Miro, o tebi govori aktualna zgodba: pozabil si na svoje marmelade, na Kešeljevića in Kopača, na Lebna in Petroviča, na bivšo ministrico Setnikar Cankarjevo, na ministra Mramorja, na bivšega državnega sekretarja Vesenjaka, na dva velika koalicijska kupa marmelade, po katerih tacata Erjavec in Židan, na tajkunska omrežja, ki jih je od LDS in Pozitivne Slovenije prevzela SMC, in nenazadnje – Miro, pozabil si nase: kako globoko si segel v marmelado za svojih nagrabljenih 353.337,81 evrov pogodbenih priboljškov?!?

Piše: Milan Balažic

Naj vam – in predsedniku vlade - pojasnim, zakaj me Cerarjeva vlada moti: zato, ker vodi državo v napačno smer – brez strukturnih reform, brez privatizacije, brez tujih investicij in brez vsake vizije.

Predsednik vlade in SMC dr. Miro Cerar se je te dni spraševal, od kod prihaja pritisk na vlado? Ne vem, kdo se bo še javil, toda skromno priznam, da s strani moje malenkosti vsekakor prihaja pritisk na vlado. Prav tako je ugotavljal, da "je očitno, da ta vlada nekoga zelo moti". Res je. To je moje drugo neskromno priznanje: ta vlada me moti. Upam le, da nekaj takega v tej deželi še ni prepovedano. In očitno upam zaman, da se je Cerar že navadil tega, da ni več v svojem nedotakljivem profesorskem slonokoščenem stolpu, ampak na odprtem političnem terenu z najvišjo možno stopnjo odgovornosti. Kritike mu morajo biti domača melodija in korektura dela, ne pa da užaljeno privzema kalimerovsko pozo presenečenja lepe duše. Naj vam – in predsedniku vlade - tudi pojasnim, zakaj me Cerarjeva vlada moti: zato, ker vodi državo v napačno smer – brez strukturnih reform, brez privatizacije, brez tujih investicij in brez vsake vizije.

 

Kot je znano, je Cerar pred tednom dni na kongresu svoje stranke ponovno oznanil, da se bori za drugačno politično in pravno kulturo ter spremembo vrednot. Zemlja se ob tem izrekanju lastne narcistične fantazme pod njim ni udrla in nadaljeval je s samoljubno samohvalo o dosežkih njegove vlade: sprejeta sta bila dva rebalansa proračuna (strašen uradniški uspeh – morda bi moral Cerar svoj s. p. razširiti še na to dejavnost in jo po ustrezni ceni ponuditi drugim vladam), gospodarstvo je začelo rasti (ne zaradi vladnih ukrepov ali reform, ampak proti vladi in zaradi dogajanj na evropskih trgih), s sindikati je podpisal socialni sporazum (samo zato, da bi s sindikalnimi šefi utrdil okostnico svoje lakajske levičarske vladavine), privatizacija pa se bo nadaljevala (še en pesek v oči: privatiziral bo za vzorec, da se bo lahko opravičil pred Brusljem, več kot 90 % državne lastnine pa bo ostalo v državnih rokah).

Očitno je spet nastopil čas, ki potrebuje to, čemur pravimo self-made man, ki ob osnovni protestantski etiki dela izkazuje podjetnost in ima idejo. Če vam država ne da možnosti za delo, si moramo to pravico sami vzeti v svoje roke in začeti s podjetniško gverilo.

 

Od države bomo dobili samo tisto, kar smo si sami pripravljeni vzeti.

 

Ob teh izjemnih dosežkih se Cerar ne počuti dovolj priznanega: "Tisti, ki imajo roke do ramen v marmeladi, kažejo s prstom na nas." De te fabula narratur, Miro, o tebi govori zgodba: pozabil si na svoje marmelade, na Kešeljevića in Kopača, na Lebna in Petroviča, na bivšo ministrico Setnikar Cankarjevo, na ministra Mramorja, na bivšega državnega sekretarja Vesenjaka, na dva velika koalicijska kupa marmelade, po katerih tacata Erjavec in Židan, na tajkunska omrežja, ki jih je od LDS in Pozitivne Slovenije prevzela SMC, in nenazadnje – Miro, pozabil si nase: kako globoko si segel v marmelado za svojih nagrabljenih 353.337,81 evrov pogodbenih priboljškov?!? Pričakujemo nadaljevanje, saj je vse našteto zgolj vrh ledene marmeladne gore. Morda je kovačeva kobila res bosa, toda Cerarjeva kobila je že po pol leta vladanja vsa od marmelade. Kaj bi šele bilo, če ne bi režimsko trobilo "Delo" te kobile vsak dan sizifovsko zaljšalo v ogledalu. Naključno sem v roke vzel številko "Dela" z dne 12. marca in prebral tri velike naslove, ki v bran jemljejo uboge medijske pare Cerarja, Bratuškovo in Pahorja: "Vlado poskušajo spodnesti z lažmi", "Cirkus NPU pri Bratuškovi" in "Janša že dolgo dobiva slabe ocene, Pahorju uspel preobrat". "Delo" je šolski primer marmeladnega režimskega trobila. 

