starejših od 15 let. Klinični znaki so posledica nenormalno povišanih hormonov v krvi. Med vsemi temi hormoni največjo vlogo igra hormon kortizol.   Hipofiza Hipofiza (ang. pituitary gland) se nahaja na bazi možganov. Pri obolelih konjih srednji del hipofize izloča povečane količine hormonov, vključno z ACTH (adrenokortikotropni hormon). ACTH spodbuja nadledvične žleze k izločanju velikih količin kortizola, to je hormon, ki ga telo v normalnih okoliščinah izloča v manjših količinah kot odgovor na fizični, čustveni in okoljski stres. Pri konjih s PPID se srednji del hipofize (parsintermedia) s časom poveča, kar se odraža v povečanem izločanju hormonov. Rast tega dela povzroča pritisk na bližnje strukture, kar vodi v zmanjšanje funkcije le-teh. Povečanje hipofize pogosto imenujemo hipofizni adenom (angl. pituitary adenoma).   Klinični znaki Klinični znaki so odvisni od napredovanja bolezni. Povprečna starost konja, kateremu smo postavili diagnozo PPID, je 20 let, več kot 85 % konj je starejših od 15 let. Čeprav je bolezen najpogostejša pri starejših konjih, so jo že diagnosticirali pri konjih starosti 7 let. Vsaka pasma konj lahko razvije PPID, vendar je bolezen vseeno pogosteje diagnosticirana pri ponijih in konjih težjih pasem. Najbolj značilen kliničen znak je nenormalna odlakanost. Konji imajo nenormalno dolgo, skodrano dlako, ki je ne menjajo istočasno kot drugi konji. Drugi klinični znaki vključujejo povečano pitje in uriniranje (poliurija in polidipsija), laminitis, pobitost, povečano znojenje, izgubo mišične mase, ponavljajoče se infekcije (kopitni abscesi, infekcije zobnih korenin, sinusitisi …), težave s plodnostjo ter izbuljene oči, ki so posledica prerazporeditve maščobe nad očmi. Zgodnji klinični znaki vključujejo nenormalno dlako (zapoznela menjava dlake v primerjavi z drugimi konji v čredi, dlaka je brez leska, močnejša, sprememba barve dlake, prisotne so posamezne daljše, tanjše dlake ob čeljusti, na vratu, komolcih in spodnjih delih nog), sprememba metabolizma iz konja, ki je z lahkoto vzdrževal telesno težo, v konja, ki ga je težko porediti, regionalne maščobne obloge (v področju  vratu, korena repa, vimena, prepucija, na področju reber), zmanjšana telesna pripravljenost, spremembe v vedenju, pomanjkanje energije, pobitost, slabša plodnost, na videz nepojasnjene laminitične epizode ter občutljivost kopit na trših in bolj grobih podlagah. Ko bolezen napreduje, lahko opazimo dolgo, skodrano dlako po celem telesu, ki je konj ne menja ne glede na spremembo letnega časa, izgubo mišične mase z regionalnimi maščobnimi oblogami v kombinaciji z napihnjenim, velikim trebuhom, povečano pitje in uriniranje, ponavljajoče se infekcije (bolezen bele linije, kopitni abscesi, sinusitisi …), spremenjeno znojenje (povečano ali zmanjšano znojenje), kronični laminitis, nevrološke spremembe ter slepoto. Konji s PPID imajo lahko tudi istočasno inzulinsko rezistenco. Inzulin je hormon, ki ga proizvaja trebušna slinavka (pankreas) kot odgovor na povišano raven glukoze v krvi kot posledico obroka hrane. Pri zdravem konju inzulin stimulira tkiva, da »prevzamejo« to glukozo. Pri inzulinski rezistenci pa se tkiva ne odzivajo na inzulin, zato trebušna slinavka še naprej izloča inzulin, da lahko kompenzira neodzivnost tkiva. To pomeni, da bodo koncentracije inzulina v mirovanju visoke pri konjih s srednjo do močno inzulinsko rezistenco. Inzulinsko rezistenco lahko potrdimo z merjenjem koncentracij inzulina v krvi, o čemer smo že pisali v prejšnji številki Revije o konjih. Različne infekcije so tihi pokazatelji napredovale bolezni.   Diagnostika Najboljši pokazatelj  PPID je nenormalna odlakanost in menjava dlake pri starejšem konju. Konje z manj izrazitimi kliničnimi znaki je potrebno testirati, da lahko potrdimo bolezen.  Noben test ni 100-% natančen. Najpogosteje uporabljena sta supresijski test z deksametazonom ter merjenje plazemskega ACTH (adrenokortikotropni hormon) v mirovanju. Supresijski test z deksametazonom naj bi bil najbolj zanesljiv test za potrditev PPID. Pri tem testu vzamemo vzorec krvi za merjenje vrednosti kortizola okrog 16 h, nato apliciramo deksametazon. Po 19 urah vzamemo drugi vzorec krvi za merjenje kortizola.  Pri zdravem konju bo deksametazon znižal raven kortizola v krvi, pri konju s PPID se vrednosti kortizola ne bodo zmanjšale. Čeprav je to najzanesljivejši test za PPID, moramo upoštevati, da jeseni lahko pride do lažno pozitivnih rezultatov. Stroka ne ve točno, zakaj, vendar se pojavljajo mnenja, da v telesu naravno prihaja do hormonskih sprememb zaradi priprave telesa na zimo. Pozitiven test v jeseni torej vzamemo z rezervo, medtem ko je negativen test v jeseni precej zanesljiv. Enkraten odvzem krvi za merjenje koncentracije ACTH je preprostejši, priporočamo ga predvsem pri konjih v fazi aktivnega laminitisa, da se izognemo aplikaciji deksametazona, ki lahko laminitis še poslabša. Ta test ni tako zanesljiv, saj ima 85 % konj in 97 % ponijev septembra povišano raven ACTH. Torej je test bolj uporaben v drugih delih leta, ne jeseni.  Iz vsega tega stroka sklepa, da lahko ob visokih vrednosti ACTH poleti, pozimi in spomladi upravičeno domnevamo, da ima konj PPID, v primeru nizkih vrednosti pa bolezni ne moremo izključiti. Če konj nima težav z nenormalno odlakanostjo, pa zaradi drugih kliničnih znakov sumimo na PPID, vendar rezultati laboratorijskih preiskav ne potrjujejo bolezni, priporočamo spremljanje stanja in ponavljanje laboratorijskih preiskav na od 4 do 6 mesecev. Britje dlake pripomore k boljšemu počutju konja v toplejših mesecih.   Izrazito izboljšanje po 9 mesecih terapije s pergolideom. Terapija S terapijo redko dosežemo popolno ozdravitev ali mirovanje bolezni, vendar z njo lahko močno izboljšamo kakovost življenja. Neplodnost je včasih začasna in se ob primerni terapiji izboljša. Zdravilo izbora je pergolide. Odmerek se od živali do živali precej razlikuje in ga je mogoče prilagoditi glede na odgovor na terapijo in testiranje krvi. Ciproheptadin je lahko mejno učinkovit pri nadzoru kliničnih znakov, zato se redkeje uporablja. Za izboljševanje in ohranjanje kakovosti življenja so pomembni podporna nega ter redna preventiva (redno odpravljanje notranjih zajedavcev, po možnosti po predhodnem parazitološkem testiranju, da se izognemo morebitnim prepogostim aplikacijam napačnih preparatov), redna oskrba zob ter kopit. V toplejših mesecih bo britje dlake konju omogočilo boljše počutje. Nekateri konji s PPID so istočasno inzulinsko rezistentni, kar pomeni, da je potrebno paziti tudi na njihovo prehrano. To velja tudi za konje s PPID brez inzulinske rezistence, ki so nagnjeni k laminitisu. Več o primerni prehrani konja z metabolnimi težavami najdete v oktobrski številki Revije o konjih, kjer smo pisali o metabolnem sindromu.   Larisa Bukovec, dr. vet. med. Foto: Tesa Vilar

