Scenarij ob 1. dnevu spomina na Risovca, primarija dr. Jožeta Felca

Oddajrisovi literati, dne 2014-03-19 ob 20:37:48

VODITELJ

 

Ker je kotlina pod Gričem skozi stoletja za svoj razvoj in obstoj rabila umne, so ti prihajali in odhajali. Na pročeljih hiš so vzidani njihovi zaznamki. Zapisi so priča njihovemu delu, ki se jim klanja svet in mesto je ponosno, da jih je imelo v svoji sredini. Na pečatu, ki ga je pritisnil mestu, je tudi ime dr. Jožeta  Felca. Človeka  neštetih zaslug, predvsem v svoji stroki in ne nazadnje, v pisani in vezani besedi.

Kdo drug kot on, je lahko nadel našemu društvu tako pomebno in slikovito ime RIS.

Saj se mu je že deset let po prihodu prvih bolnikov iz vse Slovenije zapisalo, da je v spremstvu prvega zdravnika, skrivnostnega, blagega in plemenitega ravnatelja bolnišnice, vstopil v fizični in duhovni RIS, tedaj še zmeraj grozljivo odtujenega kolosa (kasarne) nad mestom.

 Če bi ostal na poti, ki mu je bila začrtana v gimnaziji, bi verjetno pristal v književniških vodah. Takrat je namreč napisal prozni prvenec Dobro jutro svoboda. Čas je zasukal drugače. Vedno večje zanimanje prodreti v skrivnosti človekove duševnosti in postati njen zdravilec, je leta 1967 kot pravkar diplomirani nevropsihiater prestopil prag Psihiatrične bolnišnice na Griču. Ko je njegova nevrološka bolezen, diagnoza postavljena že pred študijem, postala še kako resnična, si jo je z močno voljo in trmo podredil. Ustanova je poslej postala tudi njegov dom in kot poznejšemu primariju mu je bilo usojeno v njej delati celih 42 let. 

Nastopi SLAVICA

VODITELJ

Nocoj se bomo sprehodili po zapiskih iz njegove zadnje knjige Živeti življenje.   

Začne takole:

Dobro sem izbral, ko sem se odločil, da ostanem v Idriji, ker je to moj dom. To, da kakšna dolina, zbita med gore, utegne utesniti človekova spoznavna razpoloženjska in druga obzorja, je nesrečna fikcija, ki ni brez malomeščanske samozagledanosti.

To je kraj, ki je na vseh zemljevidih označen kot geološko čudo. Zapisan bi moral biti kot mesto, kjer so se godile prekucije in je rovaril duh kulture in radovednost in je pritiskala peza tlačanstva prav v enaki meri, kot je svoboda z aristokratsko držo stopala v zavest dobrih in domovini zavednih ljudi. Vsak človek ima samo en dom, ki je zanj svet, ampak ta naša domovinica premalo ceni svojo zgodovino, oziroma jo trenutni zadržki ustavljajo, da bi intenzivneje prodirala sama vase, da bi se bolj zavestno branila pred prihodnjimi travmami in preteklimi zablodami.

 Nastopi DARE

VODITELJ

 O svojem pisanju razmišlja takole:

 Človek je edino živo bitje, ki z besedo lahko izraža svoj notranji svet, zato se mi zdi pisateljski napor še tem bolj naravna, po svoje preprosta, po pomenu pa zelo izvirna in vzvišena oblika izpovedi. Uspešnost mojega pisateljskega dela naj bo torej prepuščena preizkušnji časa. Lahko sem srečen, da počnem nekaj, kar ni rutinsko opravilo in je glede na svoj namen in smisel izpostavljeno nenehnemu preverjanju in sodbi, saj je pisateljsko sporočilo, naj se mu posveča veliko ali malo pero, vir narodovega zgodovinskega spomina. Ali nekdo, ki je v sebe prepričan, da je naredil svoje življenje z odliko.

