Objavljamo prvi del ekskluzivne in doslej najbolj izčrpne ter natančne analize strokovnih, akademskih in raziskovalnih referenc vodilnih funkcionarjev ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra. Podatki vas bodo pretresli, morda celo šokirali. Avtorji raziskave odlično poznajo delovanje in notranje razmere v tej, kot sami pravijo, vrhunski kliniki z narekovaji. Zaradi njihove varnosti jih v tem trenutku ne bomo javno izpostavljali.

Piše: Uredništvo

Naša izhodiščna teza je, da je Univerzitetni klinični center Ljubljana nekakšna novodobna izpeljanka Potemkinove vasi.  Že SCI, indeks citiranja posameznega avtorja pokaže precej čudno stanje akademskosti na nekaterih oddelkih Interne klinike in klavrno stanje na Kirurški kliniki. Odsotnost objektivnih pogojev glede tega, kdo sploh lahko zasede vodstvene funkcije, je pripeljala do politikantstva. Ker so kriteriji za prvo izvolitev na mesto predstojnika tako nizki, so vrata odprta tudi lenuhom, kar prevesi tehtnico ponudbe v negativno smer. Ker ni jasnih kriterijev, ki jih mora vodja, predstojnik ali strokovni direktor doseči, da je ponovno izvoljen v naslednji mandat, pridemo do maršalskih funkcij. Ker sčasoma s svaljkanjem po predstojniških foteljjih izpuhtita in vizija in klinično znanje, postane obdržanje funkcije edini moto maršalskih predstojnikov. In ko se to zgodi, so upravičena vsa sredstva. Izgubi se razum. Prioritete postanejo povsem druge, samo stroke in raziskovanja ni med njimi...

 V odsotnosti objektivnega merila, kolikšna je raziskovalna vrednost posameznega strokovnega direktorja ali predstojnika kliničnega oddelka oziroma službe, smo uvedli indeks minimalne raziskovalne higieničnosti, IMRH. Po mnenju uredništva je za nekoga, ki se odloči za akademsko kariero, higienični minimum, da povprečno objavi po en prispevek na leto od začetka akademske kariere v reviji z znanstvenim indeksom citiranja, preverljivim v javni zbirki podatkov PubMed.

Preden pa se spopademo s konkretnimi indeksi, imeni in priimki, bomo skočili nekaj stoletij nazaj. Za boljšo ilustracijo, kaj pravzaprav mislimo s tem, ko namigujemo, da je UKCL morebiti moderna Potemkinova vas.

Potemkinova vas

 

Čemu ravno Potemkinova vas ...

 

Konec 18. stoletja je na ozemlju južne Ukrajine in Krima tlelo podobno kot danes: ruske sile so to rodovinto ozemlje s silo odvzele Otomanskemu cesarstvu, guverner regije knez Grigorij Aleksandrovič Potemkin pa je postal najljubši ljubimec ruske carice Katarine II. Velike. Leta 1787 se je med velesilama obetala nova vojna, zato je Katarina v močnem vojaškem spremstvu odšla proti Krimu, da bi sosedom pokazala rusko moč. Da razkošja in udobja vajena carica ne bi že prvi dan izgubila volje do potovanja skozi neskončno prostrano, a revno in uničeno rusko podeželje, je genialni Potemkin vzdolž reke Dnjeper postavljal kulise vasi in zaselkov, kjer so najeti igralci v pražnje oblečene kmete uprizarjali srečno kmečko življenje vsakič, ko je skozi kraj jahala carica s spremstvom. Zvečer, ko je Katarina Velika spala, so kuliso podrli in jo do jutra znova postavili nekoliko dlje ob predvideni poti, da bi se vesele kmetske slike naslednji dan ponovile. Katarina, ki se ji še sanjalo ni, kakšna velika potegavščina je vse skupaj, je bila nad videnim navdušena in še bolj prepričana, kako bogata, mogočna in uspešna je njena Rusija.

 

Zgodovinarji si o zgodbi sicer niso povsem enotni, toda sintagma Potemkinova vas je ostala nesporni sinonim takšne ali drugačne fasade ali kulise. Skratka nečesa, kar obstaja le navzven, medtem ko mu manjka vsakršnje vsebine.

 

 

… in kakšno zvezo ima z njo Janez Novak

 

Takšna digresija je nujna, če želimo temeljito razložiti in argumentirano, na podlagi empirično preverljivih dejstev in podatkov razkriti Potemkinovo vas, imenovano Univerzitetni klinični center Ljubljana. Naša današnja zgodba se torej pričenja 230 let po slavnem popotovanju Katarine Velike na Krim; začenja se v majhnem, bogaboječem slovenskem kraju, denimo Jurovskem dolu, kjer se ob petih zjutraj proti prestolni Ljubljani odpravi Janez Novak. Po več mesecih čakanja je namreč le dobil zaskrbljujočo diagnozo in poziv na hospitalizacijo v ljubljanski Klinični center za nadaljnje preiskave. Pražnje oblečen, s kovčkom z nekaj najnujnejšimi potrebščinami se gospod Janez, podeželan v zgodnjih sedemdesetih, odpravi v neznano.

 

Nevajen velikega mesta previdno izstopi iz avtobusa na Zaloški cesti in se počasi odpravi proti prehodu za pešce. Med čakanjem na zeleno luč uzre impresivno stavbo na drugi strani ceste. Česa takšnega še ni videl. Slišal je, kako velika stvar je ta UKCL, spominja se, da je prav tu umrl tovariš Tito. Šele ob pogledu na orjaško betonsko kreaturo se gospod Novak dokončno zave svoje majhnosti. Popraska se po čelu. Piskanje semaforja ga opomni, da zeleni signal počasi izginja, zato se hitro požene čez cesto. Ko se približuje vhodu, postaja stavba vse večja, z njo pa tudi strah pred tem, kaj ga čaka. Opazi prve obrise bronastih črk "Univerzitetni klinični center Ljubljana" na fasadi. Vidi tudi prve bogove v belem. V Janezu se začne prebujati strahospoštovanje do te velike stavbe, bronastih črk in belih halj. Podobno občutje je doživel pred letom dni že njegov sosed Vinko in mu ob kozarčku špricerja tolikokrat pripovedoval o njem. Čisto potiho se naš novi pacient zvečer obleče v pižamo, podobno jetniški, zleze pod težko odejo v bolniški sobi in skoraj negiben čaka na naslednje jutro, ko bodo bogovi v belem prišli na vizito in ko bo šlo zares...

Beri dalje...