objavi na
pozareport.si
Politika

Petek, 9. Oktober 2020 ob 06:00

Minuli torek štiri leve stranke kot politi cucki. In to, kar zdaj dela Tanja Fajon, je pa kastracija SD.
Predlagajo tehničnega mandatarja. Dobro, in kaj zdaj? Vprašajte se, ali imate po silnem torkovem poku tehničnega mandatarja? Ali imate novo vlado? Ne? Čemu potem vse skupaj? Kaj jebenti sploh počnete, ker tega kaosa nihče več ne razume ...
Bojan Požar

Odpri galerijo

Štiri leve stranke so morale v torek kot politi cucki po vseh izbranih medijih nagovoriti svoje volivce, in to s predlogom kandidata za tehničnega mandatarja brez političnega kapitala, torej morale so predlagati novi obraz, ker njihovi obrazi ne štejejo nič ... (foto: Bobo)

"Poznavajoč arogantnost in hkrati popolno strateško neuporabnost nekaterih ključnih odločevalcev na levici bi si upal trditi, da točke streznitve še kar ni na vidiku."

Piše: Rado Pezdir

V torek so prvaki opozicijskih strank (LMŠ, SD, Levica in SAB) na tiskovni konferenci, ki jo je neposredno prenašala večina slovenskih medijev, razglasili, da imajo skupno programsko platformo, ki jo pooseblja od zunaj dani tehnični mandatar.

V sredo, torej naslednji dan, je bilo spet več kot tristo okuženih s kitajskim virusom, Janez Janša pa je bil še vedno predsednik slovenske vlade.

Kaj zdaj?

V čem je bila fora torkovega manevra?

Kaj so štiri stranke hotele povedati?

Še preden začnemo razpletati to vprašanje, pa bi imel prošnjo, in sicer da vsi tisti, ki ste politično na levem delu, to kolumno vzamete resno in brez mehanizmov zanikanja realnosti premislite o tem, kar je napisano. Kolumne namreč ne pišem, ker bi vas sovražil ali navijal za desno vlado, ampak zaradi tega, ker vam želim povedati, da se vam politične strategije ne seštevajo več v rezultate, ki jih pričakujete.

NAJPREJ HOP, POTLEJ SKOK

Štiri stranke so razglasile, da bi se lahko strinjale o tem, da imajo tehničnega mandatarja, s katerim bi lahko zamenjale aktualnega predsednika vlade. Dobro, ampak precej jasno je, da kljub svojemu strinjanju nimajo 46 poslancev, da bi tega mandatarja ustoličile. Zakaj potem tak manever? Ali ni bolj logično, da imajo 46 poslancev in za povrh še tehničnega mandatarja, in to na koncu sporočijo javnosti? Ker je, bodimo iskreni, ta torkova pozicija bolj podobna ekscesu kot pa političnemu manevru. V danih okoliščinah je namreč povsem enako, kot če bi jaz pisal pismo z desetimi programskimi točkami, se predlagal za mandatarja, zmanjkala pa bi samo ena podrobnost, in sicer 46 poslancev. V trenutnih političnih okoliščinah je namreč enako nesmiselno razglašati tehničnega mandatarja brez sedmih poslancev, kot razglašati tehničnega mandatarja brez šestinštiridesetih poslancev. Če hočete, ima vse skupaj enak smisel, kot če prijateljem sporočite, da boste imeli piknik, jih na piknik povabite, vendar v isti sapi poveste, da nimate ne hrane ne pijače niti lokacije za piknik in da nič od tega ne morete izvesti, imate pa človeka, ki bo obračal roštilj, s tem, da nekako nimate niti roštilja. Zato je dobro vprašanje, kaj so štiri stranke sploh hotele povedati in razumeti, kaj so hote ali nehote dejansko povedale.

