V arhivih so se našli zanimivi dokumenti iz obdobja Službe državne varnosti oziroma Udbe; posebej zanimivi so psevdonimi oziroma šifre, s katerimi so agenti skrivali svoje zaupnike, šefe pa tudi žrtve. Vsem so dajali duhovita imena. Nekatere osebe je možno prepoznati, večina pa je ostala skrita v policijskem vesolju

Piše: Dimitrij Rupel

Prijatelj, ki dneve in dneve preživlja v arhivih, in ga bom - iz razlogov, ki bodo postali razumljivi med branjem teh vrstic - imenoval Trn v peti, mi je povedal, da me je šestindvajset let mojega življenja - od leta 1974 do leta 1990 - spremljala tajna policija, znana pod imenomUdba. Poslušali so moje telefonske pogovore, brali mojo pošto, mi sledili na potovanjih in sprehodih, beležili moje obiske in obiskovalce... Trn v peti mi je tudi povedal, da v poročilih tajne policije nastopam s psevdonimom Nož v hrbtu. Prepoznal me je, ker sva pač prijatelja in ker je del moje preteklosti tudi del njegove preteklosti.

 Bojim se tudi, da bosta nekega lepega dne Nož v hrbtu in Trn v peti končala z nožem v hrbtu ali s strelom v kolenu. Strahu v kosteh sta se znebila že davno. Jezika za zobmi pa ne mislita držati.

Včeraj mi je Trn v peti poslal fotokopijo policijske beležke iz leta 1987. Gre za poročilo o mojem srečanju zJiříjem Pelikánom, znanim češkim oporečnikom, ki je po sovjetski okupaciji pobegnil v Italijo. V poročilu piše, da sva se za sestanek dogovorila po telefonu, da sva se dobila v ljubljanskem hotelu, da je pogovor potekal v angleščini, v njem pa sva omenjalaMladino in Novo revijo.

 

Ko se spominjam tistih časov, imam več težav. Ena od njih je, da se ne morem spomniti, ali sem se zavedal, da me zasledujejo ves čas, torej vse dneve vseh 26 let, kar znese približno 9.000 dni oziroma 216.000 ur; ali sem na to pomislil le tupatam? Vsekakor sem se zavedal, da prisluškujejo domačemu telefonu, ko sem leta 1989 (iz New Yorka) svoji materi naročil, naj od znanega prekupčevalca z devizami kupi 1.000 nemških mark. To je bil čas vrtoglave inflacije, in vsi, ki so imeli to možnost, so dinarje, čim so jih dobili, zamenjali za marke, kar je bilo seveda nezakonito. Zato sem v pogovoru z materjo uporabil šifriran jezik, našo domačo enigmo. Rekel sem: prosim, nabavi eno kišto jabolk! "Jabolka" so bila nemške marke, "ena kišta" je pomenila tisoč. Pri šifrah je težava, če si jih ne zapomnimo, kar se je pripetilo tudi moji materi. Ob vrnitvi v socialistično domovino me je namesto nemških mark čakal zaboj slovenskih jabolk. Moj prisluškovalec pa je zapisal: Nož v hrbtu naročil 10 kilogramov domačih jabolk. Morda gre za prva znamenja politične streznitve. Nož v hrbtu je sprevidel, da so jugoslovanska jabolka boljša od ameriških!

 

 

***

 

Uredniki Nove revije smo si včasih po telefonu (stacionarnem, seveda) sporočali grde reči o policiji in režimu. Kadar smo bili posebej dobre volje, smo govorili: Kdor to posluša, si zasluži dodatek za specializacijo, zahtevnost in neugoden delovni čas! Le redko smo pomislili, koliko agentov dobiva mesečno plačo, da vohunijo za nami, in koliko družin policijskih uslužbencev posredno vzdržujemo.

Trn v peti je v arhivih našel zanimive dokumente, posebej zanimivi pa so bili psevdonimi oziroma šifre, s katerimi so skrivali svoje zaupnike, šefe pa tudi žrtve. Nekatere osebe je prepoznal, večina pa je ostala skrita v policijskem vesolju. Naloga za prihodnje generacije. Tako kot meni je tudi Trnu v peti več do zgodb in škandalov kot do oseb, ki igrajo vloge v njih.

 

Nadvse zabavna - celo duhovita - so bila imena nekaterih opazovancev oz. prisluškovancev, ki so bili jugoslovanski diplomati, agenti Udbe, bančniki in drugi partijski funkcionarji. Osebo, ki je imela po vsem videzu največ zvez in pooblastil, so imenovali Bruno v očesuCmok v grlu je bilo ime človeku, ki se je očitno ukvarjal s prehrano in so ga naslavljali tudi Intendant. Trn v peti je prepoznal finančnega ministra, ki so ga imenovali Maslo na glavi; in šefa Udbe, ki so ga ljubkovalno označili kot Bolho v ušesu. Diplomatko, ki je bila pristojna za agitacijo in propagando, so imenovali Kača na prsih; mladinski funkcionar, ki je v novi državi postal predsednik neke pomembne stranke, je bil Jezik za zobmi. V poročilih iz Beograda in iz Münchna se je tupatam pojavljalo ime Strah v kosteh, ki ga prijatelj Trn v peti še ni dešifriral.

Beri dalje...

Udbovski "junaki" nekoliko drugače: zgodba o Trnu v peti in Nožu v hrbtu

V arhivih so se našli zanimivi dokumenti iz obdobja Službe državne varnosti oziroma Udbe; posebej zanimivi so psevdonimioziromašifre, s katerimi so agenti skrivali svoje zaupnike, šefe pa tudi žrtve. Vsem so dajali duhovita imena. Nekatere osebe je m...