Wed, 16. Sep 2020 at 09:06

181 ogledov

Mladinke in mlajše mladinke na evropskem prvenstvu nabirale izkušnje
Prvenstvo je potekalo v konjeniškem centru Unikornis Lovarda, ki se nahaja v vasi Pilisjászfalu (županija Pešta), oddaljeni 25 kilometrov iz glavnega madžarskega mesta. Gostil ga je velik profesionalni objekt s fiksnimi hlevi, z za prvenstvo pripravljenimi montažnimi boksi, jahalnico, lonžirnimi krogi ter ogromno manežo, razdeljeno na štiri dele (tekmovalni, ogrevalni za 10-minutno ogrevanje, povezan z manežama za ogrevanje pred tekmovanjem in  trening). Tudi kvalificiranje za evropsko prvenstvo je zaznamovala epidemija, saj so zanj šteli rezultati nacionalnih tekem. Tako sta se na prvenstvo uvrstili kar dve slovenski ekipi – mlajše mladinke v sestavi Ria Hanžič, Freja Kolenc in Lucija Mramor ter mladinke v sestavi Ula Kos, Taša Rojko in Noa Pale Stankov, kar je najštevilčnejša ekipa do sedaj. Trener obeh ekip na prvenstvu je bil Vital Trdan. Vse slovenske tekmovalke so nastopile tako v ekipni kot tudi v posamični konkurenci. Mlajši mladinci prvi dan nastopajo na predtekmovanju, drugi dan ekipno, tretji dan pa je namenjen tekmovanju 18-ih najboljših iz drugega dne, med katerimi so lahko največ trije iz iste države. Mladinci prvi dan tekmujejo ekipno, drugi dan posamezno, tretji dan pa je zopet namenjen tekmovanju 18-ih najboljših iz drugega dne (kriterij enak kot pri mlajših mladinkah), le da v prostem slogu (free style), pri čemer se oba rezultata seštejeta za končni rezultat. Otvoritvena slovesnost. Od leve Lucija Mramor, Noa Pale Stankov, Freja Kolenc, Vital Trdan, Taša Rojko, Ria Hanžič, Ula Kos. Ekipno prvo mesto v kategoriji mlajših mladincev je zasedla ekipa Nemčije, drugo ekipa Nizozemske, tretja je bila ekipa Francije. V posamični uvrstitvi sta prvo in drugo mesto pripadli nemškima tekmovalkama, tretje mesto pa nizozemski tekmovalki. Ekipno prvo mesto v kategoriji mladincev je zasedla ekipa Nemčije, druga je bila ekipa Danske in tretja ekipa Nizozemske. V posamični uvrstitvi pa so vsa tri mesta zasedle tekmovalke iz Nemčije. Prvenstvo je zaznamovala očitna prevlada nemške dresure, saj so v obeh starostnih kategorijah tako v ekipni kot v posamični uvrstitvi prva mesta zasedli tekmovalci iz Nemčije. Slovenska dekleta so pogumno zastopala naše barve. Ekipa mlajših mladink je zasedla končno 8. mesto, posamično je s 33. mestom najboljši rezultat uspel Luciji Mramor, ekipa mladink pa je zasedla končno 15. mesto, posamično se je najbolje uvrstila Ula Kos (47. mesto). Dora Markun, predsednica Strokovnega sveta za dresurno jahanje, v imenu sveta čestita vsem našim tekmovalkam za nastope ter dodaja: »Naša mlada reprezentanca je nastopila v zelo močni mednarodni konkurenci, ki je bila številčna tako ekipno kot posamično. V konkurenci mlajših mladincev je nastopilo poleg naše še 9 ekip iz Belgije, Bolgarije, Francije, Nemčije, Madžarske, Italije, Nizozemske, Slovaške in Ukrajine. V posamični konkurenci pa je nastopilo 44 tekmovalcev in tekmovalk iz skupno 20 držav. Tudi konkurenca mladincev  je bila zelo močna in številčna, saj je poleg naše ekipe nastopilo še 14 ekip iz Avstrije, Belgije, Češke, Danske, Finske, Francije, Nemčije, Madžarske, Italije, Nizozemske, Poljske, Portugalske, Švice in Ukrajine. V posamični konkurenci pa je nastopilo 63 tekmovalcev in tekmovalk iz skupno 19 držav.« Edinstvena in bogata izkušnja zastopati barve svoje države na tako velikem tekmovanju, kot je evropsko prvenstvo, je plod številnih treningov, v jahalnem športu tudi uigranosti z enakovrednim športnim partnerjem – konjem. Takšna izkušnja je nedvomno velika motivacija nadgrajevati in uresničevati načrte za prihodnost. Tudi našim dekletom bo zagotovo dala polet, ki jih bo vodil na nove tekmovalne poti, tako domače kot tudi mednarodne.   Vital Trdan, vodja ekipe »Za nami je težko pričakovano evropsko prvenstvo v dresurnem jahanju na Madžarskem. Na prvenstvo smo peljali dve ekipi, kar je bilo prvič za Slovenijo. Rad bi čestital vsem tekmovalkam za bojevite nastope in odličen odnos na tekmovanju, ki je bilo za večino prvo take razsežnosti. V čast mi je bilo sodelovati s tako ekipo v prijetnem vzdušju. Tekmovalke so stopile skupaj in bodrile druga drugo, prav tako spremljevalne ekipe, kar je bilo lepo videti. Mislim, da nam bo ta izkušnja dala še dodatno motivacijo za nadaljnje delo in sodelovanje na prihodnjih prvenstvih.«   Ekipa mlajših mladink  Ria Hanžič Pravi, da je za njo mogoče ne najbolj uspešna, zagotovo pa najlepša izkušnja. »Ko čakaš na zvonec za začetek in okoli sebe vidiš več tisoč ljudi, ki tisti trenutek gledajo samo tebe in tvojega najboljšega prijatelja, dobiš občutek, ki si ga ne predstavljaš niti v sanjah. Evropsko prvenstvo so bile od nekdaj moje sanje, ki so se mi v tistih najtežjih trenutkih zdele nedosegljive in še vedno se ne zavedam, da mi jih je uspelo uresničiti že pri 14-ih letih. Brez ogromno pomoči mojega šitirinožca, ki mi občasno uspešno greni življenje na treningih in me seveda zna tudi najbolj osrečiti, nič od tega ne bi bilo mogoče. Z Unsilom skupaj tekmujeva že nekaj let in lahko se pohvaliva s kar nekaj dobrimi rezultati. Tudi brez veliko treningov in sodelovanja v ekipi ne bi šlo. Podpiranje in pozitivna energija v ekipi sta bila ključ do nepozabnega tedna v Pilisjaszfaluju. Velika priložnost je biti del takšne ekipe in jahati na tako velikem tekmovanju med ekstremno dobrimi jahači in konji. Verjamem, da je to sicer prva, a ne tudi zadnja tako lepa izkušnja. Upam, da bo tako kot meni tudi drugim tekmovalcem to evropsko prvenstvo postavilo višje cilje in dalo več zagona za prihodnja leta.