IVA, VRBA IVA, Salix caprea L., ljudsko: mačice.

Vrba iva je tesno povezana s čebelami in čebelarjem: čebelam daje prvo spomladansko pašo, čebelarju daje znamenje za prvi spomladanski pregled čebeljih družin. Cvetenje ive in temperatura nad 12 stopinj v senci je trenutek, ko gre lahko čebelar v panje le v srajci, brez zimske suknje, pa še rokave si lahko zaviha v sončnem dnevu.

Čas prvega spomladanskega pregleda čebeljih družin je odvisen od podnebja in vremena. V krajih z milejšo klimo (Primorska, Goriška) je ta pregled lahko že v začetku marca, v krajih s celinsko klimo pa v drugi ali tretji dekadi marca, ob sv. Jožefu. Okrog 20. marca pa zacveti tudi iva.

Vrbe spomladi med prvimi medovitimi rastlinami postrežejo s cvetnim prahom in medičino, včasih pa tudi z mano. Spadajo med najstarejše cvetnice na Zemlji, pri nas je splošno znanih preko 20 avtohtonih vrst vrb in včasih jih kar težko ločimo med seboj, ker se med seboj križajo. Vrbo ivo poznamo kot mačico in je ne moremo zamenjati z drugimi vrbami, saj prinašajo pomlad v vazo marsikaterega slovenskega doma.

Vse vrbe so zelo specializirane, rastejo tam, kjer druge vrste ne uspevajo. To je največkrat v dolinah ob vodah ali visoko v gorah, pa tudi na nasipih, grobljah in krčevinah. Med njimi so visoka drevesa, pa tudi najmanjša lesnata rastlina je do 5 cm visoka vrba z Grenlandije.

Vrba iva uspeva skoraj v vsej Evropi. Najdemo jo tudi povsod v Sloveniji, kjer je med najpogostejšimi vrstami vrb. Je ena najbolj značilnih pionirskih drevesnih vrst. Skoraj vedno se med prvimi razraste na posekah, pogoriščih, gozdnih robovih, ob vodah in v svetlih gozdovih, od nižin do roba gozdne meje. Pogosto je grmaste razrasti, oblikuje pa lahko tudi drevesno krošnjo.

Od vrb, ki uspevajo v Sloveniji, iva cveti prva. Označuje čas, ko se zaključuje predpomlad oziroma se začenja zgodnja pomlad. Ob normalnih vremenskih razmerah mačice prašijo relativno dolgo. Je cenjena medonosna vrsta vrbe in čebele jo z veseljm obiskujejo. V večjem delu Slovenije običajno zacveti sredi marca, na Primorskem pa že v drugi polovici februarja.

Na moških rastlinah čebele nabirajo cvetni prah, na ženskih nektar, oboje v velikih količinah. V dobrih pašnih razmerah je lahko dnevni donos do 3 kg nektarja, pridelek na panj okoli 20 kg, do 150 kg medu na hektar. Vrbov med je rumenkaste barve, hitro kristalizira in dobi sivkasto barvo.

Medenje je zanesljivo vsako leto. Še bolj kot medičina je za čebele pomemben cvetni prah, ki ga zgodaj spomladi nabirajo na ivi, takrat kar dobra polovica vseh pašnih čebel nabira cvetni prah. Radodarnost ive s cvetnim prahom je pomembna za načrtovanje in izbiro medovitih rastlin v bližini naših čebelnjakov – odločitev za vrbo je vsekakor prednostna. Cvetni prah ive je najbolj cenjen, skupaj s cvetnim prahom kostanja.

Iva lahko oblikuje 10 do 20 m visoko drevesno krošnjo nepravilne oblike, lahko pa raste kot grm in doseže višino 3 m. V širino doseže do 8 m. Trdno in globoko se z močnimi in razvejanimi koreninami zasidra v tla, v bistvu je več ive pod zemljo kot nad njo. Je zelo skromna vrsta, raste na rodovitnih, globokih in svežih do vlažnih prepustnih tleh, dobro prenaša pa tudi druga rastišča. Za rast potrebuje veliko svetlobe. Odporna je proti slani, je prezimno trdna pri nizkih temperaturah, njene potrebe po toploti so majhne.

