Če bi sprejeli Chestertonovo pripombo, da je civilizacija največji sovražnik demokracije, bi lahko rekli, da je na predsedniških volitvah demokracija dobila bitko proti civilizaciji. To pa vseeno ni bil nek triumf premoči, prej spopad enako močnih posameznikov.


Milanovićevo vztrajanje pri tem, da novi predsednici ne čestita za zmago, že priča o tem, da je gostilniško razumevanje demokracije popolnoma prevzelo Hrvaško. Foto: www.mediaspeed.net

Odhajajoči predsednik Josipović je bil človek finih manir, ki je želel vsem ugajati in pri vseh zbujati všečnost, vendar pa je bil hkrati tudi vzvišen. Pravzaprav je bil pravi predstavnik dunajske šole vljudnosti brez vsebine in s civiliziranostjo brez žara, s katero se nihče ni mogel poistovetiti, Kolinda Grabar – Kitarović pa zna pomolsti kravo, voziti traktor in s pestjo udariti po mizi.

 

Glavna naloga nove predsednice bo, kako naj ta prebujeni duh demokracije vrne v institucionalno steklenico, s tem da ta steklenica ne bo tista stara steklenica hrvaške politike.

 

Zmaga v fotofinišu  je bila popoln kontrast suvereni, ampak tudi izpraznjeni popularnosti predsednika v odhodu, ki je označila njegov celoten mandat.

 

Dilema Kolinde Grabar – Kitarović je sledeča: če se uveljavi kot nadstrankarska oseba, bi lahko ostala sama in brez zaveznikov na politični sceni, če pa se aktivneje vključi v politične zgodbe, pa s tem tvega kompromitiranje simbola svojega nadstrankarskega mandata predsednice.

 

Namesto čemerne kampanje Iva Josipovića, v kateri je igral vlogo osamljenega kralja otožnega kraljestva, je njena kampanja delovala v ritmu bifeja, ki ga preveva kraval, hrup in v katerem se prepira za šankom in demagoško vzklika.

Ampak to je tisto, kar ima publika rada in tisto, kar pri tekmovanjih vzbuja vznemirjenje. Zmaga v fotofinišu  je bila popoln kontrast suvereni, ampak tudi izpraznjeni popularnosti predsednika v odhodu, ki je označila njegov celoten mandat. Ravno zato je bila zmaga izbojevana že z neodločenim izidom v prvem polčasu, tekmo pa je bilo potrebno samo še pripeljati do konca.   

 

 

Prevlada bifejskega duha nad dvorskim duhom 

 

Odhajajoči predsednik Josipović je bil človek finih manir, ki je želel vsem ugajati in pri vseh zbujati všečnost, vendar pa je bil hkrati tudi vzvišen. Pravzaprav je bil pravi predstavnik dunajske šole vljudnosti brez vsebine in s civiliziranostjo brez žara, s katero se nihče ni mogel poistovetiti. To je bila popularnost brez konkurence, prazna in hladna ritualna naklonjenost brez ljubezni in predanosti. Morda bi nekdo lahko rekel, da je bila vse to uglajenost "profesorja klavirja". In tudi v resnici bi lahko marsikaj našli v teh vlažnih dunajskih kleteh.   

 

Novoizbrana predsednica Kolinda Grabar – Kitarović, kandidatka rekovalensciranega HDZ-ja, ki je po potopu na parlamentarnih volitvah leta 2011 z njeno zmago dosegel že četrto zaporedno volilno zmago, pa zna pomolsti kravo, voziti traktor in s pestjo udariti po mizi. Namesto čemerne kampanje Iva Josipovića, v kateri je igral vlogo osamljenega kralja otožnega kraljestva, je njena kampanja delovala v ritmu bifeja, ki ga preveva kraval, hrup in v katerem se prepira za šankom in demagoško vzklika. Pri tem nam je lahko samo v veselje, da hrvaške birtije še vedno niso izgubile svojega sijaja, saj je prav njihov kraval srce demokracije. 

 

To pa ne pomeni tudi, da je nova hrvaška predsednica neumirjena in burkaško nastrojena oseba. Prav nasprotno, gre za zelo izobraženo damo s stilom. To pomeni samo, da so z njeno zmago hrvaške birtije spet oživele, saj se je odprla žolčna razprava, ki ji ni videti konca. Hrvaška se nahaja pred živahnim in dinamičnim obdobjem kohabitacije oblasti in to obdobje bo označeno z nesprejemanjem in prepiri. Milanovićevo vztrajanje pri tem, da novi predsednici ne čestita za zmago, že priča o tem, da je gostilniško razumevanje demokracije popolnoma prevzelo Hrvaško.  

