Kostanjev med ima nekdo izmed nas ali zelo rad, ga obožuje, nekdo drugi pa ga ne mara niti pod razno – srednje poti ni. Zdi se, kot bi imel kostanjev med samosvojo “močno osebnost”. V resnici je močan po več značilnostih. Kostanjev med odlikuje značilna rdečkasto rjava barva, poznan je v več odtenkih rjave barve, je izrazito močnega in grenkega okusa, aroma pa spominja na vonj, ki ga zavonjamo konec junija na sprehodu mimo cvetočih dreves žlahtnega kostanja. Kostanjev med točimo konec junija ali v začetku julija.

Med, tudi kostanjev med je v celoti proizvod čebel. Čebele nabirajo medičino zunaj panja v naravi in jo prinašajo v panj, kjer jo predelujejo in hkrati zmanjšujejo vsebnost vode v njej. Tako nastane satje, napolnjeno z medom. Ko je med dozorel, ga čebelar pretoči iz satja v posode.

Kostanjev med je živa naravna zakladnica izredno redkih snovi, po katerih telo sodobnega človeka naravnost vpije. Kaj torej vsebuje?

Med vsemi našimi medovi je prav kostanjev med najbogatejši s cv

Zgodovina nas uči, a treba se je učiti iz nje, sicer ne bo nič ...

V Slovenskem čebelarju so v februarski številki I/2 zapisali glavna pravila, kako je postopati pri čebelarskih opravilih:

1. Predno panj odpreš dobro premisli, kaj imaš v njem opraviti!
   Danes: Preden odpremo čebelji panj in brskamo po njem, je modro poprej prebrati svoje zapiske iz prejšnjega pregleda tega panja, obuditi spomin na nedavno preteklost čebelje družine.
   

2. Panj odpri počasi, da se ne pretrese in se čebele ne razdražijo!
   Nekoč so kranjiče pregledovali tako, da so panj obrnili narobe in odstranili spodnji del. Seveda je bilo veliko možnosti, da je čebelar nehote pretresel panj čez mero vzdržnosti čebel. Tudi zdaj je nemalokrat panj močno pretresen, preden ga čebelar uspe zares odpreti.

3. Nikoli ne segaj v panj, predno nisi čebel nekoliko pokadil; zato prižgi, še predno panj odpreš, smotko ali pipo, ali pa zaneti kadilnik!
   Poleg kadilnikov so danes v rabi še kemična pomirila za čebele, a ta pomirila niso dovoljena

Čebele in stari običaji – ste vedeli, čebelarji?

Seveda smo vsi o tem že slišali in to počnemo, vendar ne vsem na očeh, gre namreč za osebno iskrenost v duhu. S čebelami se pogovarjamo!

Za čebele v ljudskih pripovedih že od nekdaj velja, da so drugačne in posebne. Velja tudi star običaj, da se je z njimi mogoče pogovarjati, jim pripovedovati o vsem, kar se dotika globine duše.

O veliki noči je gospodar žegnan les iz butarice zataknil za čebelnjak, za varstvo čebel. Glasno brenčanje čebel na sveti večer je naznanjalo dobro letino. Na dan svatbe je je mladi mož šel čebelam povedat, da je v hišo prišla nova gospodinja. Ko se je rodil otrok, je hitel čebelicam povedat veselo novico, šele nato je s sosedi spil štamperle medice za otrokovo zdravje. Tako je ponekod pri nas še vedno.

Pripovedovanje čebelam ima najverjetneje korenine v keltski mitologiji. Kelti so bili prepričani, da so medonosne čebele povezava med našim svetom in duhovnim svetom. Če se je imel stari Kelt še kaj za pome

Naša Kranjska sivka je prišla k nam direkt z Noetove barke!

Očanec Noe je namreč na svojo krasno in veliko barko prinesel tudi čebelji panj s čebelami, zato moremo upravičeno sklepati, da se naša čebela prevaža skupaj z bivališčem in že od nekdaj živi v panju, sicer bi na barki lahko čebele letale vsevprek.

Ko so vode odtekle in so rešene živali zapustile barko, je na njej ostala le še družina čebel. Ker se čebele niso 'na ves kalop' (kot je govorila moja stara mama) razletele naokrog, ko jim je Noe odprl žrelo na panju, moremo upravičeno sklepati, da čebele po poreklu in svojem najglobljem bistvu nikakor niso zgolj 'molzne krave' za med, ampak so človeku predvsem prijateljice, kot velja še danes v večini slovenskih čebelarstev. Čebele in čebelar so najboljši prijatelji!

