Mednarodni eventing Alpe Adria prvič v Stožicah
REVIJA O KONJIH
REVIJA O KONJIH

Četrtek, 30. Avgust 2018 ob 11:42

Odpri galerijo

Domen Vivod

Kar se je pred nekaj leti zdelo še neresnično, se je letos, predvsem z neomajno voljo, pozitivno energijo in entuziazmom našega tekmovalca ter predsednika te discipline pri nas Domna Vivoda, ob pomoči eventing ekipe ter nekaterih posameznikov, tudi uresničilo.  Ob hipodromu na ljubljanskih Stožicah in v prostorih KK PIP v Tomačevem se je odvijalo dvodnevno tekmovanje v eventingu, ki je kljub muhastemu vremenu privabilo presenetljivo veliko število ljudi, kar je odlična popotnica za v prihodnje.  

Več o tem v septembrski številki Revije o konjih

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 17. Dec 2020 at 09:02

599 ogledov

Športno jahanje islandskih konj  
Športno jahanje islandskih konje je tako namenjeno le čistokrvnim islandskim konjem, ki imajo poleg treh osnovnih hodov še tölt (četverohodni konji) ali tölt in leteči pas (peterohodni konji). Tekmovanja se delijo na svetovno prvenstvo (SP), Landsmót (islandsko državno prvenstvo), nordijsko in srednjeevropsko prvenstvo (MEM), regijska in državna tekmovanja ter pokalne in hišne turnirje. Tekmovanja potekajo po pravilniku o tekmovanjih in jih določa FEIF. Oskrba konj temelji na etičnem kodeksu Mednarodne konjeniške zveze – FEI. Sodelovanje na tekmovanjih ni dovoljeno konjem, ki niso: ·        čistokrvni islandski konji (dokaz o čistokrvnosti je rodovnik oziroma potni list), ·        stari pet in več let, ·        cepljeni po programu in imajo redni pregled za IAK, ·        breje kobile nad štiri mesece ali imajo ob sebi žrebe, ·        primerno pripravljeni (kondicija) in zdravi (brez poškodb, bolezni, ne šepajo itd.) ·        konji, ki so v fazi zdravljenja bolezni, ki lahko vplivajo na druge konje, ·        konjem v fazi rehabilitacije po poškodbi. Vsako tekmovanje mora imeti veterinarja, v disciplinah za pas pa so prisotni tudi reševalci. Pravilnik določa tudi dovoljeno jahalno opremo in oblačila. Med disciplinami potekajo pregledi opreme in konja, da se vse sklada s pravilnikom in da konj ni poškodovan. V A-kategoriji morajo vsi jahači na obvezen pregled. Na večjih tekmovanjih, kot je npr. svetovno prvenstvo, pa lahko opravijo dopinški test na konju ter test alkoholiziranosti in test na prepovedane substance pri jahaču.   Tekmovalki iz Kanade z našo Nino Vršec na lanskem svetovnem prvenstvu Športno jahanje Tekmovanja potekajo na ovalni stezi, ki meri 250 metrov (SP, islandsko DP, NP in MEM, tekmovanja World Ranking), 200–250 metrov za regijska in državna tekmovanja, pokalni in hišni turnirji pa lahko potekajo na manjših stezah. Steza mora imeti pravilno označene dolge in kratke stranice. Steza za pas je ravna steza dolžine 300 metrov s premični startnimi boksi, ki ni obvezna na državnih tekmovanjih ter pokalnih in hišnih turnirjih. Tekmovalci tekmujejo v treh različnih kategorijah, A, B in C (A- najtežja – primerna za zelo izkušene jahače in konje (edina možna kategorija na SP-ju), C- najlažja – primerna za začetnikein mlade konje), v vsaki kategoriji je več disciplin, med katerimi lahko jahači izbirajo, ter štiri starostne kategorije: ·        10–13 let otroci, ·        14–17 let mladinci, ·        18–21 let mladi jahači, ·        +22 let odrasli. Na SP in MEM se tekmuje v dveh starostnih kategorijah, 16–21 let – mladi jahači in +22 let – odrasli. Rozete se vedno podelijo prvim petim tekmovalcem v določenem barvnem redu, vendar se vrstni red razlikuje po državah. Sodniki uporabljajo lestvico ocen na odsek od 0,0 do vključno 10,0 s polovičnimi točkami. Sodniki po vsaki odjahani skupini pokažejo svoje ocene za vsakega jahača posebej. Končna ocena za posameznega jahača je aritmetična srednja vrednost ocen, zaokrožena na dve decimalni mesti. V kategoriji C ocenjujejo trije sodniki, v kategorijah B in A pa pet. Jahači pa lahko tekmujejo tudi za kombinacijo v četverohodu ali peterohodu. Zmagovalec kombinacije v četverohodu je jahač z največjim seštevkom točk iz dveh disciplin, zmagovalec kombinacije v peterohodu pa tisti z največjim seštevkom iz treh disciplin. Iz vsake skupine šteje le ena disciplina. Štejejo se samo točke, dobljene v predtekmovanju. Oprema konja in oblačila jahača morajo biti v skladu s pravilnikom.   Vsak konj ni primeren za vsako disciplino. Pomembno je, da izberemo preizkuse, primerne našemu in konjevemu znanju ter sposobnostim konja. Nekateri tekmujejo samo v preizkusih c pasu, nekateri jahajo kombinacijo ali pa samo en preizkus. V naslednji številki bodo predstavljene discipline oziroma preizkusi v töltu.   Prevod: Nina Vršec (Isi-Slovenia)     (Vir: (c) 1995–2019 FEIF - International Federation of Icelandic Horse Associations, FEIF Sport Rules and Regulations 2019, dostopno preko spletne strani www.feif.org)

Tue, 10. Nov 2020 at 09:48

706 ogledov

Drugi endurance Belmondo  
Tekmovanja v Pušencih se je udeležilo 14 jahačev, ki so tekmovali v treh različnih kategorijah, in sicer dva jahača sta se podala na 84-km preizkušnjo v kategoriji CEN B. Sedem jahačev se je preizkusilo na progi dolžine 48 km pod kategorijo CEN A. Veselili smo se tudi petih jahačev, ki so odjahali klubsko preizkušnjo, prav tako na 48 km. Veselilo nas je, da so bili tekmovalci zadovoljni, prav tako smo bili veseli, da je vreme na tem prečudovitem delu Slovenije vzdržalo in nas razvajalo s prijetnimi jesenskimi temperaturami. Z uspešno zaključenim tekmovanjem v kategoriji CEN A so si nekateri jahači prijahali tekmovalno licenco, za kar jim iskreno čestitamo. Dobrobit konja V konjeniškem športu se pričakuje, da se tekmovalci držijo FEI-jevega kodeksa vedenja, da upoštevajo in sprejemajo dejstvo, da mora biti dobrobit konja v vsakem trenutku na prvem mestu. Tako mora biti trening tekmovalnega konja primeren njegovim zmožnostim, konj mora imeti urejena kopita, izbrati moramo pravo opremo zanj ter poskrbeti za varen in ustrezen prevoz konja. Konj in jahač morata biti ustrezno pripravljena in v dobrem zdravstvenem stanju.   Rezultati CEN-B 1. mesto : David Hočevar in Santos   CEN-A 1. mesto Jure Grubačevič in Abby 2. mesto Andraž Barbo in Saturn 3. mesto Matic Zupančič in Latif   KLUBSKA TEKMA 1. mesto Uroš Potočnik in Azra 73 2. mesto Miha Pukl in Perfekto 3. mesto Tina Škulj in Shatel    Monika Kocuvan in Kim Hočevar  

