Nedavni škandal z aretacijo, prepovedjo odhoda iz Slovenije in s kasnejšo vrnitvijo (diplomatskega) potnega lista je ponovno odprl vprašanje, koliko škode nam povzročajo katastrofalne napake varnostnega in pravosodnega sistema.

Piše: Dejan Steinbuch

Foto: Dejan Steinbuch

V dneh, ko se bliža Dan državnosti, bomo poslušali lepo zveneče besede o osamosvojitvi, vojni za neodvisnost, zmagi in izpolnitvi stoletnih sanj. O temnih plateh slovenske samostojnosti, predvsem omadeževanih vrednostnih temeljih, nezaupanju v politični sistem, politike in državo kot tako ne bo toliko govora. Skoraj zanesljivo pa ne bomo slišali utemeljenih kritik pravosodnega sistema, glede katerega smo imeli leta 1991 očitno preveč pričakovanj, saj smo iskreno verjeli v vladavino prava kot nasprotje nekdanje policijske države, v kateri je Zakon interpretirala Partija, sodniki pa so bili avtonomni zgolj formalno.

Če pravosodju doslej ni bilo dovolj to, da se z nezaupanjem, pomanjkanjem ugleda in izgubo avtoritete sooča doma, potem je razumljivo, da mu ne bosta koristila niti negativna publiciteta in posmehovanje v mednarodnem prostoru.

 

Ravno pravosodni sistem se je po 24 letih najbolj kompromitiral, kar nekateri pripisujejo dejstvu, da v Sloveniji — za razliko od večine drugih vzhodnoevropskih držav — ob prehodu iz komunizma v demokraciji ni bila opravljena lustracija, drugi pa so bolj prizanesljivi in verjemejo, da je ključni krivec za empirično dokazano slabo delovanje slovenskega sodstva trajnj mandat sodnikov. 

 

Na tem mestu se ne bomo poglabljalo ne v prvo ne v drugo tezo, pač pa bomo izpostavili konkretne škodljive posledice, ki jih slovenskim interesom povzroča slabo, površno ali neprofesionalno delo slovenskega pravosodja. Tisto, kar nas posebej vznemirja, je namreč škoda, ki jo v tujini trpi ugled Slovenije zaradi tega, ker v pravosodnem in varnostnem sistemu prihaja do hudih napak, odgovornosti za to pa ne nosi nihče.

 

 

Primer Haradinaj

 

Nov žebelj v krsto našega pravosodja predstavlja škandal, ki je spremljal nedavno aretacijo Hamuša Haradinaja, kosovskega politika, nekdanjega premierja in poveljnika Osvobodilne vojske Kosova. Če pravosodju doslej ni bilo dovolj to, da se z nezaupanjem, pomanjkanjem ugleda in izgubo avtoritete sooča doma, potem je razumljivo, da mu ne bosta koristila niti negativna publiciteta in posmehovanje v mednarodnem prostoru.

 

Dogodek, ki bi lahko imel resne gospodarske in politične posledice, se zdi na prvi pogled nerazumljiv, celo nelogičen; človeka, ki je že neštetokrat potoval skozi Slovenijo, obiskoval evropske prestolnice, je slovenska policija aretirala na brniškem letališču na podlagi enajst let stare tiralice srbskega Interpola. Kot da so zaprašeni dopis iz predala potegnili ravno prejšnji teden, ko se je Haradinaj iz Bruslja prek ljubljanskega letališča vračal na Kosovo. Še več, incident zgodil le nekaj dni pred srbsko—kosovskimi pogajanji v Bruslju. Morda je res naključje, je ugibal tudi srbski premier Aleksandar Vučić.

 

Če sprejmemo tezo o naključju, potem ne moremo zanikati togosti, brezčutnosti in hladnosti naših policijskih in pravosodnih organov, še zlasti ko gre za državljane držav, ki jih ima državna uprava za nekoliko manjvredne. O birokratskem rasizmu se pri nas sicer javno ne govori, vendar je še kako aktualen in ga ni moč zanikati. Odkar je Evropsko sodišče za človekove pravice meritorno odločilo, da so bili t.i. izbrisani dejansko žrtve nezakonitega in nehumanega ravnanja slovenskih oblasti, ni več nobenih razlogov za sprenevedanje. Ta država ima dejansko na vesti nekaj zelo sramotnih dejanj, za katera ni nikoli odgovorjal noben politik ali javni funkcionar. Pa bi moral, saj bomo stroške denarnih satisfakcij za upravičence nosili davkoplačevalci!

