Kostanjev med ima nekdo izmed nas ali zelo rad, ga obožuje, nekdo drugi pa ga ne mara niti pod razno – srednje poti ni. Zdi se, kot bi imel kostanjev med samosvojo “močno osebnost”. V resnici je močan po več značilnostih. Kostanjev med odlikuje značilna rdečkasto rjava barva, poznan je v več odtenkih rjave barve, je izrazito močnega in grenkega okusa, aroma pa spominja na vonj, ki ga zavonjamo konec junija na sprehodu mimo cvetočih dreves žlahtnega kostanja. Kostanjev med točimo konec junija ali v začetku julija.

Med, tudi kostanjev med je v celoti proizvod čebel. Čebele nabirajo medičino zunaj panja v naravi in jo prinašajo v panj, kjer jo predelujejo in hkrati zmanjšujejo vsebnost vode v njej. Tako nastane satje, napolnjeno z medom. Ko je med dozorel, ga čebelar pretoči iz satja v posode.

Kostanjev med je živa naravna zakladnica izredno redkih snovi, po katerih telo sodobnega človeka naravnost vpije. Kaj torej vsebuje?

Med vsemi našimi medovi je prav kostanjev med najbogatejši s cvetnim prahom. Če primerjamo akacijin med (robinijin med) ali med detelje s kostanjevim medom, zlahka opazimo razliko. Akacijin med vsebuje prav malo zrnc cvetnega prahu, kostanjev med pa veliko. Švicarska znanstvenica A. Maurizio je našla v 10 g akacijinega medu 10.000 – 20.000 cvetnih prahcev, v enaki količini čistega kostanjevega medu pa 800.000 do 1,000.000 ali več delcev cvetnega prahu.

Danes vemo že veliko o tem, kako deluje cvetni prah na človekovo telo. Znanstvenik in zdravnik N. P. Ioriš je povedal takole: “Cvetni prah odlikujejo močno terapevtično profilaktično delovanje pri mnogih boleznih, npr. anemiji, hipertoniji, starostni oslabelosti, različnih živčnih obolenjih in drugih. Cvetni prah je predvsem nezamenljiv vir beljakovin in bogat vir vitaminov. V njem smo odkrili vse vitamine, ki so danes znani, prav tako pa tudi številne aminokisline.”

Kostanjev med je prav zaradi velike vsebnosti cvetnega prahu nekoliko grenkljast. Mimogrede, grenke so tudi nekatere pijače, kot je pivo, pelinkovec, hermelika, pa jih mnogi visoko cenimo! V posebnem okusu naletimo na svojevrstno privlačnost. Francozi pa menijo, da jim je kostanjev med pikanten ...

Žlahtno kostanjevo drevo pri nas medi kakšno leto zares izdatno, recimo leta 1968 je bilo tako in tisti med se ni strdil še niti po pol leta. To pomeni, da se kostanjev med počasi strjuje. Za sortni kostanjev med je značilna počasna kristalizacija z grobimi kristali. Naravna lastnost medu je, da kristalizira, kandira, se strdi, saj je konec koncev strd. Če je letina slabša, je kostanjevemu medu primešan med raznovrstnih rožic, in v tem primeru je strjevanje medu naglo.

Radovednega uporabnika medu zanima, zakaj ostaja nekatera leta, obilni paši navkljub kostanjev med tekoč. Na strjevanje medu vpliva predvsem odnos med količino sadnega in grozdnega sladkorja v medu, kemiki bi rekli: odnos med fruktozo in glukozo. Sadni sladkor v medu zadržuje kristalizacijo, grozdni jo pospešuje: čim več je v medu fruktoze, kasneje se bo ta med strdil in obratno, čim več je v medu glukoze, hitreje se bo strdil. Prav zato ostaja akacijin med tudi leta tekoč, med oljne repice (oz. med oljne ogrščice) pa kristalizira že v nekaj dneh.