Medtem ko se Cerar in njegovo "Delo" utapljata v marmeladi in zabijata čas z reševanjem vprašanja, kako bi jo poimenovali, se je slovenska nacija znašla na robu moralnega, političnega in materialnega propada. Korupcija obvladuje vse družbene podsisteme, ljudje so demoralizirani, mediji podkupljeni ali zatrti, javno mnenje utišano, posli se komajda pobirajo s tal, domovi delovnih družin so pod hipotekami, delavstvo osiromašeno. Srednji sloj je potisnjen nazaj v proletarske življenjske okoliščine, nezaposlenost je razširjena po vseh slojih – od mladih iskalcev prve zaposlitve do doktorjev znanosti, najboljši pa odhajajo v tujino. Marmeladni socialisti so v Sloveniji s svojo križarsko vojno proti liberalizmu, programu blaginje in napredne družbe dejansko ustvarili dva antagonistična tabora: politično-tajkunsko elito in vse ostale. Vladavina SMC je še ena oblika gospodarsko zatiralskega režima in prej bodo Marsovci pristali sredi Ljubljane, kot pa se bo spremenila narava te oblasti. Le-ta ni sposobna nobene resne strukturne reforme, ker ob obilici marmelade ne čuti potrebe po prehodu k dejanju. Če kaj, potem demonstrira mrk politike – nobene spremembe in nobenega dejanja, ki bi ogrozilo parazitsko manjšino.

 

Malo manj kot četrt stoletja po tem, ko smo osamosvojitelji s sanjami o še eni Švici razglasili samostojno Slovenijo, je samozavest Slovencev povsem na tleh. Svoje so opravili zunanje-politična nepomembnost, v katero je državo zapeljal zunanji minister Erjavec, gospodarska kriza, še posebej tista domača, proizvedena po tovarišijskem (Pahor, Bratušek) in domačijskem (Janša) kapitalizmu, in politična brezperspektivnost, katere marmeladni simbol je Cerar. Ob navideznem izčrpanju vseh zalog novih konstruktivnih političnih idej, ljudstvo pesimistično razpoloženje, nezaupanje v prihodnost in demoralizacijo preganja tako, da si svoje frustracije in ponižanje nacionalnega ponosa zdravi z uspehi športnikov, ki jih sili, da na svoja ramena in smučke prevzamejo slo po nacionalnem vzponu. Marmeladni politiki se le še pretvarjajo, da vedo, kaj in kam, turobnost časa pa tvori spoznanje, da je po družbenem zlomu slovenska prihodnost videti težka in negotova. Prihodnost pričakujemo brez upanja in celo vladajoča elita ima hinavski obraz, da se pritožuje, da bi prikrila, koliko je sama odločilno prispevala k obstoječemu stanju. Gre za kolektivno stanje psihoze, ki se kaže v obupanosti družbe, ki se ni sposobna soočiti s prihodnostjo in globalno tekmovalnostjo. 

 

Kongres SMC je še en dokaz več, da ljudje v svoji apatiji nočejo več sodelovati kot potrošniki vnaprej pripravljenih političnih spektaklov. Prav ta apatičnost lahko v trenutku odpre možnosti političnega upora proti Cerarju in ne pomeni enoznačnega umika iz politike. Ljudje imajo namreč dovolj neučinkovite paternalistične države, ki iz vseh običajnih državljanov dela odvisnike: državni vrtci, državne šole, državne univerze, državno zdravstvo, državne socialne podpore, državne pokojnine, državna smrt. Toda kot posamezniki ne pripadamo državi – država pripada nam in preoblikujemo jo lahko po lastnih interesih. Kako? Tako, da na vsakem koraku izbojujemo kulturni spopad med svobodnim individualizmom na eni in državnim kolektivizmom na drugi strani. Karkoli je bolje od obstoječega stanja, v katerem se elita baše z marmelado, ljudstvo pa sanja starodavna izročila o spečem kralju Matjažu, ki se bo vrnil k svojemu ljudstvu in ponovno vzpostavil zlato dobo. Zdaj je menda še zadnjemu,  ki je lani v Cerarju videl Matjaža, jasno, da nam njegova vlada ne bo pomagala: preostane le še – pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal! In sam Bog nam bo moral pomagati, če bomo morali učna leta Cerarjeve ekipe prenašati vsa štiri leta.

