MOJ VOJKO

OddajMojca Žugman, dne 2015-03-31 ob 11:09:34

Že v zgodnjih najstniških letih sem si zelo, zelo želela, da bi imela brata ali sestro. Ne le zaradi družbe, ampak tudi zato, ker sem mislila, da bi mama potem bila drugačna. Da bi imela manj časa za posesivno ukvarjanje z menoj, za kričanje, kuhanje mule in ostale »aktivnosti«. In seveda, jaz ne bi bila več edini krivec za vse. Toda ostalo je le pri pobožni želji. Vsaj tako sem mislila...

Potem pa sem pri osemnajstih spoznala svojega očeta. Ja, pri rosnih osemnajstih. Bila sem na počitniški praksi in na malici v bližnjem bifeju sem ga zagledala. Preprosto vedela sem, da je to on. Moj oče. Doma sem mu napisala pismo in upala, da bo naslednji dan ob isti uri zopet tam. Bil je. Sodelavko, ki je bila z menoj, sem poprosila, če mu odnese moje pismo, ki, moram priznati, ni bilo preveč prijazno.

 Nekaj dni zatem me je v nabiralniku čakal listek. »Iskal sem te. Oče«, je pisalo na njem. In še nekaj dni kasneje razglednica. »Lep pozdrav iz Zadra, oče«..... Pod tem pa še: »Pozdravlja te Vojko.«Zatresle so se mi noge, srce je zatrepetalo. Moj Bog, polbrata imam! Oče, s katerim sem se potem nekajkrat srečala, je informacijo potrdil.  »V Mostarju živi«, je rekel. »Tam hodi na srednjo vojaško šolo«.

Čez nekaj let, ko sem jih štela tam okoli 24, se je oče poslovil od zemeljskega življenja. Uničenega od pijače in morda obžalovanja, je zadela kap. Na dan pogreba sem bila hkrati jezna, žalostna,  pa tudi vznemirjena in vesela. Vedela sem, da ga bom videla. Da bom prvikrat v življenju srečala svojega polbrata. Bolj kot pogreb me je okupiralo razmišljanje, kako me bo sprejel. Ali me sploh želi videti in spoznati?  

Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem stopala proti vežici. Od daleč sem ga zagledala. Stal je tam, čista kopija najinega očeta, v modri letalski uniformi.  Pristopila sem, polna neopisljivih občutkov sem iztegnila roko v pozdrav.  Spregledal je ponujeno roko, svoje roke je ovil okoli mojega vratu in me tako močno objel, da je skoraj zabolelo. Gledala sva se, brez besed, s solzami v očeh. Med nama se je v trenutku rodila pristna vez.  In tako zelo veliko sva si imela povedati... Obljubil je, da me med počitnicami obišče.

In me je. Vsake počitnice v času študija,  ko je odhajal k mami v Maribor, se je vedno za kak dan ali celo več ustavil pri meni. Življenje, kakršnega sem živela  s svojo družino in prijatelji je bilo zanj nekaj povsem novega. Svet, ki ga ni poznal. Njegov svet je temeljil na otroških spominih,  na slikah v družinskem albumu, tistih do njegovega 6.leta, ko je še »imel« očeta.

»Bilo bi premalo, Mojca, če bi ti napisal, kako srečen sem, da sem te spoznal. Srečen ob spoznanju, da imam sestro. Občutkov se z besedo ne da opisati in ni ga človeka, ki bi naju lahko tako razumel, kakor ti mene in jaz tebe.. Srečanje s teboj, Mojca, mi je dalo več, kakor mi je očetova smrt vzela, čeprav sva, ne po svoji krivdi, preveč zamudila. Poskušal ti bom biti dober brat«, je pisalo v njegovem prvem pismu.

Moj Vojko po srcu ni bil vojak. Želel je le biti pilot, a mu po končani osnovni šoli drugačne alternative nihče ni predstaviil.  Ali pa je morda želel pobegniti od družine, v kateri se ob očimu ni dobro počutil, saj ga le-ta nikoli ni zares sprejel.  Čutila sem, kako zelo se mu upira togi vojaški sistem, v katerem ni zaželjeno misliti s svojo glavo; kjer si samo del kalupa, le številka.  A za izstop ni imel poguma. Moral bi vračati vse stroške šolanja in bal se je, da bi ga JLA povsem onemogočila. Duška si je dal v pismih, ki mi jih je pisal, lahko si je olajšal dušo in bil preprosto to, kar je. Njegova pisma so bila pisma globoko razmišljajočega človeka.

Vojkovo prvo delovno mesto je bilo na vojaškem letališču v Brežicah. Bila sem srečna, saj je to pomenilo, da se bova lahko pogosteje videla. Junija tistega leta sva se srečala v centru Ljubljane. »Poročil se bom. Kupujem poročno obleko«, je rekel. Njegove Helene nisem poznala. Avgusta se je poročil, v prvih dneh septembra se jima je rodil sin.....

Le nekaj dni zatem.... 21. september. Moja prva hči je praznovala deseti rojstni dan in stanovanje je bilo polno obiskov. Zazvonil je telefon.  »Oprostite, sem Vojkova soseda, Je tam Mojca?...... Vojko je umrl....včeraj... letalski miting JLA na Brniku...razneslo njegov avion... takoj po vzletu...«

 Vzrok nesreče nikoli ni bil pojasnjen. Vprašanja so ostala neodgovorjena. Bolečina je odšla. Le spomin v mojem srcu živi naprej. Bil je eno najdragocenejših, neprecenljivih daril, kar mi jih je dalo življenje. Zato sem žalostna vsakič, ko vidim ali slišim o prepirih in sporih med brati in sestrami. Tiho pomislim: sploh se ne zavedate, kaj imate. Tople in iskrene medčloveške vezi so edino, kar zares imamo; edino, kar daje vrednost našemu življenju. Starši bodo odšli, bratje in sestre bodo ostali. Če jih imaš, povej jim, da jih imaš rad. Jaz lahko to le še šepetam v srcu.

Mojca

 

 

profileimage
Všeč mi je
4
Komentarji
4
bernarda biber
0
Apr 01, 2015
<3
#4
Lara Arh
0
Mar 31, 2015
<3
#3
Mojca Žugman
0
Mar 31, 2015
Dajana, objem nazaj :)
#2
Dajana Babič
1
Mar 31, 2015
Mojca... objem in hvala <3
#1
Mojca Žugman
Mojca Žugman
Objavil/a 2015-03-31 11:09:34 (Mar 31, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
DOVOLJ JE!
MOJ VOJKO
ODGOVOR MINISTRICE ANJE KOPAČ MRAK NA PETICIJO ZA ODPIS DOLGOV SOCIALNO OGROŽENIM OSEBAM
DANES BOM SVEČKE PRIŽGALA
PETICIJA ZA ODPIS DOLGOV SOCIALNO OGROŽENIM OSEBAM
O CIVILNI POBUDI "PREBUJENJE-PRAVICA ZA VSE"
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
januar 2020
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj