Na različnih spletnih straneh že dlje časa zaznavam  obilico sovražnega razpoloženja do migrantov, bodisi v obliki različnih objav ali komentarjev, o (ne)kulturi katerih ne bom izgubljala besed; možna anonimnost komentiranja je očitno odličen ventil, da z izlivi najhujših žaljivk  damo duška svojemu besu, mržnji in sovražnosti do vsega, kar ni v skladu z našimi stališči in predstavami.  Na družabnem omrežju Facebook se ustvarjajo proti-migrantske skupine, večinoma brez imena/obraza ustanovitelja, s pozivi k zavarovanju slovenske meje, k formiranju v fronto, k tvorjenju osvobodilnih enot in teritorialne obrambe, z namenom, da »lahko v primeru nasilja in diskriminacije nad Slovenci, ustrezno ukrepamo.«

S takšnim razmišljanjem se absolutno ne morem poistovetiti. Še več, prepričana sem, da največjo nevarnost naši Sloveniji predstavljamo kar Slovenci sami! Zakaj? Vam odgovorim kar z vprašanji, pa vam bo odgovor povsem jasen. So begunci pokradli Slovenijo in izropali na tisoče državljanov? S

Že v zgodnjih najstniških letih sem si zelo, zelo želela, da bi imela brata ali sestro. Ne le zaradi družbe, ampak tudi zato, ker sem mislila, da bi mama potem bila drugačna. Da bi imela manj časa za posesivno ukvarjanje z menoj, za kričanje, kuhanje mule in ostale »aktivnosti«. In seveda, jaz ne bi bila več edini krivec za vse. Toda ostalo je le pri pobožni želji. Vsaj tako sem mislila...

Potem pa sem pri osemnajstih spoznala svojega očeta. Ja, pri rosnih osemnajstih. Bila sem na počitniški praksi in na malici v bližnjem bifeju sem ga zagledala. Preprosto vedela sem, da je to on. Moj oče. Doma sem mu napisala pismo in upala, da bo naslednji dan ob isti uri zopet tam. Bil je. Sodelavko, ki je bila z menoj, sem poprosila, če mu odnese moje pismo, ki, moram priznati, ni bilo preveč prijazno.

 Nekaj dni zatem me je v nabiralniku čakal listek. »Iskal sem te. Oče«, je pisalo na njem. In še nekaj dni kasneje razglednica. »Lep pozdrav iz Zadra, oče«..... Pod tem pa še: »Pozdravlja te Vojko.«Z

Takole je na peticijo odgovorila ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možosti. Drugačen odgovor bi bilo od kogarkoli iz tenutne vladajoče ekipe gotovo iluzorno pričakovati. 

Danes bom svečke prižgala. 

Eno za mrtve,

v spomin,

Ker sem se odločila, da ne bom le tiho opazovala dogajanja v naši državi, temveč bom poskusila tudi kaj storiti, sem konec maja letos ustanovila civilno pobudo Prebujenje - Pravica Za Vse, kateri se je prudružila tudi prijateljicaJana Kumer. Preko pobude želim delovati tako znotraj državnega zbora, kot tudi na področju osveščanja ljudi o naših temeljnih pravicah in obujanju zavesti, da nismo rojeni za sovraštvo, temveč za ljubezen in obilje. Prepričana sem namreć, da je prišel čas, ko se moramo masovno prebuditi in zahtevati tisto, kar nam pripada - dostojanstvo in človeka vredno življenje.

Iz globoke žalosti nad stanjem naše skupne države, jeze nad krivicami in občutka odgovornosti, ob katerih nisem mogla več preslišati vse glasnejšega klica srca, se je v meni rodila odločitev o ustanovitvi civilne pobude z imenom Prebujenje-Pravica za vse.

 Zakaj »Prebujenje«? In zakaj »Pravica za vse«?

