Južna soseda je letos že dvakrat grdo izigrala Slovenijo: najprej s torpediranjem arbitražnega sodišča, zdaj v predvolilnem času pa še z (i)legalnimi ekonomskimi migranti, za katere je ustvarila koridor do schengenske meje s Slovenijo.

Piše: Dejan Steinbuch

Vroča predvolilna kampanja,v kateri zagrebški premierZoran Milanović izgublja živce in v primerjavi s hladnokrvnim hadezejevcem Tomislavom Karamarkom ne deluje več tako suvereno, je sicer hrvaška notranjepolitična zgodba, in tudi to, kako se bodo odločili na bližajočih parlamentarnih volitvah, je njihova stvar.

 

To pa ne velja povsem za odnose s sosednimi državami, Evropsko unijo in schengenskim mejnim režimom, ki bi se mu Hrvaška rada pridružila in s tem v vseh pogledih postala polnopravna članica EU. Nadzor nad kopenskim ozemljem, vodovjem in zrakom je namreč predpogoj za pristop k Schengenu in naša južna soseda je v zadnjih treh dneh vzbudila utemeljen dvom v svojo dejansko ozemeljsko suverenost. Tisoči beguncev, ki so vanjo prišli mimo mejnih kontrol — kar jih tudi de iure postavlja za ilegalne (ekonomske) migrante —, kažejo na to, da Hrvaška podobno kot Makedonija ni sposobna v celoti nadzorovati svojega teritorija.

Hrvaška meja s Slovenijo je tudi zunanja meja Unije, na njej pa veljajo pravila, ki se jih mora držati vsaka država članica. Poleg tega obstajajo tudi predpisi glede prečkanja meja, pri čemer je njihovo ilegalno prestopanje v vsaki državi, ki dejansko izvaja jurisdikcijo nad svojim ozemljem, delikt, ki se včasih konča celo z zaporno kaznijo. Zgražanje nad "brutalnostjo" slovenske policije, ker je bila prisiljena uporabiti prisilna sredstva proti množici, ki je želela nezakonito prečkati (zeleno) mejo, bi bilo smešno, če časi ne bi bili tako resni.

 

To pa pomeni, da ne izpolnjuje temeljnega pogoja za vstop v schengenski sistem. Njeni sosedi Slovenija inMadžarska sta (bili) prvi žrtvi razpada sistema, ki se je zgodil Hrvaški, zato bi lahko uveljavljali pravico veta glede vstopa Hrvaške v schengenski sistem, če se bi potrdilo, da kandidatka ne nadzoruje svojih meja.

 

 

Migranti v vrtincu politike

 

Zakaj pogojnik? Razloga sta dva. Prvi je notranjepolitični. Zaradi predvolilne kampanje, med katero so begunci, prebežniki, ilegalni migranti ali kakor koli jim pač že rečemo, čez noč postali žerjavica, ki si jo vodilni hrvaški politiki veselo podajajo, najbolj prav Milanović in Karamarko. Za prvega je seveda najlažje, če "begunski val", ki je pljusknil čez mejo sSrbijo, po čimkrajši poti usmeri iz države, torej vSlovenijo.

 

Bilateralni dogovori gor ali dol, v vrtincu predvolilne kampanje so takšni "izredni dogodki" zgolj ena izmed vročih tem, okoli katere se krešejo mnenja. Tu pa pridemo do drugega razloga, ki vzbuja dvome v hrvaško obnašanje: ddločitev hrvaške vlade, da skozi svoje ozemlje ustvari "begunski koridor", ki bo problem prenesel do naslednje meje, je namreč problematična, ker ne spoštuje utečenih protokolov, predvidenih za takšne primere.

 

Tisoči migrantov, ki se bodo zaradi tega znašli na meji s Slovenijo, bodo tako postali slovenski problem in tudi če se nihče od njih ne odloči pri nas zaprositi za azil, ga Slovenija v skladu z zakonito proceduro ne bo mogla izročiti državi, iz katere je prišel, tj. Hrvaški, saj bo ta enostavnoodklonila njegov sprejem. Včeraj se je namreč zgodilo prav to, kar je precedens v mednarodni praksi in pomeni, da za Hrvaško mednarodni dogovori ne veljajo več ali pa so vsaj začasno suspendirani.

 

Če takšno obnašanje, ki ga ne moremo več upravičiti s predvolilno kampanjo, pogledamo v širšem kontekstu, smo lahko samo še zaskrbljeni in pesimistični. Zdi se namreč, da se je z drugim valom pretežno moških arabskih ekomskih migrantov, ki nimajo (neposredne) zveze z vojnimi begunci, so se pa znašli na meji schengenske Evrope, dejansko začela tudi dezintergracija Evropske unije.

 

Že madžarske izkušnje bi lahko bile svarilo, da od solidarnosti iz Bruslja razen floskul ni ni ostalo takorekoč nič in da se bo morala naša država v primeru nepredstavljivega navala migrantov s Hrvaške zanesti zgolj na tisto misel "pomagaj si sam in pomagal ti bo Bog".

