Te dni minevata dve leti od konca prvega kroga predsedniških volitev, po katerem je bilo jasno, da bo tedanji predsednik države Danilo Tűrk odšel v politično pozabo in javnomnenjsko anonimnost ter da bo Borut Pahor postal politični feniks.

 

Še več, mirno lahko trdimo, da je Pahor te volitve dobil iz dveh razlogov. Prvič, ker je javno priznal, da se je motil v izvajanju svoje ekonomske politike in se s tem posul s pepelom z obljubo, da bo na novi instituciji deloval drugače, predvsem pa v smeri zagotavljanja politične stabilnosti in podpore strukturnih reform, ki jih sam ni znal izvesti.

 

In drugič, ker je javno priznal, da so mu vlado ugrabili strici iz ozadja, ki so v resnici vladali namesto njega. S čimer je seveda javno oznanil, da ima država problem z neformalnimi strukturami, kar pa je veljalo kot zaveza volivcem, da jih bo kot predsednik vlade izrezal iz sistema. 

 

Ker se očitno nikomur ne zdi vredno komentirati prvih dveh let Pahorjevega predsednikovanja državi, nam na Portalu Plus ni ostalo nič drugega, kot da to naredimo sami. To pa bomo storili v kontekstu dveh okoliščin, ki sta Pahorja naplavili na vrh države, torej "stričevanja" in obljube eliminacije omrežja ter ustvarjanja reformatorskega duha. 

 

 

Strici iz Mercatorja in Laškega

 

Odveč bi bilo ponovno operirati z Milanom Kučanom kot "nadstricom", pa ne zato, ker bi želeli vzpostavljati sklerotično medijsko krajino, zato da ta oseba opere svoj lik in delo pred zgodovino, ampak zato, ker je verjetno nedvoumno jasno, da Kučanov vpliv na levem polu slovenskega političnega trga krepko presega mit o zvedavem upokojencu, ki ga sam gradi okoli sebe.

 

Zame osebno je ta njegov neformalni vpliv lahko zgolj odraz izjemno bednega intelektualnega dometa slovenske levice, ker če smo pošteni, je Milan Kučan izmed vseh predsednikov tranzicijskih držav najmanj karizmatičen, najbolj dolgočasen in najmanj intelektualen ter pronicljiv. Nenazadnje, same debate o Kučanu so intelektualno nepomembne; bolj kot to je zanimivo identificirati kanale delovanja stricev in seveda njihove mreže.

 

O kanalih, preko katerih se je Pahorju prevzelo iz rok vladanje, bomo sklepali preko povratne sheme vpliva lastniške strukture na primeru dveh podjetij: Pivovarne Laško in Mercatorja. Ti dve podjetji sta nedvoumno podjetji posebnega pomena, saj sta v večini slovenskih medijev (natančneje v tistih medijih, ki se priklanjajo tajkunskemu omrežju in kapitalu) razglašeni za nedotakljiva nacionalna interesa. 

 

Spodaj prikazujemo shemo, ki je - ne boste verjeli - niso naredili v Petanovem glasniku (pardon, pri Dnevniku), ampak je bila narejena kot "Country focus" poročilo Evropske komisije. Shema predstavlja povezave med politiko, paradržavnimi skladi, podjetji, ki se jim reče nacionalni interes, in paradržavnim bančnim sektorjem. Gre za shemo, narejeno leta 2011, torej ob koncu Pahorjeve vlade, ko je aktualni predsednik vlade "že" ugotovil, da so mu vlado prevzeli strici iz ozadja. Če povemo malce drugače, gre za demona, ki ga je tri leta, v svoji neumnosti, nevednosti ali nezainteresiranosti negoval Pahor. 

 

 

Vir: Georgieva, Riquelme: State Owned and State Controlled Enterprises, ECFIN Country focus, 2013. 

beri naprej >>>>>