Ali je spletni forum še svoboden in demokratičen prostor, znotraj katerega obstaja civilizirani javni dialog, ali pa je že sprevrgel v svoje nasprotje in postal grožnja kulturi dialoga, ki je imanentna moderni demokratični družbi?

Piše: Dejan Steinbuch

Foto: Dejan Steinbuch

Britanci letos praznujejo osemsto let svoje Magne Carte, imenovane tudi Velika listina svoboščin, s katero so angleški plemiči leta 1215 svojega kralja Ivana brez zemlje prisilili, da je začel spoštovati nekatere minimalne pravne standarde, s čemer so si plemiči zagotovili vsaj osnovne človekove pravice, obenem pa omejili dotlej arbitrarno in absolutno kraljevo oblast. Ko sem zadnjič na spletni strani Economista bral zapis o tem visokem jubileju, sem prebral tudi nekaj spletnih komentarjev na dnu strani. Radoveden, kakšen je nivo spletnega komuniciranja na digitalnem Economistu, sem jih šel brat, da bi bil že takoj navdušen nad visokim civilizacijskim nivojem komuniciranja.

 

Patološko sovraštvo, ki je v ekonomski, socialni in družbeni krizi našlo naravnega zaveznika, vedno bolj preplavlja spletni prostor, v katerem naj bi se v nekih normalnih, zdravih razmerah odvijal dialog. A tudi to sovraštvo ima svoj izvor. To je bodisi eksistenčna kriza posameznika bodisi perverzna politična manipulacija obeh simbolnih ideoloških klik, ki obvladujeta državo, namreč komunistov in antikomunistov.

Potem sem se spomnil, da sem na Siolu pred tremi leti objavil krajši polemični esej Javni dialog med anarhijo in agresijo. V njem sem pisal o vprašanju svobode izražanja na slovenskih spletnih forumih, kjer je bila že takrat kultura dialoga na psu, sovražni govor pa nekaj običajnega. Od avgusta 2012 do danes se je, v to se lahko prepričamo vsak dan, stanje le še poslabšalo, primitivizem levih in desnih ekstremistov pa narastel do te mere, ko se zastavlja vprašanje, kako obvladati to na prvi pogled neobvladljivo in eksplozivno mešanico fanatikov, ponižanih in razžaljenih, prestrašenih, izgubljenih ali psihoterapije potrebnih posameznikov, ki dnevno rešujejo svoje življenjske težave in komplekse na svetovnem spletu.

 

Predlagani zakon o spremembah in dopolnitvahZakona o medijih gre po mojem mnenju povsem v napačno smer, saj namesto da bi preprečeval zlorabe svobode govora in sankcioniral kršilce zakonov, uvaja objektivno odgovornost urednikov, ki naj bi po novem odgovarjali tudi za (nepravočasno odstranjeno) vsebino spletnih komentarjev. Namesto da bi iskali način za identifikacijo in posledično registracijo spletnih komentatorjev, ki bi enkrat za vselej pometla s skrivanjem za anonimnostjo, so predlagatelji vso odgovornost objektivizirali na ramenih odgovornih urednikov, izdajateljem pa zažugali z astronomskimi denarnimi kaznimi, če sporna vsebina ne bi bila pravočasno odstranjena s spletne strani. Najbrž ni odveč pripomniti, da bi vsaj teoretično lahko skoraj kateri koli spletni medij na tak način spravili v bankrot s kaznimi, saj je včasih nemogoče takoj odreagirati za komentar, v katerem se skriva sovražni govor, ker ta ni opazen na prvi pogled. Ne gre namreč le za kletvice, besede s jasno seksualno konotacijo ali serijo političnih zmerljivk, ki je specifična zlasti za "razprave" o slovenski polpretekli zgodovini, temveč gre tudi za bolj sofisticirane zapise, v katerih najdemo trditve, ki so v marsikateri evropski državi inkriminirane. Zanikanje holokavsta ali poveličevanje totalitarnih simbolov sta le najbolj izstopajoča primera.

 

Vprašanje je torej, kakšni so dejanski motivi države, ko gre za vzpostavljanje osnovnih civilizacijskih standardov, ki naj veljajo za digitalne medije. Nedvomno bi že sprejetje nekakšnega temeljnega kodeksa spletnega komuniciranja, ki bi ga podpisali vsi (spletni) mediji, prineslo minimalne standarde. Toda žalostno je, da marsikomu naravnost ustreza kaotično stanje, v katerem si bulvarski mediji zvišujejo rejtinge ravno s pomočjo primitivnega zmerjaštva, ki ga spodbujajo ali pa vsaj tolerirajo na svojih spletnih forumih.

