Dan državnosti daje idealnemu predsedniku republike priložnost, da se dvigne nad čustvene razprtije sonarodnjakov; da vzpostavi avtoriteto nepristranskega arbitra, ki nadomešča umetno vzpostavljeno potrebo po kolektivni pomiritvi, spravi. A ker ža imamo, kar pač imamo, so naša pričakovanja skromnejša.

Piše: Dejan Steinbuch

Foto: Dejan Steinbuch

Morda je samostalnik "pričakovanja" celo neprimeren, saj predpostavlja, da se bo nekaj zgodilo. Kdor pa pozna zakonitost slovenske mentalitete, ve, da se skoraj zagotovo ne bo ničesar zgodilo. Sploh pa ne v kontekstu enega najmanj spornih, zlaganih ali kako drugače omadeževanih državnih praznikov, ki jih imamo po letu 1991. Morda je to tudi edini problem 25. junija – da namreč v njem ni tiste dialektične sile, ki bi ga trgala na dvoje, da ni tako destruktiven, kot so bile nekdanje obletnice, s katerimi smo se spominjali dogodkov vprašljive zgodovinske verodostojnosti.

 

Zdi se, da nas bolj kot načelna zavzetost reševati vprašanja, ki bodisi po 70. bodisi po 25. letih potrebujejo pošteno in pravično zgodovinsko interpretacijo, intrigira malomeščansko prepiranje okoli vprašanj, za katera je sramotno, da so se sploh znašla v središču javne razprave. Očitno je nemogoče pobegniti pred prekletstvom kozlovske sodbe v Višnji gori, pri čemer je groza še tolikanj večja, saj imamo namesto s kozami opravka z ovcami, ki slepo sledijo volkovom v ovčji koži.

 

Eden klasičnih dokazov pravilnosti zgornje teze je naglica pri postavitvi nekakšnega panslovenskega spominskega obeležja sredi Ljubljane, posvečenega vsem žrtvam vojn. Na koncu bo projekt izpadel kot implicitno političen, čeprav morda sploh ni (bil), ideja simbolne pomiritve pa bo ponovno morala na hladno čakat boljše čase.

 

Ob takšnih demonstracijah barbarstva, kar manipulacija s poimenovanjem neke knjižnice vsekakor je, me vedno kar zmrazi. Potem tuhtam, ali naj molčim ali naj se vendarle oglasim. Kajti molčati bi pomenilo strinjati se, podpirati ta dušeči antiintelektualizem najhujše sorte in korakati vštric z zastavonošami enoumja, ali pa, na drugi strani, povzdigniti glas in protestirati proti barbarstvu.

 

***

 

Družbeno ozračje dejansko še ni zrelo za argumentirano javno obravnavo resnih tem, povezanih z bratomorno vojno, stalinistično revolucijo, povojnimi pomori, emigracijo tisočev privržencev opozicije, likvidacijo meščanske elite, izgonom nemške manjšine, desetletji diktature itd. Dokler bo tretjina Slovencev verjela utopičnim idejam domačih ljubiteljev Sirize, tretjina svojemu vodji, ki se mu konstantno dogajajo krivice, tretjina pa razmišljala bodisi o emigraciji bodisi o popolni ignoranci politike in njenih kompromitiranih protagonistov, se bomo prisiljeni ukvarjati s primeri vaških posebnežev, lokalnih deviacij in malih konfliktov prevelikih egov.

 

Eksemplarični primer takšne moralne pritlikavosti je nedvomno pritlehni incident z imenom kamniške knjižnice. Jasno, da nikakor ni normalno, če preimenovanje neke lokalne knjižnice, ki naj bi bila po vseh merilih razuma in zdrave pameti izrazito kulturna ustanova, sproži tako fanatične odzive med ljudmi, da se začnejo obkladati z izrazoslovjem, ki sicer sodi vanjo, a zgolj na knjižne police, med zgodovinsko literaturo. Nikakor pa ne v današnji čas in prostor. Izvorni konflikt je sprožila odločitev občinskih svetov Kamnika in Komende, da Matični knjižnici Kamnik z odlokom spremenita ime v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik.

 

Je s tem kaj narobe?

