Kolumno smo napisali že v času novoletnih praznikov (končna verzija 2. 1. 2014), a je potem nismo objavili, ker smo bili mnenja, da javno komentiranje odločitev novinarskih kolegov predvsem ni olikano. A poleg stanovske solidarnosti obstaja tudi solidarnost do treh izjemnih posameznikov, ki si zaslužijo "hommage" in če upoštevamo še znano načelo "ljub mi je Platon, a ljubša resnica", potem je nujno, da medijskima institucijama ponudimo ogledalo – četudi nekoliko pozno. S tem, da "resnica" tako ali tako "nima roka trajanja".


Si potemtakem lahko dovolimo trpko, otožno misel, da je konservativizem slovenskega medijskega prostora – bodisi levega ali liberalnega – pač le odsev slovenskega političnega konservativizma? Vir: www.mediaspeed.net

Znamke (angl. "brands"), tudi tiste lokalnega pomena, so sorazmerno redke, saj mora biti za njihov nastanek izpolnjenih kar nekaj pogojev. V medijskem svetu, posebno tako majhnem, kot je slovenski, je do znamke še posebej težko priti in je lahko le plod dolgoletnega trdega dela posameznikov. Zato bi pričakovali, da bodo dosežki izjemnih novinarjev standard, ki si ga naj postavljamo in mu sledimo ostali. Nekoliko presenetljivo je, da smo v Sloveniji jeseni 2013 ostali kar brez dveh tovrstnih standardov. 

 

V medijskem svetu, posebno tako majhnem, kot je slovenski, je do znamke še posebej težko priti in je lahko le plod dolgoletnega trdega dela posameznikov.

 

Kazus prvi

 

Avtorja Pogledov Slovenije sta v vizualne medije vpeljala provokativno, s solidno argumentacijo podprto raziskovalno novinarstvo, ki je v slovenskem prostoru velika redkost. Ni bilo malo političnih in drugih "hohštaplerjev", ki se ne bi potili, vrteli in zvijali skozi 90 minut njune oddaje.

 

Slovenski družbi je to prijalo, pa mislimo, da ne toliko v smislu zadoščenja ob pogledu na borne kreature veljakov, kot v tem, da sta avtorja na vsenacionalni ravni odkrivala nova obzorja. In preko 200.000 gledalcev je njun trud nagradilo z zvestim spremljanjem oddaje: Uroš Slak in Bojan Traven sta postala "brand". 

 

Ko smo prvič slišali, da RTV Slovenija razmišlja o ukinitvi njune oddaje, smo pomislili, da se je kot v Asteriksovem stripu, vodstvo odločilo, da v javnem zavodu ne bodo več dihali. Ko otročarijam vodstva le ni bilo videti konca, so pričenjali spominjati na podjetje, ki je proizvajalo visokotehnološki proizvod, recimo zdravilo z visoko dodano vrednostjo, katerega stroški prizvodnje so bili razmeroma visoki; potem so se čez noč odločili, da je visoka dodana vrednost zdravila nepomembna, da so visoki stroški proizvodnje nesprejemljivi in da ga bodo nadomestili s cenejšim in manj učinkovitim zdravilom. In ko so prišli na trg, za njihov drugorazredni proizvod ni bilo zanimanja. In so bili presenečeni le v vodstvu.

 

beri dalje ... (klik na povezavo)

Ko konservativci klatijo medijske zvezde z neba

Kolumno smo napisali že v času novoletnih praznikov (končna verzija 2. 1. 2014), a je potem nismo objavili, ker smo bili mnenja, da javno komentiranje odločitev novinarskih kolegov predvsem ni olikano. A poleg stanovske solidarnosti obstaja tudi soli...