 

Nočem sicer namigovati, da gospoda Haradinaja ne bi aretirali, če bi bil državljan Nemčije, Velike Britanije ali Združenih držav, vendar obstaja kar nekaj neposrednih indicev o tem, kako pristranska in prilagodljiva je slovenska oblast, ko gre za uveljavljanje interesov večjih držav.

 

 

Nihče ne bo odgovarjal

 

Skratka, lahko verjamemo, da je bila aretacija, ki je na Balkanu sprožila zelo burne odmeve in vsekakor ni koristila slovenskim ekonomskim in političnim interesom, rezultat nespametnega ravnanja dveh ali treh letaliških uniformirancev, polnih samih sebe in katerih nevronske povezave so prislovično počasne, lahko pa domnevamo tudi to, da je šlo za resen spodrsljaj slovenskega varnostno-policijskega aparata, ki se je pred leti že podobno blamiral z aretacijami Agima Çekuja in Fatmirja Limaja, odgovornosti za blamažo pa ni doslej nosil še nihče.

 

Absolutna imuniteta pred kakršno koli odgovornostjo za napake očitno postaja zaščitni znak slovenske policije in varnostnega sistema (da o pravosodnem, zlasti državnem tožilstvu ne govorimo). Če poslušate ministrico za notranje zadeve, ki je po Vidi Tomšič zagotovo najbolj antipatična ministrica vseh vlad po letu 1945, potem dobite zgolj potrditev te teze.

 

Haradinajevo aretacijo je v še bolj čudno luč postavila kasnejša osvoboditev s pojasnilom, da je bilo "ugotovljeno, da gre za osebo z diplomatsko imuniteto". Po dveh dnevih so modreci prišli do ugotovitve, da ima Haradinaj diplomatski potni list? Ali pa se je do spoznanja dokopalo sodišče v Kranju?! In potem tiralica nenadoma ni več veljala?!

 

Toda Srbija konkretne tiralice zoper Haradinaja nikoli ni preklicala, kar z drugimi besedami pomeni, da je (bila) še vedno veljavna. Slovensko nelagodje zaradi ostrih reakcij v Prištini in precej dvoumnih izjav srbskega premierja je potem reševalo sklicevanje na Haradinajevo diplomatsko imuniteto. Vse skupaj je precej cenen izgovor, s katerim želi nekdo čim prej pomesti neljubi incident pod preprogo.

 

 

Ozadij je lahko več 

 

Kakšno je dejansko ozadje aretacije in kasnejše vrnitve potnega lista, s čemer je nekdanji in dvakratni haaški obtoženec lahko končno zapustil Ljubljano, je nemogoče ugotoviti, če tega dogodka ne umestimo v širši kontekst — in seveda izključimo možnost, da je šlo za individualni "podvig" brniških policistov, ki svoje delo opravljajo zelo po domače, nič boljši pa niso pravosodni organi, če potrebujejo nekaj dni, da preverijo evidence o obsojencih oziroma oproščenih obtožencih Mednarodnega kazenskega sodišča za območje bivše Jugoslavije (ICTY, International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia). Vsak, ki zna uporabljati računalnik in internet, lahko to ugotovi v nekaj minutah...

 

Možno je celo, da so slovenski organi človeka aretirali po tihem, diskretnem namigu ene izmed "velesil", ki ji pomiritev med Srbijo in Kosovom ne ustreza. Med osumljenci je v tem primeru kar nekaj držav, celo tista, katere premier je prav v tem času na hitro prišel v Slovenijo. A če morebitno teorijo male zarote spravimo v predal, nam še vedno ostane dovolj resna in pomenljiva misel, ki jo je izrekel kosovski politik Haradinaj, in v kateri je veliko resnice. Pravzaprav niti ne potrebuje komentarja:

 

"Z vašim vedenjem je nekaj narobe - glede na to, da izhajate iz iste države, iz Jugoslavije, ki ne obstaja več, pomeni, da imate še vedno nostalgijo po nekdanji Jugoslaviji ali pa živite v nekakšni ljubezenski navezi z Beogradom. Mislim, da to ne vodi v dobre odnose z drugimi državami na območju, še posebej z Albanci."

Primer Haradinaj ali ko nihče ni za nič odgovoren

Nedavni škandal z aretacijo, prepovedjo odhoda iz Slovenije in s kasnejšo vrnitvijo (diplomatskega) potnega lista je ponovno odprl vprašanje, koliko škode nam povzročajo katastrofalne napake varnostnega in pravosodnega sistema.