 

 

Hrvaška politika ni več, kot je bila pogostokrat v preteklosti, predmet dvorskih intrig, ki so se reševale s pomočjo matematične formule (pri kateri se je pazilo, da morebitna nestrinjanja ne zmotijo pristnih družinskih odnosov), ampak je postala živa stvar, ki  pripada bolj gostilni kot pa dvoru. Politika je na hrvaškem prerasla tiho domeno družine in se je odprla proti hrupni ulici. To je glavni rezultat volitev in ta izpostavlja hrvaško politiko izveninstitucionalni demagoški politiki ter odpira možnost  preobrata hrvaške politike proti koristnim in nujnim reformam, ki so bile doslej blokirane zaradi zakrčenih institucij hrvaškega korumpiranega političnega sistema.

 

 

Ali se lahko duh demokracije vrne nazaj v steklenico?

 

Glavna naloga nove predsednice bo, kako naj ta prebujeni duh demokracije vrne v institucionalno steklenico, s tem da ta steklenica ne bo tista stara steklenica hrvaške politike. Ta naloga pa ne bo lahka, saj so rovi za parlamentarne volitve, ki bodo konec leta, že izkopani. Predsednik vlade Milanović se bo zagotovo potrudil, da z močnim strelskim ognjem zadrži Kolindo Grabar – Kitarović v hadezejevskem rovu, in ji nikakor ne bo dovolil, da bi se lahko profilirala kot nadstrankarska osebnost. To je seveda tudi edina možnost, da predsednik vlade dobi še en mandat. Mora polarizirati javnost na "naše" in "njihove", saj brez takšne polarizacije ne more dvigniti moralne panike zaradi vrnitve HDZ na oblast, kar bo po pričakovanjih glavna vsebina SDP-jeve volilne kampanje.

 

Ta strategija zbujanja moralne panike se je pokazala kot zelo učinkovita v drugem krogu predsedniške kampanje in je Iva Josipovića vrnila v igro in ga pripeljala do fotofiniša. Namreč, Ivo Josipovič je svojo predsedniško kampanjo gradil na distanci od politike aktualne vlade in predstavljajoč se kot kandidat v anketah favoriziranega OraH-a, ki ga je formirala SDP-jeva disidentka Mirela Holy. Ampak po katastrofi iz prvega kroga so se Holyjini "orahovci" umaknili iz kampanje in vanjo je vstopil predsednik vlade s svojo alarmantno in polizirajočo retoriko, ki je prebudila dotlej uspavane SDP-jeve volivce. Seveda, ta strategija je bila uporabljena prepozno za to, da bi omogočila zmago na predsedniških volitvah, je pa nastopila dovolj zgodaj za to, da umiri ritem parlamentarnih volitev.

 

O tem, da je hrvaška politika pobegnila iz institucionalne steklenice in da mainstream stranke vse bolj računajo na pomoč uličnih igralcev, priča tudi dejstvo, da je intonacija volilne kampanje vse bolj prihajala izpod šotorov, postavljenih na Savski ulici, kjer zaradi znižanja pokojnin že četrti mesec zasedajo društva vojnih veteranov. Čeprav ni povsem jasno, do kakšne mere ima vodja HDZ Karamarko sploh kontrolo nad tem zasedanjem, pa to posvetovanje šotorov priča o prelivanju politike na ulico, vendar gre na koncu tudi to na roko Milanovićevi strategiji polarizacije. 

 

Tretji pomemben dejavnik bežanja hrvaške politike iz institucionalnega okvirja pa je nepričakovan uspeh Ivana Sinčića, kandidata društva "Živi zid", človeka, ki si je nadel vilinsko srednje ime Vilibor. Njegov rezultat, 16 %, dodatno priča o slabosti hrvaškega bipolarnega političnega sistema, ki je izskočil iz svojih tirov. Društvo, ki se bori proti deložaciji nepravno vseljenih državljanov, se je izkazalo ne samo s svojim rezultatom ampak tudi s svojo retoriko, saj danes uporablja celotna hrvaška politična scena jezik protideložacijskega populizma. Socialna demagogija je postala egido hrvaške politike. 

 

 

Zunanja politika kot edini dejavnik stabilnosti

 

Jasno je, da je v teh okoliščinah, ko so praktično vsi glavni politični akterji obrnili hrbet institucionalnemu vodenju politike, novoizbrani predsednici v rokah  ostalo le malo adutov, s katerimi bi odigrala pomembnejšo vlogo pri stabilizaciji politične scene. Če sta bila sterilnost in odsotnost idej glavni lastnosti hrvaške politike zadnjih štirih let, potem zdaj postajata njeni značilnosti hrupna razpuščenost in demagoška penavost. Vsemu temu pa gre na roko ekonomska kriza, ki je v državi prisotna že šesto leto. 

 

Dilema Kolinde Grabar – Kitarović je sledeča: če se uveljavi kot nadstrankarska oseba, bi lahko ostala sama in brez zaveznikov na politični sceni, če pa se aktivneje vključi v politične zgodbe, pa s tem tvega kompromitiranje simbola svojega nadstrankarskega mandata predsednice. Edina gotova karta, na katero lahko igra, in to je tudi najverjetnejši scenarij za njeno prihodnjo agendo, je zunanja politika in zunanjepolitični dejavnik. 

beri naprej >>>>