Članek
DZIERZONOVO DIAMANTNO PRAVILO
Objavljeno Dec 29, 2019

 Johann Dzierzon (ali Jan Dzierżon, ali John Dzierzon, ali Johannes Dzierzon), 1811 – 1906, pionirski poljski čebelar, odkritelj fenomena partenogeneze pri čebelah in premičnega sata v panju – Dzierzonovo diamantno pravilo = metoda pridobivanja več medu z odvzemom matice in njenim takojšnjim uničenjem.

Rezultat iskanja slik za dzierzon slike

Dzierzon se je v mladosti kljub nadarjenosti za matematiko odločil za duhovniški poklic, predvsem zato, da bi imel več možnosti in časa za čebelarjenje in proučevanje čebel. V začetku svoje čebelarske poti je prestal mnoge težave: čebelje bolezni, poplavo, požar, mnogo je preizkušal, marsikaj zavrgel in znova uvedel, kar ga je stalo mnogo truda, časa in stroškov.

Priznanje svojih nazorov si je dobesedno priboril s fanatičnim prepričanjem o njihovi pravilnosti. Ni znal le izredno spretno združiti teoretične izsledke s čebelarsko prakso, ampak je vse to tudi razširil v obsežnem čebelarskem krogu. Njegovo vodilo v čebelarstvu je bilo: s čim manjšimi stroški doseči čim večji dobiček.

Univerza v Münchnu mu je leta 1872 podelila častni doktorat. Tudi Kranjsko društvo za umno čebelarstvo ga je leta 1873 izvolilo za častnega člana. Kljub lepim dohodkom je živel skromno in preprosto.

Dzierzon je opremil svoje panje z letvicami (1845) v smislu premičnega satja, zavzel pa je se tudi z vso odločnostjo in vztrajnostjo za njihovo splošno uporabo, potem ko je doumel vrednost izuma. Za uvedbo premičnega sata v evropskem čebelarstvu ima največ zaslug prav Dzierzon.

Njegovo ime je postalo še posebej znano z odkritjem partenogeneze pri čebelah (1854). Kot razumen in natančen opazovalec je že prva leta svojega čebelarjenja opazil, da zalega matica oplojena in neoplojena jajčeca, in da se iz neoplojenih vedno izležejo troti, nadalje pa še, da tudi čebele delavke ob določenih pogojih ležejo jajčeca, seveda neoplojena, iz katerih se izlegajo le troti. Že leta 1835 je postavil tezo, da se nekatere žuželke lahko razvijejo iz neoplojenih jajčec, odkritje partenogeneze pa mu je znanost priznala šele v letu njegove smrti, leta 1906.

Dzierzon je opazoval čebele, kako so večji del satnih celic, ki so jih obsedale, zapolnile z medičino, če so ostale brez matice v močni paši. Spoznanje ga je vodilo k nastanku enega prvih čebelarskih pravil. Pravilo ni le preprosto za izvedbo, je plansko v smislu časa in cilja, zato gre za metodo pridobivanja medu, ki so jo zlahka in naglo evropski čebelarji pod imenom diamantno pravilo tudi radi sprejeli. Dzierzonova metoda pridobivanja medu je dosegla veliko popularnost in jo uživa še danes, zaradi različnih panjskih tehnologij in različnih čebelarskih ciljev v večji ali manjši meri modificirana, prilagojena.

V osemdesetih letih 19. stoletja je bil v rabi manjši panj, panj z ozkimi in visokimi sati, vstavljenimi na toplo stavbo (glede na žrelo). Osnovni problem pri delu z manjšimi panji je bil v tem, da je povprečno plodna matica zalegla večino prostora v panju. Za skladiščenje medičine in medu je ostalo le nekaj satnih celic pri vrhu satov, kjer se je formiral medeni venec in dva ali trije sati na nasprotni strani od panjskega žrela. Z metodo diamantnega pravila je čebelar spremenil delež velikosti prostora plodišča glede na medišče. V obrezmatičeni družini se je sproti z izleganjem čebel zmanjševalo plodišče, kar je povečevalo število praznih celic za skladiščenje medičine. V brezmatičnem panju imajo pašne čebele zmanjšano nabiralno vnemo, ker ni prisotnih matičnih feromonov in odkrite zalege, vendar je ob koncu paše vseeno več medu, tudi za točenje.