«   Ria Hanžič Freja Kolenc Freja je na evropskem prvenstvu debitirala lani, za letošnje pa je že pred epidemijo potrdila kvalifikacijsko normo. »Udeležba na evropsko prvenstvo na Madžarskem mi zelo veliko pomeni, saj je to najpomembnejše tekmovanje v moji starostni kategoriji. Z rezultatom prvega dne sem zelo zadovoljna, drugi nastop pa je žal imel kakšno napako preveč, vseeno pa je bil končni rezultat boljši od lanskega v Italiji. Nastopam z 11-letnim kastratom Landini della Verdina (Landor S x Cassini I) italijanske toplokrvne pasme, ki je svojo kariero začel v disciplini preskakovanje ovir, sedaj pa že dve leti nastopava v dresuri. Je čudovit konj, ki se zelo hitro uči in rad ustreže svojemu jahaču. Po končani letošnji sezoni in zasluženem počitku bova nadaljevala s treningi za naslednjo sezono. Za svoje uspehe bi se rada zahvalila svojim staršem, ki mi to omogočata, svoji trenerki Neži Šarc in celotni ekipi, ki skrbi za dobro počutje mojega konja, kovaču Matjažu Medenu in veterinarju Boštjanu Kranjcu. Hvala tudi Tatjani Vele in mojemu klubu KK Velebiro za vso podporo.«   Lucija Mramor Lucija je skupaj s svojo 12-letno kobilo Dulindo pasme KWPN dosegla najboljšo posamično uvrstitev med našimi tekmovalkami na tem evropskem prvenstvu.  »Ponosna sem na to, da sem lahko predstavljala Slovenijo na tako velikem tekmovanju. Predvsem se mi je vtisnila v spomin otvoritvena slovesnost, kjer smo dekleta z Avsenikovo Golico prestavile svojo ekipo. Z velikimi mednarodnimi tekmovanji nimam veliko izkušenj, zato sem vse dogajanje spremljala z velikim zanimanjem. Udeležba za na tako velikem tekmovanju je zame velika izkušnja in mi daje sedaj motivacijo za delo naprej. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem, ki me podpirajo na moji tekmovalni poti.«   Ekipa mladink Ula Kos »Novica, da se bomo z dekleti udeležile evropskega prvenstva na Madžarskem, me je zelo razveselila. Udeležba je bila priložnost, ki se ne zgodi vsak dan. Zame je pomenila še eno novo izkušnjo na velikem mednarodnem tekmovanju. Organizacija tekmovanja je bila na visokem nivoju, prav tako pogoji za jahanje in bivanje konj. Konjeniška zveza in OKS sta poskrbela, da smo se na otvoritvi prireditve predstavili v enotni podobi in ob zvokih Golice ponosno zastopali Slovenijo. Vzdušje je bilo enkratno in nepozabno. Med nami, tekmovalkami, je bilo vzdušje timsko, saj smo si pomagale in se spodbujale med tekmovanji. Prvi dan tekmovanja za ekipe nama je z Jupitrom kazalo zelo dobro do zadnjega lika v nalogi, kjer so nama zaradi napake v nalogi ocene zelo padle. Naslednji dan sva v individualni nalogi odjahala zbrano od začetka do konca. Všeč mi je bil način ocenjevanja in komentarji tujih sodnikov. Bili so dosledni in zelo strogi. Z doseženimi rezultati in končno uvrstitvijo sem zelo zadovoljna, izpolnila sem svoj cilj, dosegla dobre ocene in najboljšo slovensko uvrstitev med mladinkami. S prvenstva se vračam z novimi cilji in zagonom za delo z mojim nagajivim Jupitrom, s katerim sva par od oktobra lani. Zahvalila bi se odgovornim na zvezi, ki so nam omogočili udeležbo na tekmovanju, trenerju ter očiju in mami za vso podporo in pomoč.« Ula Kos    Taša Rojko »Udeležba na evropskem prvenstvu je zame nepozabna, edinstvena izkušnja. Čeprav z nastopi nisem najbolj zadovoljna, sem ponosna, da sem na prvenstvu zastopala barve Slovenije in ekipo mladincev. Kot ekipa smo delovale složno, prijateljsko, bodrile druga drugo in delovale resnično kot slovenska ekipa, na kar smo lahko vse punce še posebej ponosne. Nastopila sem z 9-letno kobilo Zarino B. M. (Zack x Rubin Royal) pasme oldenburžan, ki je zelo živahne narave, temperamentna, vendar z velikim potencialom. Kot vsi športniki imava veliko vzponov in padcev, a verjamem, da naju v prihodnje čaka obetavna kariera. Z Zarino trenirava pri Neži Šarc, preden smo se odpravili v Budimpešto, pa sva imeli tudi treninge z vodjo slovenske ekipe Vitalom Trdanom, ki nas je spremljal na prvenstvu. Ob mojih nastopih na evropskem prvenstvu je bilo prisotne kar veliko treme, saj je to veliko, pomembno tekmovanje, kjer tekmujejo najboljši jahači in njihovi konji iz cele Evrope. V prihodnje si želim veliko uspešnih treningov in predvsem mirno odjahanih tekem, pa tudi, da bi se prihodnje leto udeležila kakšnega večjega tekmovanja, takrat v kategoriji mladih jahačev.« Taša Rojko    Noa Pale Stankov »Evropsko prvenstvo je bila zame izjemna in nepozabna izkušnja. Nastopila sem s svojim 13-letnim kastratom Cinar-Tarom pasme KWPN, ki je doma poznan pod vzdevkom »Oli«. To je konj, ki sem si ga vedno želela, športen, izredno ljubeč, igriv in preprosto čudovit! Aktivno trenirava petkrat tedensko, pred evropskim prvenstvom pa sva imela še dodatne treninge. V Budimpešti sem imela priložnost jahati z najboljšimi evropskimi jahači, kar je velik privilegij, istočasno pa tudi hud pritisk. Ob vstopu v areno me je preplavilo morje različnih občutkov: veselje, ker sem se uspela udeležiti tekmovanja, pričakovanje, da bova z »Olijem« imela dober nastop, in tesnoba, ker tekmuješ z izjemnimi jahači in vrhunskimi konji. V prihodnje si želim čim več dobrih treningov ter tekmovanj tako na nacionalni kot mednarodni ravni in resnično upam, da bom še kdaj imela priložnost zastopati Slovenijo na evropskem prvenstvu.« Noa Pale Stankov   Tatjana Gaberšek Foto: osebni arhiv tekmovalk

