Skrb za žrebe in kobilo
REVIJA O KONJIH
Obiskali smo

Ponedeljek, 14. Marec 2016 ob 08:14

Odpri galerijo

Povprečno veliko žrebe spije na dan kar 12 litrov mleka, zato je kakovostna prehrana pomemben del oskrbe kobile med laktacijo.
Več v marčni številki Revije o konjih!

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 17. Dec 2020 at 08:24

683 ogledov

Izbira konja za hipoterapijo
Hipoterapija je oblika fizioterapije, ki vključuje uporabo konja kot terapevtskega orodja za učinkovito zdravljenje pacienta, kjer ritem hoje konja s svojim tridimenzionalnim gibanjem nenehno spodbuja pacientovo ravnovesje in pravilno telesno držo. Ljudje so pogosto mnenja, da je terapevtski konj lahko vsak konj, ki je dovolj priden in miren. To ne drži, saj moramo pri izbiri konja za hipoterapijo presoditi njegove telesne in duševne lastnosti ter njegovo gibanje.   Konj mora biti dobro osnovno izšolan, zdrav, primerne zgradbe in spola, ne previsok itd. Ker je pri hipoterapijipomembno ravno to, da je vključena žival, ki je živo bitje, mora biti terapevtski konj pozoren ter se odzivati na človeka, hkrati pa ne sme bitiplašen ali celo nevaren. Kot lahko razberemo, moramo biti pri izbiri pravega konja včasih precej izbirčni ter vedeti o psihologiji, osnovah anatomije in gibanju kar največ. Hipoterapevtska ekipa zajema šest članov. Hipoterapevta, vodnika konja, pomočnika, zdravnika, pacienta ter konja. Konj je bistven član, zato moramo vedno, kadar govorimo o hipoterapiji, razmišljati o izbiri primernega konja. Konj za hipoterapijo ni konj ''posebne pasme'' in se takšen ne rodi, ampak ga je potrebno primerno vzgojiti ter izšolati. V terapevtskem programu je jasno definirano, kaj želimo doseči in glede na zahteve ter osebnost pacienta skušamo izbrati njemu primernega konja. Ker je konj središče hipoterapevtske ekipe, mora biti dobro treniran, imeti primerne psihološke predispozicije, biti zdrav, primernega spola in videza. Konj je del terapevtskega tima in mora biti predvsem zanesljiv in varen. Med hipoterapijo prenaša konj na hrbtu jahača, ki ni treniran in s svojimi impulzi moti konja. Konj se mora po vodnikovih ukazih gibati z invalidnim jahačem mirno, uravnoteženo, sproščeno, predvsem pa za jahača varno, ne glede na signale, ki izvirajo iz jahača. Šele med procesom terapije je mogoče vzpostavljati harmonijo in uravnoteženost med konjem in jahačem, konj pa se mora na različne telesne reakcije jahača privaditi (spastični krči, nenadni gibi trupa ... ). Kljub temu, da pri izbiri terapevtskega konja nismo omejeni na posamezne pasme, nam lahko tip, značaj, temperament in zgradba konja povedo nekaj o primernosti konja za določeno delo. Šele vzgoja z določenim ciljem oziroma treniranje ustvarita terapevtskega konja. To nam pove, da moramo biti pri iskanju primerne živali še posebej previdni in včasih celo izbirčni. Prav tako je čas, da posameznega konja res spoznamo in kolikor se da utrdimo njegovo znanje ter poslušnost, pogosto daljši kot pri drugih tipih konj. Med hipoterapijo prenaša konj na hrbtu jahača, ki ni treniran in s svojimi impulzi moti konja.   Telesne lastnostiTerapevtski konj mora biti dobro in pravilno ujahan. Imeti mora zdrave noge – pravilno stojo in posledično čist, izdaten hod ter dobro gibanje, saj samo z dobrim gibanjem konja v koraku terapija da dobre rezultate. Hodi morajo biti izdatni, a ne previsoki, korak naj bo dolg. Glava v razmerju s telesom ne sme biti prevelika. Oči posredujejo zaupanje, zato so ugodne stransko stoječe oči, pri katerih je mrtvi kot za konjem majhen. Igra ušes kaže na pazljivost. Dobra gibljivost tilnika in s tem glave je ugodna za ohranjanje ravnotežja. Vrat naj bo pravilno nasajen in dolg. Nekateri avtorji svetujejo, naj ima konj močan vrat, saj je ta v oporo pacientu. Višina vihra, ki mora biti izrazit in dolg, vendar ne previsok, naj bi bila od 150 do 158 cm, kar se do neke meje lahko prilagaja višini terapevta, saj mora ta zaradi varnosti in terapije vedno doseči ramo pacienta na konju. Pri bolnikih, katerih sposobnost hoje je še dobra, lahko uporabimo konje različnih velikosti, medtem ko je pri bolnikih s prizadetostjo hoje uporabnejši nižji konj. Telo naj bo daljše, ovalno, ker bolje ustreza jezdecu kot pa okroglo. Še posebej je potrebno to upoštevati pri bolnikih z aduktornimi spazmi in s slabo kolčno gibljivostjo. Hrbet mora biti izravnan, dolg, čvrst in mišičast, saj na konju včasih hkrati sedita dva – terapevt in pacient. Ledveni del predstavlja del med zadnjim rebrom in medenico. Posebej je pomemben, saj se sunkovita moč zadnje noge preko kolčnega sklepa in medenice prenese in omogoči gibanje konja naprej. Križ naj bo raven, dolg in širok. Konj mora hoditi mirno, v dobrem stiku s tlemi, biti mora primerne starosti, zaradi obdobja šolanja logično ne premlad in zaradi elastičnosti in mehkega gibanja tudi ne prestar. Po spolu je primerna kobila ali kastrat, saj so žrebci zaradi svojega močnega nagona ter z njim povezanega vedenja preveč nepredvidljivi za takšno delo. Pasma pri izbiri ni pomembna, lahko nam samo okvirno pomaga, saj so nekatere pasme eksterierno primernejše kot druge. Med različnimi tipi konja je najbolj primeren pravokoten okvir. Njegove dolge sprednje noge in dolg hrbet omogočajo udobno sedenje, medtem ko hrbet niha. Kvadraten okvir konja s kratkimi nogami in kratkim hrbtom je za sedenje manj udoben. Višina vihra, ki mora biti izrazit in dolg, vendar ne previsok, naj bi bila od 150 do 158 cm, kar se do neke meje lahko prilagaja višini terapevta, saj mora ta zaradi varnosti in terapije vedno doseči ramo pacienta na konju.   