 

Očitno je spet nastopil čas, ki potrebuje to, čemur pravimo self-made man, ki ob osnovni protestantski etiki dela izkazuje podjetnost in ima idejo. Če vam država ne da možnosti za delo, si moramo to pravico sami vzeti v svoje roke in začeti s podjetniško gverilo. Hitro bo dovolj dela, ki ga je treba opraviti, ob tem pa proti marmeladnim socialistom voliti liberalce, ki so razsejani od sredine do desnice. Dobili bomo samo tisto, kar smo si sami pripravljeni vzeti. Zato velja znamenito izjavo Johna F. Kennedyja nekoliko prirediti: "Ne sprašujte, kaj lahko država stori za vas, temveč se vprašajte, kaj lahko vi storite zase". Če boste nekaj podjetnega storili zase, boste hkrati to storili za državo – kar pa ne pomeni visokih davkov, prej nasprotno. Naj slovenska država pusti ljudem, da delajo, naj se umakne nazaj in naj tega dela, ki ga doslej vseskozi preprečuje in prepoveduje, ne obdavči tako, da ga takoj birokratsko uniči. Dejstvo je, da se je – vključno z vladavino SMC - slovenska birokracija razširila onkraj svoje legitimne domene servisa in uničuje podjetnost posameznika, nadomešča svobodno podjetništvo z državnim nadzorom, pravo državo pa z diktaturo države. Ne država, mi znamo bolj: vsak evro znamo dvakrat obrniti, medtem ko država zapravlja. Svobodni smo lahko le na račun države ali pa je država svobodna na račun naše svobode. 

 

To so teme, s katerimi bi se morala ukvarjati največja vladna stranka, ki bi se rada videla skoraj kot vlada narodne rešitve. Toda kaj, ko je duh te stranke banalna idejna praznina, zapolnjena z nekaj populistične demagogije. Kar znajo, je prikazovati videz vladanja po TV. Pa še tu je pozornemu gledalcu hitro jasna umska revščina, manipulativnost in cinizem oblastnega diskurza. Pomembno je, da nezadovoljnemu ljudstvu tako rekoč vsak dan ponudijo nove glave in medijski linč, naj bo človek nedolžen ali kriv. Ker so pregovorno vsi slovenski politiki enaki, ljudstvo kupi odgovor, da ni nič narobe, če se z rokami v marmeladi najde tudi predsednika vlade Cerarja, ki vpije, da so v tej marmeladi tudi drugi. Vsa ta Cerarjeva tragikomedija nekoliko spominja na nekega korumpiranega politika z juga Brazilije: njegova kampanja je za predvolilno geslo razglašala "Rouba mais faz", "krade, a pelje stvar naprej". Seveda je prvi mojster takšnega klientelizma – izmenjave glasov za politične usluge – Janković, toda Cerar se hitro uči. 

 

Tako je v deželi, ki ji po volji ljudstva vlada elitni socialistični lumpenproletariat, ki se je znašel ob koritu in si mora – od tajkunov do univerzitetnih profesorjev – v žepe nabasati marmelade. Le pol leta na oblasti je bilo dovolj, da se je pokazala tudi vsa zajedavska narava nove oblastne elite SMC, ki je izdala slovenske volivce, ker ne izpolnjuje obljub, ki so bile dane pred volitvami. V takšnih primerih je oblast nujno vrniti ljudstvu, da odstrani korumpirano partitokracijo in z njo povezane klientelistične mreže. Bolje danes kot jutri, ko bodo Slovenijo zavozili do kraja. Kdor je namreč vsaj malo domoljub, ga postane resnično strah, ko vidi, kakšne kreature vodijo to ubogo državo. Glede uvodne prispodobe predsednika vlade in SMC dr. Mira Cerarja pa po zadnjih dogodkih več ni nobenega dvoma: SMC se je dejansko preimenovala v Stranko marmeladnega centra.

Vse Cerarjeve marmelade

Miro, o tebi govori aktualna zgodba: pozabil si na svoje marmelade, na Kešeljevića in Kopača, na Lebna in Petroviča, na bivšo ministrico Setnikar Cankarjevo, na ministra Mramorja, na bivšega državnega sekretarja Vesenjaka, na dva velika koalicijska k...