 

 

Dežela brez prijateljev

 

V svoji zadnji kolumni v Financah z naslovom Zidovi sem predlagal, da Slovenija prostovoljno in skladno s schengensko proceduro, po kateri morajo migranti zaprositi za azil, sicer so vrnjeni državi, iz katere so prišli, selektivno, po podobnih kriterijih kot Avstralija, sprejme 2000 beguncev. To bi bila lepa humanitarna gesta, če bi se seveda toliko migrantov dejansko odločilo, da zaprosijo za azil — in s tem pristanejo tudi na to, da bodo v Sloveniji ostali, kar pa je malo verjetno, saj vsi želijo naprej proti severu in zahodu (Slovenija je v tem pogledu zanje približno tako neprivlačna kot Madžarska).

 

Toda preden sploh pridemo do tega, bomo soočeni z vsem tistim, kar so nekateri moralisti doslej očitali Madžarski. Poleg tega je naša evropska perspektiva v teh časih morda celo najbolj ogrožena v svoji zgodovini. Zaradi t.i. begunske krize, ki bi utegnila biti tudi umetno sprožena (svetujem, da si preberete odlični intervju Yurija Yatska na spletni strani Geopolitika), se namreč kot hiša iz kart sesuva lažna evropska enotnost. Zato je skrajno naivno upati na kakšno pomoč drugih članic.

 

V takšnih razmerah ni razlogov za optimizem. Prijateljev nam primanjkuje bolj kot kdaj koli prej.Američani nam ne zaupajo, ker veljamo za ruske zaveznike in ker po vseh anketah vodimo na lestvicah antiamerikanizma. Menda res ne maramo Američanov. Na drugi strani nam bodo islamske države zelo zamerile menda nesprejemljiv odnos do njihovih bratov v veri, kar nas na dolgi rok postavlja v podobno vlogo kot Orbanovo Madžarsko.

 

Toda vse to je zgolj marketing, ki ne rešuje naših problemov tukaj in zdaj. Izkušnja s Hrvaško je žalosten dokaz, koliko velja dana beseda ali celo podpisana pogodba. Dejstvo je, da Slovenija nima zaveznikov in da se bo morala z "begunsko krizo" soočiti sama, podobno kot Madžarska, kjer se je oblast pod hudim pritiskom razjarjenih državljanov, ki so imeli dovolj kaotičnih razmer na meji, odločila za tako rigorozne ukrepe, da se je reka migrantov posledično preusmerila na Hrvaško in Slovenijo.

 

 

Dezintegracija združene Evrope?

 

V čigavem interesu, cui bono je torej razpad Schengena in posledično "Evrope brez meja", na kar anarhisti in različni radikalni aktivisti civilne družbe kajpak mirno pozabljajo, ko po Evropi potujejo brez ene same kontrole dokumentov? V geopolitičnem smislu gre zagotovo za splet okoliščin, ki so v nekem trenutku ustvarile dovolj netiva za aktivacijo scenarija, katerega cilj je sesutje združene Evrope v političnem, ekonomskem, institucionalnem in nenazadnje tudi kulturnem smislu.

 

Kajti Evropa ima preveč sovražnikov, da bi se še naprej pretvarjala, da so rešitev multi-kulti, enakost, svoboda in bratstvo. Pa demokracija in pravna država, ki nam jo avtokratski režimi še najmanj zavidajo.

 

Nobenega dvoma ni, da bo imela aktualna "begunska kriza" hude posledice za Evropo, predvsem njeno periferijo. Italija, njen skrajni jug, je že več let izpostavljen množici nezakonitih migrantov. Z njimi se je srečala tudi Madžarska in se po vzoru Izraela in ZDA odločila za izgradnjo žičnate ograje na meji s Srbijo. Bilo je zares le vprašanje časa, kdaj se bodo množice teh ekonomskih migrantov pojavile na slovenski južni meji. Ni bilo treba dolgo čakati: manj kot 24 ur po tistem, ko so (mnogi ilegalno) masovno začeli prestopati srbsko—hrvaško mejo.

 

A hrvaška meja s Slovenijo (in Madžarsko) je tudi zunanja meja Unije, na njej pa veljajo pravila, ki se jih mora držati vsaka država članica. Poleg tega obstajajo tudi predpisi glede prečkanja meja, pri čemer je njihovo ilegalno prestopanje v vsaki državi, ki dejansko izvaja jurisdikcijo nad svojim ozemljem, delikt, ki se včasih konča celo z zaporno kaznijo. Zgražanje nad "brutalnostjo" slovenske policije, ker je bila prisiljena uporabiti prisilna sredstva proti množici, ki je želela nezakonito prečkati (zeleno) mejo, bi bilo smešno, če časi ne bi bili tako resni.

 

 

Post scriptum

 

Pozivanje državnih organov, naj kršijo zakone in prepise, je kaznivo dejanje. Kritika policije, ker je za zaščito zakonov uporabila solzile, je norčevanje iz države. Zadnje, kar potrebujemo, je razpad sistema, ki se je zaradi "nepričakovanega" migrantskega tsunamija zgodil južnim sosedom.

 

Gospod premier, sočutje in solidarnost se za Slovenijo končata pri številki 2000.

 

Vse ostalo je žal “realpolitik”…

 

Zakaj Hrvaška (še) ni zrela za vstop v Schengen

Južna soseda je letos že dvakrat grdo izigrala Slovenijo: najprej s torpediranjem arbitražnega sodišča, zdaj v predvolilnem času pa še z (i)legalnimi ekonomskimi migranti, za katere je ustvarila koridor do schengenske meje s Slovenijo.