Wed, 16. Sep 2020 at 09:06

1163 ogledov

Mladinke in mlajše mladinke na evropskem prvenstvu nabirale izkušnje
Prvenstvo je potekalo v konjeniškem centru Unikornis Lovarda, ki se nahaja v vasi Pilisjászfalu (županija Pešta), oddaljeni 25 kilometrov iz glavnega madžarskega mesta. Gostil ga je velik profesionalni objekt s fiksnimi hlevi, z za prvenstvo pripravljenimi montažnimi boksi, jahalnico, lonžirnimi krogi ter ogromno manežo, razdeljeno na štiri dele (tekmovalni, ogrevalni za 10-minutno ogrevanje, povezan z manežama za ogrevanje pred tekmovanjem in  trening). Tudi kvalificiranje za evropsko prvenstvo je zaznamovala epidemija, saj so zanj šteli rezultati nacionalnih tekem. Tako sta se na prvenstvo uvrstili kar dve slovenski ekipi – mlajše mladinke v sestavi Ria Hanžič, Freja Kolenc in Lucija Mramor ter mladinke v sestavi Ula Kos, Taša Rojko in Noa Pale Stankov, kar je najštevilčnejša ekipa do sedaj. Trener obeh ekip na prvenstvu je bil Vital Trdan. Vse slovenske tekmovalke so nastopile tako v ekipni kot tudi v posamični konkurenci. Mlajši mladinci prvi dan nastopajo na predtekmovanju, drugi dan ekipno, tretji dan pa je namenjen tekmovanju 18-ih najboljših iz drugega dne, med katerimi so lahko največ trije iz iste države. Mladinci prvi dan tekmujejo ekipno, drugi dan posamezno, tretji dan pa je zopet namenjen tekmovanju 18-ih najboljših iz drugega dne (kriterij enak kot pri mlajših mladinkah), le da v prostem slogu (free style), pri čemer se oba rezultata seštejeta za končni rezultat. Otvoritvena slovesnost. Od leve Lucija Mramor, Noa Pale Stankov, Freja Kolenc, Vital Trdan, Taša Rojko, Ria Hanžič, Ula Kos. Ekipno prvo mesto v kategoriji mlajših mladincev je zasedla ekipa Nemčije, drugo ekipa Nizozemske, tretja je bila ekipa Francije. V posamični uvrstitvi sta prvo in drugo mesto pripadli nemškima tekmovalkama, tretje mesto pa nizozemski tekmovalki. Ekipno prvo mesto v kategoriji mladincev je zasedla ekipa Nemčije, druga je bila ekipa Danske in tretja ekipa Nizozemske. V posamični uvrstitvi pa so vsa tri mesta zasedle tekmovalke iz Nemčije. Prvenstvo je zaznamovala očitna prevlada nemške dresure, saj so v obeh starostnih kategorijah tako v ekipni kot v posamični uvrstitvi prva mesta zasedli tekmovalci iz Nemčije. Slovenska dekleta so pogumno zastopala naše barve. Ekipa mlajših mladink je zasedla končno 8. mesto, posamično je s 33. mestom najboljši rezultat uspel Luciji Mramor, ekipa mladink pa je zasedla končno 15. mesto, posamično se je najbolje uvrstila Ula Kos (47. mesto). Dora Markun, predsednica Strokovnega sveta za dresurno jahanje, v imenu sveta čestita vsem našim tekmovalkam za nastope ter dodaja: »Naša mlada reprezentanca je nastopila v zelo močni mednarodni konkurenci, ki je bila številčna tako ekipno kot posamično. V konkurenci mlajših mladincev je nastopilo poleg naše še 9 ekip iz Belgije, Bolgarije, Francije, Nemčije, Madžarske, Italije, Nizozemske, Slovaške in Ukrajine. V posamični konkurenci pa je nastopilo 44 tekmovalcev in tekmovalk iz skupno 20 držav. Tudi konkurenca mladincev  je bila zelo močna in številčna, saj je poleg naše ekipe nastopilo še 14 ekip iz Avstrije, Belgije, Češke, Danske, Finske, Francije, Nemčije, Madžarske, Italije, Nizozemske, Poljske, Portugalske, Švice in Ukrajine. V posamični konkurenci pa je nastopilo 63 tekmovalcev in tekmovalk iz skupno 19 držav.« Edinstvena in bogata izkušnja zastopati barve svoje države na tako velikem tekmovanju, kot je evropsko prvenstvo, je plod številnih treningov, v jahalnem športu tudi uigranosti z enakovrednim športnim partnerjem – konjem. Takšna izkušnja je nedvomno velika motivacija nadgrajevati in uresničevati načrte za prihodnost. Tudi našim dekletom bo zagotovo dala polet, ki jih bo vodil na nove tekmovalne poti, tako domače kot tudi mednarodne.   Vital Trdan, vodja ekipe »Za nami je težko pričakovano evropsko prvenstvo v dresurnem jahanju na Madžarskem. Na prvenstvo smo peljali dve ekipi, kar je bilo prvič za Slovenijo. Rad bi čestital vsem tekmovalkam za bojevite nastope in odličen odnos na tekmovanju, ki je bilo za večino prvo take razsežnosti. V čast mi je bilo sodelovati s tako ekipo v prijetnem vzdušju. Tekmovalke so stopile skupaj in bodrile druga drugo, prav tako spremljevalne ekipe, kar je bilo lepo videti. Mislim, da nam bo ta izkušnja dala še dodatno motivacijo za nadaljnje delo in sodelovanje na prihodnjih prvenstvih.«   Ekipa mlajših mladink  Ria Hanžič Pravi, da je za njo mogoče ne najbolj uspešna, zagotovo pa najlepša izkušnja. »Ko čakaš na zvonec za začetek in okoli sebe vidiš več tisoč ljudi, ki tisti trenutek gledajo samo tebe in tvojega najboljšega prijatelja, dobiš občutek, ki si ga ne predstavljaš niti v sanjah. Evropsko prvenstvo so bile od nekdaj moje sanje, ki so se mi v tistih najtežjih trenutkih zdele nedosegljive in še vedno se ne zavedam, da mi jih je uspelo uresničiti že pri 14-ih letih. Brez ogromno pomoči mojega šitirinožca, ki mi občasno uspešno greni življenje na treningih in me seveda zna tudi najbolj osrečiti, nič od tega ne bi bilo mogoče. Z Unsilom skupaj tekmujeva že nekaj let in lahko se pohvaliva s kar nekaj dobrimi rezultati. Tudi brez veliko treningov in sodelovanja v ekipi ne bi šlo. Podpiranje in pozitivna energija v ekipi sta bila ključ do nepozabnega tedna v Pilisjaszfaluju. Velika priložnost je biti del takšne ekipe in jahati na tako velikem tekmovanju med ekstremno dobrimi jahači in konji. Verjamem, da je to sicer prva, a ne tudi zadnja tako lepa izkušnja. Upam, da bo tako kot meni tudi drugim tekmovalcem to evropsko prvenstvo postavilo višje cilje in dalo več zagona za prihodnja leta.