Listi so jajčaste do elipsaste oblike in krajši kot pri drugih vrstah vrb. Iva je ena izmed najpogostejših vrb pri nas s širokimi listi. Je listopadno drevo ali grm.

Cvetovi so enospolni in brez cvetnega odevala. Moške in ženske mačice so si zelo podobne pred cvetenjem, saj imajo oboji sive dlakave mačice. V polnem cvetenju imajo moški cvetovi po dva gola prašnika z rumenimi prašnicami in so združeni v jajčaste do 4,5 cm dolge mačice. Ženski cvetovi imajo dolgo pecljato, dlakavo plodnico, zelenkaste mačice dolžine do 6 cm.

Dvodomna, žužkocvetna in vetrocvetna vrsta cveti marca in aprila daleč pred olistanjem. Cvetenje opazimo na moških cvetovih, ki so združeni v socvetja mačice. V jeseni, ko so mačice še pokrite z debelo zaščitno lusko, spominjajo na listne popke. Ko se spomladi dovolj otopli, se izpod krovnih lusk izvijejo svileno sivkaste dlakaste mačice. Ob cvetenju se belo srebrne dlačice razprejo, med njimi pa se pojavijo rumeni prašni cvetovi oziroma prašniki, iz njih se praši rumeni cvetni prah in to je začetek cvetenja. Izjemoma lahko opazimo začetek cvetenja na ženskih rastlinah, ki nastopi, ko so socvetja lepljiva.

Iva je lahko okrasno drevo ali grm, sajena posamično ali v skupini. Je oblikovni element za žive meje, gozdni rob, barjanske in močvirne grede, obrežja, odprto krajino in vodni rob. Kot pionirska vrsta je primerna za hitro ozelenjevanje in utrjevanje nestabilnih brežin. Kjer se ohranja obrežna vegetacija se lahko še dodatno zasadi z ivo.

Iva med vsemi vrstami vrb najbolje prenese sušo, pa tudi zastajajočo vodo in poplavljenost. Nad njenimi cvetovi se navdušujejo koze, ki veselo obžirajo cvetove in prve liste. Tudi zato iva nosi latinsko ime Salix caprea – beseda 'caprea' je izpeljana iz 'capreus', kar pomeni kozji, Angleži ji zato rečejo kar kozja vrba.

Iva se razmnožuje s semeni ali vegetativno z neolesenelimi potaknjenci poleti ali olesenelimi potaknjenci jeseni, ki se zlahka ukoreninijo v vlažni zemlji. Šope odrezanih vejic zapičimo v zemljo ali posadimo v lonce tako, da sta dve tretjini vejice v zemlji.

Plodovi vrbe ive so drobne podolgovate glavice, ki dozorijo v maju in juniju. Ob zrelosti vzdolžno počijo in iz njih v belih kosmih izletijo številna drobna dlakava semena. Seme je izredno lahko in brez zaloge hrane za začetni razvoj, zato je življenjska doba semena kratka in zaradi tega so vrbe vezane na vlažna tla, kjer seme lahko hitro kali.

Vrbov les je zelo mehak in ga je lahko obdelovati, običajno se uporablja v mizarstvu, gradbeništvu in drugih panogah, največ pa za kurjavo. Vrbe obrezujemo januarja ali februaja za pridobivanje materiala za pletenje.

V lubju mačice, vrbe ive, se skriva salicin, ki odpravlja bolečine, prehlade, glavobole, migrene in slabo počutje. Tudi mačice vrbe ive so odličen analgetik. Večina vrb ima številne zdravilne lastnosti, na katere pa smo skoraj že pozabili. Iz vrbovega lubja pripravljamo čaje iz lubja, listov ali mačic. Danes lubje najpogosteje uporabljamo za blaženje vnetij in bolečin ter za zniževanje povišane telesne temperature. Kot naravni analgetik pomaga še pri zobobolu, bolečinah v mišicah in živčni napetosti.

(Brus 2008, Duh 2011, Boben 2015, Žust 2015)