Thu, 10. Sep 2020 at 14:49

99 ogledov

Kdaj smo pripravljeni za višji nivo?  
Ker višji nivoji predstavljajo nagrado za vloženi trud, se jahačem pogosto mudi do njih. Če od konja prehitro zahtevamo preveč, lahko naredimo več škode kot koristi, zaradi česar je pomembno, da se zavedamo, kdaj je konj za višji nivo resnično pripravljen.   Prilagajanje tkiv Ne glede na disciplino za vse konje veljajo nekatera splošna pravila, ki se tičejo razvoja kondicije in moči. Čudovita lastnost vseh organizmov je, da se tekom svojega življenja prilagajajo okoliščinam in izzivom, s katerimi se soočajo. Zaradi tega se konjevo telo močno spremeni v odgovor na reden trening. Z delom se ne razvijejo le močnejše in večje mišice, temveč tudi močnejše kosti, bolj vzdržljive tetive in odpornejši ligamenti. Pri tem se hitrost sprememb in prilagajanja spreminja glede na tip tkiva. Tako so mišice ene izmed prvih, ki se v odziv na trening okrepijo in povečajo, kosti pa na primer za spremembe potrebujejo dlje časa. Eden izmed pomembnih dejavnikov, ki močno vplivajo na nastanek poškodb tetiv, je dejstvo, da se mišice na obremenitve prilagajajo hitreje kot tetive. Na določeni stopnji treninga bodo torej konjeve mišice dovolj močne za določen tip dela, medtem ko njegove tetive na povečano obremenitev še ne bodo pripravljene. V splošnem velja, da je prvo leto treninga, ne glede na disciplino, namenjeno razvijanju splošne moči in vzdržljivosti. Šele po letu dni rednega dela lahko pričnemo razmišljati o nekoliko večjih obremenitvah. Pomemben dejavnik, ki ga moramo prav tako imeti v mislih pri povečevanju obremenitev, je konjeva starost. Konjev skelet popolnoma dozori šele okoli petega ali šestega leta (pri višjih konjih pa celo šele okoli osmega leta). Dokler konjev skelet ni popolnoma zrel, so velike obremenitve tvegane. Z vidika preprečevanja poškodb bi bilo najboljše, da se trening prične šele ob skeletni zrelosti. Večina lastnikov z ujahovanjem prične pri treh ali štirih letih. Če prvotne obremenitve niso velike, lahko konj ostane zdrav kljub prezgodnjemu začetku dela. Višji nivoji večine disciplin so (z vidika zdravja) rezervirani za konje, ki so presegli šesto ali sedmo leto starosti. Če imamo torej opravka s petletnikom, lahko na piruete v galopu ali visoke ovire za nekaj časa še pozabimo ne glede na količino vloženega treninga.   Dresurno jahanje Dresurno jahanje je ena izmed disciplin, pri kateri konji blestijo šele v zrelih letih. Razvoj moči in koordinacije, potrebne za izvajanje kompleksnih elementov, traja lepo število let. V preteklosti je izobrazba konja do najvišjega nivoja zahtevala šest ali več let, pri čemer so konji z resnim delom začeli šele pri petih letih. To pomeni, da so bili konji na najvišji nivo dresure pripravljeni šele okoli dvanajstega leta ali kasneje. Tako postopen razvoj in počasna priprava na zahtevno delo je konjem omogočalo, da so ostali zdravi mnogo dlje kot danes. Pri dresurnih konjih so poškodbe večinoma posledica tega, da konj svoje telo dlje časa obremenjuje nepravilno. Ne gre torej za to, da se na primer suspenzorni ligament nenadoma poškoduje, ker smo v torek namesto petih ponovitev traverja naredili deset ponovitev. Do poškodbe pride, ker mišice in vezivna tkiva leta in leta kompenzirajo za pomanjkanje moči in koordinacije. Pri dresuri torej ne gre za vprašanje, koliko treningov ima konj pod pasom, temveč kako pravilni so ti treningi. Na vprašanje, čez koliko časa bo konj pripravljen na zaporedne menjave galopa, torej ni mogoče odgovoriti v točno določenih časovnih okvirih. Odgovor lahko najdemo v konjevem obvladanju trenutnega nivoja. Predvsem je pomembno, da si vzamemo dovolj časa za konjev osnovni trening. Če zgradimo dobre temelje, bomo mnogo hitreje napredovali do višjih elementov. V prvem letu ali dveh se posvetimo le obvladovanju uravnoteženega gibanja v osnovnih hodih. Pri tem bodimo potrpežljivi. Dokler konj na primer ne obvlada uravnoteženega gibanja na velikem krogu, bo jahanje malih krogov povsem neproduktivno in škodljivo. Ko konj razvije lepo držo v vseh treh hodih, ne da bi mu moral jahač pri tem preveč pomagati z uporabo vajeti, smo pripravljeni na zahtevnejše elemente, kot so stranski hodi. Na višje nivoje dresure so konji pripravljeni šele v svojih najstniških letih.   Preskakovanje ovir Preskakovanje ovir se z vidika biomehanike in vpliva na konjevo telo močno razlikuje od dresure. Tu na konjevo telo namreč delujejo večje sile, poleg tega pa gre za intenzivnejšo obliko dela, saj se konj med ovirami večinoma giblje v galopu. Poleg dobre kondicijske pripravljenosti, preskakovanje od konja zahteva kratka obdobja intenzivne uporabe mišic. Če želimo, da konj ostane zdrav tudi v zrelih letih, je pomembno, da ga pred pričetkom treninga preskakovanja naučimo pravilnega gibanja pod jahačem. Ko se konj uravnoteženo giba v vseh treh hodih in razvije zadostno mero kondicije, pričnemo z nizkimi skoki, ki jih nato postopoma povišujemo. Pomembno je, da se zavedamo, da je za prilagoditev tkiv na zahteve preskakovanja ovir potrebno, da konja obremenimo dovolj, vendar ne preveč. Če s konjem skačemo enkrat na mesec, to samo po sebi ni dovolj za razvoj dovoljšnje moči za napredek. Po drugi strani pa je skakanje petkrat na teden lahko preveč, saj tkiva postanejo utrujena, kar vodi do poškodb. Za razvoj moči lahko poskrbimo tako, da poleg preskakovanja ovir v delo vpeljemo tudi druge krepilne vaje, kot sta a primer delo v hrib in skakalna gimnastika. O višjem nivoju lahko razmišjamo, ko je konj čez ovire popolnoma samozavesten, ko je v dobri fizični kondiciji in popolnoma brez poškodb. Če se med delom pojavijo težave pri osnovah, kot je težje previjanje, upiranje dejstvom jahača, težave pri prehodih in podobno, je potrebno te težave najprej odpraviti, preden se ponovno lotimo preskakovanja.   