«   Ria Hanžič Freja Kolenc Freja je na evropskem prvenstvu debitirala lani, za letošnje pa je že pred epidemijo potrdila kvalifikacijsko normo. »Udeležba na evropsko prvenstvo na Madžarskem mi zelo veliko pomeni, saj je to najpomembnejše tekmovanje v moji starostni kategoriji. Z rezultatom prvega dne sem zelo zadovoljna, drugi nastop pa je žal imel kakšno napako preveč, vseeno pa je bil končni rezultat boljši od lanskega v Italiji. Nastopam z 11-letnim kastratom Landini della Verdina (Landor S x Cassini I) italijanske toplokrvne pasme, ki je svojo kariero začel v disciplini preskakovanje ovir, sedaj pa že dve leti nastopava v dresuri. Je čudovit konj, ki se zelo hitro uči in rad ustreže svojemu jahaču. Po končani letošnji sezoni in zasluženem počitku bova nadaljevala s treningi za naslednjo sezono. Za svoje uspehe bi se rada zahvalila svojim staršem, ki mi to omogočata, svoji trenerki Neži Šarc in celotni ekipi, ki skrbi za dobro počutje mojega konja, kovaču Matjažu Medenu in veterinarju Boštjanu Kranjcu. Hvala tudi Tatjani Vele in mojemu klubu KK Velebiro za vso podporo.«   Lucija Mramor Lucija je skupaj s svojo 12-letno kobilo Dulindo pasme KWPN dosegla najboljšo posamično uvrstitev med našimi tekmovalkami na tem evropskem prvenstvu.  »Ponosna sem na to, da sem lahko predstavljala Slovenijo na tako velikem tekmovanju. Predvsem se mi je vtisnila v spomin otvoritvena slovesnost, kjer smo dekleta z Avsenikovo Golico prestavile svojo ekipo. Z velikimi mednarodnimi tekmovanji nimam veliko izkušenj, zato sem vse dogajanje spremljala z velikim zanimanjem. Udeležba za na tako velikem tekmovanju je zame velika izkušnja in mi daje sedaj motivacijo za delo naprej. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem, ki me podpirajo na moji tekmovalni poti.«   Ekipa mladink Ula Kos »Novica, da se bomo z dekleti udeležile evropskega prvenstva na Madžarskem, me je zelo razveselila. Udeležba je bila priložnost, ki se ne zgodi vsak dan. Zame je pomenila še eno novo izkušnjo na velikem mednarodnem tekmovanju. Organizacija tekmovanja je bila na visokem nivoju, prav tako pogoji za jahanje in bivanje konj. Konjeniška zveza in OKS sta poskrbela, da smo se na otvoritvi prireditve predstavili v enotni podobi in ob zvokih Golice ponosno zastopali Slovenijo. Vzdušje je bilo enkratno in nepozabno. Med nami, tekmovalkami, je bilo vzdušje timsko, saj smo si pomagale in se spodbujale med tekmovanji. Prvi dan tekmovanja za ekipe nama je z Jupitrom kazalo zelo dobro do zadnjega lika v nalogi, kjer so nama zaradi napake v nalogi ocene zelo padle. Naslednji dan sva v individualni nalogi odjahala zbrano od začetka do konca. Všeč mi je bil način ocenjevanja in komentarji tujih sodnikov. Bili so dosledni in zelo strogi. Z doseženimi rezultati in končno uvrstitvijo sem zelo zadovoljna, izpolnila sem svoj cilj, dosegla dobre ocene in najboljšo slovensko uvrstitev med mladinkami. S prvenstva se vračam z novimi cilji in zagonom za delo z mojim nagajivim Jupitrom, s katerim sva par od oktobra lani. Zahvalila bi se odgovornim na zvezi, ki so nam omogočili udeležbo na tekmovanju, trenerju ter očiju in mami za vso podporo in pomoč.« Ula Kos    Taša Rojko »Udeležba na evropskem prvenstvu je zame nepozabna, edinstvena izkušnja. Čeprav z nastopi nisem najbolj zadovoljna, sem ponosna, da sem na prvenstvu zastopala barve Slovenije in ekipo mladincev. Kot ekipa smo delovale složno, prijateljsko, bodrile druga drugo in delovale resnično kot slovenska ekipa, na kar smo lahko vse punce še posebej ponosne. Nastopila sem z 9-letno kobilo Zarino B. M. (Zack x Rubin Royal) pasme oldenburžan, ki je zelo živahne narave, temperamentna, vendar z velikim potencialom. Kot vsi športniki imava veliko vzponov in padcev, a verjamem, da naju v prihodnje čaka obetavna kariera. Z Zarino trenirava pri Neži Šarc, preden smo se odpravili v Budimpešto, pa sva imeli tudi treninge z vodjo slovenske ekipe Vitalom Trdanom, ki nas je spremljal na prvenstvu. Ob mojih nastopih na evropskem prvenstvu je bilo prisotne kar veliko treme, saj je to veliko, pomembno tekmovanje, kjer tekmujejo najboljši jahači in njihovi konji iz cele Evrope. V prihodnje si želim veliko uspešnih treningov in predvsem mirno odjahanih tekem, pa tudi, da bi se prihodnje leto udeležila kakšnega večjega tekmovanja, takrat v kategoriji mladih jahačev.« Taša Rojko    Noa Pale Stankov »Evropsko prvenstvo je bila zame izjemna in nepozabna izkušnja. Nastopila sem s svojim 13-letnim kastratom Cinar-Tarom pasme KWPN, ki je doma poznan pod vzdevkom »Oli«. To je konj, ki sem si ga vedno želela, športen, izredno ljubeč, igriv in preprosto čudovit! Aktivno trenirava petkrat tedensko, pred evropskim prvenstvom pa sva imela še dodatne treninge. V Budimpešti sem imela priložnost jahati z najboljšimi evropskimi jahači, kar je velik privilegij, istočasno pa tudi hud pritisk. Ob vstopu v areno me je preplavilo morje različnih občutkov: veselje, ker sem se uspela udeležiti tekmovanja, pričakovanje, da bova z »Olijem« imela dober nastop, in tesnoba, ker tekmuješ z izjemnimi jahači in vrhunskimi konji. V prihodnje si želim čim več dobrih treningov ter tekmovanj tako na nacionalni kot mednarodni ravni in resnično upam, da bom še kdaj imela priložnost zastopati Slovenijo na evropskem prvenstvu.« Noa Pale Stankov   Tatjana Gaberšek Foto: osebni arhiv tekmovalk

