Nemirna kri še vrta luknje v srcu,

ponika tiho, počasi skozi čas,

vprašanj vse več,

odgovorov pa malo,

pod svodom čela  roj ugaslih sveč.

Kadaver narodni, 

ki jé svoje otroke,

ta kanibal, brez zob in brez oči.

V ponošen plašč zavita je brezdomka

noseča, v slami, v tuji štali spi.

Skurbana lajdra naša država.

Trda mačeha svojim zaslepljenim,

na pol in še pol razdeljenim.

Vse bolj revnim, dela željnim,

brezžično s prižnice ali medijsko vodenim,

indoktriniranim dripcem davkoplačevalskim.

Gorje, ta trenutek uzurpirajo prihodnost

vašim in mojim otrokom!

Kako smo nebogljeni,

v svoji ignoranci zagledani vase.

Ampak revščina je daltonist.

Trka na vsa vrata, ne glede s kakšno barvo zastave mahate

in kakšnemu guruju se klanjate.

Psi lajajo...karavana gre dalje, 

in jutri nekoga čaka tlaka, drugega pa nov del tele novele.

Življenje je kot rana,

ljubezen kot obliž,

in vsak model se nosi,

kot ekskluziven križ.

Se delam, da ne žuli,

da mlad sem senior,

da minil v njega šoli,

le velik je odmor.

Ne vidim več na tablo,

le v kotu še stojim,

po desni prehiteva,

še lastni me spomin.

Se krčim v širino,

me nič ne veseli,

rahitična je rima,

ki pesem jo trpi.

Ne vem kaj sam bi s sabo,

na dolgočasen dan,

nič, skuhal si bom kavo,

bom umetno razigran.

Namesto križa nosim spomin,

namesto pokore leta pred mano.

Strahopetno ne priznam, da usiham.

Egoistično bi sam rad polizal

zadnje kaplje spoznanja

s plesnivega lastnega bivanja.

Razblinil se bom kot milni mehurček,

lepega dne, brez bolečin,

pomirjeno samozadosten,

na pragu zadnje faze minevanja.

Presenečen nad skrivnostjo

nikoli končanih poti.

Najin odnos je bonsaj.

Simpatičen, negovan, mini.

Ima vse, le velik nikoli ne postane.

Ne pustim mu, da se razraste,

ker potem ne gre na polico,

ni primeren za metanje sence,

da bi si v njej spočil.

 Je pa lep in mi bogati vsakdan.

Nikoli ne bo monumentalna sekvoja.

In prav je tako.

V njenem razkoraku je portal,

dostop do višjih sil spoznanja.

Skozi ogledala duše ga prižgeš,

združiš nemogoče,

nevidno glasbo z barvnim gibanjem,

bodoči in minuli izgubljeni čas z večnostjo.

Iz raja je bila pregnana,

kot mušica iz vinske kleti, 

v enakonočja vic minljivosti,

ki nikoli ne minejo.

Čisto malo se ga je dotaknila,

a vendar bo v gluhih,

jasnih nočeh najsvetlejši med zvezdami

šepetal  Njeno ime.

Ona je nesramno blizu,

tako, da njene potne srage

zdaj po njemu že drsijo,

izdih njen on vdihne sladki

in sta v ljubezni klinču

kakor presta prepletena,

da je vseeno kdo je mož

in kdo je žena,

ker skupaj sta ljubezen ena,

kot lačna zver strasti spojena.

Dokler ni zadnja iskra želje pogašena.

Vse je ostalo nedorečeno,
le okus tvojih usten in kože
ter sled šminke in vonj parfuma
na moji srajci...
Zima bo dolga, če boš ti pomlad.
Morda sva kot spanje medvedov,
ki se nikoli več ne zbudijo...
Ni še čas teme in tudi sneg še ni zapadel.
Morda pa enkrat spet oblečeš mojo srajco...
Enkrat še ...
kmalu?