Razglašanje tehničnega mandatarja brez možnosti za njegovo izvolitev pa vseeno ni presenetljivo. Levi del slovenskih volivcev že nekaj mesecev nestrpno pričakuje vstop nevtralnega lika, ki bi prevzel mandatarsko štafeto in ki bo tako močen lik, da bo sprožil domino učinek razsutja aktualne vlade. To naj bi v volilno telo posredovalo sporočilo, da so se egotripi opozicijskih vrhov umaknili in pustili prostor človeku, na katerega naj bi se prenesla najvišja izvršilna funkcija v državi in njihova medsebojna koordinacija. Plan seveda ni originalen in ima korenine v povabilu, ki ga je po kaotičnem razpadanju Demosa svojčas izvedla LDS, ko je sklenila ohlapno koalicijo z Janezom Drnovškom. Ekonomistom, če se še spomnite. Ta politični manever je za desetletje uspešno zavihtel LDS na oblast, in to kot absolutno najmočnejšo stranko slovenskega političnega prostora.

RADGONSKI MOJZES

Najprej okoli sporočila, da so se egotripi umaknili. To sporočilo je precej nesrečne narave, saj je pospremljeno s pismom o ustavnem loku, ki je prišlo od zunaj. V prevodu so nam štiri stranke sporočile: vse te silne mesece sestankovanja ni bilo mogoče narediti konceptualnega konsenza, ki pa ga zdaj, kot Mojzes Judom, Sloveniji z ustavnim lokom podarja kandidat za tehničnega mandatarja Sloveniji. Alo, to je resnično slaba šala. Šala je verjeti, da štiri leve stranke do tega tisočkrat ponovljenega, a v kratke stavke pakiranega konsenza niso mogle priti same. V tem pismu namreč ni nič novega ne originalnega: boriti se je treba proti orbanizaciji države, spoštovati medije in kulturo, se spopasti z epidemijo in sankcionirati Janšev fašistični klientelizem. Ali razumete, zakaj je to šala? Zato, ker nikogar ni mogoče prepričati, da je kandidat za tehničnega mandatarja po mesijansko iznašel formulo za skupni imenovalec štirih strank, in to zgolj na način, da je v kratkih stavkih povzel prav njihova neštetokrat ponovljena udarna gesla. Če bi štiri stranke hotele najti minimalni skupni imenovalec, za to ne bi potrebovale skrivanja za slamnatim tehničnim mandatarjem. Hkrati pa to ni šala, ker ta deklaracija mestoma deluje kot intervencija od zunaj, ki je štiri stranke prisilila v skupno javno zavezo, podkrepljeno s predlogom o tehničnem mandatarju. Slednje pomeni, da je na levo sceno spet vstopila sivina ali, kot pravi Igor Lukšič: Tisti, ki se ne pustijo izvoliti, vseeno pa želijo upravljati s politiki na levici.

Uporaba starega Drnovšek-LDS recepta za nove čase in nova formula za skupni imenovalec s starimi gesli pa je imela, in to vemo vsi, ki natančneje spremljamo politične strategije, daljši rep. Najprej se je vlogo Drnovška pripisovalo Aleksandru Čeferinu, človeku z impresivno odvetniško kariero in izkušnjami na izvršilni funkciji na resnem položaju (UEFA). Za leve stranke se zgodba ni izšla. Potem se je lovilo Jožeta Mermala (BTC), z vsemi žavbami namazanega tranzicijskega mačka, ki je uspešno odpeljal privatizacijski slalom med politiko in konkurenti. Tudi to se ni izšlo. V samem finišu se je poskušalo zahaklati Milana Cvikla, človeka iz garde LDS z izkušnjami v spopadih z SDS. Spet se ni izšlo. Na koncu se je pojavilo ime, ki ne nosi ničesar od lastnosti omenjenih, nima političnega kapitala, kaj šele pridih Drnovška, prišel pa je s pismom, ki ga je lahko sestavil po izjavah vrhov štirih strank, in to brez podpore v državnem zboru. Kot da ne bi vsi vedeli, da je bilo košaric ogromno. Kot da ne bi vedeli, da so vsi resni kandidati najprej vprašali, ali imajo dovolj poslancev za tak manever. Kljub temu so manever na vso silo izpeljali. Žalostno, zelo žalostno.

VLADA V ŽEPU IN VLADA NA MAJNI

Z namenom, da bi se ta od realnosti odmaknjen manever osmislil, je šel spin štirih strank v smer pritiska na DeSUS, SMC in NSi s krilatico: Mi smo pripravljeni, zdaj je odgovornost na vas. Toda tudi to sporočilo nima smisla, saj nova vlada ne more biti vprašanje članov aktualne vlade. Recimo, DeSUS je že v vladi, zakaj bi izstopil iz ene vlade, da bi šel v vlado, ki so si jo zaželeli drugi? Točno tisto vlado, ki se je pod Marjanom Šarcem razpustila? Zakaj? Kje je tu politika Desusa? Ali lahko tudi oni odločajo o svoji usodi ali morajo vedno biti poslušni hlapci in dekle, odvisni od volje drugih, ki sestavljajo in razstavljajo vlade?