Thu, 10. Sep 2020 at 14:49

536 ogledov

Kdaj smo pripravljeni za višji nivo?  
Ker višji nivoji predstavljajo nagrado za vloženi trud, se jahačem pogosto mudi do njih. Če od konja prehitro zahtevamo preveč, lahko naredimo več škode kot koristi, zaradi česar je pomembno, da se zavedamo, kdaj je konj za višji nivo resnično pripravljen.   Prilagajanje tkiv Ne glede na disciplino za vse konje veljajo nekatera splošna pravila, ki se tičejo razvoja kondicije in moči. Čudovita lastnost vseh organizmov je, da se tekom svojega življenja prilagajajo okoliščinam in izzivom, s katerimi se soočajo. Zaradi tega se konjevo telo močno spremeni v odgovor na reden trening. Z delom se ne razvijejo le močnejše in večje mišice, temveč tudi močnejše kosti, bolj vzdržljive tetive in odpornejši ligamenti. Pri tem se hitrost sprememb in prilagajanja spreminja glede na tip tkiva. Tako so mišice ene izmed prvih, ki se v odziv na trening okrepijo in povečajo, kosti pa na primer za spremembe potrebujejo dlje časa. Eden izmed pomembnih dejavnikov, ki močno vplivajo na nastanek poškodb tetiv, je dejstvo, da se mišice na obremenitve prilagajajo hitreje kot tetive. Na določeni stopnji treninga bodo torej konjeve mišice dovolj močne za določen tip dela, medtem ko njegove tetive na povečano obremenitev še ne bodo pripravljene. V splošnem velja, da je prvo leto treninga, ne glede na disciplino, namenjeno razvijanju splošne moči in vzdržljivosti. Šele po letu dni rednega dela lahko pričnemo razmišljati o nekoliko večjih obremenitvah. Pomemben dejavnik, ki ga moramo prav tako imeti v mislih pri povečevanju obremenitev, je konjeva starost. Konjev skelet popolnoma dozori šele okoli petega ali šestega leta (pri višjih konjih pa celo šele okoli osmega leta). Dokler konjev skelet ni popolnoma zrel, so velike obremenitve tvegane. Z vidika preprečevanja poškodb bi bilo najboljše, da se trening prične šele ob skeletni zrelosti. Večina lastnikov z ujahovanjem prične pri treh ali štirih letih. Če prvotne obremenitve niso velike, lahko konj ostane zdrav kljub prezgodnjemu začetku dela. Višji nivoji večine disciplin so (z vidika zdravja) rezervirani za konje, ki so presegli šesto ali sedmo leto starosti. Če imamo torej opravka s petletnikom, lahko na piruete v galopu ali visoke ovire za nekaj časa še pozabimo ne glede na količino vloženega treninga.   Dresurno jahanje Dresurno jahanje je ena izmed disciplin, pri kateri konji blestijo šele v zrelih letih. Razvoj moči in koordinacije, potrebne za izvajanje kompleksnih elementov, traja lepo število let. V preteklosti je izobrazba konja do najvišjega nivoja zahtevala šest ali več let, pri čemer so konji z resnim delom začeli šele pri petih letih. To pomeni, da so bili konji na najvišji nivo dresure pripravljeni šele okoli dvanajstega leta ali kasneje. Tako postopen razvoj in počasna priprava na zahtevno delo je konjem omogočalo, da so ostali zdravi mnogo dlje kot danes. Pri dresurnih konjih so poškodbe večinoma posledica tega, da konj svoje telo dlje časa obremenjuje nepravilno. Ne gre torej za to, da se na primer suspenzorni ligament nenadoma poškoduje, ker smo v torek namesto petih ponovitev traverja naredili deset ponovitev. Do poškodbe pride, ker mišice in vezivna tkiva leta in leta kompenzirajo za pomanjkanje moči in koordinacije. Pri dresuri torej ne gre za vprašanje, koliko treningov ima konj pod pasom, temveč kako pravilni so ti treningi. Na vprašanje, čez koliko časa bo konj pripravljen na zaporedne menjave galopa, torej ni mogoče odgovoriti v točno določenih časovnih okvirih. Odgovor lahko najdemo v konjevem obvladanju trenutnega nivoja. Predvsem je pomembno, da si vzamemo dovolj časa za konjev osnovni trening. Če zgradimo dobre temelje, bomo mnogo hitreje napredovali do višjih elementov. V prvem letu ali dveh se posvetimo le obvladovanju uravnoteženega gibanja v osnovnih hodih. Pri tem bodimo potrpežljivi. Dokler konj na primer ne obvlada uravnoteženega gibanja na velikem krogu, bo jahanje malih krogov povsem neproduktivno in škodljivo. Ko konj razvije lepo držo v vseh treh hodih, ne da bi mu moral jahač pri tem preveč pomagati z uporabo vajeti, smo pripravljeni na zahtevnejše elemente, kot so stranski hodi. Na višje nivoje dresure so konji pripravljeni šele v svojih najstniških letih.   Preskakovanje ovir Preskakovanje ovir se z vidika biomehanike in vpliva na konjevo telo močno razlikuje od dresure. Tu na konjevo telo namreč delujejo večje sile, poleg tega pa gre za intenzivnejšo obliko dela, saj se konj med ovirami večinoma giblje v galopu. Poleg dobre kondicijske pripravljenosti, preskakovanje od konja zahteva kratka obdobja intenzivne uporabe mišic. Če želimo, da konj ostane zdrav tudi v zrelih letih, je pomembno, da ga pred pričetkom treninga preskakovanja naučimo pravilnega gibanja pod jahačem. Ko se konj uravnoteženo giba v vseh treh hodih in razvije zadostno mero kondicije, pričnemo z nizkimi skoki, ki jih nato postopoma povišujemo. Pomembno je, da se zavedamo, da je za prilagoditev tkiv na zahteve preskakovanja ovir potrebno, da konja obremenimo dovolj, vendar ne preveč. Če s konjem skačemo enkrat na mesec, to samo po sebi ni dovolj za razvoj dovoljšnje moči za napredek. Po drugi strani pa je skakanje petkrat na teden lahko preveč, saj tkiva postanejo utrujena, kar vodi do poškodb. Za razvoj moči lahko poskrbimo tako, da poleg preskakovanja ovir v delo vpeljemo tudi druge krepilne vaje, kot sta a primer delo v hrib in skakalna gimnastika. O višjem nivoju lahko razmišjamo, ko je konj čez ovire popolnoma samozavesten, ko je v dobri fizični kondiciji in popolnoma brez poškodb. Če se med delom pojavijo težave pri osnovah, kot je težje previjanje, upiranje dejstvom jahača, težave pri prehodih in podobno, je potrebno te težave najprej odpraviti, preden se ponovno lotimo preskakovanja.   