Zadnji teden sem poln vtisov o tem, kako čudno, shizofreno, pogosto celo hazardersko delujemo v Sloveniji. Morda je to v takšnih težkih časih celo pričakovano, a hkrati ni prav nič odgovorno. 

 

 

1. Odstop ministra Petroviča

 

Ko sem v petek čakal pred Evropskim parlamentom v Bruslju na mestni avtobus v smeri letališča, sem prejel novinarski klic. Glas na drugi strani mi je sporočil, da se je novi gospodarski minister znašel v protikartelni preiskavi Agencije za varstvo konkurence. Samo nekaj minut pozneje me je drugi novinarski klic seznanil, da je minister že odstopil. Medtem ko se je Slovenija ukvarjala z afero, je mene v Bruslju prešinilo nekaj drugega. 

 

Ko sem bil še urednik, smo pred leti ugotavljali, da je bil sredi gospodarske krize po letu 2008 najbolj priljubljen minister - prav gospodarski minister Matej Lahovnik. Kar nekaj časa je bilo tako. Praviloma bi gospodarski minister moral vleči ne prav priljubljene poteze, a Slovenija je bila že takrat tako drugačna, da celo gospodarskemu ministru ni manjkalo streliva, s katerim je zlahka postal in odšel kot najbolj priljubljen minister v Pahorjevi vladi. Zaradi enega samega razloga. Ker so mu to omogočile zdrahe znotraj te vlade same.

 

Konec leta 2012 sem prišel na Gospodarsko zbornico Slovenije. Po odstopu ministra Jožefa Petroviča sem na bruseljski ulici začel šteti, koliko gospodarskih ministrov sem že srečal od takrat. Ne boste verjeli: kmalu bom očitno srečal že petega ministra za gospodarstvo. Po Radovanu Žerjavu, Stanku Stepišniku, Metodu Dragonji in Jožefu Petroviču. In vsakemu znova moramo pojasnjevati, kakšne so razmere v gospodarstvu, čakati nekaj mesecev, da se vtirijo v vsebino dela, nato pa spet napoči ministrska ali vladna kriza. Res je že čas, da nehamo hazardirati s tako pomembnim resorjem in da vlada najde močnega in kredibilnega kandidata za to mesto.

 

 

2. Veliki pok iz Slovenije

 

Znanec iz Bruslja, dober poznavalec razmer v Evropskem parlamentu in v Evropski komisiji, mi je še pred nastopom Violete Bulc razlagal, kaj se je na Twitterju dogajalo med zaslišanjem Alenke Bratušek. Po njenem uvodnem nagovoru in prvih odgovorih sploh ni zgledalo slabo. Nato pa se je očitno sama začela zapletati, in to pri strokovnih, ne pri ideoloških vprašanjih. Evropski poslanci so začeli čivkati, pardon, tvitati. Javno so kazali svoje nezadovoljstvo, med drugim sprašujoč na Twitterju tudi Janeza Potočnika, če je - še prost. Ta kronologija dogajanja je najbolj prepričljiv dokaz, da veliki pok ni prišel iz Slovenije. Čeprav je navada železna srajca in naši politiki neuspehe ali afere na mednarodnem parketu pogosto opravičujejo prav z velikim pokom iz Slovenije.

 

Trezen pogled na zaslišanje Alenke Bratušek seveda takšno interpretacijo zlahka zavrne. Je že res, da si je z načinom predlaganja sama zapravila tudi podporo domače javnosti in tudi večjega dela politike, toda za evropske poslance to ni bilo bistveno. Tudi bruseljske medije in dopisnike, ki so ponesli največ informacij v svet, so najbolj prepričali odgovori kandidatke Bratuškove in odzivi oziroma čivki evropskih poslancev na strokovna vprašanja. Ideološka vprašanja so jim bila figo mar. Slovenski mediji pa so se preveč ukvarjali s slednjimi. Ker veliko slovenskih novinarjev žal nekritično in slepo sledi nareku dnevne politične retorike.

 

Na srečo se je Violeta Bulc pokazala v povsem drugačni luči, čeprav politično neizkušena. Je pa res to šele njen prvi korak. Čakajo jo še veliko težje naloge. Čas za pravo dokazovanje šele prihaja. Slovenija medtem lahko žaluje za izgubljeno veliko priložnostjo. Nismo bili dorasli ponudbi, da bi predlagali dobrega kandidata za podpredsednika Evropske komisije. Upam, da ne držijo neuradne informacije, da je tudi po zaslišanju Bratuškove s strani Bruslja prišel namig o izkušenem kandidatu oziroma kandidatki, ki bi še vedno lahko bil/a podpredsednik oziroma podpredsednica Evropske komisije, pa se slovenska politika baje spet ni mogla zediniti, ker ta oseba menda ni bila povsem na pravi politični liniji. Četudi blizu nje. No, vsaj prvi korak Bulčeve vliva optimizem.

 

 

3. Zdrava kmečka logika in teze o ideoloških trikih

 

Ko sem se vrnil iz Bruslja, sem hitro začutil, kako zelo drugače, nerealno razmišljamo v Sloveniji, v primerjavi s poznavalci v Bruslju. Eden od sogovornikov iz Slovenije mi je v evropski prestolnici hitel pojasnjevati, da se včasih zelo nelagodno počuti, ko se vrne domov in posluša številne nebuloze. Mislil sem si, da morda pretirava. A že po treh dneh doma sem občutil prav to. 

V Studiu City sta bila sogovornika Marcelu Štefančiču predsednik Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti Branimir Štrukelj in predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Samo Hribar Milič. Ob koncu se je spet vnela razprava o varčevanju za razvoj. Samo Hribar Milič je z zdravo kmečko logiko ponazoril, zakaj je potrebno varčevanje za razvoj. Odgovoren kmečki gospodar dobro ve, da mora razvijati svojo kmetijo, razvijati tehnologijo, kupiti še kakšno dodatno njivo, če hoče biti konkurenčen. In če hoče preživeti. Branimir Štrukelj pa mu je odgovoril, da je to ideološki trik, češ da so državni proračuni povsod že dolgo neuravnoteženi.

 

Ideološki trik je izvedel Branimir Štrukelj. Že res, da ima veliko držav proračunski primanjkljaj. Toda javni dolg v BDP je v Sloveniji od leta 2008 rapidno zrasel od 22 odstotkov na več kot 80 odstotkov! Tudi zaradi takšnih ideoloških trikov, ki so zavedli javnost. 

 

Manevrskega prostora za takšne igre ni več. Treba bo spremeniti pristop in upoštevati realno stanje. Ki pravi tudi to, da je slovenski BDP še vedno realno za 7,5 odstotka nižji kot pred krizo. Dober mednarodni finančni strokovnjak je na enem od sestankov, ki sem mu prisostvoval ta teden, to lepo ponazoril z besedami: "There is strong feeling about responsibilty, but not so strong feeling about countabilty in Slovenia." (Prevod: Obstaja močan čut odgovornosti v Sloveniji, vendar primanjkuje čuta za realne številke.)

 

 beri naprej >>>>