Za časa vesoljnega potopa so bile še vse čebele med seboj enakopravne, niso imele matice. Pa tudi če so jo imele, je bila le prva med enakimi, kot si ljudje dandanašnji želimo od naših voditeljev. Mnogo rodov

Sive celice čebeljih briht

Vse kar žuželke počno običajno razumemo kot nek avtomatiziran program (računalniška aplikacija), ki jih preprosto vodi od ene do druge naloge. Vidimo jih kot premajhne, da bi lahko mislili, kaj šele razvijali raznolike koncepte o svetu, ki jih obdaja. Sklepamo, da imajo precej omejen spomin, vsekakor pa nimajo kakšnih presežnih čustvenih globin. So le majcena bitja, ki grizejo, pikajo in se zaletavajo v naša okna. Kajpak, mini bitja, mini možgani!

Tako razmišlja človek – biser stvarstva, gospodar sveta.

Ta omejena razmišljanja je znanost postavila na glavo. Pa ne kar znanost sama od sebe, znanstveniki so proučevali, zapisovali, raziskovali, šteli, modrovali – ugotovili pa so, da imajo majhne čebele v svojih majcenih telescih bolj gosto nasičene sive celice kot katerakoli druga žival na svetu.

Matematične čebelje brihte

Čebele znajo šteti. Znanstveniki so ugotovili (raziskovalno izmerili, prešteli, zapisali, opisali), da imajo čebele možgane,

   Podobno kot ljudje tudi čebele živijo v pogojih prenaseljenosti. V neverjetno gosto naseljenem svetu so v stalnem medsebojnem stiku in zato ne preseneča, da so se v evoluciji razvili številni mehanizmi, ki preprečujejo bolezni.

Čebele, ki živijo v socialnih skupnostih že tisočletja, so se prilagodile in v evoluciji razvile higiensko vedenje, v bistvu gre za nagon čiščenja, kot učinovit ukrep proti izbruhom epidemij v čebeljih družinah. Čebele delavke so pogosto zaposlene z medsebojnim čiščenjem in najpomembnejši član družine – matica, je deležna neprekinjenega negovanja spremljevalk.

Bolezen vedno prinese posamezni čebeli ali vsej čebelji družini težave. Povzročitelji so različni (bakterije, virusi, paraziti in glive ter pesticidi iz okolja). Paraziti sami po sebi in posredno predstavljajo v tem pogledu ne samo direktne grožnje, temveč tudi posredno nevarnost, ker prenašajo patogene. Največja grožnja za preživetje čebelje družine je parazit Varroa, pršica, v pandemičnih razsežno

Nekoč so naše čebele živele še v živih drevesnih duplih v gozdovih, živele in delale so naravno in po svoje, satje so gradile in ga opuščale po svoje. Današnja tehnologija čebelarjenja z izumom satov in siljenja čebel na določeni omejeni prostor, ki ga izbere čebelar, zahteva obnavljanje fonda satovja v panju z vstavljanjem satnic, čebele pa to satnico dograde v sat, znova po 'prisili' čebelarja.

Kdaj to storiti? Čebelar si pomaga s časovnimi sidri iz narave, izbere trenutek, ko čebele začutijo potrebo po gradnji novega satja. Ta trenutek je povezan s pašnimi razmerami v naravi, pogoj je, da bodo čebele morale izdelati satje za odlaganje medičine in cvetnega prahu. Pri nas je to tradicionalno čas, ko zacvetijo prve divje češnje, kjer jih v naravi ni, pa si čebelar pomaga z drugimi divje rastočimi drevesi ali grmi.

Čebelar vstavlja v plodišča čebeljih družin sate s satnicami torej že zgodaj spomladi in ne glede na izbrani panjski sistem ali velikost satnic. Ob prvih zgodnjih poml

Vsako podjetje različnih oblik in organiziranosti, posluje in ima premoženje, ima tudi rezerve iz sedmih dobrih let in plan B za sedem slabih let, če je treba. Uspešno čebelarsko podjetje, in tudi čebelja družina ima rezerve za slabe čase. Treba je pač preživeti do boljših časov, ko ti končno pridejo, takrat so dobre rezerve zlatega denarja vredne!

Mnogi reki govore o rezervah: Čebelarstvo: Na medu se med dela. Biznis: Denar dela denar. Fizika: Brez nič ni nič. Matematika: Nič plus nič je še vedno nič. Skratka, brez vložka ni dobička in tudi čebelarjenje ni podjetništvo za reveže.

Rezerve v čebelarstvu so številne raznolike, večina jih je nujnih za napredovanje v razvoju, brez razvoja čebelarstvo počasi a zanesljivo odmira in postane vir resursov za uspešna čebelarstva. Z rezervacijami je pač enako kot z varčevanjem: zgrinjamo zaloge takrat ko imamo, za takrat, ko bomo potrebovali in se vrtimo v brezčasnem krogu krepitve in porabe zalog.