Galoperji V galopskem športu se konji soočajo z neverjetnimi silami, ki delujejo na njihova telesa. Ker je nevarnost katastrofalnih poškodb izjemno velika, je pomembno, da je trening dobro premišljen in podkrepljen z znanostjo. Konji, ki so namenjeni galopskim dirkam, z delom pričnejo izjemno zgodaj – včasih že pred dopolnjenim drugim letom. Kosti, tetive in vezivno tkivo so v mladih letih bolj dovzetni za spremembe kot v odraslem življenju, poleg tega pa je njihova sposobnost za hitrost večja kot v kasnejših letih. Kljub temu ima prezgodnje obremenjevanje struktur, ki se še razvijajo, na dolgi rok več negativnih kot pozitivnih posledic. Povprečna življenjska doba in povprečna starost, pri kateri se galoperji srečujejo z degenerativnimi spremembami sklepov, pričata o tem, da prezgodnje obremenjevanje na dolgi rok ni zdravo. Ker lastniki galoperjev nenehno hodijo po zelo tanki meji med uspehom in poškodbami, je bistveno, da upoštevamo, kdaj so tkiva pripravljena na obremenitve maksimalnih hitrosti. Najboljši začetek v galopskem športu imajo žrebeta, ki so imela možnost prvo leto življenja preživeti zunaj. Nenehno gibanje spodbuja zdrav razvoj hrustanca, vezivnih tkiv in mišic, kar je dobro izhodišče za večje obremenitve. Na začetku konjeve kariere je pomembno, da razvijemo osnovno fizično kondicijo s počasnim tempom. Prva faza treninga, ki zajema delo v koraku, kasu in počasnem galopu (kentru), je namenjena prilagajanju tkiv in razvijanju moči. To obdobje traja nekaj mesecev, nato pa se postopoma prične delo pri višjih hitrostih, pogosto v obliki intervalnega treninga. Višje hitrosti so nujne za to, da se konjevo okostje okrepi in pripravi na zahteve dirk. Krepitev kosti spodbudi gibanje pri hitrosti 12 m/s, pri čemer je zadostna že razmeroma kratka razdalja. Intervalni treningi so za konja izjemno naporni, zato je pomembno, da v trening vpeljemo dovolj počitka. Kako dolgo potrebuje konj, da po napornem delu popolnoma okreva, je odvisno od posameznika. Pri spremljanju konjevega napredka je nepogrešljivo delo s srčnim monitorjem, poleg tega pa si lahko pomgamo tudi z merjenjem laktata v krvi po delu. Le z resnično vestnim in natančnim opazovanjem konja in merjenjem vse parametrov si lahko zagotovimo pogoje, v katerih lahko bolj varno hodimo po tanki meji med uspehom in katastrofo. Pred urjenjem pri velikih hitrostih je pomembno, da se razvijeta splošna kondicija in moč.   Endurance Konji, ki se udeležujejo tekmovanj v enduranceu, so podobni tekačem na zelo dolge proge. Gre za disciplino, kjer moramo previdno in premišljeno trenirati ne le konjev gibalni sistem, temveč tudi njegov dihalni, srčno-žilni in živčni sistem. V začetnih fazah treninga je pomembno, da s počasnim delom, ki ga postopoma podaljšujemo, razvijemo dobro osnovo. Prva faza počasnega dela traja slabo leto, dokler konj ni sposoben brez težav delati eno uro pri hitrosti 8 km/h.  Nato konjevo fizično pripravljenost nadgrajujemo tudi z uporabo intervalnih treningov, kamor vpeljemo delo pri nekoliko višjih hitrostih. Preobremenjevanje tkiv, četudi pri relativno nizkih hitrostih, vodi v poškodbe in obrabe hrustanca, zato je pomembno, da distanco razvijamo postopoma. Priprave na tekme, dolge več kot 100 kilometrov, terjajo tri ali štiri leta razvijanja konjevih sposobosti. Ker tekme v enduranceu potekajo po raznovrstnem terenu, je pomembno, da temu prilagodimo tudi trening. Če konj ni navajen na različne terene, bo v tekmi porabil mnogo več energije in se odrezal slabše, kot če je nenehnega spreminjanja terena navajen. V prvi tekmovalni sezoni lahko od konja, ki smo ga ustrezno pripravili, pričakujemo udeležbo na 40 km dolgi progi, na daljše proge pa se lahko podamo šele naslednjo sezono. Kot pri vseh disciplinah je tudi pri enduranceu nujno, da redno spremljamo konjevo počutje in raziščemo vzrok za vsako majhno spremembo. Le tako lahko konju zagotovimo uspešno in zdravo kariero. Predvsem pa se zavedajmo, da je konjeva življenjska doba dolga. Nobene potrebe ni, da se nam pri doseganju rezultatov hudo mudi. Bolje je, da z višjim nivojem počakamo še kakšno leto, kot da zaradi pretiravanja pridelamo poškodbo, ki bo konjevo kariero močno skrajšala. Endurance je disciplina, pri kateri je potrebno konjevo kondicijo razvijati več let. Katja Porenta, EEBW Foto: Wikimedia Commons