Gibanje konja Način gibanja konja je odvisen predvsem od njegove telesne zgradbe Ker je konjevo gibanje ključni element hipoterapije, je logično, da moramo biti pri izbiri pozorni na telesne lastnosti konja. Gibanje konja mora biti optimalno; torej sestavljeno iz dolgih, mehkih, enakomernih, harmoničnih in elastičnih korakov, ki tvorijo ustrezne impulze in jih preko nihljajev konjevega hrbta učinkovito prenašajo na jahača. Korak mora biti ritmičen. Konj, ki nima elastičnega gibanja in ima težave z nogami ali s hrbtom, za hipoterapijo ni primeren.   Duševne lastnostiKo izbiramo terapevtskega konja, moramo izredno pozornost posvetiti njegovemu temperamentu. Konj mora imeti ustrezne značajske lastnosti. Te so: pozornost, komunikativnost, veselje do dela z ljudmi, radovednost, odzivnost, učljivost, senzibilnost, ubogljivost, zanesljivost, predvidljivost reakcij v novih situacijah, zaupljivost ... Biti mora tudi družaben in potrpežljiv, psihično stabilen, čim manj plašen ter prilagodljiv. Kot vidimo, je zaželenih lastnosti veliko več kot le stereotipna mirnost in poslušnost, ki naj bi ju imeli terapevtski konji. Konj ne sme biti apatičen, predstavljati mora živo bitje, ki se odziva na dogajanje, ima svoj značaj in izkazuje življenjsko energijo, vendar na ustrezen način in tako, da ne prestraši jahačev okoli sebe. Glede na cilje, ki jih hočemo doseči v procesu terapije in glede na značajske lastnosti jahača, pa izbiramo še konje z dodatnimi specifičnimi posebnostmi. Gibanje konja mora biti optimalno; torej sestavljeno iz dolgih, mehkih, enakomernih, harmoničnih in elastičnih korakov, ki tvorijo ustrezne impulze in jih preko nihljajev konjevega hrbta učinkovito prenašajo na jahača.   Vzgoja konja za hipoterapijoŽivljenje žrebeta, ki bo postalo terapevtski konj, poteka v prvih letih enako kot življenje drugih konj. Idealno je, da žrebe odrašča skupaj z materjo in s sovrstniki, torej v čredi. Konj je čredna žival, vseeno pa je vsak posebej samostojna osebnost s svojimi navadami in svojim načinom uveljavljanja lastne osebnosti. Med posameznimi konji v čredi so postavljene meje, ki jih vsak član pozna in spoštuje. Če kdo to mejo prekorači, ga višji v hierarhični lestvici takoj opozori ali celo kaznuje. Žrebe se mora takšnih odnosov naučiti in prav zato je tako pomembno odraščanje v čredi, kjer se v prvih tednih drži predvsem matere, se od nje tudi uči, hkrati pa išče družbo vrstnikov in z igro tudi začne boj za prevlado. Zaželeno je torej, da žrebe odrašča tako z mamo in s starejšimi konji kot s svojimi vrstniki. Ko nastopi dan, ko žrebe odstavijo od matere, mora odraščati z vrstniki vsaj do drugega ali tretjega leta oziroma do začetka treninga. Žrebe moramo od rojstva navajati na človekovo bližino, da nas sprejme in nam začne zaupati. Kmalu začnemo z navajanjem na oglavnik in povodec. Ob dopolnjenem tretjem letu starosti lahko začnemo z navajanjem na sedlo in uzdo, z delom na lonži ter postopoma s sprejemanjem teže jahača. Z lonžiranjem, šolanjem in navajanjem konja na nas želimo, da preneha biti tako naravno, instinktivno plašen in od njega vsakodnevno zahtevamo zaupanje v nas, v delo in v nove stvari. Vedeti moramo, da nekateri konji zaradi svojega temperamenta ali značaja in pridobljenih slabih izkušenj nikdar ne bodo sposobni delati kot terapevtski konji in zaradi tega je odločilna dobra izbira konja. Sledi osnovno šolanje konja ter učenje dresurnih vaj vsaj do nivoja L. Pri učenju se moramo vedno prilagajati posameznemu konju ter paziti, da posvetimo vsaki stopnji dovolj časa. Konja ne smemo preobremeniti, hkrati pa tudi ne zafrustrirati. Učenje v jahalnici moramo vedno kombinirati in popestriti s terenskim jahanjem. Ko zaključimo osnovno šolanje konja, to je navadno pri konjevem petem ali šestem letu, lahko presodimo, ali je nek konj primeren za usposabljanje za terapevtskega konja. Pomembno se jenamreč zavedati, da so lahko terapije za konja fizično, predvsem pa psihično izredno naporne.   Ana Šabec    Viri fotografij: https://educationinhippotherapy.com/wp-content/uploads/2016/01/Hippotherapy-for-babies-definition-3.jpg https://manesandmiraclesaz.files.wordpress.com/2020/05/dsc0529.jpg https://i.pinimg.com/originals/15/f3/4c/15f34c808ca0a03ba35625006648e9aa.jpg https://soltheman.files.wordpress.com/2018/09/img_1890.jpg          