 

Pravzaprav nič, hkrati pa je vse. Polarizacija je absolutna, ne moremo je spregledati. A obenem je tu tudi človek, v resnici že okostje, okoli katerega se vrti namišljeni konflikt – in ta je absolutno nedolžen. Kakšen pa naj bo, saj je vendar že več kot sedem desetletij pod zemljo. Kot nekakšen Yorick, čigar lobanjo si zdaj podajajo lokalni Hamleti, obsedeni z maščevanjem, in tuhtajo, ali si revež zasluži grob ali ne.

 

Ob takšnih demonstracijah barbarstva, kar manipulacija s poimenovanjem neke knjižnice vsekakor je, me vedno kar zmrazi. Potem tuhtam, ali naj molčim ali naj se vendarle oglasim. Kajti molčati bi pomenilo strinjati se, podpirati ta dušeči antiintelektualizem najhujše sorte in korakati vštric z zastavonošami enoumja, ali pa, na drugi strani, povzdigniti glas in protestirati proti barbarstvu.

 

Česa je sploh kriv Balantič, da leta 2015, potem ko je že več kot sedemdeset let pod rušo, iz njegovega imena delajo civilizacijski škandal? Samo tega, da je bil pesnik! Nesrečni pesnik, ki je po spletu okoliščin oblekel iz današnje perspektive napačno uniformo, v kateri sicer ni nikoli izstrelil naboja, še manj pa koga ubil. Toda uniforma je stigma, ki se je navaden vojak ne znebi.

 

Balantičeva usoda je bila uresničitev slutnje smrti, ki jo je čutil v ognju. In na koncu je dejansko zgorel v Grahovem, star 21 let. Njegova poezija ne bi mogla dobiti bolj presunljivega epitafa od plameneče smrti, pred katero obmolkne vsak, ki se ima za omikanega, moralnega in pravičnega. Kdo ima potemtakem pravico pametovati o krivdi in grehu? Kvečjemu Bog, če verjamemo vanj. Človek zagotovo ne.

 

 

***

 

Kdo so torej tisti, ki v imenu kulture opletajo s svojimi strupenimi jeziki in se sklicujejo na moralo, preimenovanje pa označujejo za netransparentno, nedemokratično in politično motivirano?  Po njihovem mnenju je sprememba imena, citiram:

"plod političnega dogovora posameznikov, ki so zlorabili trenutno politično moč in vpliv za dosego svojega, politično naravnanega cilja, kar posledično, predvsem pa po nepotrebnem, med prebivalce obeh občin vnaša nemir in razdor…"

 

Izrazoslovje iz res naftalina. Iz časov, od katerih smo se, vsaj tako smo včasih naivno mislili, enkrat za vselej poslovili. Vendar se nismo. Vedno znova se te besede zlovešče dvigujejo na površje globokega in mirnega, a hkrati mračnega jezera, ki je prispodoba slovenstva. Zato ob besedah, kakršni sta nemir in razdor, pred nami ponovno oživijo podobe herojev, po katerih so se nekoč imenovale šole, knjižnice, tovarne, mostovi, predvsem pa ulice, trgi in ceste. Vanje dvomov ni bilo, pa čeprav so izstreljevali naboje, ubijali in celo morili ljudi. Bili so na naši strani, saj so nosili prave uniforme. Razglasili so se za zmagovalce, ki jim je bilo dovoljeno vse in hkrati tudi vse oproščeno.

 

Lokalni varuhi herojev v nadaljevanju dramatičnega poziva občinskim svetnikom izpostavijo spornost lika Franceta Balantiča, ki je "bil resda dober pesnik…", ampak ... vedno ta ampak, mar ne? ... je bil tudi domobranec. Avtorji peticije, ki zdaj zbirajo podpise proti preimenovanju knjižnice, so Balantičevo udejstvovanje v državljanski vojni opremili s takšno argumentacijo, da bi z njo bržkone navdušili tudi špansko katoliško inkvizicijo v 15. stoletju. In smo spet pri grmadi in ognju, v katerega mečejo pesnika, ki so ga plameni leta 1943 že očistili vseh tuzemskih grehov. Kdo so torej ti inkvizitorji, ki mu danes pripravljajo sojenje?

 

Pravzaprav je čisto vseeno, kdo so. Pomembneje je, koga predstavljajo. Vsekakor ne demokratov.

 

Inkvizicija za Balantiča

Dan državnosti daje idealnemu predsedniku republike priložnost, da se dvigne nad čustvene razprtije sonarodnjakov; da vzpostavi avtoriteto nepristranskega arbitra, ki nadomešča umetno vzpostavljeno potrebo po kolektivni pomiritvi, spravi. A ker ža im...