 

Prevaliti vso krivdo na odgovorne urednike, kar je očitna intenca predlaganih sprememb, je nepošteno tudi zato, ker bi za kazniva dejanja, kot jih opredeljuje kazenski zakonik (obrekovanje, razžalitev, izzivanje ali razpihovanje sovraštva, nestrpnosti itd.), odgovarjali izključno ljudje, ki se nikoli ne skrivajo za psevdonimi, medtem ko bi se posamezniki – v bistvu pa strahopetci, povejmo po resnici –, ki skriti v zavetju svoje anonimnosti na spletnih forumih sejejo sovražni govor, kot storilci teh kaznivih dejanj popolnoma izognili svoji odgovornosti. To je brez dvoma nepravično. Če bo zakonodajalec res podelil absolutno imuniteto nekomu samo zato, ker je anonimen, obenem pa mirno obsodil odgovornega urednika, ki je sporni komentar morda spregledal in ga ni pravočasno izbrisal, potem bo edini odgovor stroga cenzura vseh komentarjev na spletu. To pa seveda ni ravno v skladu s temeljnimi principi in poslanstvom interneta, kajne?

 

Sovražnost, ki seva iz spletnih komentarjev tudi na najbolj obiskanih novičarskih portalih – in to per se dokazuje, da ekstremizem ni omejen le na alternativne, obskurne ali nepomembne strankarske medije –, je srh vzbujajoča, agresivnost anonimnih hujskačev pa zaskrbljujoča. Toda ali so ti ekscesi res zgolj zloraba pravice do svobode izražanja in svobode vesti, ali pa ne gre morebiti tudi za manifestacijo stanja anarhije in popolnega moralnega vakuuma, ki je prevladal v slovenski družbi?!

 

Libertarna načela demokratične družbe, ki izvirajo iz razsvetljenskih idej in zaradi katerih so danes človekove pravice in svoboščine nekaj samoumevnega, so smrtno ogrožena tisti hip, ki je prekršeni temeljni aksiom kategoričnega imperativa. Ne gre torej za zgolj moralno vprašanje, temveč tudi za to, da se meja moje svobode konča tam, kjer se začenja svoboda drugega. In ta svoboda se zlorablja ravno z anonimnostjo uporabnikov spletnih medijev, ki se k besedi priglašajo prek izmišljenih, domišljijskih imen ali psevdonimov. Anonimnost jim daje občutek varnosti, celo moči.

 

Patološko sovraštvo, ki je v ekonomski, socialni in družbeni krizi našlo naravnega zaveznika, vedno bolj preplavlja spletni prostor, v katerem naj bi se v nekih normalnih, zdravih razmerah odvijal dialog. Sovraštvo ima svoj izvor. To je bodisi eksistenčna kriza posameznika bodisi perverzna politična manipulacija obeh simbolnih ideoloških klik, ki obvladujeta državo, namreč komunistov in antikomunistov. No, ko sem pred tremi leti pisal o fenomenu anonimnega spletnega besnenja, ki je v večini primerov povezano s t.i. polpreteklo zgodovino, se pravi obdobjem med leti 1941 in 1991, sem poskušal identificirati prav te nesrečne like, od katerih se širi ta vihar sovraštva:

 

"Če govorimo o posameznikih, ki so nekakšen literarni odsev likov psihološkega realizma Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, imamo pred očmi nesrečna, zavrta, ponižana in razžaljena bitja, skrivajoča se v svoji krhki, imaginarni deželi, iz katere obračunavajo z vsem svetom in se borijo proti nezaslišanim zarotam in njihovim zlim protagonistom.

Za anonimnimi grozilci lahko stojijo tudi razcepljene osebnosti, ki živijo dve življenji. V enem je to vase zaprt, tih, marljiv, globoko v sebi nezadovoljen, jezen in zagrenjen državljan, morda celo člen brezobličnega birokratskega mehanizma javne uprave. To je pasivni človek, ki se javno nikoli ne izpostavlja. Celo tega, koga je volil, običajno ne razglaša naokrog.

Toda njihov alter-ego je skrivni maščevalec, pravičniški vitez iz teme, ki bo pokončal Zlo, poosebljeno v liku politika, sodnika, dacarja, ombudsmana ali celo – žurnalista. Neopazni zagrenjenec se za debelimi zidovi svojega stanovanja ali, če hočete, kleti, spremeni v krvoločneža, malega Fritzla, v morilske strasti polnega maščevalca, ki pustoši po svetovnem spletu in tam bruha iz sebe vse tisto, kar v svojem žalostnem, nedoživetem in neuresničenem življenju ne (z)more ali si ne upa."

Skriti v kleteh svoje anonimnosti junaško sovražijo druge

Ali je spletni forum še svoboden in demokratičen prostor, znotraj katerega obstaja civilizirani javni dialog, ali pa je že sprevrgel v svoje nasprotje in postal grožnja kulturi dialoga, ki je imanentna moderni demokratični družbi?