Kadilnik je potreben za preprečevanje čebeljih pikov, celo še bolj, kot potrebujemo svojo zaščitno obleko in rokavice pri delu s čebelami. Dim, ki ga proizvaja kadilnik, pri čebelah sproži samoohranitveno reakcijo. Kadilnik naredi čebelarjev odnos do čebel civiliziran. Brez kadilnika bi čebelarji med pregledom panja utrpeli veliko več pikov. Več pikov pomeni več smrti čebel, zato je kadilnik dobra stvar. Naravni odziv čebel je alarm in priprava na morebitno selitev. Čebele začnejo polniti svoje želodčke z medom, da bodo imele zaloge hrane, če bo njihova pot pobega dolga. Visoka poraba medu povzroči prehransko komo, zaradi česar so letargične in veliko manj pozorne na čebelarja. 

Vsak čebelar je v svoji čebelarski karieri nujno izpostavljen čebeljim pikom, ker čebele pač pikajo, če jih kdo moti v njihovem življenju. Izbira varovalne opreme na trgu je velika, saj se ve: na čebelarjih je mogoče realizirati večje zaslužke, kot čebelarji zaslužijo s pridelavo medu. Alergije na čebelje pike so vedno pogostejše tudi med čebelarji, iznenada, po mnogih pikih in mnogih desetletjih čebelarjenja lahko pride do življenjsko nevarnega zapleta ob čebeljem piku. Zato velja staro preverjeno dejstvo: bolje preprečiti in vedno znova preprečevati, kot zdraviti!

Učinkovito orodje za preprečevanje čebeljih pikov je dosledna uporaba kadilnika. Kadilnik je naprava za pihanje dima in je ključno orodje za varovanje čebel in čebelarja. Čebelar se s kajenjem panja in čebel v njem izogne pikom. Čebelar nikoli nima namena škoditi čebelam, čebelje družine mora pregledovati zato, da se prepriča, da je s čebelami vse v redu. Zadimljene čebele bodo pobegnile od vira dima (to je čebelar), namesto da bi napredovale v obrambni reakciji. Rezultat je manj letanja in pikanja.

Čebelarji se moramo potruditi k razumevanju svojega kadilnika; kadilnik je prijatelj, saj je lahko rešilna bilka pri pregledovanju čebeljega panja. Brez uporabe kadilnika je lahko odnos s čebelami resnično težaven. Kadilnik ustvari vzdušje harmonije med čebelarjem in čebelami. Zakaj in kako s kadilnikom je še posebej važno razumeti čebelarjem začetnikom.

Ko odpremo panj, nekajkrat vpihnemo dim na žrelu. To bi moralo sprožiti čebele v način 'priprave'. Morda bomo videli okrepljeno število čebel, ki se vračajo v panj z veliko močjo. S temi prvimi vpihi bodo čebele začele pošiljati signale, da obstaja velika nevarnost požara. Nadaljujemo z odpiranjem panja, in če je vse v redu, lahko nadaljujemo z delom. Včasih se bodo vračajoče čebele začele zaletavati kot opozorilo. Nekaj vpihov okrog sebe, da čebele spoznajo, da je čebelar vir dima in bodo popustile z zaganjanjem.

Opravljamo svoje delo in vsakih nekaj minut vpihnemo enkrat ali dvakrat, da čebele vedo, da je 'nevarnost požara' še vedno prisotna. Med pregledovanjem pazimo na vir goriva v kadilniku. Želimo, da je kadilec vseskozi pripravljen, ko ga potrebujemo, zato preverjamo, ali ogenj še vedno tli in po potrebi gorivo dodajamo. Nekajkrat stisnemo meh, da gorivu dovedemo dovolj zraka za gorenje.

Čebelar med pregledovanjem čebelje družine v panju uporablja dim za ohranjanje mirnosti čebel. Ko čebele zaradi dimna zaznajo nevarnost požara, sprostijo alarmni feromon, izopentil acetat, iz žleze v bližini žela. Gre za učinkovito komunikacijo v čebelji družini, za učinkovito odganjanje plenilcev v panju. Ko čebela piči, vbrizga v pik ta izopentil acetat, kar včasih povzroči množični napad na plenilca. Kemikalija se širi po zraku in rekrutira druge čebele za napad. Kajenje, dim iz kadilnika pa prikrije ta feromon, kar omogoča čebelarju varen pregled čebeljega plodišča.

Kadilnik je torej naprava, ki jo čebelar uporabi za vpihovanje dima v panje. Ta dim čebelam ne škodi, samo moti njihov vonj, da se ne odzovejo na alarmne feromone. Kadilnik ohranja sproščen odnos s čebelami v panju, spodbuja rutino pri pregledovanju in ohranja prijetno čebelarsko izkušnjo. Alarmnih signalov ne želimo prekriti, zato damo čebelam dovolj časa, nekaj minut, da se osredotočijo.