Mon, 14. Dec 2020 at 11:43

760 ogledov

Kiropraktika kot del celostnega zdravljenja  
Večina naše komunikacije s konji tudi temelji na dotikih – od vodenja na povodcu do jahanja, konjem z različnimi dotiki sporočamo, kaj od njih v tistem trenutku želimo. Dotik pa je tudi ključna stvar pri različnih vrstah manualnih terapij, ki so trenutno v veterinarskem svetu trenutno močno v porastu.   Sem spadajo razne masaže, takšne in drugačne sprostitve (»release«), osteopatije, kiropraktike, sakralne terapije in druge tehnike, pri katerih se manipulira z mišično-skeletnim sistemom. Med seboj se razlikujejo po načinu delovanja, načinu aplikacije, namembnosti in konec koncev tudi po izkušenosti tega, ki tako terapijo izvaja. Ni pa vsaka vrsta terapije primerna za vsako težavo in skoraj vedno dosežemo najboljše rezultate s kombiniranjem različnih tehnik. Ena teh je tudi kiropraktika, prav z njeno pomočjo pa bi vas radi seznanili s svetom živčno-mišičnih povezav in s tem, zakaj bi mu morali posvečati pozornost, kako vpliva na celotno telo in kako lahko z različnimi tehnikami izboljšamo živčno-mišične povezave in tako delovanje celotnega telesa. Telo sestavljajo različni sistemi – mišično-skeletni, krvožilni, prebavni, dihalni, živčni in drugi. Pogoj za to, da bo celotno telo močno in da bo dobro delovalo, s čimer bo lahko dosegalo najboljši izkoristek in imelo manj možnosti za pojav poškodb in bolezni, je brezhibno oziroma kolikor se le da optimalno delovanje vseh teh sistemov. Ko pa se ravnovesje organov in organskih sistemov iz nekega razloga poruši, začne telo slabše delovati in lahko to privede do bolezenskega stanja. Zaradi medsebojne povezanosti teh sistemov bo namreč pomanjkljivo delovanje enega vplivalo tudi na delovanje vseh drugih. Iz vsega tega lahko razberemo, da je zelo pomembno, da razumemo delovanje celega telesa in tudi, zakaj je osnovno vodilo večine komplementarnih terapij prav celostno zdravljenje. V veterini se na ta celostni vidik žal prepogosto pozabi, ko se pri iskanju težav gleda preozko – pozablja se na širšo sliko, ki pa pove marsikaj in lahko tako pomaga pri zdravljenju.  To je tudi eden izmed razlogov za to, da me je poleg veterine tako zelo pritegnila tudi kiropraktika. S tem znanjem dobiš namreč širšo sliko z dodatnim pogledom in hkrati možnost dodatne terapije, ki dopolni običajno veterinarsko zdravljenje. Preverjanje gibljivosti vratu in konjevega odziva na manipulacijo   In kaj sploh je kiropraktika? Kot že rečeno, je to ena od komplementarnih terapij, torej terapij, ki dopolnjujejo zdravljenje z zahodno veterinarsko medicino. Uradni začetek kiropraktike kot terapije je bil zabeležen proti koncu 19. stoletja, že veliko prej pa so v različnih koncih sveta uporabljali tudi različne tehnike manualne terapije, ki jih danes uporabljajo tudi kiropraktiki. Z razvojem je kiropraktika doživljala vzpone in padce in je bila kot vrsta zdravljenja celo prepovedana, danes pa jo kot eno možnih terapij priznava tudi WHO. Razlogov za to, da je doživljala tako burno preteklost, je več, eden glavnih pa je bil odnos takratnih terapevtov do zdravljenja z zahodno medicino, saj so ti dosledno zavračali kakršnokoli zdravljenje iz prepričanja, da je vsako telo sposobno samoozdravitve in da je ključ za zdravljenje in za preventivo pred vsemi bolezenskimi stanji zdrava hrbtenica. Primerne vaje so sestavni del vseh terapij. Za razumevanje in za sprejemanje kiropraktike kot ene izmed uporabnih terapij je pomembno poznavanje delovanja živčnega sistema v povezavi s celotnim telesom in učinka, ki ga ima manipulacija na hrbtenico in posledično na celotno telo. Obstaja že kar nekaj študij o kiropraktiki, v katerih je bil z nadzorovanimi poskusi in ovrednotenimi rezultati zabeležen učinek, ki ga lahko dosežemo s pravilno manipulacijo. Da bi razumeli, kako kiropraktika dejansko deluje in v katerih primerih naj bo pri terapiji sploh prva izbira, pa je treba vsaj približno vedeti, kako deluje živčni sistem, kaj so živčno-mišične povezave in tudi kaj so receptorji. Tu sledi zato kratek tečaj nevrologije za vsakogar. To, da ima konj lepo razvite zdrave mišice, je seveda zelo impresivno, vendar mišice same niso kaj dosti uporabne. Brez informacij, ki jim jih »dostavijo« živci, bi bile namreč samo prisotne, gibanja in stabilizacije pa ne bi omogočale. Da postanejo mišice uporabne in da lahko opravljajo vlogo, za katero so namenjene, pa poskrbijo živci, ki jim pošljejo informacije, kaj naj naredijo. Ponazorimo to s primerom – preden konj elegantno in brez dotika preskoči oviro, se zgodi vrsta procesov, ki v izredno kratkem času poskrbijo, da ene mišice dvignejo in skrčijo sprednje noge, druge poskrbijo za odriv, tretje pomagajo stabilizirati glavo in vrat, četrte stabilizirajo celoten trup ... Da bi lahko vse te procese razumeli, bi seveda potrebovali veliko več znanja, kot ga je mogoče zaobjeti v tem prispevku, za vsakdanje razumevanje pa je dovolj, da vemo naslednje: receptorji so senzorji, ki zaznavajo informacije iz okolice ali iz notranjosti telesa – zaznavajo bolečino, temperaturo, pritisk … Od teh receptorjev bo informacija potovala v višje centre, to je v hrbtenjačo in naprej v možgane, tam pa se ta informacija predela in pošlje naprej, za uporabo, predvsem do mišic in organov. Aplicirajmo to na zelo preprost primer iz življenja naših konj – konj se bo naslonil na električnega pastirja, receptorji v koži bodo zaznali električni impulz in bodo sporočili naprej, da se na tem mestu dogaja nekaj neprijetnega, višji centri bodo to informacijo predelali in poslali naprej, to je nazaj v noge, te pa bodo poskrbele, da se bo konj odmaknil od pastirja in neprijetni dogodek se bo končal. V telesu se vse to odvije bliskovito, veliko hitreje, kot je videti v tem opisu. Informacije potujejo po živcih kot živčni impulzi z velikansko hitrostjo, tudi do 400 kilometrov na uro, vendar le dokler delujejo vse povezave tako, kot bi morale, v ravnovesju in učinkovito, brez motenj. Do različnih ovir, ki vplivajo na kakovost in hitrost prenosa teh živčnih impulzov, pa lahko hitro pride. Tako lahko pride do sprememb, ki potem vplivajo na razvoj žrebeta, ob rojstvu, ob silah, ki delujejo nanj, ko potuje skozi porodni kanal, kasneje pa povzročajo spremembe na videz nedolžni padci, zdrsi, sunkoviti potegi na privezu, kompenzacije zaradi poškodb, jahačeva neuravnoteženost in še in še. In pri teh spremembah  pride do izraza kiropraktika. Pri terapiji se ukvarjamo s celim konjem, tudi s kopiti. Veterinar kiropraktik začne terapijo s pregledom, vendar to ni običajen veterinarski pregled, pri katerem se pogleda predvsem, ali konj šepa ali ne. Potek pregleda je seveda odvisen od terapevta, večinoma pa naj bi šel nekako tako: opravi se kratek nevrološki pregled, natančno se pretipa vse mišice in sklepe, preveri gibljivost sklepov in vratu in analizira kopita, nato pa se konja pregleda še med gibanjem – kako se giba po ravnem, na krogu, v različnih hitrostih in hodih. Po tako zbranih informacijah pa se posvetimo še hrbtenici – preveri se njena gibljivost v celoti in tudi gibljivost čeljustnega sklepa, križno-črevničnega sklepa, postavitev prsnice in gibljivost reber/rebrnega loka ter analiza gibljivosti okončin. Že med temi pregledi pa kiropraktik opravlja tudi terapijo – na mestih z ugotovljeno spremenjeno gibljivostjo namreč tamkajšnjim sklepom in drugim strukturam v tem predelu s sunkovitimi gibi povrne gibljivost ter spodbudi delovanje živcev in prekrvavitev. Lahko bi rekli, da vse skupaj »resetiramo«, ponastavimo. Poleg lokalnega učinka, torej na točkah, na katerih izvajamo te t. i. nastavitve, pa ima kiropraktika tudi sistemski, splošni učinek na telo. Z aktivacijo določenih receptorjev na teh mestih spodbudimo tudi izločanje različnih hormonov in s tem povzročimo, da se spremeni tudi način zaznavanja bolečine v možganih, s tem pa dosežemo, da žival občuti manj bolečin in da se bolje počuti, torej bistveno vplivamo na njeno razpoloženje in kakovost življenja. Nekateri konji so že takoj po terapiji polni energije, drugi so po njej utrujeni in potrebujejo kak dan počitka, pri nekaterih pa se učinek terapije pokaže šele po nekaj dneh, ko telo predela vse prejete nove podatke. Kljub učinkovitosti kiropraktike in odsotnosti škodljivih stranskih učinkov pa ta terapija vendarle ni primerna za vsakega konja in za vsako bolezensko stanje. Kiropraktika namreč, žal, tako kot sploh nobena terapija, ni čudežno zdravilo za vse tegobe, je pa, če jo opravljajo vešči, čudovita dodatna terapija, na katero bi morali pogosteje pomisliti.   Eva Tasič