Nikoli nisem si zapomnil,
imen, številk in bedastih naslovov,
zapolnil pa sem si obraze,
glasove in dotike,
prav vsi so zbrani v moji glavi,
odtenki vseh besed,minule slike,
vsi pogledi, mrtvih duš replike.
Odmev vseh letnih časov v meni ždi.
Kako? Še meni je enigma ...
Kaj sproži logaritem v glavi?
Kot kak star film,
reprizo moj spomin odvija,
čeprav zavržen in postan,
prav tak včasih zvrhan prija.
Sem se iskril kot kremen?
Pel kot struna?
Naj drugi sodijo, če nisem videl nič.
Nagiba se še vedno tale barka,
še najde kakšno duplo zmršen ptič.

PEL ME DOMOV, NAVIHANA,

OBJEM ME PREKO RAME,

PEL ME DOMOV, ZADET SEM SPET,

JE SVET PREVELIK ZAME.

NAJ PRIZNAM, DA SI ŠE VEDNO VSE,

KAR TIHO PRIČAKUJEM,

NAJ POVEM, DA MI NERODNO JE,

A NIČ NE OBŽALUJEM.

PEL ME DOMOV, NAVIHANA,

OBJEM ME PREKO RAME,

PEL ME DOMOV,

NE BI ŠEL SAM,

JE SVET PREZLOBEN ZAME,

NAJ PRIZNAM, DA SI ŠE VEDNO VSE,

KAR SI SRCE ŽELI,

PEL ME DOMOV,

VEM DA SI TUDI TI,

ŠE VEDNO ME ŽELIŠ

Polnočnim postajam
uhajajo vlaki,
jih puščajo spet enolično,
le pisk mimohoden,
zvrtinčeni metež,
odpihne snežinke navpično.

Brleče mežikajo stare svetilke
in sencam podajajo prste,
obzorju pa črto jutro nariše,
pomlad vabi liste v brste.

Glej živo je mejo ošvrknil mlad Cujo,
pred curkom umaknil je taco,
ovohal je sapo, vonj jutranje kave,
ko morje taji mu bonaco.

Reklame vsi črtijo, jaz jih obožujem
In naslednje v vrsti vedno načrtujem.
Komaj čakam prašek, Cilit bang, Dormeo,
Avto nov s popustom, smučanje čez mejo.
Depiliral noge z veet bom novo kremo,
Z žarnico si phillips pa preženem temo.
Johnson baby rabiš, če imaš otroke,
Hypo leasing tudi – ker je na obroke –
Okna Mik bom rabil – od rokometaša –
Nova pa je tudi Laškega še flaša.
Pa še čips, plenice – koža je za Koto –
Da vse si kupim pa zadenem Lotto

S prsti ti povem kar čutim,
po tvojih se odzivih vprašam,
če berem hitro, prepočasi,
če ne izdaš pa vsaj zaslutim.

Kot knjiga tvoje je telo,
in jaz te berem kot berilo,
vsak dan pripišem novo stran,
na skrita mesta posvetilo.

Za prsti sled se ne pozna,
sledi so tvoja trepetanja,
še en moj Brajlov prstov spis,
konča ljubimcev šepetanja.

Najraje sem sam,
z vonjem cipres,
ko plujem v morje tišine,
jih srečam, obraze,
ko nemo sem tam,
njih čutim prisotnost
- bližine -
V brlenju vseh sveč,
sam s sabo, blodeč,
se znani obrazi vrstijo,
ti moji ljudje,
ki zdaj v sanjah spe,
mi zopet kot prej govorijo:
" če koga imaš rad,
nikdar ne umre - le daleč je,
spet ti bo blizu,
le čas izvzet - ta naj bo preklet,
spet leto konča se v nizu.

Kdo mi te jemlje,
kdo mi te krade,
kdo se v tvoje kodre izgublja
Kdo v tvojih jutrih uživa naslade

Jaz sem odhajal, a ti si čakala
jaz le jemal sem, ti si dajala

Nič nisi rekla, ko sem popival
ko sem iskal v drugih utehe,
mirno prenašala si moje grehe
dokler zlorabil ti nisem sanje

Še slutil nisem,
da v tihem brezupu
ponoči me čakaš, da ni ti vseeno,
kot hišo iz kart sem pohodil ti upe

Ker druga je v meni gorje povzročila,
se krutost je moja na tebi skalila

Vem kriv sem, priznam,
mi ni več rešitve
najhuje bom samemu sebi,
ko pride čas sodil

Veš ti nisi kriva, da sem jaz blodil,
da v mojih si rokah bila maščevanje
Ko luč se je v tvojih očeh ugasnila,
in veter odpihnil je tvojo ljubezen

zbudil sem se v grenko jutro spoznanja
koraki so tvoji še zadnjič zamrli
Pustili za sabo so moje življenje,
zaman se sprašujem, ko noč se prikrade,
kdo mi te jemlje,
kdo mi te krade ...

