Pred nedeljskim referendumom objavljamo še eno mnenje, ki se ukvarja izključno z vprašanjem pravic otrok, o katerih smo v zadnjem času slišali veliko, vprašanje pa je, ali ni šlo zgolj za prazne besede. Ob tem ni zanemarljiv podatek, da naj bi po nekaterih raziskavah kar 70% Slovencev v otroštvu doživelo eno od oblik fizičnega nasilja in da naj bi bila vsaka četrta ženska spolno zlorabljena...

Katja Knez Steinbuch

Foto: arhiv Portala PLUS

Bliža se nedelja in referendum, napetost na socialnih omrežjih in televizijskih omizjih pa iz dneva v dan narašča. Zaznati je neverjetno veliko jeze in strahu, pa tudi prezira posameznikov iz obeh taborov. Serija sovražnih debat se kar nadaljuje, tako kot to mi, Slovenci, že znamo iz premnogih preteklih tem, ki so nas delile nekoč, nas delijo danes in nas bodo očitno še večno delile. Tudi v tem primeru se srečujemo z dvema krogoma ljudi. Na eni strani konservativci, ki iz strahu, da se bo spremenila njihova svetinja, ki jim pomeni res največ, svarijo pred nevarnostjo sprejetja spremenjenega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, na drugi strani pa liberalnejši krog, ki se mu zdi, da so kratene osnovne človekove pravice. Po možnosti je glavno zlo Cerkev, ki se po njihovem mnenju o tem – sploh glede na številne pretekle zlorabe otrok s strani duhovnikov – ne bi smela izjasniti oziroma se tako konkretno postavljavljati na eno stran.

Koliko otrok bo še zlorabljenih, preden bo tudi formalno ustaviti mogoče nasilje? Ste vedeli, da je po nekaterih raziskavah kar 70% Slovencev v otroštvu doživelo eno od oblik fizičnega nasilja in da naj bi bila vsaka četrta ženska spolno zlorabljena?

 

Seveda je možno je razumeti obe strani, popolnoma. Nekaterim konservativcem je nenaravna že ideja homoseksualnih čustev, kaj šele homoseksualna zveza. V tem duhu niso bili vzgajani, o tem se ni govorilo, po možnosti se je vsa takšna čutenja obsojalo, zanikalo ali sramotilo. Primarno okolje jih je naučilo spoštovati Zakon in zato zdaj ideja, da se lahko poroči kdorkoli, podira njihove osnovne predstave o tem, kaj je družina. V bistvu jim predlog zakona že pri definiciji sklepanja zakonske zveze"dveh oseb" prinaša veliko strahu, pa do otrok sploh (še) nismo prišli. Čutijo se na nek način razvrednotene, kot da nekdo posega v njihov osebni prostor, ki ga cenijo – pa čeprav morda tega v vsakdanjem življenju niti ne pokažejo. Ko jim omenite posvojitve, se šele pokaže pravi strah; strah pred zgoraj omenjenim nenaravnim, neznanim, strah pred zlorabami, pa tudi pred učinki takšne zveze. Čudi jih, da se ostalim teorija spola ne zdi problematična, medtem ko se njim zdi naravnost zlorabljajoča.

 

Liberalnim ljudem se zdijo zato zaplankani, neizobraženi, hinavski (da podpirajo zlorabe v svoji sredi, pred lastnim pragom ne pometejo, o drugem pa bi toliko povedali) in nenazadnje tudi čistunski. Skrajšani televizijski prispevek nacionalke, ki je zanje krivičen in namensko montiran, jih takšne tudi prikaže.

 

Stran, ki zakon podpira, se čudi vsem zgornjim navedbam. Menijo, da bi moral vsak imeti pravico do izbire partnerja, ki mu ustreza in tudi pravico do javne potrditve njune zveze. Spoštujejo homoseksualce, ki zberejo toliko poguma, da javno o tem spregovorijo in s tem pokažejo svojo drugačnost. Čutijo, da se jim dogaja krivica, ker tega sedaj ne morejo. Čutijo, da se dogaja krivica, ko jih ne razumejo in grozno jim je, ko njih ali njihove znance obsojajo ali ponižujejo.

 

Posebej so jezni tisti, ki so imeli v primarni družini težke in ranljive izkušnje, saj menijo, da je tudi družina, kjer sta mama in oče, lahko otrokom nevarna. Obsojajo tiste sosede, ki so morda verni in tiho spremljajo nasilje znotraj družin, pri referendumu pa so najbolj glasni. In ne razumejo, kako je lahko kdo proti sklenitvi zakonske zveze – in to pri homoseksualcih, ki so se že tako ali tako po možnosti morali skrivati že celo življenje. Menijo, da so tisti, ki ne podpirajo niti poroke, res egoisti. Čutijo, da se jim s tem, ko drugi ne zmorejo podpreti niti zveze, dogaja izdajstvo – tisto, ki so ga morda že vajeni od doma. Krivično se jim zdi, da homoseksualci ne bi smeli posvojiti otroka, če ga pa de facto lahko že zdaj, ker skupaj živijo in ga tudi skupaj vzgajajo. Še težja in zelo boleča jim je predstava, da kdo ne bi smel imeti otrok samo zato, ker jih biološko nima. Ne razumejo ljudi, ki so proti takšni, zanje vsiljeni birokratski spremembi. A konservativci tega ne vidijo tako; zanje ne gre več kot le za spremembo v zakonu, gre za mnogo več: v tem vidijo vsiljevanje nečesa, v kar ne verjamejo in česar ne morejo kar tako čez noč sprejeti.

 

Eni in drugi so v javnih debatah zelo aktivni in le težko naletimo na človeka, ki ne bi simpatiziral z eno ali drugo "stranjo". Skoraj nemogoče pa je najti nekoga nepristranskega. Vsaj v Sloveniji so takšne izjeme res redke. Prav vsi smo namreč precej pogojeni z osebnimi prepričanji in simpatijami, kar je večini težko priznati. Hkrati pa izgleda, kot da imamo že v genih zapisano, da se Slovenci med sabo pač ne smemo slišati ali razumeti. Kot da moramo najti vedno neko temo, ki dnevno zaposljuje naše možgane, še bolj pa čustva. Tako močno, da se zapletamo v neskončne debate. Ta vedno znova najdena tema marsikomu daje izgovor, da zapravi ure in ure na socialnih omrežjih. Ustvarja se podoba naroda, ki  se ne bo nikoli razumel, ker si tega dovoljenja ne more ali ne sme dati. Pomembno je le, da se lahko jezimo.

Beri dalje...

Za otroke gre? Mar gre res?!

Pred nedeljskim referendumom objavljamo še eno mnenje, ki se ukvarja izključno z vprašanjem pravic otrok, o katerih smo v zadnjem času slišali veliko, vprašanje pa je, ali ni šlo zgolj za prazne besede. Ob tem ni zanemarljiv podatek, da naj bi po nek...