 Prebujenje zato, ker smatram, da se resnično moramo prebuditi. VSI! Dokončno in nepreklicno, in ne glede na to, kateri družbeni skupini pripadamo. Tudi, če si še lahko več ali manj privoščimo ali se nekako še pretolčemo iz meseca v mesec, nam ne more in ne sme biti vseeno za vse tiste, ki jih je železni obroč ukrepov politike in z njo povezanih elit že toliko stisnil, da tega ne zmorejo več. V sebi moramo prebuditi zavest (in vest),  da smo soodgovorni za razmere, v katerih je vse več krčenja in teptanja pravic in vse manj možnosti in priložnosti za dostojno življenje.  Vse predolgo smo namreč upali in čakali, da se bodo »z naslednjo vlado« stvari obrnile na bolje! Po 24 letih čakanja,

Tebi pišem to pesem, 

moja Slovenija,

moja domovina,

edina, ki jo poznam!

V svoje naročje si me rodila,

bosih nog sem tekala po tvojih prašnih makedamskih cestah,

se lovila s čebelami po cvetočih travnikih,

v krošnjah mogočnih dreves si mi dajala zavetje.

Sijočih oči zrla sem v tvoje daljave,

in ti,

ti si me učila...

Še veš, domovina?

Modro čepico si mi posadila na glavo,

v rdečo rutko ovila moj vrat;

»moja pionirka« si me imenovala.

Jaz, tvoja hči,

o, 

jaz sem ti, stoječ na rožnatem odru življenja,

ponosno in glasno prepevala:

»Lepo je v naši domovini biti mlad«...

Verjela sem ti,

domovina moja;

verjela, ko si mi govorila,

da v tisti veliki hiši sedijo modri možje;

da se meni, 

da se nam, vsem tvojim otrokom, 

ničesar ni bati,

ker ti, naša mati,

ljubeče skrbiš za naše potrebe

in nas varuješ s svojim materinskim objemom.

O, verjela sem ti, 

verjela močno,

kakor slepa zaljubljenka verjame izvoljencu.

»Najlepši spis«, si rekla, 

ko sem s kipečim mladim srcem

spletla veličasten slavospev

Z neizmerno željo po življenju, ki bo pravično in pošteno do slehernega človeka, se danes obračam na vse vas, ki imate tako kot jaz dovolj tega mizernega stanja, do katerega so nas v zadnjih 24 letih pripeljale politične-gospodarske-finančne elite. Mafijske elite!

Prebudimo se!

Obljubljali so nam sanje. Obljubljali so nam napredek in blaginjo. Drugo Švico, tako rekoč. Za sladkimi in visokoletečimi besedami pa so se že tedaj skrivale ostre konice pohlepa in sebičnih interesov. Sprva sem upala, da se motim. Toda, z vsako menjavo vlade je raslo moje razočaranje. In ko sem opazovala presedanje enih in istih imen s stolčka na stolček, po principu: danes sem minister enega resorja, jutri drugega in pojutrišnjem »nevemkateregaže«, se je moje, nekoč naivno zaupanje, da v parlamentu sedijo izvoljeni predstavniki ljudstva, ki v skladu z njegovo voljo delujejo v dobro vseh državljanov, kruto razblinilo v nič. Nobena vladajoča struktura doslej, ni delala v dobrobit vseh nas.

»Politika« je beseda,

Ker sem vse bolj in bolj zaprepadena nad delovanjem Cerkve v Sloveniji in kot verna katoličanka tudi globoko pretresena, sem se odločila, da na vas naslovim javno, odprto pismo.

 Da ne bo pomote, se najprej iskreno opravičujem in izvzemam iz svojega pisanja vse tiste duhovnike, ki so se resnično s srcem odločili za svoj poklic in ga temu primerno tudi opravljajo – svojo vero ne le delijo, temveč jo živijo. Z vso odgovornostjo se zavedajo poslanstva, ki so si ga izbrali. Kar nekaj takih sem imela priložnost osebno spoznati, in jim tu namenjam svoj globok poklon.

 Kot inštitucija pa ste me razočarali do konca! Zavedam se, da sleherno ustanovo sestavlja večja ali manjša množica ljudi in s tem vsa paleta človeških hotenj in značajskih lastnosti. Vendar pa med Cerkvijo in vsemi ostalimi obstaja ena gromozanska razlika: Cerkev naj bi bila pričevalka Boga, oznanjevalka Kristusove besede »vera, upanje, ljubezen... to troje«!

 Dogajanje v vaših vrstah, ki ga spremljam že vrsto let, pa žal priča