Thu, 3. Dec 2020 at 15:20

2006 ogledov

Zanimiva dejstva o konjih
Verjetno tudi vi poznate kakšno majhno deklico, ki si nadvse želi konjička. Imeti ponija je pogosta želja otrok, ki so nad konji preprosto navdušeni. Zatorej niti ni presenetljivo, da so ravno konji nemalokrat glavni junaki v mnogih knjigah ali risankah. Vsakdo jih namreč zlahka vzljubi. A te veličastne živali niso zgolj prikupne, elegantne in veličastne,  v sebi skrivajo veliko več. Prav je, da predvsem najmlajši spoznajo nekaj zanimivih dejstev o njih, zaradi katerih bodo nanje gledali še z večjim občudovanjem.   -          Potomca kobile in osla imenujemo mula, medtem ko je mezeg potomec žrebca in oslice. Žrebiček shodi praktično takoj, ko ga kobila povrže. Čeprav je sprva nekoliko neroden, pa lahko že po nekaj urah tudi teče. Žrebiček shodi praktično takoj, ko ga kobila povrže. Čeprav je sprva nekoliko neroden, pa lahko že po nekaj urah tudi teče. Žrebiček shodi praktično takoj, ko ga kobila povrže. Čeprav je sprva nekoliko neroden, pa lahko že po nekaj urah tudi teče. -          Človek ima več kosti kot konj. Konji naj bi imeli 205 kosti, človek pa 206. Konji lahko spijo stoje ali leže. Kadar so v čredi, nikoli ne spijo vsi naenkrat. Vsaj eden med njimi ostaja buden in pazi na druge. Na mnogih fotografijah se zdi, kot da se konj smeji, saj na široko kaže zobe. Ampak dejansko s tem načinom vedenja konji lažje zaznavajo vonjave. -          Konji so lahko zelo hitri. Običajno tečejo približno 40 km/h, čeprav naj bi najhitrejši konj, kar jih je kdaj koli bilo, dosegel približno 88 km na uro!  Ocenjeno je, da naj bi bilo na svetu okoli 60 milijonov konj. Oči konja so večje od oči vseh drugih kopenskih sesalcev. Vidijo lahko skoraj 360-stopinjsko. -          Ponoči konji vidijo zelo dobro, precej bolje od ljudi. -          Arabec naj bi bil najstarejšapreživela pasma konja. Strokovnjaki menijo, da so se prvič pojavili pred približno 4500 leti. -          Domači konji povprečno živijo okoli 25 let. Rekord naj bi dosegel Old Billy, ki naj bi poginil v 62. letu. Konj ima med galopom v nekatih trenutkih vsa štiri kopita v zraku.   -          Konjevi možgani so približno za polovico lažji od človeških. -          Konji ne morejo bruhati. Konji imajo v ušesih 16 mišic, zato jih lahko obračajo na vse strani. Konji so zelo žejne živali. Vsak dan popijejo približno 35 litrov vode, v toplejših območjih lahko tudi do 100. -          Leta 2003 so prvič klonirali konja. Zgodilo se je v Italiji. -          Če se konja dotaknete za ušesi in imate občutek, da je hladen, to pomeni, da ga zebe.  -          Študije so pokazale, da imajo konji odličen spomin – morda celo boljšega od slona! Še posebej dobro imajo razvit dolgoročen spomin. -          Konje je na slikah rad upodabljal priznani umetnik Leonardo Da Vinci. -          Dirke s kočijami so bile kot olimpijski šport priznane leta 680 p. n. š. -          Ker konjevi zobje neprestano rastejo, jih je potrebno vsakih nekaj mesecev pobrusiti. Prav tako ne prenehajo rasti niti njihova kopita. -          Konji so pravi sladkosnedi. Kislih in grenkih okusov ne marajo. -          Eno izmed dvanajstih znamenj v kitajskem horoskopu je tudi konj. Če ste rojeni v letih 1930, 1942, 1954, 1966, 1978, 1990, 2002, 2014 …, potem ste rojeni v znamenju konja. -          Zob konja je eden najmočnejših delov telesa. -          Konji ne morejo dihati skozi usta. -          Tako kot ljudje lahko tudi konji s svetlo kožo dobijo sončne opekline.    P. M. Foto: Pixabay