Dzierzon je pred pašo odstranil matico in jo uničil, tako je dosegel, da je večina čebel delavk nabirala medičino, namesto da bi bila zaposlena s hranjenjem, nego in ogrevanjem zalege. Hkrati z večjim donosom medu je preprečeval rojenje in dobil v panju ob koncu paše mlado oprašeno matico.

Bistvo Dzierzonovega diamantnega pravila je ubiti matico in odvzeti vso odkrito zalego; obidemo ga z omejevanjem matice ali narejanjem. Z radikalnim odvzemom vse odkrite zalege in staro matico lahko dobimo odlične narejence.

Dzierzonovo diamantno pravilo je doživelo mnoge prilagoditve in se je obdržalo tudi potem, ko so se v čebelarstvu pojavili prostorninsko nekajkrat večji panji od prvotnega 'Dzierzonovega'. Modifikacije diamantnega pravila se še vedno opirajo na Dzierzonov način razmišljanja, od minimalnega zaleganja do odstranitve matice in odkrite zalege ob močni paši, do polnega zaleganja matice ipd. Novejša odkritja glede pašne intenzivnosti pri čebelah pritrjujejo tistim metodam, kjer je matica v družini prisotna ves čas.

Dzierzonovo diamantno pravilo je odlična apitehnologija za stacionarne čebelnjake, ki imajo na razpolago pašo v maju in juniju, zatem pa daljšo brezpašno dobo. Metoda je primerna tudi za stacionarce ob zadnji paši v sezoni, ko čebele po obrezmatičenju nabirajo le še zase, za zimsko zalogo. Obrezmatičene družine niso primerne za kakšno kasnejšo močnejšo pašo zaradi prekinitve zaleganja, ker zaradi odvzema matice pride do upada števila čebel, kar pa na normalno življenje družine in zimske čebele nima bistvenega vpliva.

Čebelar mora dobro poznati in oceniti moč in trajanje paš na svojem čebelnjaku, če želi v polnosti doseči kar največje medene donose. Uspešnost zagotavlja natančna ocena začetka paše: 9 – 10 dni pred začetkom paše obrezmatičimo vse pašno zmožne družine, gre za celostno metodo na celotnem čebelnjaku.

Zreli matičniki bi se morali pojaviti takoj, ko se prične močnejša paša. Pomembno je tudi kontrolirati rojilno razpoloženje, saj bo družina, ki se pripravlja na rojenje, kljub odvzemu matice izrojila, zato iz panja odstranimo vse matičnike razen enega, najmlajšega. Ta metoda je kajpak smiselna samo pri močnih družinah. Slabe družine odberemo in iz njih odvzamemo zalego in jo damo v družine, kjer smo odvzeli matice. Slabe družine nato stisnemo v prašilčke. Slaba plat metode je namreč ta, da družina ne gradi satja vse dokler se mlada matica ne opraši.

Ob tej metodi niso potrebne kontrole na 7 – 8 dni, zagotovljeni pa so večji donosi s paše, ker imajo te družine podobno delovno vnemo, kot je običajna pri rojih. Rojenje je preprečeno, dominira pa nabiralni nagon. Ni negovanja zalege vse dokler matica ne prične z zaleganjem. V bistvu gre za simulacijo že izrojene družine, ki je v harmoniji z nagonom čebel, t.j. simulacija dejavnikov, ki so prisotni ob naravnem rojenju.

Družine z zrelimi matičniki imajo enako močan nabiralni nagon, kot družine z maticami, najmočnejši nabiralni nagon, močnejši kot družine s staro matico, pa imajo družine z mlado oprašeno matico.

Izrednega pomena glede zdravja čebelje družine je prekinitev zaleganja v času najvišje razvojne faze varoj. Postopek se izvaja le v močni in zadnji paši, ker čebelja družina zaradi prekinitve zaleganja oslabi. Z odvzemom pokrite zalege in mladih čebel krmilk zmanjšamo število varoj v panju do 40 % že zaradi same prekinitve zaleganja, vse varoje pa odstranimo po paši in iztočenju medu.

Namesto striktnega se ržanja Dzierzonovega diamantnega pravila obstajajo danes različne metode, kjer staro matico ohranimo za narejenca. Tako spotoma povečamo število čebeljih družin brez dodatnih investicij.

Odvzem matice v gospodarski družini nima učinkov na zimske čebele, vendar ne smemo pozabiti, da pri Dzierzonovi metodi govorimo le o eni močni paši. Družini z mlado matico lahko dodamo kakšen sat pokrite zalege, a šele potem, ko je v panju že sat ali več s pokrito zalego. Ob slabih pašah, ko je v družinah več zalege kot medu, bo družina nabrala več medu brez matice.

