Članek
Žižula – Ziziphus zizyphus
Objavljeno Jan 08, 2023

Žižula je poznana pod različnimi imeni: žižola, kitajski datelj, čičimak, debeloplodna žižula, čičmak, rdeči datelj, korejski datelj, indijski datelj.

Podnebje se spreminja in na naraven način bogati biodiverziteto s prišleki. Uspešno odrašča naša mlada žižula, čeprav spada med primorske rastline. Iz odvrženih koščic tja pod bezeg jih je zraslo menda še več, kot je bilo koščic! Ohranili smo le dve, saj nam okrog čebelnjaka že zmanjkuje prostora za medovite rastline.

Žižula je eksotično, manjše listopadno drevo ali grm iz družine krhlikovk. V naših razmerah bo zrasla nižja, 2 – 6 metrov. Raste zelo počasi in ima gost, trden les. Veje so poraščene z ostrimi trni. Brsti pozno, šele v maju. V pazduhah listov bo žižula postopoma od junija do avgusta pognala okrogle dvospolne cvetove rumeno zelene barve, v šopih ali posamezno, iz katerih po oplodnji s pomočjo čebel in drugih žuželk zrastejo plodovi.

Žižula – malo voće za veliku dobrobit organizma • Bakini savjeti

Krošnja je gosta, z veliko zvitimi, trnastimi izrastki. Je samooplodna sadna vrsta.

Plodovi so med rastjo svetlejše zelene barve, podolgovati in imajo v svoji sredi prav tako podolgovato koščico. Pred zorenjem se plodovi obarvajo v rumenkasto, med zorenjem so delno lisasto rjavi, barvati se začno pri peclju. V polni zrelosti – oktobra – je barva plodov bleščeča rjavo rdečkasta. V zrelosti se plodovi zgubajo, če jih pustimo na drevesu, se posušijo. Žižule so v zrelosti bledo rumenega mesa, mehke, plod je spužvaste strukture in ima poseben, zelo prijeten sladko-kisli okus.

Žižule zorijo postopoma od sredine septembra do oktobra. Najboljše postanejo šele sredi oktobra ali novembra, ko se površina omehča in naguba.

Živim - Napitak od žižule preporučuje se za snižavanje tlaka, umirenje  želuca i crijeva i opuštanje prije spavanja

Žižula pozimi, v fazi mirovanja, prenese do petindvajset stopinj pod ničlo. Problem so zgodnje jesenske slane in kratka vegetacijska doba, da bi plodovi popolnoma dozoreli. Vendar v spreminjajočem podnebju se tudi pri nas jesen močno daljša in bi morale tudi celinske žižule uspešno dozorevati v prihodnosti. Je pa žižula odporna na sušo in ni izbirčna glede tal, raste lahko celo v loncu. Bolje uspeva v lažjih in rodovitnih tleh. Drevo žižule je dekorativno, odporno in uspeva torej tudi v kontinentalnem delu Slovenije.

Žižule vsebujejo veliko vitamina C, sto gramov pokrije dnevno potrebo človeškega organizma po tem vitaminu. So odličen vir B-kompleksa, rudnin in mineralov ter bioflavonoidov. Zrele, še čvrste žižule vsebujejo približno četrtino sladkorjev, delno osušene pa še več, in do 5 % beljakovin.

Delujejo protivnetno in odvjalno ter pomagajo pri izkašljevanju. Krepijo imunski sistem, pomagajo pri težavah z želodcem in želodčno kislino, čistijo kri in lajšajo utrujenost.

Žižule uživamo sveže, posušene, lahko naredimo marmelado ali žganje. Namočene v tropinovec dobijo svojstven, prijeten sladek okus.

Žižula (Ziziphus jujuba) - Plantea

Obrezovanje dreves omejimo na najnujnejše posege, varstvo pred boleznimi in škodljivci ni potrebno. Gre za izredno nezahtevno sadno vrsto, odporno na bolezni in sušo. Gojimo jo lahko v obliki grma ali drevesa. Mlade rastline lahko v hladnih obdobjih zaščitimo s koruznico. Rodi že v tretjem letu po sajenju.

Domovina žižule je Kitajska, kjer raste že več tisočletij. 'Migrirala' je preko vzhodne Azije na Sredozemlje. K nam so jo 'migrirali' iz Benetk in je na Primorskem lepo udomačena.