Mon, 30. Nov 2020 at 21:34

792 ogledov

Rebra, dihanje in povezava z gibalnim aparatom
Ko se pogovarjamo o tipičnih težavah konj, se najpogosteje osredotočamo na njegov hrbet, težave z vratom in okolico medenice. Tam se težave namreč kažejo najbolj očitno, poleg tega pa neposredno pripomorejo k morebitnim poškodbam. Področje, ki brez očitnih znakov lahko povzroča velike težave, je konjeva rebrna kletka in z njo povezana konjeva sposobnost dihanja.   Kot nenehno poudarjamo, konjevo telo deluje kot celota, kar pomeni, da bodo tudi težave na manj očitnih področjih na dolgi rok negativno vplivale na gibanje celotnega konja. Vzemimo si torej nekaj minut in se poglobimo v funkcijo in disfunkcijo konjeve rebrne kletke. Preverjanje občutljivosti reber. S prsti zdrsimo navzdol po hrbtni mišici, dokler ne zatipamo t. i. police reber. Z nežnim pritiskom na to področje preverimo, ali naš konj kaže znake občutljivosti reber.   Anatomija Rebra so dolge, ploščate kosti, ki skupaj z grodnico tvorijo rebrno kletko, ki varuje konjeve notranje organe. V primerjavi z ljudmi, ki imamo 12 parov reber, ali kravami, ki jih imajo 13, ima konj precej večje število reber – 18 parov. Ta se na eni strani povezujejo s prsnimi vretenci preko dveh sklepov, na drugi strani pa se prvih 10 reber povezuje z grodnico, ostalih osem pa se preko hrustanca povezuje eno z drugim. Rebrna kletka tvori obliko konjevega trupa, njena specifična oblika pa je ena izmed telesnih značilnosti konj, zaradi katerih jih lahko uporabljamo za jahanje. Kljub temu, da se na prvi pogled morda zdi, da rebra ne igrajo velike vloge pri biomehaniki, pa se nanje pripenja ogromno število mišic, ki skrbijo za uravnoteženo gibanje, zaradi česar rebra pravzarav močno vplivajo na konjevo atletsko sposobnost. Z rebrno kletko in njenim delovanjem je najtesneje povezana trebušna prepona, glavna mišica, ki skrbi za dihanje. Med rebri najdemo manjše dihalne mišice, ki konju pomagajo predvsem pri dihanju pri večjih naporih in hitrostih. Poleg njih se na rebrno kletko pripenja veliko število trebušnih mišic, ki so odgovorne za uravnoteženo gibanje pod jahačem in pravilno previjanje. Na sprednji strani se na prvih nekaj reber pripenjata mišici longus colli in scalenus, ki nato potujeta do spodnje strani zadnjih vratnih vretenc in sta odgovorni za dvigovanje baze vratu med pravilno držo. Na rebra in grodnico se pripenjajo tudi mišice prsnega obroča, ki delujejo kot amortizerji sprednjih nog in prav tako igrajo pomembno vlogo pri pravilnem gibanju. Vidimo torej, da so rebra neposredno povezana z mišicami, ki skrbijo za zdravo, uravnoteženo gibanje, kar pomeni, da bo vsaka težava na tem področju negativno vplivala na konjevo ravnotežje. Kadar se konj ni zmožen previti preko trupa, se vzrok lahko skriva v slabi gibljivosti rebrne kletke.   Prepoznavanje težav Težave na področju rebrne kletke so pogosto zelo nespecifične, zato jih brez težav zamenjamo za težave s hrbtom ali pa njihove simptome odpišemo kot konjevo slabo voljo ali nagajivost. Kljub temu, da obseg gibanja rebrne kletke pri previjanju in pri dvigovanju baze vratu in hrbta ni velik ali izrazit, mora to gibanje potekati nemoteno. Rebrna kletka se vsak vdih razširi, kar omogočajo gibljivi hrustančni sklepi med vretenci in rebri ter med rebri in grodnico. Gibanje rebrne kletke je optimalno takrat, ko so vse mišice, ki rebrno keltko obdajajo, sposobne nemoteno drseti ena ob drugi. To omogoča zdrava fascija, ki obdaja vsako mišico. Kadar zaradi nepravilnega gibanja, nezdrave drže ali težav drugje v telesu mišice postanejo zakrčene ali preobremenjene, se v fasciji pojavijo mesta zlepljenosti, ki pričnejo nemoteno drsenje mišic omejevati. Na dolgi rok to vodi do funkcionalno blokiranih reber, omejene sposobnosti previjanja in občutljivosti na dotik. Konji, ki imajo težave na področju rebrne kletke, so pogosto izjemno očutljivi pri sedlanju, zapenjanju podsedelnega pasu in krtačenju. Nekateri bolj občutljivi konji bodo težave z rebri takoj pokazali med jahanjem v obliki slabšega previjanja, nezmožnosti zbranega gibanja, naslanjanja na eno vajet, upiranja skokom in podobno. Pogosto imajo težave tudi s prehodi in spremembami tempa. Ker napetost nikoli ne ostaja lokalizirana, se težave z rebri na dolgi rok prenesejo v težave s hrbtom, medenico in vratom. Težav na področju rebrne kletke se je najboljše lotiti s pomočjo manualnega terapevta.   Kaj gre lahko narobe? Blokade na področju rebrne kletke so pogosto tesno povezane z dihalnimi mišicami. Za konje, ki dihajo plitko, je značilna zlepljenost fascije medrebrnih mišic in trebušne prepone. Plitko dihanje ustvari omejitve gibanja rebrne kletke, te pa nato omejujejo obseg dihanja. Konj je tako ujet v začaran krog. Težave na področju trebušne prepone se lahko pojavijo tudi kot posledica hudih epizod akutnega stresa, pri katerih konj izkusi velik strah, zato so k težavam z rebrno kletko nekoliko bolj nagnjeni anksiozni in občutljivi konji. Dihalne mišice so preobremenjene in pogosto zakrčene tudi pri konjih, ki imajo kronične težave z dihali, kot je na primer naduha. Težave na področju rebrne kletke lahko nastanejo kot posledica zamaknjene ali blokirane grodnice, do česar pogosto pride pri padcih ali brcah, včasih pa tudi kot posledica zelo zakrčenih prsnih mišic. Te lahko namreč postanejo funkcionalno skrajšane in tako grodnico zvlečejo iz ravnotežja. Ker so prsne mišice povezane z biomehaniko sprednje noge in delovanjem prsnega obroča, lahko razumemo, da na njih negativno vplivajo kakršnekoli težave na spodnjem delu noge, še posebej kopita. Neuravnotežje v sprednjih kopitih lahko na daljši rok omejuje delovanje konjeve rebrne kletke in posedično celotnega konjevega trupa. Enako velja za težave s hrbtom, tudi te se sčasoma pričnejo izražati tudi v zmanjšanem obsegu gibanja rebrne kletke. Blokade in bolečine okoli reber so eden izmed možnih vzrokov za slabo voljo med sedlanjem.   Kako lahko ukrepamo? Težave z rebri so pogosto nespecifične in težje prepoznavne same po sebi. Po navadi jih obravnavamo skupaj z bolečim hrbtom, težavami z vratom ali poslabšano funkcionalnostjo medenice. Na težave z rebrno kletko lahko posumimo, kadar konj po obisku terapevta ali veterinarja še vedno ni čisto pravi in kadar tudi po terapiji za hrbet še vedno opažamo nekatere manj izrazite težave pri delu, kot so na primer problemi s previjanjem preko trupa. Sodelovanje s terapevtom, ki se zaveda pomembnosti optimalnega delovanja rebrne kletke, nam lahko prihrani marsikatero težavo in poškodbo. S pomočjo tehnik manualne terapije, mobilizacije in miofascialnih tehnik terapevt odpravi morebitne blokade in mišicam ter rebrom povrne poln obseg gibanja. Tako kot pri vsakem vidiku konjevega zdravja je tudi na področju reber mnogo boljša preventiva kot kurativa. Za zdravo delovanje trupa poskrbimo na podoben način kot pri skrbi za hrbet. Pazimo, da je konj v dobri telesni kondiciji za nošenje jahača, kar dosežemo z zdravim treningom in sistematičnem razvijanjem dobre drže. Poskrbimo za redno oskrbo kopit in zobozdravstvene preglede, pri čemer se prepričajmo, da smo ta dva pomembna vidika konjevega zdravja zaupali strokovnjakom, ki razumejo, kako pomemben je celosten pristop do zdravja. Z rebrno kletko je seveda tesno povezano tudi sedlo, saj sedelno ogrodje počiva na mišicah, ki prekrivajo rebra. Če ugotovimo, da smo konja jahali s sedlom, ki se mu ne prilega, poleg novega sedla poskrbimo tudi za morebitne posledice, ki so nastale na konjevem telesu. To vključuje tudi pregled konjevih reber in mišic, ki se nanje pripenjajo. Redno izvajanje vaj za aktivacijo trebušnih mišic, kot so dvig hrbta ali korenčkove vaje, poskrbijo za dobro gibljivost hrbta in rebrne kletke.   Preverjanje občutljivosti reber Področje, kjer se rebra pripenjajo na hrbtenico, je močno omišičeno, zato gibljivosti reber neposredno na tem mestu ne moremo preverjati. Lahko pa to storimo posredno. Če dolgi hrbtni mišici sledimo od hrbta navzdol, na njenem robu naletimo na nekakšno polico, ki jo tvorijo rebra. To področje lahko zatipamo po celotni dolžini hrbta. Pri konjih, ki nimajo prekomerne telesne teže, lahko zatipamo tudi posamezno rebro. Z nežnim pritiskom na rebra lahko preverimo, ali je konj na tem področju morda občutljiv. Če se konj na pritisk odzove tako, da se umakne, šviga z repom, položi ušesa nazaj ali nas celo poskuša ugrizniti, je to znak, da imamo morda opravka z blokadami na področju rebrne kletke. Enako velja, če v odziv na pritisk opazimo trzanje hrbtne mišice ali če se hrbet usloči. V tem primeru se posvetujmo s strokovnjakom, da vzrok odpravimo in konjevim rebrom povrnemo funkcionalnost.   Katja Porenta, EEBW