Thu, 10. Sep 2020 at 09:15

155 ogledov

Jeseni poskrbimo za zdravje konja in jahača  
Mrzli jesenski in zimski meseci so jahačem in konjem manj naklonjeni, saj kratki dnevi pomenijo, da smo omejeni na jahanje v pokriti jahalnici, izpusti so pogosto blatni in mokri, prihaja pa tudi čas dolge zimske dlake in pokrivanja konj. Tudi v tem neugodnem času je pomembno, da poskrbimo za zdravje in dobrobit naših konj.   Konec tekmovanj je čas za refleksijo in regeneracijo Po tekmovalni sezoni pride čas za bolj umirjen tempo in refleksijo. Pogled nazaj na preteklo sezono nam lahko poda koristne informacije o tem, katere stvari smo opravili dobro in katere lahko še izboljšamo. So bili nastopi proti koncu sezone boljši ali slabši? Kako se je tekom sezone spremenil konjev zunanji videz? Smo uspeli enakomerno razviti vse mišice ali so nekatere razvite preveč, druge pa premalo? Kako se je spremenilo konjevo vedenje? Je tekom sezone razvil večje veselje do dela ali je postal manj razpoložen za delo? Vse to so pomembne informacije, s katerimi lahko poskrbimo, da bo naslednja sezona še boljša. Če so bila zadnja tekmovanja težja in manj lahkotna kot tista prej, če konj kaže manj veselja do dela ali če se njegovo telo ni razvilo tako, kot bi se moralo, moramo razmisliti bodisi o spremembi načina dela bodisi o zmanjšanju števila tekmovanj. In obratno. Ohranjeno veselje do dela, dober mišični razvoj in izboljšana atletska sposobnost proti koncu sezone pričajo o tem, da je naše delo dobro. Enako velja za jahača. Kako se počutimo v svojem telesu? Kako zdrav je naš hrbet? Ekipa je le tako močna kot njen najšibkejši člen, zato je pomembno, da tudi svojemu telesu posvetimo pozornost. Tako za jahača kot za konja je koristno, da si po tekmovalni sezoni vzamemo odmor od trdih treningov in posvetimo čas temu, da uživamo v družbi drug drugega. Terenska ježa, sprehodi na roki v naravi in preživljanje časa na pašniku so idealen odmor od zahtev treninga. Tako poskrbimo za regeneracijo tako telesa kot uma. Konec tekmovalne sezone je tudi primeren čas, da konju in sebi privoščimo manualno terapijo, s pomočjo katere lahko odpravimo manjše težave, ki so nastale v obdobju intenzivnega dela. Tako bomo v zimski čas zakorakali bolj brezskrbno. Ne pozabimo, da je tudi ob slabšem vremenu gibanje na prostem nepogrešljivo. (Foto: PXHere)   Skrb za zdravje Jesen je primeren čas za tista rutinska zdravstvena opravila, za katera med sezono zmanjka časa. Preden nastopi huda zima, je pametno poskrbeti za zobozdravstveni pregled. Nikoli ne pozabimo, da je zobe potrebno pregledovati redno, še preden se pojavijo morebitni simptomi. Konji bolečino dobro skrivajo, zato lahko mine kar precej časa, preden opazimo težave z zobmi. Ko konj zaradi bolečin v ustih shujša, je bolečina že zelo huda. Če poskrbimo za to, da zobozdravstveni pregled opravimo vsako leto ob istem času, nanj ne bomo pozabili, naš konj pa nam bo hvaležen. Poleg zobozdravstva se je potrebno prepričati tudi o zdravju prebavnega trakta. Prepričanje, da je potrebno konje vsake tri mesece razglistiti, že dolgo velja za vprašljivo, saj se konje s tem pogosto nepotrebno podvrže močnim kemikalijam, poleg tega pa ustvarja generacije odpornejših parazitov. Namesto da konja jeseni na pamet razglistimo, vzemimo vzorec njegovih iztrebkov in ga pošljimo na analizo. Tako bomo bolj natančno vedeli, če in katero sredstvo proti parazitom konj potrebuje. Pred zimo je pomembno, da poskrbimo, da ima konj zadovoljivo telesno težo, saj bo le tako lahko uspešno kljuboval nizkim temperaturam. To je še posebej pomembno, če naš konj sodi v kategorijo seniorjev. Jesen je tudi primeren čas za preventivni veterinarski pregled, še posebej, če ima konj že obstoječe zdravstvene težave. Seveda pa nikoli ne smemo pozabiti tudi na primerno skrb za kopita, ta je namreč izjemno pomembno tekom celega leta. Marsikateri konj (in jahač tudi) z nastopom slabšega vremena manj časa preživi zunaj. Gibanje na svežem zraku je pomembno čez celo leto, ne glede na temperaturo, zato poskrbimo za to, da so naši izpusti kar se da odporni na večje količine dežja in konju omogočimo svobodno gibanje tudi v jesenskih in zimskih mesecih. Pri tem seveda poskrbimo za to, da imajo vedno na voljo zavetje pred dežjem in vetrom. Preživljanje časa zunaj tudi v mrzlih mesecih bo okrepilo njihov imunski sistem, ohranjalo moč njihovih teles in poskrbelo za duševno stimulacijo – vse to bo močno pripomoglo k višji stopnji dobrobiti. Konec sezone je odličen čas za vračanje k osnovam. (Foto: Katja Porenta)   Ohranjanje kondicije Jesen in zima sta odličen čas za kovanje velikih načrtov, ohranjanje kondicije in razvijanje novih sposobnosti. Če nimamo te sreče, da imamo na voljo pokrito jahalnico, ki omogoča kakovosten trening tekom celega leta, izkoristimo to, kar imamo na voljo. Terensko jahanje po različnih podlagah predstavlja izziv tako za konjev um kot telo. Raznolik teren poskrbi za aktivacijo živčnih končičev in izboljšuje koordinacijo. Tudi terensko ježo lahko spremenimo v dober dresurni trening. Vadimo lahko prehode, spremembe tempa, stranhode, če imamo na voljo prostrane travnike, pa tudi kroge in serpentine. Pri tem se vedno prepričajmo, da podlaga ni spolzka ali preveč razmočena. Redno delo na terenu bo poskrbelo za to, da bosta tako jahač in konj spomladi v novo sezono zakorakala telesno pripravljena in psihično spočita. Zimski meseci so krasen čas, da se začasno vrnemo k osnovam. Kako uravnoteženo se naš konj giba v vseh treh hodih? Za nekaj tednov pozabimo na naprednejše elemente ali skakanje in se posvetimo le osnovam. Pri tem lahko izpilimo tako konjevo ravnotežje kot naše sedišče. Nikar ne pozabimo tudi na delo na tleh in pravilno delo na lonži. To sta dve nepogrešljivi sestavini pri razvijanju ravnotežja in moči ter ohranjanja zdravja. Mrzli dnevi so primerni tudi za razvijanje jahačevega telesa, moči in koordinacije. Ker pozimi verjetno manj časa preživimo v gibanju zunaj, lahko za dovoljšnjo količino telesne aktivnosti poskrbimo tako, da se vpišemo na tečaj telesne vadbe. Za jahače sta zelo primerni vadbi joge in pilatesa. Obe namreč razvijata koordinacijo in poudarjata nadzorovano uporabo mišic centra. Naš jesensko-zimski urnik je torej lahko videti nekako takole. Pred zimo poskrbimo za vsakoletni zobozdravstveni pregled in druge preventivne zdravstvene obveznosti. (Foto: Katja Porenta) Dvakrat na teden se sami podamo na vadbo joge, s konjem pa tista dneva delamo na tleh ali na lonži, pri čemer se osredotočimo na zdravo, uravnoteženo gibanje, iskanje ravnotežja in sproščeno razvijanje moči. Naj bo delo na lonži za konja to, kar je za nas joga. Dva dni na teden namenimo treningu bodisi v jahalnici ali pa na terenu, pri čemer pilimo konjeve sposobnosti v izbrani disciplini. Enkrat na teden se lahko na primer podamo na teren »za dušo«, pri čemer raziskujemo nova področja in se osredotočimo na razvijanje povezave med konjem in jahačem. Pri tem je nepogrešljiva sestavina sproščenost. Kakšen dan se lahko podamo na sprehod na roki, pri čemer ne pozabimo na postanke za kratko pašo. Seveda pa ne pozabimo, da je tudi kakšen dan popolnega odmora dobrodošel. Pri tem pa naj odmor nikoli ne pomeni zaprtja v boksu, temveč odmor na prostem. Jesen in zima sta čas počitka ter nabiranja nove energije in idej. Kljub slabšemu vremenu in manj naklonjenim temperaturam lahko ta čarobni čas uživamo skupaj z našim konjem.   Katja Porenta, EEBW