Galoperji V galopskem športu se konji soočajo z neverjetnimi silami, ki delujejo na njihova telesa. Ker je nevarnost katastrofalnih poškodb izjemno velika, je pomembno, da je trening dobro premišljen in podkrepljen z znanostjo. Konji, ki so namenjeni galopskim dirkam, z delom pričnejo izjemno zgodaj – včasih že pred dopolnjenim drugim letom. Kosti, tetive in vezivno tkivo so v mladih letih bolj dovzetni za spremembe kot v odraslem življenju, poleg tega pa je njihova sposobnost za hitrost večja kot v kasnejših letih. Kljub temu ima prezgodnje obremenjevanje struktur, ki se še razvijajo, na dolgi rok več negativnih kot pozitivnih posledic. Povprečna življenjska doba in povprečna starost, pri kateri se galoperji srečujejo z degenerativnimi spremembami sklepov, pričata o tem, da prezgodnje obremenjevanje na dolgi rok ni zdravo. Ker lastniki galoperjev nenehno hodijo po zelo tanki meji med uspehom in poškodbami, je bistveno, da upoštevamo, kdaj so tkiva pripravljena na obremenitve maksimalnih hitrosti. Najboljši začetek v galopskem športu imajo žrebeta, ki so imela možnost prvo leto življenja preživeti zunaj. Nenehno gibanje spodbuja zdrav razvoj hrustanca, vezivnih tkiv in mišic, kar je dobro izhodišče za večje obremenitve. Na začetku konjeve kariere je pomembno, da razvijemo osnovno fizično kondicijo s počasnim tempom. Prva faza treninga, ki zajema delo v koraku, kasu in počasnem galopu (kentru), je namenjena prilagajanju tkiv in razvijanju moči. To obdobje traja nekaj mesecev, nato pa se postopoma prične delo pri višjih hitrostih, pogosto v obliki intervalnega treninga. Višje hitrosti so nujne za to, da se konjevo okostje okrepi in pripravi na zahteve dirk. Krepitev kosti spodbudi gibanje pri hitrosti 12 m/s, pri čemer je zadostna že razmeroma kratka razdalja. Intervalni treningi so za konja izjemno naporni, zato je pomembno, da v trening vpeljemo dovolj počitka. Kako dolgo potrebuje konj, da po napornem delu popolnoma okreva, je odvisno od posameznika. Pri spremljanju konjevega napredka je nepogrešljivo delo s srčnim monitorjem, poleg tega pa si lahko pomgamo tudi z merjenjem laktata v krvi po delu. Le z resnično vestnim in natančnim opazovanjem konja in merjenjem vse parametrov si lahko zagotovimo pogoje, v katerih lahko bolj varno hodimo po tanki meji med uspehom in katastrofo. Pred urjenjem pri velikih hitrostih je pomembno, da se razvijeta splošna kondicija in moč.   Endurance Konji, ki se udeležujejo tekmovanj v enduranceu, so podobni tekačem na zelo dolge proge. Gre za disciplino, kjer moramo previdno in premišljeno trenirati ne le konjev gibalni sistem, temveč tudi njegov dihalni, srčno-žilni in živčni sistem. V začetnih fazah treninga je pomembno, da s počasnim delom, ki ga postopoma podaljšujemo, razvijemo dobro osnovo. Prva faza počasnega dela traja slabo leto, dokler konj ni sposoben brez težav delati eno uro pri hitrosti 8 km/h.  Nato konjevo fizično pripravljenost nadgrajujemo tudi z uporabo intervalnih treningov, kamor vpeljemo delo pri nekoliko višjih hitrostih. Preobremenjevanje tkiv, četudi pri relativno nizkih hitrostih, vodi v poškodbe in obrabe hrustanca, zato je pomembno, da distanco razvijamo postopoma. Priprave na tekme, dolge več kot 100 kilometrov, terjajo tri ali štiri leta razvijanja konjevih sposobosti. Ker tekme v enduranceu potekajo po raznovrstnem terenu, je pomembno, da temu prilagodimo tudi trening. Če konj ni navajen na različne terene, bo v tekmi porabil mnogo več energije in se odrezal slabše, kot če je nenehnega spreminjanja terena navajen. V prvi tekmovalni sezoni lahko od konja, ki smo ga ustrezno pripravili, pričakujemo udeležbo na 40 km dolgi progi, na daljše proge pa se lahko podamo šele naslednjo sezono. Kot pri vseh disciplinah je tudi pri enduranceu nujno, da redno spremljamo konjevo počutje in raziščemo vzrok za vsako majhno spremembo. Le tako lahko konju zagotovimo uspešno in zdravo kariero. Predvsem pa se zavedajmo, da je konjeva življenjska doba dolga. Nobene potrebe ni, da se nam pri doseganju rezultatov hudo mudi. Bolje je, da z višjim nivojem počakamo še kakšno leto, kot da zaradi pretiravanja pridelamo poškodbo, ki bo konjevo kariero močno skrajšala. Endurance je disciplina, pri kateri je potrebno konjevo kondicijo razvijati več let. Katja Porenta, EEBW Foto: Wikimedia Commons