Morda pa bi šel DeSUS v vlado tehničnega mandatarja zato, ker je ta nedolgo nazaj razlagal, da so v Desusu tako silno zabiti, da so si za predsednico izvolili Janševo kurbo s štajerske veselice? Tudi SMC je že v vladi, kaj točno pridobijo, če vzamejo vlado iz rok Janše in jo položijo v roke tehničnemu mandatarju? SMC se je z razpadom Šarčeve vlade znašla na robu politične smrti, z Janševo vlado pa na udaru medijev, ki so trdno na strani levice. Zdaj naj gredo zaradi točk iz ustavnega loka v novo vlado in pozabijo, kako se jim je streglo po političnem preživetju? O NSi pa ne bi niti pisal, ker ljubezni med štirimi strankami in njimi ni.

Vse to skupaj nima smisla, razen če se obetajo rente leve politične sivine. Ampak sporočilo je bolj noro, kot si utegnete misliti, kajti kot je bilo podano, je očitno, da ne gre za povabilo, ampak za pritisk. Ta pritisk je sledeč: če DeSUS in SMC ne vstopita v koalicijo ustavnega loka, tehničnega mandatarja ne bo in oni bodo eni in edini krivci za orbanizacijo Slovenije. Vabiti ljudi v koalicijo s pomočjo pritiska je na kratek rok vsekakor učinkovita poteza, toda to skuha zamere, ki bi takšno vlado naredile absolutno nestabilno. Vladanje ni nekaj točk iz ustavnega loka, ampak je veliko bolj široka zadeva, vezana na konsenz.

Konsenz, ki ga šest strank pod Šarcem ni zmoglo, če verjamete, pa bi to zmogel še en mandatarski kandidat brez kakršnekoli politične izkušnje (če odštejemo tistih nekaj mesecev bizarnega ministrovanja v Janševi vladi).

Pa še nekaj je, v Desusu in SMC jim lahko vedno odvrnejo sledeče: če je nova koalicija odvisna samo od tega, ali se vam pridružimo mi, potem bo ključna tudi naša beseda o tem, kdo naj bo tehnični mandatar. Misliti, da se lahko DeSUS in SMC odcepita iz aktualne koalicije in omogočata sestavo nove koalicije zgolj po pritisku medijev, ne da bi imela kaj dodati o takšni koaliciji, je nora in težko verjamem, da strategi na levem polu tega ne razumejo.

KONGRES, KI POSTANE POGREBNI SPREVOD

Teden pred manevrom s kandidatom za tehničnega mandatarja je Tanja Fajon javno izpostavila, da stranke novih obrazov ne morejo več predstavljati substituta za rešitev problemov na levem polu slovenske politike. S tem seveda ni samo v kali zatrla ambicij protestnikov, da iz sebe iztisnejo izvoljivo politično platformo, ampak je hkrati povedala, da se na levici končujejo časi političnega amaterizma. Lepo, ampak nekaj dni kasneje je skupaj s svojimi konkurenti za vrh države predlagala človeka brez kakršnekoli relevantne politične izkušnje, toda z zelo toplimi odnosi pri njihovih najhujših konkurentih – Levici. Bizarno, kajne?

Za vrh SD je zdaj očitno dovolj, da nekdo v pismu povzame in lepo zapakira njihovo agendo, in že imamo kandidata za nič manj kot predsednika vlade, ki ima povrh vsega največjo utež pri konkurenčni stranki! Še več, teden pred kongresom, na katerem se bo po vseh pričakovanjih na vrh stranke zavihtela prav Tanja Fajon, zdaj v javnost sporoča sledeče: ko bom postala predsednica, bom stranko pripeljala na politični vrh, ampak stranka ne bo imela predsednika vlade, prav nasprotno, nam kot zmagoviti stranki bodo kandidata za predsednika vlade imenovali konkurenti. To je neverjetno bizarna politična strategija. Še več, politična strategija, ki je daleč stran od političnega inženiringa partije, ki je znala koalicije požreti in izpljuniti kot svoje pomanjšane replike.