Thu, 10. Sep 2020 at 08:45

104 ogledov

Preventiva za boljše počutje konj in nas
Če želimo za konje dobro skrbeti, je to povezano s precejšnjimi stroški, vendar pa je sanacija poškodb, bolezni ali drugih težav s konji povezana še z veliko višjimi stroški kot preventiva. Zato je vredno nameniti našo pozornost preventivi in pravočasnemu ukrepanju.   Preventivno delovanje pa ni samo tisto, povezano s stroški, kot sta na primer ustrezen antiparazitski tretma in korektura zob, temveč se bomo danes dotaknili tistega dela preventivnega delovanja, ki vključuje predvsem znanje lastnikov in jahačev konj o njihovem vedenju ter pozornosti, ki jo namenite konjem. Če ste neizkušen lastnik ali jahač konja, boste ob opazovanju sprememb konjevega vedenja morda veterinarja poklicali večkrat, kot bi bilo potrebno (kot novopečeni starši preventivno raje prej peljejo otroka k zdravniku in se kdaj izkaže, da bi zadostovala malo bolj pozorna nega otroka na domu), saj le z izkušnjami pridobimo boljši občutek, kdaj je konjevo vedenje običajno, kdaj pa kaže na zdravstvene težave. Vendar pa je bolje večkrat preveriti zdravstveno stanje konja kot pa obžalovati, da nismo dovolj hitro nudili veterinarske pomoči. Pogostejše zehanje je lahko znak kolike.   Pomembnost prepoznavanja vedenjskih znakov – primer iz prakse V popoldanskem času je bil konj izpuščen v ogradi, se prosto sprehajal, pomulil kakšno bilko sena in užival na sončku. Vsaj tako je najprej kazalo. Jaz sem se čez čas pridružila, se usedla na ograjo in uživala v sproščeni energiji v družbi konj. Bila sem sproščena, a moja pozornost je vse večkrat uhajala h konju, ki se mi je zdel nenavadno miren in nezainteresiran za seno, zame ali karkoli drugega. Sicer konji tudi počivajo v stoje, sploh v takšnem prijetnem sončku to radi počno, a vseeno se mi je zdel nekam brezvoljen, kar je pri konjih lahko pokazatelj bolezenskega stanja. Postala sem bolj pozorna, šla do njega, ga skušala malo sprehoditi, a se mu kar »ni dalo«. Dobila sem občutek, da tudi rahlo pospešeno diha, čeprav počiva, kar je v meni prebudilo še dodaten sum, da nekaj ni v redu. Zato sem šla pogledat v njegov boks, kolikšno je bilo število iztrebljenih fig v dopoldanskem času – odstopanje v količini iztrebljenih fig ali spremenjena struktura fig (bolj trde ali bolj mehke kot običajno) nam lahko povesta, da ima konj morda prebavne težave. Bila sta dva kupa, nisem pa vedela, koliko jih je bilo v izpustu. Tako nisem bila kaj dosti bližje razjasnjenju o njegovem stanju. Izmerila sem mu še telesno temperaturo, ki je bila v mejah normale. Noben znak ni pretirano kazal na kaj resnega, razen apatičnosti konja in rahlo pospešenega dihanja, a nisem bila mirna. Sum mi je padel na prebavne težave (znakov, ki bi kazali na poškodbo ali kakšno drugo bolezensko stanje, ni bilo opaziti), čeprav ni bilo videti resnih znakov, sem raje ostala pri njem in ga malo sprehajala, kar je prvi ukrep, ki ga je dobro narediti, če sumite na prebavne težave. Nikamor se mu ni dalo, a drugih znakov ni kazal. Rekla sem si, da počakam in opazujem, kakšno bo njegovo vedenje čez čas in kako pogosto bo iztrebljal. Čas je mineval, zgodilo se ni nič. Vmes sva se sprehajala, pa počivala in spet ponovila vajo. Popoldan se je že prevesil v večer, ko se je njegovo vedenje spremenilo. Tek ga je popolnoma minil in vse redkeje je iztrebljal, nato pa je začel kazati željo, da bi se ulegel. Če se konj želi le uleči in počivati, je to lahko čisto običajno konjevo vedenje in samo ležanje ne škodi konjevim morebitnim prebavnim težavam. Škodi pa mu valjanje, kar je lahko resen znak, da ima konj koliko (če se valja pogosteje kot običajno), ki ima lahko za posledico smrtni izid. Kar me je zaskrbelo še toliko bolj zaradi manjše dosegljivosti veterinarjev v tem poznem času v primeru potrebe po urgentni pomoči. Zdelo se mi je najbolje takoj urgirati. Klicala sem na vse možne telefonske številke in dobila dežurnega veterinarja, ki pa je bil v oddaljenem mestu in rekel, da lahko pride v uri in pol. Kar je lahko v primeru kolike že usodno. Minute so se mi vlekle v neskončnost, konjevo stanje pa slabšalo. Vse pogosteje je kopal z nogo po tleh in s tem nakazoval, da bi se rad ulegel oziroma povaljal. Tudi veterinar je rekel, da mu lahko dovolim, da se uleže, če bi rad počival, a ne da bi se valjal. Sem poskusila, a ni želel počivati, takoj je spet vstal in želel ponovno leči in se valjati, tako da mu nisem dovolila ter sem ga zopet peljala ven ter ga prepričevala, naj hodi. Veterinar je čez dobro uro in pol končno uspel priti in ga je sondiral – poseg, pri katerem se skozi konjevo nozdrv potisne cevko do želodca in skoznjo pretaka tekočino z zdravili in dodatki, s katerimi se skuša uravnotežiti delovanje črevesja. Po postopku je veterinar naročil, da naj še nekaj časa ostanem s konjem, ga izmenjaje in v presledkih sprehajam ter pustim, da počiva ter da bi moralo biti v redu. Tako sem še nekaj ur ostala z njim in stanje se je umirilo. »Ta zgodba je poučen primer, kako pomembno je opazovati vedenje konj, saj v nekaterih primerih štejejo minute, da rešimo konjevo življenje in če v tem primeru ne bi prepoznala apatičnega vedenja konja kot nenavadnega in bi odšla domov, bi se kolika pojavila, ko me ne bi bilo zraven ter bi bila lahko usodna.« Krtačenje je predvsem pomembno z vidika ugotavljanja sprememb v konjevem zdravstvenem stanju. Preprečevanje bolezni, preventivno in pravočasno delovanje z opazovanjem vedenja konj Pomemben del preventivnega delovanja za zdravje konj so preventivni tretmaji konj, nekaj smo jih našteli že zgoraj. Kot drugo je pomembno poznavanje osnovnih parametrov vitalnih funkcij v mejah normale (telesna temperatura med 37 in 38,5 stopinje Celzija, srčni utrip med 24 in 42 utripov na minuto, dihanje med 8 in 16 vdihov na minuto itd.) ter odstopanja od njih in s tem ugotavljanje znakov, ki kažejo na bolezenska oziroma poškodbena stanja. Vendar pa telesne temperature, srčnega utripa in drugih vitalnih funkcij ne merimo pri konjih vsak dan. Zato je zelo pomembno, da prepoznavamo vedenjske in vidne znake konj, ki nam pravočasno sporočijo, da ima konj zdravstvene težave in nas spodbudijo k preverjanju vitalnih znakov oziroma k temu, da pokličemo