Članek
... in zapiči želo v trdo čelo!
Objavljeno Feb 06, 2018

Zaradi čebel je človeku svet prijaznejši in življenje boljše. Posredno in neposredno nam pomagajo do samooskrbe s hrano, s čebeljimi pridelki pa si moremo izboljšati zdravstveno stanje ali se zgolj okrepiti za premagovanje življenjskih preizkušenj. Pravijo (pre)izkušeni ljudje, da ima zdrav človek tisoč želja, bolan pa le eno. V želji po ohranitvi in izboljšanju zdravja smo se ljudje pripravljeni prepustiti čebelam na milost in nemilost – celo tako, da nas pikajo. In zelo so učinkovite!

Glede zdravilnih učinkov so vsi čebelji pridelki precej izenačeni, vključno z osnovnim čebeljim produktom – medom. Za dobrodejne učinke na človeško telo in dušo vemo iz izkušenj ljudske medicine precej podrobno za med, glede delovanja čebeljega strupa pa mnogo manj, celo mnogi čebelarji primrznejo ob kakšnem konkretnem vprašanju o slednjem. Seveda je težko prigovarjati bolnemu, naj poskusi s čebeljim strupom, ker čebelji pik pač joj!boli! Pa še beseda 'strup' … 'zdravilo' bi bilo sprejemljivejše, strup pa pač ne.

Čebele, s katerimi čebelarji čebelarimo – medonosne čebele – so v bistvu najkoristnejši insekti v celotni kmetijski proizvodnji. Kljub temu, da jim ne moremo dati oznake domače živali, so pomembne v pridelavi hrane na splošno zaradi opraševanja. Čebele so bistvene opraševalke velikega števila gojenih rastlin tudi zato, ker čebelarji skrbimo, da so v kar najboljši formi (dovolj močne in dovolj zdrave) v času, ko so potrebne za opraševanje, ko cvetijo sadovnjaki in poljščine.

Čebele torej ne skrbijo samo za kmetijsko proizvodnjo oz. samooskrbo v lokalnem okolju, ampak so darežljive tudi z viški svojih pridelkov kot so na prvem mestu med in enako pomembni cvetni prah, matični mleček, vosek, propolis in magični čebelji strup. Seveda, mogoče je pridobivati tudi čebelji strup in ga uporabiti tako, da čebela sploh ne piči … no, ja, piči, ampak ne direktno.

Na svetovnih trgih dosega čebelji strup visoke odkupne cene, gibljejo se lahko celo od 40 do 60 tisoč za kilogram suhega strupa. Za 1 kg strupa je (po pameti!) potrebnih vsaj dobrih 200 čebeljih družin ali raje več, kar znese približno 12 mio čebelic. Čebela ob piku na višku zmogljivosti izloči do 0,3 mg strupa. 'Pridelava' čebeljega strupa je mogoča z draženjem oz. razburjanjem čebel, ki prehajajo iz panja in v panj z elektriko.

Čebelji strup je izloček male in velike strupne žleze čebel delavk v starosti 15 do 21 dni. Maksimum dosežejo delavke v starosti med 18. in 21. dnem. Ni slučaj, da so prav ta čas 'zaposlene' na žrelu čebeljega panja na 'delovnem mestu' stražark. Stražijo, da v njihov panj ne vstopajo tuje čebele, čebele, ki niso iz njihove čebelje družine. Vstop tujk preprečijo z direktnim napadom s pomočjo svojega žela, s pikanjem.

Ob čebeljem piku se izloči strup, ki je zmes organskih kislin in večih histaminov. Čebelji strup vsebuje 88 % vode, od suhih sestavin strupa pa je najpomembnejša substanca peptid melitin. Slednji stimulira hipofizo, da izloča kortikotropin, ta pa stimulira nadledvični žlezi, da proizvajata kortizol, ki je del obrambnega sistema človeškega telesa. Raziskave dokazujejo, da ima čebelji strup tudi močan toksični efekt na bolne celice, konkretno na rakave oz. tumorske celice.

V apiterapiji se čebelji strup uporablja kot učinkovina pri obvladovanje nekaterih bolezni. V začetku so ga uporabljali za zdravljenje revme (stari Egipčani, pri nas F. Terč), išiasa, sklepnih vnetij, spondiloze, v zadnjem času pa se uporablja še za zdravljenje Parkinsonove in Hodgkinsove bolezni, multiple skleroze, celo pri zdravljenju bolezni odvisnosti. Pomembno je tudi antibiotično delovanje čebeljega strupa.

Blagodejni učinki čebeljega strupa so še številni, npr. blaženje bolečin, jačanje imunskega sistema, izboljšanje obnavljanja tkiv … Čebelji strup se uporablja celo v kozmetiki.

Ne glede na vse pozitivne učinke, treba se je zavedati, da je čebelji strup vrsta biotoksina. V primerjavi z drugimi živalskimi strupi je po svojem delovanju podoben kačjim strupom. Poznani so tudi alergijski odzivi na čebelje pike; v Sloveniji je bilo že registriranih nekaj smrtnih primerov – največkrat je bila vzrok smrti oteklina grla, redkeje pa anafilaktični šok.