Po naravi sem človek, ki se rad smeje, vendar jemljem svoje zdravniško in pisateljsko delo zelo resno. Zdravniško še bolj. Laže bi se odpovedal pisateljevanju kot zdravništvu. Spet pa je res, da je človeku usojeno nenehno se čemu odpovedovati. Izjema je samo ljubezen kot najpristnejši in najpopolnejši smoter njegovega poslanstva. Mislim, da je zavedanje tega, tisti veliki smisel življenja, ki vsem preizkušnjam navkljub govori v prid radosti nad samim seboj in nad vsemi, ki so proti svoji volji skupaj položeni v naročje tega prelepega sveta.

 Nastopi IVANA

VODITELJ

 

Že v gimnazijskih letih, ko so drugi sanjali brezskrbnost, je on zapečatil z globokim razmišljanjem in ga zlil v prvo knjižno obliko.

Naslov moje prve knjige Dobro jutro svoboda pove, da me vprašanje človekove svobode zaposluje že iz otroških let. Ves čas svojega osebnega razvoja sem imel občutek,da ima mojo svobodo nekdo na povodcu. Tega se nisem znebil do današnjih dni. Optimist sem. Zato ker ne verjamem v materialno in duhovno uničenje človeštva. Katastrofe, ki se zgrinjajo nadenj, jemljem kot preizkušnjo in kot kazen, ki sta zasluženi in najbrž potrebni. V kakšno veliko iztreznitev človeštva, ki je pozabilo nase, sicer ne verjamem. Mislim, da bodo na strnišču človekove prevare vzbrsteli poganjki, iz katerih bodo zrasla drevesa življenja, ki ne bo nenehno trepetalo za svoj fizični in duhovni obstoj. Torej se moram nekoliko popraviti. Bolj kot optimist, sem upajoč.

 Nastopi SABINA

VODITELJ

Strokovnjak na področju psihiatrije, ki ima tudi zaznamek pisatelj, ugotavlja:

Sem zdravnik, ki ulovi kakšen del resnice tega sveta tudi v čar besede. To počnem najbolj zase. Nekateri ob mojih besedah postanejo, pomislijo in gredo dalje. Mnogim se zdi zapisovanje svojega neba in pekla povsem nespametno početje, ki ne pristaja več mislečemu dvonožcu v drugem tisočletju. Jaz pa kot pisatelj, sem lahko kolikor toliko vreden zdravnik in na preži za celostno resnico človeka.

Vendar, dokler se temu podalpskemu narodiču dajali duhovni eliksir  pisatelji in misleci, je bilo življenje znosno. Odkar ga imajo v rokah politiki, ki se vtikajo v najbolj izvirno narodno substanco in nimajo tam kaj iskati, gre vse tako hitro navzdol.

V besedi se skriva biser duše. Odreči se besedi, ki ima poleg formalno-sporočilne tudi metaforično funkcijo, pomeni ponikniti v tisto animalično stanje v katerem smo že bili. Jaz se z besedo ne borim, mi je pa zvesta sopotnica, kadar se namenim poromati iskati sebe v bližnjem in bližnjega v sebi. Če me je psihiatrija posvojila, mi je literatura in z njo povezana etična sprašljivost omogočila ustvarjalno dihati. Kaj hočem še več?

 Nastopi RADICA

VODITELJ

Glede na to, da sem bil med pobudniki za ustanovitev revije Kaplje in ves čas izhajanja glavni urednik, imam ta leta ohranjena v zavesti kot zelo burno in ustvarjalno obdobje moje mladosti. Takrat sem diplomiral, izdal prvo knjigo, zdravje se mi je poslabšalo in doma so mi dali vedeti, da me ne mislijo več dolgo gledati v vlogi razvpitega jeznega mladeniča, po mnenju sovaščanov PROBLEMATIČNEGA VODJE nekakšnih faliranih študentov. Zaposlil sem se in preveril svoje življenjske možnosti in perspektive. Malomeščan nisem postal in ne morem mimo tega, kako je tolpa kapljevcev demantirala tisto o faliranih študentih, saj so med bivšimi kapljevci trije profesorji slavistike, dva inženirja arhitekture, inž. strojništva, akademski slikar, poklicni igralec, profesor dr. inženir geologije in primarij dr. medicine - vsi s papirji torej. Pri Kapljah smo od številke do številke poudarjali idejo socializma za uresničitev katere so se pred nami borili in umirali tolikeri. Če poenostavim, bi rekel, da je bila večina urednikov in sodelavcev Kapelj primarno na POZICIJI NARODNEGA, ne pa RAZREDNEGA, kar nam je bilo očitano v takšni in dugačni obliki.