Vse metode in njih različice so bile v svetu in pri nas opisane in uporabljane že pred 150 leti in še dlje, in so se v bistvu le malenkostno spreminjale zaradi drugačnih panjev ali prilagajale na današnje razmere v luči podnebnih sprememb in sicer. Očitnejša razlika je v tem, da pri novejših metodah ne ubijemo stare matice, ampak jo uporabljamo za narejence, za rezervni matični fond ali z njimi formiramo pomožne družine. Dodano vrednost novejše panjske opreme najdemo v snelgrove deski, ki omogoča narejanje, odvzemanje in omejevanje matice hkrati s preusmerjanjem čebel.

Metoda diamantnega pravila pred močno pašo omogoča več medu, narejence za povečanje čebelarstva ali za prodajo (glede na število oprašenih matic), dodana vrednost metode je, da vedno uspeva, pogoj je, da ne pričakujemo naslednje močne paše po obrezmatičenju družine.

Racionalni čebelar poseže v dogajanje v panju zato, ker želi pridobiti več medu, kot bi ga čebele pridelale same od sebe. Dogajanje usmerja in uravnoveša tako, da matica ne nadvlada čebelje družine s silnim zaleganjem v obdobju slabe paše, niti da čebele v močni paši ne omejijo zaleganja matice z blokado satja zaradi vnašanja velikih količin medičine. Bolje ko znamo predvideti prihodnje vedenje čebel in pašne razmere na izbrani lokaciji, zanesljivejša bo izbrana metoda pridobivanja medu in bolj bomo uspešni v čebelarstvu.

Uspešne metode pridobivanja medu so v bistvu ustvarjanje ravnovesja med plodiščem in mediščem v panju, v deležu prostora, ki ga v plodišču ali medišču zasedajo čebele. Kleč Dzierzonovega diamantnega pravila ni v prekomandi čebel od nege zalege na pašo (in s tem na varčevanje hrane, ki bi jo sicer pojedla zalega). Dzierzon je v bistvu spremenil delež števila zasedenih in prostih celic v njegovem majhnem panju!

Kleč je v načinu razmišljanja o neskončnih skrivnostih pridobivanja medu. S prilagajanjem deleža plodiščnega in mediščnega prostora kot je sicer pri močnih družinah, 2 : 1 v korist medišča, lahko pridelamo več medu tudi danes v manjših panjih in manj živalnih družinah. Plodišče je tudi sicer začasni skladiščni prostor za odlaganje kilograma ali več medičine.

Obstaja nešteto različic na osnovno temo Dzierzonovega diamantnega pravila – odvzema matice pred močno pašo – skoraj toliko, kot je čebelarjev, ker vsak zase razvija svojo različico, zanj najboljšo. Vsak čebelar izbira v skladu s svojim znanjem in izkušnjami, časom, ki ga ima za čebelarjenje in pašnimi razmerami, na katere pač ne moremo vplivati.

Stranski učinki odvzema matice so lahko problematični v družini, kjer se mlada matica ne uspe oprašiti ali vrniti oprašena v panj. V močni paši je čebel v zraku za celo fronto, na vhodih v panje pa tudi. Do negotovosti pride zaradi težavne oprašitve, pa tudi proces oprašitve je počasnejši. Delež oprašenih mladih matic je večji ob ustreznem razmiku med panji, ki naj bo vsaj pol metra. Kadar oprašitev ne uspe, bo družina s težavo sprejela dodano oprašeno matico.

Apitehnični ukrepi v sodobnem čebelarjenju vključujejo mnoge različice prekinjanja ali omejevanja zaleganja. Izvajanje ukrepov za preprečevanje rojenja vedno združujemo z apitehničnimi ukrepi proti zmanjševanju števila varoj v panju, pridobivanjem voska ali z narejanjem novih čebeljih družin ter seveda ne pozabimo na prvotni cilj, varno pridobivanje medu.

Stari matici prijazno čebelarjenje koristi torej čebelarju in čebelam: panjički z rezervnimi, četudi ostarelimi maticami so zakon! Bolj ko bo preskrbljen moj sosed čebelar z maticami ter zdravimi in močnimi družinami, bolje bo tudi mojim čebelam? Bo!

Slika Dzierzonovega panja: Moj panj pred 100 leti in danes, 2010