Zaradi podobnosti soncu so sončnice častili že Maji. Sicer pa botanično ime navadna sončnica (Helianthus annus) izvira iz grščine in pomeni sonce in cvet. Njihov cvet je lahko velik tudi do pol metra (premer), so prave rumene velikanke, bi lahko rekli. Sicer pa obstaja cela zbirka sončnic, ki so nastale s križanjem navadnih sončnic s sorodnicami iste vrste. Obstaja tudi cel kup okrasnih sončnic, ki so načeloma nekoliko manjše. Pritlikave na primer zrastejo le do 40 centimetrov v višino, cvet pa je premera do 20 centimetrov. Socvetja so lahko različnih barv – oranžna, rumeno-oranžna, rdečkasta, rjavkasta, rožnata in celo smetanaste barve .

Globalno zmanjšanje števila opraševalcev, vključno s čebelami, ima lahko velike posledice za ekosistemske storitve. Čebele so prevladujoči opraševalci, zato je upad nujno ublažiti. Treba bo sejati in saditi ciljano, za čebele in opraševalce, da bo naš opraševalski servis zdrav in ne bo stradal.

Sončnice so izredno atraktivne sončne rože, čebelam prijazne, zdravilne in varovalne medovite rastline! Tako dokazuje študija raziskovalcev na Državni univerzi Severne Karoline in Univerzi Massachusetts Amherst (M.Kulikowski, 2018).

Patogeni so močno vpleteni v propad divjih in medonosnih čebel. Prehrana vpliva na imunski odziv čebel, kar kaže na možnost, da cvetni viri zagotovijo naravno odpornost na patogene. Ker populacije čebel upadajo, študija ponuja upanje za relativno preprost mehanizem za spodbujanje zdravja in dobrega počutja čebel – čebelam omogočiti dostop do sončnic.

V študiji raziskovalci ugotavljajo, da je cvetni prah sončnice (Helianthus annuus) dramatično in dosledno zmanjšal okužbo s protozojskimi patogeni (Crithidia bombi) pri čmrljih (Bombus impatiens) in tudi zmanjšal mikrosporidijalni patogen (Nosema ceranae) evropske medonosne čebele (Apis mellifera), kar kaže na potencial širokih antiparazitskih učinkov. V terenski raziskavi so imeli čmrlji s kmetij z več sončničnimi površinami nižje stopnje okužbe s Crithidia. Glede na dosledne učinke sončnice pri zmanjševanju patogenov lahko sajenje sončnice v agroekosisteme in naravni habitat zagotovi preprosto rešitev za zmanjšanje bolezni in izboljšanje zdravja gospodarsko in ekološko pomembnih opraševalcev.

Študija je pokazala, da sta imeli dve različni vrsti čebel, hranjenih s cvetnim prahom sončnic, dramatično nižje stopnje okužbe s specifičnimi patogeni. Čmrlji na dieti s sončnicami so imeli tudi na splošno boljše zdravje družin kot čebele, ki so bile krmljene s hrano s cvetnim prahom drugega cvetja. Cvetni prah sončnic je zaščitil tudi evropske medonosne čebele (Apis mellifera) pred drugačnim patogenom (Nosema ceranae). Ti patogeni so bili vpleteni v upočasnitev stopnje rasti čebeljih družin in povečanje smrti čebel.

Vendar pa je študija pokazale tudi škodljiv učinek, saj so imele medonosne čebele na dieti s sončnicami stopnjo umrljivosti približno enakovredno kot medonosne čebele, ki niso bile krmljene s cvetnim prahom, in štirikrat višje kot čebele, krmljene s cvetnim prahom ajde. Tega učinka smrtnosti pri čmrljih niso opazili.

V raziskavi so poskušali z drugimi monoflornimi pelodi, vendar se zdi, da je cvetni prah sončnic glavni dobitek. Noben drug cvetni prah izmed proučevanih ni imel tako doslednega pozitivnega učinka na zdravje čmrljev.

Sončnični cvetni prah vsebuje malo beljakovin in nekaterih aminokislin, zato ga ne bi smeli obravnavati kot samostojni obrok za čebelje družine. Je pa sončnica lahko dober dodatek k raznoliki populaciji divjih cvetov za čebele.

Raziskovalci načrtujejo nadaljevanje študije, da bi preučili, ali druge vrste čebel kažejo pozitivne učinke cvetnega prahu sončnic. Ne vedo še zagotovo, ali cvetni prah sončnic pomaga čebelam krmilkam v boju proti patogenom ali če cvetni prah sončnic kaj povzroči patogenom. Prihodnje razskave bodo to ugotovile.

Najprej vzbudi pozornost dejstvo, da so raziskovali učinke sončnic na čebele v Ameriki in ne v Sloveniji, nato še to, da sta sodelovali dve tamkajšnji univerzi in ne naše institucije. Slovenskim čebelarjem se zasvetijo oči ob misli, kako bi bilo s to raziskavo pri nas!? Povezati bi se morali vsaj kmetijska in veterinarska univerza, pa morda bi ne proučevali sončnic (ker so to storili Američani), ampak recimo ajdo. Le tako bi upravičili in dokazali sloves slovenskega čebelarjenja v svetu, zato bi se morala vključiti vsaj še ena interesna čebelarska skupina. Parade vseh vrst so namreč le prepih, ki široko odpre vrata raziskovalcem – a jih tudi naglo spet zaloputne.

Cvetni prah sončnic na njivah v Ameriki in Evropi je že pripravljena in primerna hrana za čebele, saj je kar nekaj mio hektarjev namenjenih sončnicam. Sončnice, prelep okras naše slovenske krajine, so ob poletjih, ko bodo suše po napovedih vse pogostejše, lahko dobra priložnost za kmetovalce v različnih predelih Slovenije. Žal se v Sloveniji pridelava sončnic ne povečuje. Kljub nekaterim spodbudam smo ostali na okoli 300 hektarjih letne pridelave.

Pri sončnicah domačih sort in hibridov nimamo. Sončnice z globokimi koreninami izboljšajo godnost tal, ko jih prezračijo in zdrobijo večje talne grudice v manjše. Večja sposobnost črpanja vlage iz globljih talnih plasti je lastnost, ki je pomembna v vročih in suhih poletjih, zlasti na peščenih zemljiščih. Kot visoke rastline z obilo listov dobro zasenčijo tla, so odlične borke proti plevelu, varujejo tla pred erozijo in izsušitvijo. Če sončnice posejemo na začetku avgusta, bodo rastline cvetele v oktobru, s čimer je zagotovljena paša za čebele, vse, kar ostane na njivi, pa je gnojilo za naslednje poljščine in vrtnine (D. Kocjan Ačko, 2021).

Kot glavni posevek sončnice sejemo konec aprila na njivo, pognojeno s hlevskim gnojem. Po vzniku jih primerno velike osipamo in po potrebi ročno okopljemo ter redčimo. S sončnicami poskrbimo za širši kolobar in obogatimo tla. Sončnice sicer formirajo globoke korenine in načeloma ni težav zaradi suše, a v času oblikovanja cvetov morda potrebujejo obilneše zalivanje. Pravočasno spravilo v jeseni včasih oteži deževje. Dozorele sončnice požanjemo septembra, osušimo in skladiščimo.