 NASTOPIJO KAPLJAŠI

VODITELJ

 Dr. Felc se spominja:

Znamenito pesem o čebelici, ki leti z neba, naj bi recitiral za 1. maj. Izza odra me je mama režiserka, oblečenega v tirolske hlače,  v bele dokolenke, s klobukom z dolgim pavjim peresom in rdečo ruto, pahnila na oder. Ko sem se znašel pred ogromno množico delavnega ljudstva, mi je vzelo sapo, besedo in orientacijo.

Moral bi začeti: "Čebelica od kod in kam ..." Jaz sem ohromel pred črno množico in bil naenkrat čisto sam in brez sebe in se nisem mogel spomniti besedila. Čebelica Franciska na oni strani skupaj s proletarci, kulaki i mularijo pa je čakala, nazadnje zadevo vzela v svoje roke in zrecitirala celotno besedilo. Njej je delovno ljudstvo ploskalo, mene, pa je mama po skrivnih poteh čez britof obupana dala v nekakšen hišni pripor. Bolj, ko sem njej in vsakomur dopovedoval, kako se do vraga nisem mogel spomniti prve besede Župančiča, ko sem stal pred tistim žrelom množice, bolj so namigovali, češ, iz tega mulca ne bo nič.

Tako smo prišli do poezije in kako to umetnost dojema dr. Felc:

Umetnost, če ji ni treba služiti kakšni ideologiji, je najpristnejši izraz človekove svobode. Mislim, da v njegovih skrajnih razmerah, v mejnih situacijah pesem in ljubezen edini lahko osmišljata človekovo bivanjsko avanturo. Da pesem vsak nosi v sebi, pa če se mu je kdaj zapisala ali ne. Ta odrešuje, tudi mene je, ko sem se podajal in se včasih še, v avanturo razgledovanja po sebi in svojem delu.

 Nastopi ANA

ZAKLJUČEK     BERE VODITELJ

 Svoj moto "Borim se" je dr, Felc premnogokrat uporabil v svojem besednjaku. 

Veliki razumnik, eden najbolj priznanih psihiatrov, sodni izvedenec in še bi lahko naštevali, je bil tudi eden redkih pisateljev, ki kot tetraplegik ni mogel pisati sam. Njegov veleum mu je omogočil narekovanje tako strokovnih študij, esejev, kot romanov in novel. O sebi je dejal, da je eden redkih v nogah hromih popotnikov in eden redkih pisateljev, ki ne morejo sami zapisovati.

Ime Jože Felc, med drugim najdemo tudi v knjigi Sto slovenskih pisateljev in Primorskem bibliografskem leksikonu.

In kako se pisatelju najlažje zahvaliti za podporo in vzor našemu društvu in predvsem mestu? Po njem bo ostal le spomin, knjige, eseji in dnevnik, zato je vzniknila ideja, da naj bo 19. marec obeležen kot njegov dan, njegova Duša imena.

 Ivana se zahvali  Mestni knižnici, ki je omogočila, da smo skupaj počastili njegov spomin, KAPLJAŠEM  in ALENKI FELC.

Avtorica scenarija: Ana Balantič

Objava: Ivana Gantar

 

 

 

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
1
Ivanka
0
Mar 20, 2014
Škoda, da nas ločuje toliko kilometrov.
Naj pripomnim samo, všeč mi je branje knjig Jožeta Felca.

Lp, Ivanka
#1
risovi literati
risovi literati
Objavil/a 2014-03-19 20:37:48 (Mar 19, 2014)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
MARATON BRANJA V IDRIJI
Noč knjige 2016
Vabilo
IVANA GANTAR OSTAJA NA ČELU DRUŠTVA
VABILO
VABILO
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
januar 2022
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj