Uvod

Trenutna finančna situacija po svetu ne izgleda nič kaj optimistično, imamo preveliko stopnjo zadolženosti tako držav, podjetij kot posameznikov. Obrestne mere še nikoli niso bile tako nizke ali celo negativne, kot so danes. Vrednotenja delnic, ki so zelo visoka predstavljajo veliko nevarnost, da se bodo koregirigirale navzdol. Običajno ljudje te zunanje okoliščine ne jemljejo preveč resno,saj si mislijo, to ne vpliva name saj  nimam delnic, da bi me skrbelo padec le-teh, prihrankov na banki nimam, torej mi nizke obrestne mere ne morejo škodovati, če vzamem kredit, mi lahko celo koristijo, obveznic prav tako nimam. Žal je resnica popolnoma drugačna, te finančne okoliščine imajo lahko pogubne posledice za vsakega izmed nas.

Poglejmo si pobliže obveznice, velika večina jih verjetno res nima v neposredni lasti, vendar pa jih v posredni imamo tako rekoč vsi, preko klasičnega življenjskega zavarovanja, varčevanja za pokojnino preko drugega stebra, v obvezniških vzajemnih skladih, v drugih oblikah zavarovanj (na primer kritno premoženje zavarovalnic se v veliki meri upravlja preko obveznic), do tega, da banka, kjer imamo račun posluje in investira v obveznice. Nazadje se tudi primajklaj v pokojninski blagajni financira iz proračuna, le-ta pa v veliki meri zadolževanja s pomočjo obveznic. Torej je razumevanje obveznic nujno, da lahko lažje ovrednotimo finančna tveganja, ki smo jim podvrženi.

CAC klavzula

V naših medijih zelo malo pišejo o obvezni uporabi tako imenovane CAC klavzule (Collective Action Clause – klavzula kolektivne akcije) pri državnih obveznicah vseh evropskih držav od 1.1.2013 naprej, dogovor o tej klavzuli so EU voditelji podpisali 2.2.2012[1]. Kaj torej to pomeni?

Vzemimo primer, ena od držav je izdala obveznico nominirano na 100.000€. To pomeni, da je kupec državi posodil 100.000€. Kuponska donosnost, torej obresti za posojen denar  so 4% in trajanje 10 let, ko bo 100.000€ dobil vrnjenih. Predpostavimo, da je bilo kupcev teh obveznic 6. Ponavadi je kupcev več, vendar za potrebe omenjenega primera sem uporabil to številko.

Predpostavimo, da po enem letu država izdajateljica pride v velike finančne težave. Z uporabo omenjene klavzule lahko pozove vse lastnike na skupščino in jim predlaga prestrukturiranje dolga preko te obveznice. Predpostavimo, da so se skupščine udeležili 4 kupci te obveznice. Da bi izdajateljica  lahko prešla iz finančne krize predlaga, da vrne namesto 100.000€  le 50.000€, da to ne bi bilo v 10-ih  pač pa v 20-ih letih, ter, da donos ne bi bil več 4% pač pa 2%. Sprejem takega predloga se zdi skoraj nemogoč, vendar če upoštevamo, da bi z bankrotom države dobili povrnjeno nič od posojenega denarja, je slika popolnoma drugačna in je sprejem takega predloga bolj verjeten. Predpostavimo, da bi se za ukrep odločili trije od štirih prisotnih upnikov. Kaj bi to v pomenilo praksi?

Kaj ureja CAC klavzula in kako to vpliva na upnike

Za sklepčnost skupščine se je mora udeležiti dve tretjine upnikov in za sprejetje predloga mora zanj glasovati tri četrtine prisotnih[2].  V tem primeru je sklep obvezen za vse upnike, torej tudi tiste, ki niso prisotni in tiste, ki so bili prisotni, vendar niso podprli predloga. Če to preračunamo ugotovimo, da je za sprejem predloga potrebna navadna večina, oziroma 50% od vseh upnikov. V našem primeru je torej predlog sprejet.

Predlagateljica tako lahko predlaga spremembo vseh plačil iz obveznic, torej nominalno vrednost kot tudi kuponska izplačila. Lahko spremeni časovne roke, spremembo pogojev izplačila in  garancij[3]. Predlaga lahko  tudi spremembo drugih manj pomembnih lastnosti in pri teh je zahtevana sklepčnost še celo nižja. Če se vrnemo k našemu primeru, vidimo, da so bili predmet spremembe zmanjšano izplačilo glavnice, zmanjšanje kuponskega donosa in podaljšana doba vračila dolga .