Thu, 30. Jul 2020 at 08:30

678 ogledov

Frodo S navdušuje na Švedskem
Družina Slana je znana prleška kasaška družina, ki že desetletja redi ljutomerskega in slovenskega kasača. Kot pojasni oče Branko, se je s kasači ukvarjal že njegov praded, po generaciji premora pa je kasaške konje znova začel rediti njegov oče. Leta 1977 je kupil kobilo Fijoso II od Janka Slaviča iz Grab. Z njo se je začela uspešna linija ljutomerskega kasača na začetnico F, ki je žela uspehe širom Jugoslavije in nato tudi po slovenskih hipodromih.   Danes je v kasaštvo vpeta praktično vsa družina. Oče Branko je aktivni voznik in rejec, mama Marjeta je lastnica, starejši sin Matej je veterinar, mlajši sin Marko je voznik in trener, hči Jasmina pa je prav tako vozila kasaške dirke.Konec okvirja   Serija uspehov linije »F« Že prva potomka Fijose Fanta je osvojila krožno dirko Slovenije, njena potomka Fru Fru je osvojila jugoslovansko prvenstvo 3-letnikov, v Srbijo prodani Faun pa celo največjo srbsko dirko Dužijanco. Na prelomu tisočletja je navduševal Fabian, le nekaj let pozneje, 2004, pa je Fanta II z Jožekom Hojsom dobila slovenski derbi. V zadnjem času je uspehe s konji linije »F« beležil tudi najmlajši sin Marko. Leta 2018 je tako z dveletno Finejšo S osvojil tretje mesto v državnem prvenstvu, lani pa je bil s Frodom S v prvenstvu triletnikov drugi. Slanovi so bili v rejskem pogledu zmeraj 'odprtega duha', zato so že v osemdesetih letih kupili ameriško plemensko kobilo Meghan Adonno, nato so leta 1999 iz ZDA uvozili še plemenskega žrebca Sierro Rangerja, pred približno desetimi leti pa so kupili tudi italijanskega plemenjaka Artuja di Caseia. Branko Slana in Frodo ob zmagi v Ljutomeru, kjer sta s časom 1:16,6 pokazala, kakšen talent se skriva v 3-letniku.   Frodo S plod 40-letnega rejskega dela Leta 2016 pa je bil ves trud družine Slana poplačan. Skotil se jim je namreč Frodo S, za katerega danes vemo, da je šampion evropskih razsežnosti. Frodo je potomec mladega francoskega žrebca Uniclovea, ki je na francoskih hipodromih blestel kot triletnik in štiriletnik, v zadnjem času pa dokazuje, da talent uspešno prenaša na svoje potomce. Frodo je četrta generacija po prvi kobili Slanovih Fijosi II. Njegova mati Fijona je potomka Fru Fru, slednja pa potomka Fante, ki je bila prva potomka Fijose II. Frodo je že kot žrebe kazal izjemno živahen značaj. Ves čas je tekal in praktično nikoli ni miroval. Kvalificiral se je v začetku septembra 2018 kot dvoletnik in v edinem nastopu tisto leto iztekel čas 1:19,5, kar je zadostovalo za drugo mesto. Po zimskem premoru se je na steze vrnil lani aprila v Ljutomeru in navdušil slovensko kasaško javnost. Dosegel je čas 1:16,6, kar je bilo za tako zgodnji čas v sezoni, še posebej za triletnika, že pokazatelj, da kljub šele drugemu nastopu kariere gledamo zares talentiranega konja. Frodo je nato sezono nadaljeval odlično, dosegel še dve zmagi in sijajen rekord 1:15,7. Na državnem prvenstvu mu je zmaga za las ušla. Premoč je moral priznati sestri po očetu Analin, oba pa sta le za desetinko zgrešila rekord prvenstev triletnikov. Temni rjavec je nato odtekel še eno dirko v Trevisu in se nato odpravil na skrajni sever Evrope, na Švedsko.   V hlev k najboljšemu vozniku Björnu Goopu Slanovi so imeli na Švedskem odlične povezave, saj je njihov starejši sin Matej, ki je veterinar, prakso opravljal v hlevu Björna Goopa, ki je bil kar 12-krat najboljši voznik na Švedskem, zato so mu doživljenjsko podelili zlato čelado, kar je bilo priznanje za najboljšega voznika sezone. Goop je v karieri osvojil kar tri največje švedske dirke Elitloppet (enkrat s Connyjem Nobelom in dvakrat s Timokojem), dvakrat pa je slavil tudi v največji francoski dirki, prestižnem Prix d'Ameriqueu (z Readlyjem Expressom in Face Time Bourbonom). Skupno ima že več kot 7000 zmag. Frodo je po prihodu v Goopov hlev opravil tri mesece priprav, preden je prvič nastopil. Že v prvem nastopu je na sloviti Solvalli, največjem švedskem hipodromu, ki se nahaja v prestolnici Stockholmu, navdušil z zmago. Uspeh je ponovil še v dveh zaporednih nastopih. Nato je prestopil v višji nivo, v močnejšo konkurenco. Frodo je že kot žrebe kazal izjemno živahen značaj. (Foto: osebnih arhiv družine Slana)   Slovenske rekorde zbira kot za šalo V naslednjih šestih nastopih se je vselej uvrstil na nagrajena mesta, pri tem pa je popravil dva absolutna slovenska rekorda. Najprej je konec maja zrušil manj kot leto dni star rekord Jopi, ki je lani poleti iztekla 1:13,3 na srednjo distanco. Popravil ga je za štiri desetinke. Le slab mesec pozneje, 23. junija, pa je Jopi iztrgal še drugi rekord in njeno znamko 1:11,8, ki jo je dosegla lanskega avgusta, pomaknil na 1:11,6. To so za slovenske razmere nepredstavljivi časi, ki pomenijo evropske dosežke. Da je forma res fenomenalna in da ga v primeru, da ostane zdrav, čaka še obilo uspehov, pa je potrdil tudi njegov zadnji nastop. Po nekaj nastopih med zares izvrstno konkurenco je trener Goop za nastop 3. julija izbral manjši hipodrom Arvika, kjer je steza dolga le 800 metrov. Kljub temu je Frodo na distanci 2500 metrov postavil vrhunski čas 1.15,6 in zanesljivo slavil. Vse skupaj je bilo videti, kot da varčuje z močmi in je z velikansko prednostjo s pravo simultanko opravil le malo močnejši trening. To je tudi nov slovenski rekord za 4-letnike na dolgo distanco. Skupno je na Švedskem zaslužil več kot 26.000 evrov, njegov karierni zaslužek pa že presega 30.000 evrov.   Fokus na dirke V75, na derbi ga verjetno ne bo Seveda se med slovenskimi ljubitelji poraja vprašanje, ali se bo Frodo kot absolutni favorit udeležil derbija. Kot je pojasnil Marko Slana, se bolj nagibajo k temu, da ga na derbi ne bo. Čeprav so sprva načrtovali, da se bo Frodo po nekaj mesecih dirkanja na severu vrnil v domovino, zdaj na Švedskem ostaja »za nedoločen čas«. V prihodnje namerava trener Goop nastopati v močnih dirkah V75, ki so na Švedskem še posebej prestižne, za prvo mesto pa je običajna nagrada vsaj 10.000 evrov. Frodo je v nekaj teh dirkah že nastopal in dokazal, da je še kako konkurenčen. Glede na vse opisano bomo tako o Frodovih uspehih zagotovo še veliko slišali.   FRODO S  – osebna izkaznica Rojen: 15. junij 2016 Oče: Uniclove (FR) (rekord: 1:10,9 – zaslužek: 551.900 evrov) Mati: Fijona (rekord: 1:17,1 – zaslužek: 1975 evrov) Oče matere: Sierra Ranger (US) (rekord: 1:17,2) Rejec: Branko Slana Lastnik: Marjeta Slana Starti: 19 Zmage: 7 Uvrstitev med prve tri:14 Zaslužek: 30.642 EUR Rekord na kratko distanco: 1:11,6 (Stockholm, 23. 6. 2020) – slovenski rekord Rekord na srednjo distanco: 1:12,9(Stockholm, 30. 5. 2020) – slovenski rekord Rekord na dolgo distanco: 1:15,6 (Arvika, 3. 7. 2020)     Vito Šadl Foto: Jošt Dolinšek

