Demografi poudarjajo, da Nemčija imigrante potrebuje vsaj toliko, kot imigranti potrebujemo Nemčijo; in brez delovno sposobnih priseljencev bo zaradi staranja prebivalstva podobno kot v Sloveniji drastično upadla delovna sila, kar pomeni znatno večji delež upokojencev kot zaposlenih.

Piše: Kaja Steinbuch

Foto: Tagesspiegel

Živim v Berlinu, v četrti Neukölln, ki ima na štirikrat manjši površini kot Ljubljana osmino več prebivalcev. Skoraj polovica med njimi je imigrantov oziroma so bili imigranti njihovi starši ali stari starši. Največji delež zavzemajo turške, arabske in kurdske skupnosti. Moj nekdanji sostanovalec je kurdski aktivist in politični prebežnik, ki bi ob morebitni vrnitvi v Turčijo letel naravnost v zapor. Svoje družine ni videl že celo desetletje. Eden od mojih prijateljev je Izraelec, ki se je služenju vojaškega roka izognil s pretvarjanjem, da je umsko neuravnovešen. V Izrael se noče vrniti, dokler ne bo pravice za Palestince (boji se, da nikoli). Njegova žena je Kolumbijka iz Bogote, še vedno navdušena nad tem, da lahko zvečer s prijatelji sedi v parku brez strahu za svojo varnost.

Seveda ne trdim, da so med begunci in imigranti sami svetniki; tudi med njimi se, tako kot med vsemi človeškimi skupnostmi, najdejo problematični posamezniki in skupine. Vendar so pogosto že zaradi dejstva, da so tujci, še zlasti če so temnejše polti in po vrhu še muslimani, dežurni krivci za vse mogoče družbene težave.

 

Večina mojih sosedov je muslimanov – iz Egipta, Libanona, Turčije. Vsi so neznansko prijazni in v primerjavi z neko stalno kričečo nemško družino povsem neproblematični. V stanovanju nasproti živita starejša turška zakonca, ki nam včasih prineseta domače pecivo, s fantom pa jima pomagava pri kakšnem manjšem opravilu. Svoje ulice si ne predstavljam brez turških prodajaln, kjer lahko ugodno kupiš olive in rahat lokum, in kavarn, pred katerimi ob toplem vremenu podnevi in ponoči ob čaju in dišečih vodnih pipah posedajo možaki. Prav tako bi pogrešala libanonske in palestinske lokale s poceni in okusnimi jedmi, ki jih najdeš samo v tem delu Berlina. Tu je bila namreč nastanjena velika večina palestinskih beguncev, ki so bili leta 1948 izgnani iz svoje domovine.

 

Ko na spletu prebiram sovražne komentarje, ki v povezavi s trenutnim valom beguncev in imigranti na splošno omenjajo vandalizem, kriminal, posilstva, konec krščanskih vrednot Evrope in podobne paranoidne nesmisle, se spomnim na skoraj milijon (!) brezdomcev, ki jih premore Nemčija, ena gospodarsko najmočnejših držav na svetu; pomislim na staro gospo, ki je pred nekaj leti osamljena preminula v svojem stanovanju, dve nadstropji pod mojim, brez družine in prijateljev, tako da je zaradi neznosnega smradu v njeno stanovanje nazadnje vdrla policija; spomnim se na nepregledno množico alkoholikov, odvisnikov in ostalih trpečih duš, nad katerimi je družba dvignile roke. Od kakršnih koli pozitivnih vrednot je v Evropi in ostalem tako imenovanem Zahodu ostalo bore malo. Občutek za skupnost, solidarnost, pomoč šibkejškim in starejšim, so nadomestili egoizem, kapital in zakon močnejšega.

 

Seveda ne trdim, da so med begunci in imigranti sami svetniki; tudi med njimi se, tako kot med vsemi človeškimi skupnostmi, najdejo problematični posamezniki in skupine. Vendar so pogosto že zaradi dejstva, da so tujci, še zlasti če so temnejše polti in po vrhu še muslimani, dežurni krivci za vse mogoče družbene težave. Že sama beseda imigrant je postala negativno zaznamovana in se uporablja predvsem za priseljence iz ekonomsko šibkejših in manj razvitih držav, medtem ko so priseljenci iz Zahodne Evrope in Severne Amerike v angloameriški skupnosti označeni kot "expats" (krajše za expatriates, izseljenci). Imigranti naj bi bili torej reveži, ki prihajajo v tujo državo z namenom odžiranja služb domačinom, "expats" pa so premožni, novih izkušenj željni intelektualci, ki s svojo prisotnostjo bogatijo novo okolje.

 

Po tej logiki sem tudi sama imigrantka, saj prihajam iz ekonomsko šibkejše države, vendar sem zaradi svetle polti načeloma obravnavana kot zahodnjakinja. Medtem ko je moj nemški naglas menda "očarljiv", so prijatelji temnejše polti že večkrat naleteli na negativne pripombe, ki naj bi se nanašale na njihovo pomankljivo znanje jezika, čeprav le-to ni nič slabše od mojega. Pri tem moram omeniti, da srečujem precej več priseljencev iz angloameriškega okolja, ki ne znajo niti besedice nemško, kot iz ostalih držav tako imenovanega drugega in tretjega sveta. Tudi ideja o neizobraženih imigrantih ne zdrži; raziskovalec migracij z univerze v Bambergu, profesor Herbert Brücker, je v radijskem intevjuju na ARD povedal, da jih ima kar 40 odstotkov visokošolsko izobrazbo – nemško povprečje je pri 25 odstotkih znatno nižje. Kljub temu jih na delovnem mestu, ki ustreza njihovi izobrazbi, pristane manj kot deset odstotkov.

Beri dalje...

Pogled od zunaj: slovenska imigrantka v Berlinu

Demografi poudarjajo, da Nemčija imigrante potrebuje vsaj toliko, kot imigranti potrebujemo Nemčijo; in brez delovno sposobnih priseljencev bo zaradi staranja prebivalstva podobno kot v Sloveniji drastično upadla delovna sila, kar pomeni znatno večji...