veterinarja. Pravočasno opažanje teh prvih vedenjskih znakov pa nam tudi pomaga preprečevati hujša bolezenska stanja in poškodbe, saj so konji vzdržljive živali, ki ne pokažejo zgodaj, da imajo težave in ko se te vidno odražajo na njihovih telesih oziroma pri spremenjenih vitalnih funkcijah, je bolezen oziroma poškodba lahko že resna ali kronična. Vedenjski znaki: Če konjem omogočamo njihovo naravno potrebo po socialnih stikih z drugimi konji in so vključeni v čredo, nas lahko njihovo vedenje v čredi opozori na morebitne težave: konj, ki je ponavadi v stikih z drugimi konji in se nenadoma drži sam zase, stran od svojih konjskih prijateljev, nam s svojim vedenjem kaže, da nekaj ni v redu. Apatičen, depresiven konj, ki je navadno živahen in aktiven, nam kaže, da se ne počuti dobro in je potrebno poiskati vzrok njegovemu vedenju. Ravno tako konj, ki je ponavadi vodilni v čredi, nenadoma pa postane preganjan oziroma pasiven v čredi, ali konj, ki je navadno prijazen do drugih konj, nenadoma pa začne kazati znake agresije do drugih konj. Tu moramo opozoriti, da je potrebno razločevati, ali gre za naravno občasno merjenje moči in poskus konja, da se povzpne višje na hierarhični lestvici v čredi, ali gre za nenavadno in ekstremno vedenje. Izrazitejše vznemirjeno ali prestrašeno vedenje (lahko tudi v povezavi z občasnimi, nenavadnimi izpadi odzivov na okolico), povečana občutljivost na dotik ali krtačenje, umikanje ali pogostejše iskanje stika s človekom kot običajno, nenavadno, nenadzorovano kroženje konj, nenavadni refleksni odzivi, drget ali tresenje konj, tiščanje glave v predmete, pomanjkanje koordinacije, spotikanje, majavost, šibkost, stresanje ali premetavanje glave, kontinuirano nihanje glave z ene na drugo stran, pogostejše grizenje predmetov ali lesa. Težave z nogami in hrbtom: Nekatere vedenjske znake, ki kažejo na konjeve težave v hrbtu in nogah, ki jih konji kažejo med sedlanjem in jahanjem, smo opisali v prispevku Neubogljivost ali sporočilnost konj. Še nekaj vidnih in vedenjskih znakov, ki kažejo na težave z nogami ali hrbtom, pa v nadaljevanju: ritanje in brcanje konj, dvigovanje na zadnje noge, šepanje konja ali krajšanje koraka z eno nogo, otekline na nogah, rane, toplejše ali hladnejše eno področje na nogi ali kopitu bolj kot na drugih delih noge oziroma kopita, počivanje vedno iste noge (konj se vedno postavi tako, da počiva ista noga in nosi težo na preostalih treh), vlečenje nog (nog ne dviguje, ampak jih vleče po tleh), konj zavrača premikanje, konj se premika počasneje ali hitreje kot običajno, neenakomerno gibanje konja, trdo/zakrčeno premikanje konjevega zadnjega dela, stanje na nogah tako, da sta sprednji nogi postavljeni bolj naprej, zadnji dve pa bolj nazaj kot običajno, konj je nemiren pri čiščenju enega kopita in ne drži noge (ker ima bolečine v drugi nogi in je tako še bolj obtežena ter s tem povzroča dodatno bolečino), nezmožnost ali težave pri vstajanju, izrazitejši smrad kopita, spremembe v trdnosti, strukturi in barvi kopita, rep ni postavljen naravnost, temveč ga konj nosi bolj na eno stran. Viden del jezika pri konju lahko pomeni zdravstvene težave. Znaki, povezani s prehranjevanjem in prebavo: Nenadno puščanje sena – lahko je nekaj narobe s krmo (npr. plesnivo seno) ali pa ima konj težave z zobmi, prebavo ali čim drugim, nezainteresiranost za ali puščanje močnih krmil, gibanje konja in/ali žvečenje hrane, z glavo, nagnjeno na stran in/ali padanje hrane iz ust med hranjenjem v obliki »čikov« (prežvečene hrane) ali otekline na področju ust, čeljusti, grla, kažejo na težave z zobmi. Na težave z zobovjem, prebavo, sinusi in dihali lahko kaže tudi spremenjen, neprijeten vonj iz konjevih ust ali nozdrvi, vračanje hrane nazaj skozi nozdrvi, manjše število dnevno iztrebljenih (kupov) fig kot običajno, sprememba v strukturi fig – mehkejše ali bolj trde in suhe, sluz v iztrebkih, temnejši urin kot običajno, napihnjen trebuh oziroma je konj videti debel na področju trebuha, pogostejše zehanje, pogosta želja po uleganju, vstajanju in/ali valjanju, pogosto gledanje proti svojemu trebuhu, pogostejše kopanje z nogo po tleh, grizenje ali brcanje proti svojemu trebuhu, bolj pogosto ali dlje trajajoče ležanje konja kot običajno, zavračanje dotikov ali krtačenja na področju trebuha, znojenje, neprimerno glede na temperaturo okolja in konjevo delo (znak za bolečino so tudi mokre, neobičajno tople ali hladne konice konjevih ušes). »Krtačenje in nega konja nista tako pomembni z vidika videza konja kot z vidika pravočasnega opažanja sprememb na konjevem telesu ali v vedenju, kar nam omogoči ustrezno ukrepanje in preprečevanje hujših bolezenskih stanj.« Drugi znaki na glavi: Zaprto ali delno zaprto oko, solzenje, izpostavljenja tretja očesna veka,  razširjene nozdrvi med počitkom konja, povešena ušesa, trpeč ali napet pogled konja, krčenje oziroma napetost obraznih mišic, stisnjene ustnice in brada, dajanje ušes močno nazaj, odprta usta (z vidnim zobovjem), vidna konica ali del jezika, nosni izcedek, povečano slinjenje. Drugi vidni in tipni znaki: Nenavadno mrzla ali topli ušesa, noge ali drugi deli telesa, znojenje, ki ni povezano z delom konja ali vremenskimi razmerami in/ali na neobičajnih delih telesa, kažejo na poškodbe, notranje krvavitve, težave z notranjimi organi ali zastrupitev. Otekline, opekline, izrastki, bule, deli telesa brez dlake, konj ne odvrže ali ne dobi zimske dlake, po delu oziroma treningu se konjevi vitalni znaki dolgo časa ne povrnejo v meje normale, pospešeno ali nenavadno, neenakomerno dihanje v mirovanju, hujšanje, spremenjena barva sluznice, praskanje po grivi in repu, šviganje z repom, tudi ko si konj ne odganja mrčesa, resasta dlaka brez leska, kašelj (konji občasno zakašljajo, da bi se znebili iritantov v dihalnih poteh, ko pa gre za pogostejše kašljanje, je to znak bolezenskega stanja).   Karin Bojc Foto: Luka´s Photography
Teme
dresurno jahanje evropsko prvenstvo v dresuri Slovenke na evropskem prvenstvu

Prijatelji

ziliute88edita editaMaja PrimožičAlenka NagličDragica Heric KMEČKI GLASKarmen  GostinčarVlasta Kunej KMEČKI GLASAlen  OsenjakManca Mirnik

NAJBOLJ OBISKANO

Mladinke in mlajše mladinke na evropskem prvenstvu nabirale izkušnje