Mon, 15. Jun 2020 at 09:29

1076 ogledov

Bolezen »kissing spines« - kaj lahko pričakujem?  
Patologija, ki je pogosta spremljevalka bolečin v hrbtu, je tako imenovani kissing spines, za katerega še nimamo slovenskega poimenovanja. Ta diagnoza se morda zdi kot prava katastrofa, vendar pa postaja vse bolj jasno, da kissing spines nikakor ne pomeni konca konjeve kariere.   Na hitro o anatomiji Za razumevanje patologije kissing spines je potrebno osnovno znanje o tem, kako je zgrajen in kako deluje konjev hrbet. Konjeva hrbtenica je sestavljena iz okoli 57 vretenc, ki se med seboj razlikujejo glede na področje – tako vretenca delimo na vratna, prsna, ledvena, križnična (križnica je pravzaprav ena kost, ki jo sestavlja pet med seboj zaraščenih vretenc) in repna vretenca. Vretenca vsakega izmed teh področij imajo različno funkcijo, zaradi česar se razlikujejo tudi po obliki. Ker se patologija kissing spines pojavlja na območju hrbta, se bomo osredotočili na prsna in ledvena vretenca, kljub temu pa ne smemo pozabiti, da hrbet ne deluje v osami, temveč v tesni povezavi z ostalo hrbtenico. Prsna in ledvena vretenca zaznamuje relativno majhen obseg gibanja, saj je pri konjih hrbet mnogo bolj rigiden kot na primer pri mačkah. Kljub temu ima konjev hrbet sposobnost ekstenzije (votel hrbet), fleksije (dvignjen hrbet), upogibanja vstran (previjanje preko hrbta), poleg tega pa so vretenca sposobna tudi aksialne rotacije, o kateri govorimo, kadar se celotno vretence okoli svoje osi rahlo zavrti levo ali desno. Aksialna rotacija vedno spremlja upogibanje vstran. Vsako vretence sestavljajo telo vretenca, skozi katerega poteka vretenčna odprtina za hrbtenjačo, stranski odrastki in trnasti odrastki oziroma trnasti podaljški, ki služijo kot narastišče za mišice. Trnasti podaljški rastejo navpično navzgor in se med seboj močno razlikujejo v dolžini – najdaljši so pri prsnih vretencih. Trnasti podaljški vretenc vihra so zelo dolgi, pri visokih konjih tudi do 30 centimetrov. Tekom dolžine hrbta nato postajajo nižji, pri ledvenih vretencih pa postanejo bolj izraziti stranski odrastki, kar omejuje stransko gibljivost ledvenega dela hrbtenice. Nad telesi vretenc in ob trnastih podaljških se nahaja dvoje pomembnih mišic – globlje mišice multifidus, ki povezujejo dve ali tri vretenca, ter površinska longissimus dorsi, dolga hrbtna mišica, ki jo lahko vidimo in otipamo. Nad vretenci poteka tudi hrbtenični ligament, močna elastična struktura, ki igra pomembno vlogo pri energetsko učinkovitem gibanju konja. Vse strukture med seboj povezuje vezivno tkivo ali fascija, ki poskrbi za učinkovit prenos sil in elastično delovanje hrbta. Pri zdravem hrbtu vse te strukture opravljajo svojo nalogo, kar vodi v elastično in lahkotno gibanje. Vendar pa se pri hrbtu hitro zgodi, da majhna sprememba v gibanju prične povzročati težave, kar vodi v začaran krog napetosti in bolečine. Pri konjih s kissing spines se pogosto priporoča uporaba terapevtskega ultrazvoka.   Kaj povzroči kissing spines? O patologiji kissing spines govorimo, kadar se razmak med trnastimi podaljški hrbtnih vretenc zmanjša do te mere, da se podaljški pričnejo med seboj dotikati. To ustvarja boleče trenje, povzroči vnetje in negativno vpliva na delovanje celotnega hrbta. Vprašanje, zakaj pride do te patologije, še ni povsem raziskano, jasno pa je, da pri tem sodeluje mnogo dejavnikov. Trenutne raziskave ocenjujejo, da se kissing spines pojavlja pri skoraj dveh tretjinah tekmovalnih konj, primere te patologije pa so našli tudi pri prostoživečih konjih. Kissing spines se bolj pogosto pojavlja pri tekmovalnih konjih in pri konjih toplokrvnih pasem, ki jih zaznamuje visoka stopnja gibljivosti. Brez dvoma pomembno vlogo igra genetika in konjeva naravna predispozicija. Vsak konj je zgrajen drugače – pri nekaterih so prostori med trnastimi podaljški že v osnovi bližje skupaj kot pri drugih konjih. Poleg tega pomembno vlogo igra tudi vezivno tkivo. Sodobni konji, ki so pretirano gibljivi (»big movers«), to med drugim dolgujejo bolj ohlapnemu in bolj elaseičnemu vezivnemu tkivu. Na prvi pogled se to morda zdi kot pozitivna lastnost, vendar gre za pravo časovno bombo. Pretirano elastično vezivno tkivo ne nudi stabilizacije, ki je potrebna za ohranjanje zdravega hrbta, zato se pri teh konjih pogosto razvije patologija kissing spines. Pomemben dejavnik, ki vpliva na nastanek bolezni, je seveda tudi trening. Neprimeren trening, ki temelji na prisiljenem položaju glave in uporabi pomožnih vajeti, ustvarja pogoje za marsikatero patologijo hrbta. Konj, ki pod sedlom ni uravnotežen in se giblje z votlim ali pretirano napetim hrbtom, je mnogo bolj podvržen tveganju za nastanek kissing spines. Trnasti podaljški se namreč premaknejo bližje drug drugemu, ko je hrbet votel oziroma kadar so hrbtne mišice pretirano napete. Pretirana napetost hrbtnih mišic je pogosto posledica bolečine in manj opaznega šepanja, ki izvira iz zadnjih nog, kar pomeni, da lahko konj patologijo kissing spines razvije tudi kot sekundarno težavo. Da pa je zadeva še bolj zapletena, se pogosto dogaja, da se kissing spines pojavi brez simptomov. To pomeni, da lahko konj patologijo sicer ima, vendar ga ta ne boli in ne ovira pri delu. Za diagnozo kissing spines je nujno potreben rentgenski posnetek. Brez njega diagnoze ni mogoče postaviti. Problem lahko nastane, kadar konjeva atletska sposobnost prične vidno upadati brez očitnega šepanja, nato pa v postopku diagnoze naletimo na kissing spines. V tem primeru je mnogo prelahko težave pripisati tej patologiji in diagnostični postopek zaključiti. Vendar pa pri tem obstaja zelo realna možnost, da je vzrok težav pravzaprav drugje (zelo pogosto v zadnjih nogah), če gre za asimptomatsko obliko kissing spines. Zaradi tega moramo biti pri iskanju pravega vzroka za težave zelo natančni in globoko kritični.   