Namen uvedbe CAC klavzule

Glavni namen uveljavitve klavzule je, da bi se preprečilo izsiljevanje manjšinskih upnikov[4] in s tem oteževanje reševanja finančne krize. Prav je, da želi zakonodajalec olajšati reševanje, vendar se tu postavlja vprašanje, kaj to pomeni za upnika, torej za kupca obveznice, posredno torej na vsakega izmed nas. Žal ne najdem drugega odgovora, kot da gre za prisilno razlastninjenje. Kako je to izgledalo v praksi, si lahko pogledamo na primeru Grčije[5].

Vprašati se moramo, kdo so največji kupci državnih obveznic. To so druge države ali zasebni investitorji in med temi v prvi vrsti zavarovalnice, pokojninski skladi in vzajemni skladi.Te vrste naložb so največkrat izbira vseh, ki se zavedajo resnosti pokojninske problematike in želijo tudi sami privarčevati nekaj za svojo dodatno pokojninsko rento.

Širši pogled

Že v uvodu sem omenil rekordno nizke obrestne mere, ki upraviteljem premoženja pri zavarovanlnicah in pokojninskih skladih povzročajo velike težave. Da to predstavlja veliko nevarnost dokazuje dejstvo, da je na Japonskem zaradi podobnih okliščin v letih 1997 do 2003 propadlo osem manjših in srednje velikih zavarovalnic[6]. Način, kako zavarovalnice in pokojninski skladi rešujejo to situacijo je, da podaljšujejo ročnost držanja obveznic ter si tako povečajo donosnost obveznice. To  posledično pomeni težave pri pokrivanju obveznosti, oziroma izplačilih iz sklenjenih pogodb. Poleg tega  investirajo večje deleže v obveznice s slabšo bonitetno oceno, ki prinašajo višje obresti[7]. Žal pa tako ravnanje pomeni, da se izpostavljenost uveljavitvi CAC klavzule močno poveča, kar za vsakega izmed nas pomeni večje tveganje pri  odpisu premoženja. Pogosto dodatno povečujejo deleže alternativnih naložb, to se pravi nepremičnin in delnic, kar predstavlja dodatno obliko tveganja.  Mnogokrat se poslužujejo tudi znižanju pravice pri novo sklenjenih pogodbah.

Mazerit v članku[8] Grška prihodnost na tapeti primerja varnost državnih in podjetniških obveznic in ugotavlja, da so načeloma podjetniške obveznice varnejše od državnih, kljub nasprotnemu splošnemu mnenju, ker imajo za razliko od državnih v svojih prospektih opredeljeno garancijo v obliki premoženja podjetja. Nasprotno državne nimajo nikakršnega jamstva. Prav tako so zaradi prednostnega položaja Mednarodnega denarnega sklada in Evropske centralne banke vsi ostali investitorji v obveznice v podrejenemu položaju in so se nevede znašli v vlogi kupca podrejene obveznice, kar zopet pomeni povečanje tveganja.

Zaključek

Veliko Slovencev se zaveda pomena, da bodo prihodki iz prvega pokojninskega stebra prenizki za človeka vredno življenje, zato so se odločili za dodatno pokojninsko varčevanje preko drugega stebra, preko klasičnega življenjskega zavarovanja ali obvezniškega vzajemnega sklada ravno zaradi tega, da bi se izognili prevzemanju prevelikega tveganja. Ta odločitev je največkrat posledica tega, da razni finačni svetovalci zmotno te naložbe predstavljajo kot varne naložbe, zato ker imajo garantirane donose in naj bi se s tem izognili  finančnim tveganjem. Žal trenutno finančno in tudi politično okolje tudi te naložbe spreminja v tvegane in s tem se je paradigma varnosti povsem spremenila. Še en dokaz več, kako zelo je pomembno, da vsak finančni svetovalec dobro pozna finančni trg in zna stranki objektivno prikazati tako prednosti kot tudi tveganja.

Kaj torej svetovati ljudem, ki resnično želijo naredite nekaj v smeri večje finančne neodvisnosti? Zavedati se moramo, da prav vse pomeni tveganje, da varnih naložb preprosto ni. Žal smo ujetniki in žrtve makroekonomskega okolja in odločitev politikov s sprejetjem takšnih in podobnih odločitev kot je CAC klavzula. Zelo pomembna je zadostna razpršitev premoženja. Ves čas varčevaja si poskušajmo zagotoviti zadostno likvidnost. Seveda, odločitve, ki jih sprejemamo naj ne bodo impulzivne in narejene zgolj zaradi »všečne« predstavitve svetovalca, pač pa na podlagi pregleda večih ponudb, skrbno pripravljenega finančnega načrta, kjer so upoštevane vse okoliščine, v katerih se nahajamo, ter upoštevanja zunanjih okoliščin, ki imajo ravno tako lahko velike posledice na naše odločitve.

Pavel Rihtaršič

Premoženjski svetovalec