Mon, 30. Nov 2020 at 20:18

533 ogledov

Učinki terapevtskih vaj s konji – na ljudi in na konje
V nasprotnem primeru gremo lahko preko dobrega počutja konj in jim s tem povzročamo neprijetnosti, bolečine, ob dolgotrajnem napačnem rokovanju s konji tudi fizične in/ali psihične poškodbe. Dobro počutje konj pa je nujno potrebno za učinkovito izvedbo terapij ter seveda za konje same.   V nadaljevanju si bomo pogledali nekaj primerov vaj s konji, ki jih lahko izvajamo v terapevtske/socialnopedagoške namene in izpostavili, kakšni so učinki posameznih vaj – za ljudi in za konje.   Izbira konja Vaja izvajamo tako, da si vsak od udeležencev izbere konja, ki ga najbolj nagovori. Ko se zberemo nazaj v krogu, povemo, katerega konja smo si izbrali in zakaj. Navodila, kaj na konju iščemo, pa so lahko različna. Lahko si izbiramo konja, ki nas najbolj opiše; konja, ki opiše naše današnje počutje; konja, ki prikazuje naše strahove; konja, s katerim opišemo pozitivne lastnosti drugih članov skupine in podobno. Navodila so lahko raznolika, zato je ta vaja zelo odprta za različne izvedbe. To je mogoče zato, ker lahko konji nastopajo kot projekcijska platna človekovih strahov, počutja, značaja, hierarhičnega položaja in podobno. Ljudje pa si podzavestno izbiramo konja, v katerem se prepoznamo. Glede na izbiro konja lahko sklepamo o lastnostih, željah, strahovih, značaju osebe, kar po ubesedenju in preverjanju z udeleženimi lahko uporabimo za spoznavanje udeleženih in za nadaljnje delo z njimi. Lastnik, vodnik konja ali terapevt lahko na koncu več pove o izbranih konjih, njihovih zgodbah in značaju, pri čemer se lahko potegne še dodatne vzporednice med konji in udeleženimi. Primer: Starša sta na prvi uri zase izbrala konja, za katera je lastnica povedala, da sta najboljša prijatelja in ves čas preživita skupaj. Prav tako je konj, katerega si je izbral oče, vodja črede in na kobilo, ki si jo je izbrala mama, zelo pazi. To smo lahko preslikali na družino, saj se je izkazalo, da je oče do mame zelo skrben. Kot zanimivost: poleg tega je imela kobila poškodbo, ki je bila zelo podobna poškodbi mame. Vaja vključuje konje le z opazovanjem njihovega vedenja, videza oziroma česar koli, kar nas na nekem konju pritegne. Za to vajo konji ne potrebujejo posebnega znanja ali kondicijske pripravljenosti, prav tako pa lahko pri tej vaji uporabimo konje, ki v zahtevnejše aktivnosti ne morejo biti vključeni ali zaradi poškodb niso primerni za fizično delo. Če ne pride niti do fizičnega stika s konji, je ta vaja tudi s psihološkega vidika popolnoma neobremenjujoča za konje. Pri vaji »Izbira konja« je dobro imeti na voljo čim več raznolikih konj   Krtačenje konja Krtačenje konja lahko pri urah terapije uporabljamo kot začetno povezovalno dejavnost (tudi) s konjem, saj imajo člani skupine/družine tako skupno nalogo oziroma cilj, ki ga je potrebno doseči. Pomembna lastnost skupine je namreč skupni cilj, ki deluje kot imunski sistem in preprečuje, da bi konflikt ogrozil delovanje skupine (Bečaj, 2001). Hkrati pa telesni stik s konji v udeleženih spodbuja stik s samim sabo in z drugimi. V večini primerov imajo udeleženi možnost, da skupno določijo, kdaj je konj dovolj čist za opravljanje nadaljnjih nalog, s čimer krepimo njihovo moč in samostojnost. Med načrtovanjem oziroma izvedbo vaje se o tem, da je skupni cilj za skupino pomemben, tudi pogovarjamo, saj z ubesedenjem izkušnjo še podkrepimo, udeleženi pa se z ozaveščanjem pomembnosti skupnih ciljev še dodatno povežejo. Konji pri tej aktivnosti ne potrebujejo fizične kondicije. Pomembno je, da so konji (v namen njihovega dobrega počutja in v namen varnosti udeležencev) vajeni dotikov povsod po telesu, jih ne motijo, se jim ne odmikajo in ne odzivajo z opozorilnimi znaki ali celo z agresijo. Za krtačenje so primerni tudi konji, ki ne morejo biti vključeni v druge, zahtevnejše naloge, in konji z zdravstvenimi težavami (ki jih pri teh vajah ne ovirajo). Krtačenje ima poleg vpliva na ljudi tudi zelo pozitiven vpliv na konja. Poleg tega, da s krtačenjem ohranjamo dlako čisto in zdravo, lahko sproti preverjamo zdravstveno stanje konja, če ima kje kakšne odrgnine ali poškodbe ali se na katerem delu telesa odziva z odmikanjem ali drugimi znaki, ki kažejo na bolečino. Raziskovalna ekipa na Univerzi Ghent v Belgiji je ugotavljala, da s krtačenjem konjem znižujemo srčni utrip in s tem vplivamo na njihovo večjo sproščenost in dobro počutje (Johnson, 2019). Primer: Na uri terapije smo uporabili za krtačenje konja, ki je med dejavnostjo kazal znake nelagodja in živčnosti (v mejah, ki še vedno zagotavljajo varno terapevtsko delo). Kasneje je lastnica konja povedala, da se konj boji odraslih moških. Na začetku krtačenja smo opazili tudi nekaj nelagodja v družini, ki se je še dodatno prezrcalilo na konja. Proti koncu krtačenja se je družina umirila, sprostila in zaupala, prav tako pa se je z njimi umiril tudi konj. Kar je bilo hkrati terapevtsko tako za družino kot za konja, ki je tako dobil dodatno izkušnjo, da lahko človeku zaupa. Z vključitvijo konja v aktivnost krtačenja smo tudi ugotovili, da je imel konj bolečine v nogi, saj smo med krtačenjem opazili šepanje. Tako smo njegovo težavo opazili in zdravili. Tudi to je pomemben vidik terapevtskega dela s konji, da opažene poškodbe oziroma bolezni zdravimo. S tem predajamo pomembno sporočilo in model tudi udeleženim na terapiji – da nam je pomembno zdravje in počutje vseh udeleženih. Krtačenje konj je terapevtsko za ljudi in za konje.   