Absolutno najpomembnejša stvar pri spopadanju s kissing spines je učenje uravnoteženega gibanja, kjer konj aktivno uporablja mišice centra in pravilno deluje preko hrbta. Kako naprej? Diagnoza s kissing spines je zagotovo nekaj, česar noče slišati nihče. Ker gre večinoma za spremembe kosti, so možnosti za ozdravitev praktično neobstoječe, konj pa bo s posledicami te patologije živel do konca življenja. Kljub temu pa kissing spines ne pomeni nujno konca kariere, pomeni le, da bo potrebno v ohranjanje konjevega dobrega počutja vložiti veliko energije. Veterinarji imajo pri tem na voljo mnogo različnih orodij, katerih uspeh je seveda odvisen od posameznega primera. Simptomi kissing spines se lahko blažijo s pomočjo terapije z udarnimi valovi (shock wave therapy), injekcijami kortikosteroidov za zmanjševanje vnetja in protibolečinskimi zdravili. V tujini je na voljo tudi operacija, pri kateri bodisi prerežejo ligament med trnastimi podaljški in s tem pridobijo nekaj prostora ali pa pobrusijo trnasti podaljšek tako, da se ta ne dotika več sosednjega. Uspeh operacije je odvisen od mnogih dejavnikov, poročila o tem, kako dobro se operacija obnese na dolgi rok, pa so precej različna. Poleg veterinarskih ukrepov ima precejšen pozitiven učinek tudi fizioterapija v obliki manualne terapije in akupunkture. Pri tem širokem naboru ukrepov pa se moramo zavedti, da so ti usmerjeni predvsem v blaženje simptomov in lajšanje bolečin in neudobja. Pri spopadanju s kissing spines je poleg tega nepogrešljiva aktivna fizioterapija v obliki pravilnega dela. Večina konj (ne pa vsi!) s to patologijo še vedno lahko dela pod sedlom, vendar morda v manj intenzivni obliki oziroma na nižjem nivoju. Nepravilno delovanje hrbta pri delu je pomemben dejavnik pri nastanku kissing spines, zato je pomembno, da vemo, da bomo morali način dela spremeniti. Nikakor ni dovolj, da konju vsake tri mesece privoščimo injekcijo kortikosteoridov, nato pa z delom nadaljujemo po istem kopitu, ki je patologijo povzročilo. To ni etično in ni pošteno do konja. Konj, ki se pod jahačem giba pravilno, aktivno uporablja mišice centra, da dvigne hrbet in mišicam hrbta omogoča pravilno delovanje. Ko je njegov hrbet dvignjen, hrbtne mišice pa se izmenično krčijo in sproščajo, so trnasti podaljški bolj narazen, kot če je hrbet v nevtralnem položaju. Tovrstno gibanje je naš cilj, ne glede na nivo ali disciplino, pri kissing spines pa je še toliko bolj pomemben. Če je v hrbtnih mišicah prisotna napetost, če se konj ne giblje z dvignjenim hrbtom, mu bo delo naredilo več škode kot koristi. Kako se torej v praksi lotiti rehabilitacije? Prvi korak je posvet z veterinarjem o uporabi morebitnih ukrepov za odpravljanje bolečine, kot je terapija z udarnimi valovi ali terapevtski ultrazvok. Nato je na vrsti manualna terapija, ki poskrbi za odpravo morebitnih blokad in elastična mehka tkiva, ki so pripravljena na učenje novega načina gibanja. Manualna terapija in posvet z veterinarjem bosta tudi v prihodnje redna spremljevalca konja s kissing spines. Naslednji in najpomembnejši korak pa je aktivni del fizioterapije – učenje uravnoteženega gibanja. S tem korakom pričnemo na lonži, brez dodatne teže jahača in brez »pomagal«, kot so pomožne vajeti. Te lahko stanje poslabšajo, če so uporabljene nepreudarno. Šele ko se konj na lonži giba uravnoteženo, z glavo in vratom v pravilnem položaju naprej in navzdol, z aktivnimi mišicami centra in dvignjeno bazo vratu, se lahko postopoma lotimo dela pod sedlom. Pri tem je potrebno imeti veliko razumevanja in potrpljenja, saj se konj pravilnega gibanja ne nauči čez noč. Konji, ki se naučijo pravilnega gibanja, sčasoma ugotovijo, da jim je tudi v prostem času bolj udobna pravilna drža. Reden trening na lonži ima pri večini konj to posledico, da se spremeni tudi njihova drža drugih 23 ur v dnevu, kar bistveno pripomore k zmanjševanju bolečine, ki jo povzroča patologija kissing spines. Vsak konj je zgodba zase, zato je pomembno, da se zavedamo, da bo rehabilitacija pri nekaterih lahko bolj uspešna kot pri drugih. Nekateri bodo lahko še dolgo opravljali svoje delo, drugi ga bodo opravljali v zelo omejenem obsegu, spet tretji pa se bodo morali upokojiti. Pri sprejemanju teh odločitev se posvetujmo z veterinarjem in terapevtom. K izboljšanju počutja pripomore tudi veliko gibanja v izpustu in zdravo življenjsko okolje. Nujno je tudi, da preverimo, ali se konju sedlo pravilno prilega. Pri tem se vedno obrnimo na strokovnjaka.   Kaj pa sedlo? Eden izmed najpogostejših vzrokov za nepravilno delovanje konjevega hrbta med delom je nepravilno prilegajoče se sedlo. Kadar se sedlo konju ne prilega dobro, se ustvarjajo točke skoncentriranega pritiska, ki povzročajo neudobje in bolečino. To konja spodbudi k temu, da napne svoje hrbtne mišice in se tako zavaruje pred bolečim točkovnim pritiskom. To na dolgi rok lahko pripomore k nastanku kissing spines, zato je izjemno pomembno, da prileganje sedla redno preverjamo. Ne pozabimo, da lahko tudi po meri narejeno sedlo prične povzročati težave, ko konj shujša ali pridobi na mišični masi. Pri zdravem konju v dobri kondiciji, ki ni nagnjen k spremembam telesne teže, se pregled sedla priporoča vsaj enkrat letno. Pri konjih s kissing spines je potrebno sedlo pregledovati bolj pogosto.   Katja Porenta, EEBW

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Mednarodni eventing Alpe Adria prvič v Stožicah