Sbotna priloga DELO - MARCEL ŠTEFANČIČ | NEOLIBERALIZEM | IDEOLOGIJA

Neoliberalizem je prežel vse. Je ideologija, ki je nevidna - tukaj povezava na intervju

Marcel Štefančič prevprašuje samoumevno, kos za kosom razgrajuje neoliberalizem; kot obsedec s filmom zlahka vidi skozi neoliberalne trike, ki jih skoraj ne opazimo več.

Krizo ste domislili, že nekaj let jo popisujete v knjigah. Ji je videti konec ali pa je postala permanentna?

Na dolgi rok se bo kriza že rešila, ampak na dolgi rok smo vsi mrtvi, kot je rekel John Maynard Keynes. Keynes je poudarjal, da krize nikoli ne reši trg. Ko udari kriza, mora država biti aktivna, inovativna, mora eksperimentirati, sprejemati neortodoksne rešitve, početi nore reči, samo da krizo reši. Ne moremo čakati, da bo kriza čez 20, 30 let minila. Moramo jo rešiti zdaj, sicer lahko traja v nedogled. Zdaj pa se je počelo ravno obratno: krizo se je prepuščalo sami sebi ali pa so reševali prihodnjo, apokaliptično »katastrofo«, ki naj bi se šele zgodila – namesto da bi reševali krizo, ki je bila tu in zdaj.

Naredili so veliko napako, in sicer zaradi tistih znamenitih ekonomskih študij, italijanske in ameriške, ki sta bili zgrešeni, vendar sta postali temelj nove varčevalne politike leta 2010. Do takrat je bilo videti ravno obratno, kot leta 1944, ko so sprejeli sistem Bretton Woods in rekli »nikoli več«. Leta 2008 se je zdelo, da bo tudi zdaj tako, a so se stvari obrnile na glavo. Neoliberalci so se najprej potuhnili, se celo posipali s pepelom, a so se hitro pobrali, ker je bila druga stran preveč pasivna. Prek svojega omrežja, think-tankov, lobijev, inštitutov in velikih lobističnih agregatov, kot so Davos, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, so se potegnili skupaj in udarili z novo politiko. Prav jim je prišla Grčija.

Zakaj je neoliberalizem videti kot »ideologija brez ideologije«?

Ker je prišla v ljudska srca, ljudje jo dojemajo kot nekaj samoumevnega. Preplavila je vse pore, medije, ekonomiste, politike, tudi navadne ljudi, ki se strinjajo s tem, da mora biti država vitka, da je treba vse privatizirati in prodati, da je država slab gospodar. To je še ena od pravljic, ker zakaj potem Nemci in druge države kupujejo podjetja. Ideologija brez ideologije – to je občutek, da ti prodaja državnega premoženja ni vsiljena, ampak je tvoja volja. Mi tega ne potrebujemo, tu imate, kar vzemite! Mi ne vemo, kaj bi s tem počeli – vi veste! Mi smo tako slabi gospodarji, vi pa tako dobri! To logiko so testirali v tretjem svetu, tako so ga osvajali, prišli do vsega premoženja, naravnih virov. Nekaj takega se zdaj dogaja nam. Pojavila se je priložnost. In neoliberalci nobene priložnosti ne vržejo stran, tudi nobene krize ne. Levica, ki je vedno predstavljala socialno korekcijo, je naredila veliko napako, ko se je zaradi občutka krivde zaradi gulagov, stalinizmov in krvavih revolucij odrekla ideji spremembe. Ko je pozabila na spreminjanje sveta, je odprla vrata pekla.

Kdaj se je to zgodilo?

Tako kot je prihajal neoliberalizem, tako se je spreminjal politični prostor. Do trika je prišlo v trenutku, ko so delavce in brezposelne prepričali, da glasujejo proti svojim lastnim socialnim in ekonomskim interesom. Če recimo volivec nasprotuje splavu, istospolnim porokam, evoluciji ipd., potem bo glasoval za kandidata, ki nasprotuje splavu, istospolnim porokam, evoluciji in nadzoru osebnega strelnega orožja, pa četudi je njegov ekonomski program v nasprotju z interesi tega volivca. Kandidat je lahko član elite, bogataš, magnat, s svojo ekonomsko politiko lahko povzroča razslojevanje, recesijo, odliv delovnih mest v druge države, brezposelnost, revščino, toda volivec, ki ljubi vrednote in je prepričan, da Slovenijo skupaj držijo vrednote, bo kljub temu glasoval zanj – ker ljubita iste vrednote.

Prodajanje in recikliranje političnih idej je industrija, podobna Hollywoodu, kjer se zgodbe pretapljajo v denar in narobe. Ampak kje je v politiki sploh še zgodba? Evropa je vendar brez zgodbe, ali ne?

Evropa je brez idej, domišljije. Če gledaš obraze, ki jo vodijo, si ne moreš predstavljati, da bi lahko bilo kaj drugače. Evropa je videti kot oni. So dolgočasni, sivi, utrujeni, brez življenja in brez strasti. Kako bi lahko oni, brez vsakršnega smisla za eksperimentiranje in divje kampiranje, kaj oživili? Bolj ko jo izsesavajo, prepuščajo trgu, manj življenja je v Evropi. Je slaba zgodba, o njej lahko snemaš isti sivi film.

In mediji? Lastniki časnikov stremijo samo še za poceni delovno silo, rezultat je cenen produkt. Ali časopisi umirajo?

Časopisi tvegajo, da bodo umrli, ker nimajo več budžeta, da bi lovili kompleksnost sveta. Najbolj enostavno je, če vse poenostavijo, zato jemljejo čim cenejšo delovno silo, tako kot to počnejo nizkocenovne letalske družbe. Verjetno bodo vsi slovenski mediji na koncu videti kot ameriški. Ukvarjali se bodo samo še s politiko, z gospodarstvom ne več, ker bodo sicer brez oglasov. Z glavnimi problemi, ki mučijo družbo, se sploh ne bo več mogoče ukvarjati. Ostali bodo samo še politika in resničnostni šovi.