To, kar dela Fajonova, je kastracija SD, saj ustvarja najmočnejšo stranko na levici, ki pa ne bo mogla odločati o ničemer. V SD bi se zato morali resno zamisliti, kam jih takšna politična strategija pelje, ker je očitno, da na vrh slovenske politike deklarirano ne.

KO MEDIJI LEVICI NAREKUJEJO DINAMIKO

Moja domneva je, da gre pri manevru s tehničnim mandatarjem za ogromno opozicijsko figo v žepu. Namreč, zadnje tedne se v javnem prostoru vse bolj glasno pojavlja dvom o složnosti te skupine strank. To niti niso samo ugibanja, saj lahko vsi pred televizijskimi sprejemniki spremljamo precej neobičajne komunikacije iz državnega zbora in zelo razdvajajoče reakcije na meritve javnega mnenja, ki jih objavlja Pop TV, ali pa poslušamo javne izjave veljakov, kdo je tisti, ki naj nikoli več ne bo predsednik vlade. Očitno tehnični mandatar ne obstaja, obstaja samo piarovski manever, s katerim hočejo štiri stranke po pritisku medijev povedati javnosti in svojim volivcem, da so vendarle enotne.

Spomnimo se naslovnice tednika Mladina, na kateri so bile slike štirih voditeljev in napis Zbudite se. To je prava manifestacija tega, kako se je zadeva zasukala in kako je dosežena verjetno najnižja točka levega političnega pola.

Štiri leve stranke so morale v torek kot politi cucki po vseh izbranih medijih nagovoriti svoje volivce, in to s predlogom kandidata za tehničnega mandatarja brez političnega kapitala, torej morale so predlagati novi obraz, ker njihovi obrazi ne štejejo nič. Morale so podati predlog brez realne možnosti za uspeh, saj poslancev, ki bi dvignili roke zanj, ni, morale so prepustiti svojo usodo odločitvi dveh vladnih strank, za kateri je očitno, da ob ponudbi/pritisku ne skačeta od sreče, in morale so, kar je daleč najbolj žalostno za levico, nagovoriti svoje volivce z nekim pismom, ki ga je napisal nekdo od zunaj, kakor da nič programskega, kar imajo v svojih rokah, ne šteje.

Večinski mediji, ki nudijo zavetje levemu političnemu polu, so le-tega uspavali do te mere, da nihče ni dojel, da agende sploh nimajo več v svojih rokah. Agendo imajo v rokah mediji, ta pa se oblikuje, ko se uredniki in novinarji v dogovoru s sivino nekaj odločijo, štiri leve stranke pa morajo to pohlevno izvesti. Vrhunski fiasko, ki so jim ga narekovali medijski pritiski in sivina, je ravno ta mrtvoudna akcija predloga tehničnega mandatarja. Žalostno.

Če ne verjamete v nič od tega, kar sem napisal, in mislite, da gre za neki zelotski desničarski spin (in trdno verjamem, da si je dobršen del levega volilnega telesa vedno znova pripravljen tako silno lagati, ko si hoče razložiti realnost), potem se vprašajte, ali imate ob tem silnem torkovem poku tehničnega mandatarja? Ali imate novo vlado? Ne? Čemu potem vse skupaj? Kaj jebenti sploh počnete, ker tega kaosa nihče več ne razume.

Štiri stranke pa bi na vsak način morale premisliti, ali jim na dolgi rok res koristi, da dinamike politične agende nimajo več v svojih rokah in ali ima smisel slediti popolnoma neučinkovitim manevrom brez kakršnekoli strateške vrednosti. Poznavajoč arogantnost in hkrati popolno strateško neuporabnost nekaterih ključnih odločevalcev na levici bi si upal trditi, da točke streznitve še kar ni na vidiku.

(Rado Pezdir je profesor ekonomije, publicist in stalni komentator oddaje Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
rado pezdir

objavi na pozareport.si

NAJBOLJ OBISKANO

Minuli torek štiri leve stranke kot politi cucki. In to, kar zdaj dela Tanja Fajon, je pa kastracija SD.