Eno telo Vaja poteka tako, da eden ali dva izmed skupine daje(ta) navodila drugim članom, pri čemer ne sme(ta) ničesar kazati ali narediti sam(a). On(adva) predstavlja(ta) možgane (če sta dva, vsak eno hemisfero), drugi pa so roke, ki sledijo izključno njegovim/njunim navodilom. Med izvajanjem vaje se »roke« med seboj ne smejo pogovarjati ali spraševati drugih za dodatna navodila. Za izvajanje te vaje lahko uporabimo kakršno koli delo ob konju. Z namenom povezovanja skupine (kar pa vajo še dodatno oteži in s tem pospeši prepoznavanje problemskih načinov ravnanj) vse člane “povežemo” tako, da se držijo za lonžo, ki je med izvajanjem vaje ne smejo izpustiti. S to vajo delamo na povezovanju, komunikaciji, aktivnem poslušanju in konstruktivnem dajanju navodil. Če člani ne poslušajo navodil možganov, vaja ne more biti dobro izpeljana, prav tako je s primernim dajanjem navodil. Če so navodila predolga, nerazumljiva, jih je preveč ali premalo, jih udeleženci ne morejo uspešno upoštevati. Pri tej vaji konji prav tako ne potrebujejo pretirane fizične pripravljenosti. Konji potrebujejo določena znanja, ki se razlikujejo glede na naša navodila vaje. Za različne variacije vaje mora konj poznati oglavnik in si ga pustiti nadeti na glavo, poznati mora hojo na povodcu, se pustiti zasedlati in podobno. Kadar naloga vključuje tudi sedlanje konj, je pomembno, da ima konj zdrav hrbet ter da je oprema primerna, da mu s tem ne povzročamo neudobja ali bolečin. Vaja »Eno telo«   Vodenje in usmerjanje konja Vodenje konja je ena izmed prvih aktivnosti, s katero se srečamo pri delu s konji, uporabna pa je tudi v terapevtske namene. Konja udeleženi vodijo ob sebi na povodcu, pri čemer morajo biti pozorni, da jih konj ne pohodi ter da konja varno in jasno vodijo in usmerjajo. Pri tem skrbijo za konjevo varnost tudi s tem, da povodec ni prenizko, saj bi ga lahko konj pohodil, se zapletel in prestrašil. Prav tako morajo biti pri raznih zavojih in predelih, ki so ožji, pozorni na konja, da ima dovolj prostora za gibanje. Ta vaja je dobra za povezovanje in navezovanje stika s konjem in za krepitev pozornosti udeležencev, saj morajo biti pozorni tako nase kot na konja. Vodenje konja lahko izvajamo s pomočjo dveh udeležencev. Pri tem konju na vsako stran oglavnika pripnemo en povodec. Udeleženca se morata uskladiti v gibanju in s komunikacijo (verbalno ali neverbalno) že prej dogovoriti, kam in kako bosta konja vodila (po poligonu). V primeru, da se ne uskladita, konja zmedeta, kar on pokaže z odmikanjem in dvigovanjem glave, se začne ustavljati, prehitevati in podobno. Poligon je običajno sestavljen iz stožcev in preprek, čez katere mora konj stopiti. S to vajo delamo na usklajevanju in komunikaciji. Namreč, ko se konj odzove na navodilo med vodenjem, lahko terapevt s pomočjo opažanja in naslavljanja udeleženim pomaga razviti komunikacijske veščine, tako verbalne kot neverbalne (Katherine A. Kruger in James A. Serpell, 2006). Prav tako pa se pokaže stopnja sodelovanja in dinamika med člani terapije, ki jo lahko opazimo preko tega, kdo prevzema več pobude pri premikanju, zavijanju, kdo vodi konja bolj spredaj, kdo samo sledi in podobno. Tako kot pri prejšnji vaji tu konj ne potrebuje kondicijske pripravljenosti, pomembno pa je, da je vajen vodenja na povodcu in spremljati človekovo gibanje ter njegovo neverbalno komunikacijo in da je senzibilen ter s tem odziven na telesno komunikacijo. Zato so pomembni treningi neverbalne komunikacije, pri čemer mora trener paziti na svoje jasne znake neverbalne komunikacije, da konja ne desenzibilizira. Pri vodenju čez poligon mora konj pripomočke in prestopanje le teh poznati, da se ne plaši. Na splošno je pri terapevtskih konjih eden bistvenih treningov protiplašnostni trening, saj so konji v naravi plen in plašne živali, za terapevtske aktivnosti pa potrebujemo varne in zanesljive konje, ki se ne plašijo oziroma ob tem mirno reagirajo. Vodenje konj lahko izvajamo tudi na prostem, v naravi. Za konje so v tem primeru zahteve enake kot pri prejšnji nalogi, le da je tu potrebno, da je konj vajen tudi motečih dejavnikov iz okolja in ga le ti ne preplašijo. Podobno velja za vaje, ki vključujejo prosto vodenje in usmerjanje konj. Za takšne vaje konj potrebuje določeno stopnjo kondicijske pripravljenosti, saj se vodenje in usmerjanje lahko izvaja v koraku, kasu ali galopu. S konji je potrebno delati na način, ki ohranja njihovo voljo in motivacijo po sodelovanju z ljudmi. Prostim konjem je omogočena večja možnost izbire, ali bodo s človekom sodelovali ali ne in je takšna vaja lahko dober pokazatelj, ali si konj želi stika in sodelovanja z ljudmi, kar kaže na to, ali je za konjevo dobrobit s strani človeka dobro poskrbljeno. Protiplašnostni treningi konj so pomembni za varno izvedbo vaj.   Stop S pomočjo igrice stop, v angleščini poznane kot “freeze” ali “statue”, gradimo na otrokovi koncentraciji in pozornosti ter doslednem upoštevanju zdravih meja ob uporabi besede stop, ko jo izrečejo starši ali strokovnjak (otrok, ki konja jaha, mora konja takrat ustaviti). Delo s konji zahteva veliko koncentracije in pozornosti. Še več od dela na tleh ga zahteva jahanje konja, saj mora uporabnik razmišljati tako o pravilnih navodilih konju kot o pravilnem položaju telesa na konju in o dejstvih, s katerimi vpliva na konja. Pri tej vaji mora biti konj vajen jahanja in biti vodljiv na dejstva jahača. Ker pri tej vaji konja jahamo, je potrebno, da je fizično dobro pripravljen. Da konju med jahanjem ne škodujemo, je potrebno, da ima pravilno razvite hrbtne mišice, ki ščitijo hrbtenico pod težo jahača. Pomembna je tudi primerna oprema konja. Poligon iz naravnih materialov Jahanje konj v terapiji ni glavna dejavnost. Kot vidimo, se lahko veliko vaj opravlja s tal, zato za konje, ki se uporabljajo pri socialnopedagoškem delu na tak način, ni potrebna visoka stopnja fizične pripravljenosti. V terapevtsko delo s konji je dobro vnašati čim več aktivnosti, ki ne vključujejo jahanja, vendar pa je ne glede na to fizična pripravljenost konj pomembna za njihovo dobrobit in močno vpliva tudi na njihovo psihično pripravljenost ter večjo odpornost na psihične obremenitve terapevtskega dela.   mag. Karin Bojc Foto: osebni arhiv