Le še zjutraj si
v veselje ženskam,
meni pa v ponos,
a zato je kriva voda,
fiziološko nujen štos
Len si kakor stari buldog,
stara sablja - a bi v boj?
tvoj smodnik se težko vname,
še zadane star naboj?
Včasih brez razmišljanja si planil
danes pa - kar bo pa bo -
sloves bi si rad ohranil
a iz tega nič ne bo.
Spet pa zjutraj, ko zarana,
voda dvigne ti pritisk,
ni se treba petelinit,
da te kličem obelisk.
..........................................
Nisem mislil resno,
moj zaklad meseni,
veš, da rad te vlečem,
mere nimaš v ceni.

Navdušen nad peš hojo,
le da je ven iz mesta,
najbližja mi izbira,
okrog jezera je cesta.
Ves dan sem za ekranom,
s tipkovnico bedaka,
in prav vesel v naravi,
sem prožnega koraka.
Vprašanje na sprehodu,
ob jezeru ko hodim,
so ribiči vzneseni,
ko jaz čez trave brodim.
Vprašanja, ki se mi,
po glavi zapodijo,
v čem v čem je čar početja,
z vso to ribičijo?
Da si oči spočijem,
nahranim kako raco
in mimo da idočim,
prodam prijazno faco,
za trim in kratko turo
in da prediham pljuča,
pomaham z roko znancu,
- za vse porabim uro.
Mi ribiški je logaritem,
do danes dan uganka,
za vodo da čepel bi
- pol dneva brez prestanka?
Priznam, vsak moški hobi,
vsak ista je partija,
namen, motiv je isti,
motor al ribičija.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Povedal sem že znano,
še ena bedarija,
ta pesem pa o ribičih,
le moja hudobija.

V spanju miruje nje vitko telo,
odeja pokriva skoraj vse čare,
le noga pokrčena kot v koraku,
razkriva nje svetlo polt v sobe polmraku.
Razsuti lasje so kodrov slapovi,
previdno popravi ji pramen z obraza,
zdaj snen je in čisto umirjen ko spava,
njen pegast obraz in kot iz žameta rama.
O krhka lepota, ko strast te zaneti,
v polsnu, ko se nežnosti željna priviješ,
ciganov je ognjev sto v čutni nasladi,
gorita v pepel na skupni grmadi.
Ko ritem stopnjuje vdihe, izdihe,
ko daješ vse, hkrati pa jemlješ kar daje,
z lasmi pivnaš kaplje potu z njega sladke,
sredica mehča tvoja njega trdoto,
v boju sta strastnem oba zmagovalca,
..........................................
ekstaza, skandiranje, dviganje palca,
voaerja, skoz leče, od daleč gledalca.

Poletni topli dež,
ki zlepi pramen las v okvir obraza
in kretnja z roko,
ko umakne ga še dežja sraga,
pobeg v drug svet z belo ozko cesto,
priprta vrata so na vzvalovalo žitno polje,
ko skrijeta se med kozolce mokre stare
parfum so sveže posušene trave
in luč zastrta sonce ko zahaja,
na robu praznega sveta, na pragu raja,
ko ptice pod večer se umirijo,
in mrak kot žamet vse pokrije
in nežnost poje melodijo,
poletni dež sledi zakrije.
Ko prvi žarki dvigajo meglice
in vse budi se, tiho vstaja,
njegov objem jo greje v mrzlem jutru,
kotički ust v nasmehu - sanje so črtalo -
na koži dežja sled, poljuba,
umito je nebo kot ogledalo.

DELU ČAST