Varneje je tudi za čebele, umirjen čebelar se med pregledom ne giblje z nenadnimi, hitrimi in nepremišljenimi gibi. Čebelar si vzame čas, da v miru opravi delo, preuči stanje čebelje družine in skrbi za čebele na odgovoren način. Z uporabo kadilnika izgubimo mnogo manj čebel, čebele bolj sodelujejo, se premikajo počasneje in jih je mogoče previdno odstraniti s poti, da se izognemo izgubam, zlasti pri ponovnem sestavljanju panja. Prav tako izgubimo manj čebel zaradi pikov.

Kadilnik je sestavljen iz treh osrednjih delov: meha, šobe in kurišča. Sodobni kadilnik je kovinski kanister z mehom ob strani. Meh je pritrjen na kurišče in omogoča kontrolo pretoka kisika. To pomeni, da je lahko kadilnik dolgo prižgan, omogoča nadzor dimljenja. S stiskom meha iz šobe potegnemo suh dim. Usnjeni mehovi so trajnejši. Kovinski deli iz nerjavečega materiala so večni, tisti iz pocinkane pločevine pa so podvrženi propadanju. Nekateri kadilniki imajo vgrajene električne ali vzmetne ventilatorje. Bolje je uporabljati večje kadilnike, ki imajo dovolj prostora za vstavljanje goriva. Po vsaki uporabi je treba notranjost kadilnika očistiti nabranih saj.

Postopek uporabe je kar se da preprost – vnašanje zraka v kurišče od spodaj z mehom, zrak teče skozi vžgano gorivo in izstopa iz šobe na vrhu. To pomeni, da mora biti plamen pod gorivom, ne nad njim. Kadilnik se kmalu ugasne, če prižgemo ogenj na vrhu goriva, majhna količina goriva hitro zgori. Pravilno prižiganje kadilca lahko čebelarju spremeni ves svet!

Koristi tudi taborniška izkušnja netenja ognja: ne vržemo le snopiča vej na časopis, da bi zanetili taborni ogenj. Gre za proces. Začne se s tremi palicami v obliki črke A, nato se položi zelo fin, suh material na vrh (vosek za sveče, pomešan s sušenimi vlakni) in potem se prižge ogenj. Ko dobro zagori, postopoma dodajamo gorivo.

Isti princip velja za kadilnik. Začnemo z zvitkom časopisa, kartona, borovimi iglicami ali slamo, prižgemo to z baklo in na vrhu, dodamo nekaj goriva z veliko kisika s pomočjo meha. Šele potem, ko se ta majhen plamen razgori, na vrh dodamo druge večje in dlje gorljive materiale, kot so vejice in lubje, pri čemer z mehom sproti vpihujemo kisik. Nazadnje natrgamo še nekaj sveže zelene trave in jo damo na vrh, da bo več dima in manj plamena.

Težko je verjeti, da je bil kdaj čas, ko so čebelarji delali pri čebelah brez kadilnika, pa vendar je bilo tako. Mnogi naši čebelnjaki so pogoreli do tal, ker je čebelar pozabil ugasniti goreč tesno povit svitek bombažnih cunjic ob koncu dela v panjih. Svitek se je uporabljal dokaj preprosto: čebelar je pihnil dim iz tlečega svitka v panj.

Mnogo ljudi misli, da čebele zaradi dima otrpnejo ali zaspijo, pa ni tako. Dim v prvi fazi le prikrije alarmne feromone čebel. V nadaljevanju dim spodbudi čebele, da se pripravijo, da bodo panj zapustile, ker verjamejo, da v panju gori ogenj. Dim moti vonjanje čebel, zato ne morejo komunicirati. Na nek način začnejo 'pakirati' za odhod od doma. Začnejo polniti svoje želodčke z medom, da bodo preskrbljene z energijo, ko si bodo iskale novi dom. S polnim želodčkom pa je malo težje pikati ... predstavljajmo si, kako se je po obilnem obroku težko skloniti in pobrati nekaj s tal ali si zavezati čevelj.

Svojo pozornost čebele ob alarmu usmerjajo tudi v skrb za matico. Osredotočenost čebel je tisto, kar ustvari varnost za čebelarja. Osredotočajo se na reševanje panja in zbiranje medu, ne pa na to, kar počne čebelar. Ni zagotovila, da bi kakšna čebela ne pičila, lahko pa uporaba kadilnika močno zmanjša število pikov.

Čebelar mora paziti, da dim ni prevroč, vroč dim čebelam škodi. Preizkus toplote dima opravimo s pihom nekaj dima na svojo roko.

V kadilniku uporabimo za gorivo različne naravne materiale, recimo bukove ali hrastove gobe, borove iglice, storžke, lesne pelete, suhe vejice, spodnje polovice kartonskih jajčnih škatel, posušena stebla rož z vrta, posušene pomarančne lupine, trhel les, suhe koruzne storže, suh lesni drobir, drobir iz gozda iglavcev, posušena zelišča (sivka, lovor, rožmarin ...) – raznolikost naravnih materialov, ki jih lahko uporabimo, je omejena le z našim okoljem. Sprehodimo se naokrog in marsikaj bomo še našli, lubje, storži, lesni sekanci, nastilj za hišne ljubljenčke, slama, rastlinski ostanki, posušena trava, lesni ostružki, posušeno cvetje … Posušeni materiali z visoko vsebnostjo olja so odlično gorivo za kadilnik. Olje zadrži dim, vendar preprečuje prehitro gorenje. Vse to gorivo lahko uporabimo skupaj z osušenimi voščinami, ki so ostale pri kuhanju voska. 