Tue, 24. Nov 2020 at 18:17

1023 ogledov

Nemčija koraka v smeri dobrobiti konj  
Na nekatere spregledane vidike dobrobiti konj organizacije za zaščito živali in strokovnjaki s področja etologije konj opozarjajo že dolga leta. V Nemčiji so njihova prizadevanja končno obrodila sadove. Kljub temu, da priporočila niso enakovredna zakonskemu aktu, pa imajo vendar veliko praktično vrednost, saj gre za strokovna priporočila, na katera se je mogoče sklicevati v pravdah in podobnih zadevah.   Konji ne sodijo v boks Po švicarskem zgledu je tudi Nemčija sprejela dejstvo, da konji ne sodijo v boks. Nova priporočila tako prepovedujejo 24-urno bivanje konj v boksih, pri čemer enourni izhod za trening ni dovolj. Konju je potrebno zagotoviti vsakodnevno večurno svobodno gibanje v izpustu, pri čemer se priporoča druženje z vrstniki, če je to glede na konjev značaj mogoče. Priporočilo za življenje v skupinah je nekoliko strožje za mlade konje, ti so brez vrstnikov lahko le v nujnih primerih. Celodnevno zapiranje v boks je nesprejemljivo tudi na tekmovanjih. Priporočila določajo, da je tudi v času turnirjev, ko je konj nastanjen stran od doma, potrebno poskrbeti za dovolj gibanja. Ker je spuščanje konja v neznan izpust lahko nevarno, so na tem delu priporočila nekoliko bolj popustiljiva. V času gostovanja na turnirju je torej dovolj, če konju poleg treninga in tekmovanja omogočimo sprehajanje na roki. V priporočilih je zapisano tudi, da je konj socialna žival, kar pomeni, da v naravi konji živijo v čredah. Konj, ki živi sam, je tako oropan možnosti zadovoljevanja pomembne naravne potrebe po druženju z vrstniki. Čaka nas še dolga pot, vendar se postopoma pojavljajo pozitivne spremembe na področju dobrobiti konj.   Privezovanje in rollkur nista dovoljena Po pričakovanjih se je ministrstvo za kmetijstvo izreklo strogo proti uporabi tehnike »rollkur« oziroma hiperfleksije, pri kateri se konjevo glavo s pomočjo delovanja vajeti postavi v položaj za vertikalo. Gre za škodljivo in bolečo tehniko, ki v splošnem velja za nesprejemljivo. Poleg tega je prepovedano privezovanje konja v boksu ali na transportne prikolice med tekmovanji. Tudi uporaba stranskih vajeti med sprehajanjem v sprehajalni napravi se močno odsvetuje. Vsakršno omejevanje gibanja konjeve glave in postavljanje glave v določen položaj za dlje časa je za konja namreč izjemno škodljivo. Pretiran mišični napor, povezan s statičnim položajem glave je boleč in škodljiv, poleg tega pa nasprotuje vsem načelom treninga in ustvarja napetosti in poškodbe ter povzroča trdo, neelasitčno gibanje. Priporočila prepovedujejo tudi striženje tipalnih dlačic okoli gobca in dlako pri svitku. Gre namreč za izjemno pomembno čutilo, ki ga konj uporablja v vsakdanjem življenju za spoznavanje okolja in prehranjevanje. Prepoved striženja tipalnih dlačic v Nemčiji sicer že obstaja, priporočila pa pravilo le potrjujejo. Prav tako je prepovedano tekmovanje s konji, ki so bili podvrženi nevrektomiji – kirurškemu posegu, pri katerem se prereže živec z namenom, da odstranimo kronično bolečino. Nevrektomijo so v preteklosti pogosto uporabljali pri konjih s kroničnim sindromom zakopitnice. Ti konji imajo zmanjšano sposobnost čutenja zadnjega dela noge, kar vodi v potencialne poškodbe. Zaradi tega nikakor ni etično, da od njih zahtevamo športno udejstvovanje. Tudi med gostovanjem na turnirjih je potrebno konjem zagotoviti dovolj gibanja.   Kdaj lahko konj prične z delom? Največja in najdolgotrajnejša debata je potekala glede vprašanja, pri kateri starosti lahko začnemo s treningom. Sprememb so se otepale predvsem organizacije za galopske in kasaške dirke, saj v njihovi disciplini s treningom konj pričnejo zelo zgodaj. Dolgotrajna pogajanja so pripeljala do konsenza, da konj z delom lahko prične pri 30 mesecih oziroma dveh letih in pol. To seveda nikakor ni dovolj stroga starostna meja. Če bi bil edini kriterij pri tej odločitvi konjeva dobrobit, bi bila ta meja postavljena kakšno leto (ali celo več) kasneje. Ker gre pri galopskih in kasaških dirkah za veliko industrijo, pri kateri se obrača velik kapital, bo trajalo še nekaj časa, preden bomo priča tovrstnim spremembam. Kljub temu pa so nova določila izboljšanje in korak v pravo smer. Nova priporočila prepovedujejo tudi prosto skakanje žrebet in enoletnikov, saj gre za biomehansko preveč zahteven manever za tako mlade konje. Ta priporočila bodo v praksi prinesla marsikatero spremembo, tako na področju dirk kot na področju prodaje mladih perspektivnih konj za druge discipline. Spremembe na področju konjeniškega športa, ki pozitivno vplivajo na konjevo dobrobit, so brez dvoma nujno potrebne. Zelo spodbudno je, da se opozorila strokovnjakov počasi začenjajo prenašati tudi v uradna priporočila ter da pomen dobrobiti počasi spoznavajo tudi zakonodajalci. Upamo, da bo zgledu Nemčije sledilo vse več držav in da si lahko v prihodnosti obetamo še strožja določila glede oskrbe, treninga in nekaterih nesprejemljivih praks pri delu s konji.   Katja Porenta, EEBW Foto: PXHere

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Skrb za žrebe in kobilo