Zgornje značilnosti medov so pomembne za diabetike. Spöttel je že leta 1950 trdil, da diabetiki v lažjih primerih med bolje prenašajo kot običajni beli sladkor. Če uživajo med – kajpak pod zdravniškim nadzorstvom – naj uživajo tiste vrste medu, ki vsebujejo mnogo fruktoze. Takšen med je npr. tisti, ki so ga čebele nabrale na inkarnatki (rdeči detelji), na žlahtnem kostanju. Človeško telo namreč sadni sladkor ne vsrka takoj v kri, temveč ga spremeni najprej v glikogen in šele nato v grozdni sladkor. V tej smeri deluje tudi medni dekstrin, ki ga vsebujejo mnogo razne vrste gozdnega medu. Potemtakem zvišuje kostanjev med zalogo jetrnega glikogena, nadvse važnega za živčevje in mišičevje.

Kostanjev med pa ima še neko drugo, za človekovo zdravje izredno imenitno lastnost: zvišuje odpornost telesa proti kužnim klicam, mikrobom, ima močno antibaterijsko delovanje.

Dr. R. Buchner je leta 1967 opravil primerjave med številnimi vrstami medu glede njihovega delovanja proti bakterijam. Antibakterijsko moč posameznih vrst medu je testiral z mikrobi Staphylococcus pyogenes aureus, ki ga zdravniki in veterinarji dobro poznajo, saj povzroča raznovrstna vnetja. Lahko povzroči gnojenja, ture, angino, vnetje vimena, pa tudi sepso in podobno. Na ta mikrob, nevaren človeku in živali, so nekatere vrste učinkovale, druge vrste pa ne. Nekatere vrste medu so učinkovale na mikroba, čeprav so bile razredčene. Akacijin med npr. ni imel nanj nikakega učinka. Lipov med je pokazal srednjo učinkovitost, kostanjev med pa izredno, saj je bil proti mikrobu učinkovit še potem, ko so ga razredčili v odnosu 1 : 32.

Leta 1961 so v Zavodu za čebelarstvo Ljubljana raziskovali antibakterijsko delovanje 18 vrst slovenskih medov, s pomočjo mikroba Bact. Subtilis Caron. Tudi pri tem preizkušanju je pokazal kostanjev med nadpovprečno moč proti mikrobom. V luči takrat raziskav imajo močnejše delovanje proti bakterijam le še nekatere vrste gozdnega medu.

V zvezi z analizami medov je treba omeniti še veliko množino rudninskih snovi, ki so jih našli v kostanjevem medu. Med njimi so tudi t.i. sledovni elementi. V primerjavi akacijinega in kostanjevega medu so v prvem našli 0,02 %, v kostanjevem medu pa 0,98 % rudninskih snovi. Iz teh podatkov lahko razumemo, zakaj kostanjev med v Angliji, Švici in še nekaterih drugih državah bolje plačujejo kot druge vrste cvetličnih medov.

V kulinariki je kostanjev med nepogrešljiva sestavina pri peki peciva, potic in medenjakov.

Apiterapija: kostanjev med pomaga pri bronhitisu, astmi in drugih dihalnih boleznih, pri žilnih boleznih, saj vpliva na krvni obtok, spodbuja apetit, pomaga pri boleznih prebavil, želodca, jeter, žolča, prostate in slabokrvnosti.

Med deluje uničevalno na streptokoke, stafilokoke, glivice, bakterije pa tudi viruse, ki so pogosto vzrok bolezni dihal in drugih bolezni (prehlad, gripa …). Flavonoidi v medu so pomembni antimikrobni dejavniki. Vlogo protimikrobne dejavnosti medu dajejo tudi sestavljene organske kisline (P. Kapš, 2018).

Vir: Zavod za čebelarstvo Ljubljana

Zavod za čebelarstvo je bil ustanovljen leta 1960 pri Zbornici za kmetijstvo in gozdarstvo Slovenije. Vanj se je vključila večina takratnih družbenih čebelarskih obratov. Družbeno čebelarstvo naj bi se v naslednjih petih letih povečalo od tedanjih 5000 na 20.000 panjev. Zavod se je res povečeval, vendar se je leta 1962 priključil kombinatu Agromel, ta pa je propadel že v letu 1964. S propadom Agromela leta 1964 se je družbeno čebelarjenje v Sloveniji končalo. Od vseh tovrstnih gospodarskih organizacij sta preostala le podjetje Medex in Zavod za čebelarstvo, ki je bil na robu obstoja.