Posušimo lahko veliko poletnega cvetja, začimb in zelišč. Ugotovimo pač, česa je v obilju. Ne želimo proizvajati škodljivega dima, zato se držimo rastlin, ki jih običajno uživamo, uporabljamo za nego telesa ali doma ali destiliramo v eterična olja. Izogibajmo se plastiki in anorganskim snovem.

Mnogi čebelarji gojimo v vrtu medovite rastline v pomoč svojim čebelam ali z namenom opraševanja. Ko bomo prihodnjič sejali in sadili za čebele, razmislimo o vzgoji še nekaj rastlin, ki jih bomo uporabili v kadilniku. To je še en način, kako lahko naše čebele izkoristijo zdravilno moč matere narave.

Vloga dima je pomiritev čebel, zato nikoli ne uporabljamo sintetičnih materialov ali beljenega papirja, saj te reči čebele razdražijo. Dobro gorivo v kadilniku se hitro prižge in gori počasi, kar pa je najpomembneje, proizvaja neškodljiv dim. Močni kemični vonji so lahko škodljivi za čebele. Kadar ob gorenju zaznamo jedek vonj, poiščimo drugo gorivo.

Številne trgovine prodajajo gorivo za kadilnike, vendar ga je doma enostavno najti in to kar brezplačno, recimo odpadle borove iglice so brezplačne in popolno gorivo za uporabo v kadilniku. Dober čebelar bo vedno imel v zalogi dovolj goriva za kadilnik, saj je gotovo precej frustirajoče iskati gorivo po vrtu in okrog čebelnjaka tik pred odpiranjem panja.

Poleg čebelarskega dleta je kadilnik nujna oprema pri pregledu čebeljih družin. Nasveti za učinkovito in varno pregledovanje čebeljih družin obsegajo področje zaščitne obleke in zaščitnih rokavic, telesne higiene in uporabe nevtralnih pralnih sredstev brez iritirajočih vonjav, paziti je treba tudi, da ni motečega zadaha iz ust zaradi zaužite hrane in pijače, da ne sopihamo v panj ... da smo ob pregledovanju mirni in sproščeni, da vemo, kaj delamo in zakaj ... in slednjič še uporaba kadilnika. kadilnik je poleg vodne pršilke edino orodje za umirjanje čebel in za morebitno obrambo pred napadom čebel. Najboljši in učinkovit pregled je tisti, kjer se čebele in čebelar počutijo varne.

Piki seveda ubijejo čebele in ta misel ni ravno zabavna za čebelarja, zato je uporaba kadilnika še kako pomembna. Uporabimo in upravljamo ga takole:

Odpremo pokrov kanistra in prižgemo majhen ogenj. Sveže iglice iglavcev poskrbimo za vlažen in gostejši dim. V kadilnik napolnimo veliko goriva, saj nočemo, da bi kadilnik ugasnil sredi dela. Ko plamen ugasne, zapremo pokrov. Zaprt pokrov omeji pretok zraka in povzroči, da ogenj tli in močno kadi. Ko se meh stisne, iz šobe iztisne zrak, ki napaja ogenj. Ko se meh odpre, sesa zrak nazaj v meh.

Pred odpiranjem panja skozi žrelo pihnemno malo dima. Tako čebelam sporočimo, da prihajamo.

Dim ni nadomestilo za nežen, umirjen in premišljen pregled. Pri pregledovanju čebel bodimo previdni in preglede opravimo ob lepem vremenu.

Ne uporabljajmo preveč dima, če nimamo opravka z agresivno družino, je dovolj le nekaj vpihov.

Če nas čebela piči, pokadimo območje pika. Dim pomaga, da bi se druge čebele ne vzburile k pikanju.

Med delom kadilnik običajno postavljamo na meh, da se dimljenje ne ustavlja, če ga nekaj časa ne bomo uporabljali, ga postavljamo na bok, da se žarenje zaradi pomanjkanja svežega zraka zmanjša ali celo ustavi.

Kadilnik uporabljajmo med vsakim pregledom čebeljih družin. Kadilnik je čebelarjev prijatelj. Pomembno je, da je čebeljih pikov čim manj, da se izognemo neželenim alergijskim reakcijam.

Ob nakupu kadilnika izberemo takšnega s toplotnim ščitom na zunanji strani. To je kovinska kletka, ki prepreči opekline. Večina kadilnikov ima majhen kavelj, ki olajša shranjevanje kadilnika. Shranimo ga, ko je popolnoma ohlajen.

Pazimo, kam med delom odložimo prižgan kadilnik. Ne dotikamo se kanistra, ker se med gorenjem in tlenjem močno razgreje, povzroči lahko opekline na rokah, ki se bodo dolgo celile.

Zdaj vemo kako!