Rezerva, rezervni sklad, rezervacije – v čebela

Uspešni čebelarji so v prednosti, oni namreč vedo, kam gredo, imajo vseskozi svoj cilj pred očmi. Vedo tudi, od kod gredo in korakajo že danes tja, kjer hočejo biti jutri. Predvidevajo, načrtujejo, se opremijo z znanjem in potrebno čebelarsko opremo.

Odgovoren čebelar preko vsega leta zagotavlja dobrobit svojih čebel: čebelje družine oskrbuje, zagotavlja jim hrano, skrbi za fit matice, regulira prostornino panja glede na potrebe čebelje družine, ob pravem času izloča bolne in šibke družine, zazimi močne in zdrave družine in brez prestanka skrbi za učinkovito zatiranje varoj. Če ne bo dobro čebelam, tudi čebelarju ne bo, zato nenehno in z vsemi sredstvi skrbi za zdrave čebelje družine.

Varoza je zajedalska bolezen čebelje družine, ki jo povzročajo pršice varoje (Varroa destructor) in prizadene vse člane čebelje družine. Varoje sesajo maščobno telo in hemolimfo čebel in bub in jih s tem poškodujejo, predvsem pa zmanjšajo njihovo odpornost. Varoje se brez čebelarjevega ukrepanja lah

Zdrav kot dren, trden kot dren, močan kot dren in še bi lahko naštevali ljudske reke, ki drenu pojejo slavo. Vsi našteti živi in pozabljeni reki držijo. Dren je resnično vreden pisanja in gojitve, zaradi njegove vsestranske uporabnosti. Doseže starost do 200 let.

Les rumenega drena je zelo gost in v vodi ne plava. Uporabljajo ga strugarji in kolarji. V preteklosti so iz njega izdelovali loke, kopja in različna orodja. Iz lubja je mogoče pridobivati rdeče barvilo iz listov pa tanin.

Rumeni dren najbolje uspeva na apnenih tleh v zmernem podnebju, od vzhodne Evrope do Male Azije. Latinsko ime je rod dobil po izjemno trdem in žilavem lesu, ki naj bi bil trd kot rog (cornus).

Prav zaradi trpežnosti lesa so iz rumenega drena v preteklosti izdelovali predmete, ki so morali biti trpežni. Iz drena so tako izdelovali napere za kolesa in zobe za grablje. Rogovile drena so nekoč uporabljali za kljuke vrvi, s katerimi so povezali seno ali naložene vozove. Les rdečega drena so uporabili za opo

Snelgrove pregradno horizontalno desko se uporablja v nakladnjih panjih. V bistvu je pregrada vgrajena v leseni okvir z istimi zunanjimi merami, kot jih imajo panji, pri katerih se bo pregrada uporabljala.

Dimenzije notranjega pokrova (Rihar 1975) ustrezajo dimenzijam LR panja (zunanje mere 504 x 412 x 20 mm):

• dolžina: 504 mm

• širina: 412 mm

• material: lesonit ali deske

• veha: v diagonalnem prerezu pregrade je veha velikosti 94 x 30 mm, velikost okenc žične pregrade je 2,5 x 2,5 mm,

• okvir: 20 x 12 mm (na daljših stranicah ima lahko okvir 3 izreze za zračenje panja, višina izreza: 2,5 mm).

Snelgrove pregrada (Umeljić 2006) ima v sredini odprtino v velikosti 10 – 15 x 10 - 15 cm, zaprto z žično mrežo z obeh strani odprtine. Namesto dveh žičnih mrež je var. v veho lahko z obeh strani vgrajena matična rešetka, odvisno od načrtovane rabe pregrade.

Ob uporabi snelgrove pregrade mora biti nad pregrado zagotovljeno 15 mm prostora do spodnjih robov satov, nad sati v spodnji nakla

Različice poimenovanja snelgrove deske: pregradna deska, ločilna deska – pregrada, strop – podnica deska, snelgrove pregradna deska, notranji oz. vmesni pokrov …

V bistvu je snelgrove pregradna deska horizontalna pregrada z odprtino (veho) v sredini, ki je lahko odprta ali zaprta z enojno ali dvojno mrežo. Ima več odprtin oz. žrel, koliko jih je, je odvisno od potreb čebelarjenja. Uporaba je preprosta in prihrani čebelarju veliko časa, materiala in prostora.

Oktobra je delo v čebelnjaku večinoma končano, z nekaj izjemami: zamudniki še zazimljajo svoje čebelje družine, dopolnjujejo zimske zaloge, izvajajo jesensko zatiranje varoj, večinoma vsi pa trepetamo pred reinvazijami varoj, čebeljimi škodljivci ter delamo načrte in zasaditve v medoviti vrt okrog čebelnjakov.

Med medovitimi rastlinami so najučinkovitejše medovite rožice medovita drevesa in čas je pravšnji za njihovo sajenje, proti sitnim ptičicam postavimo ptičje strašilo, proti mišim in rovkam zaščitimo in zmanjšamo panjs

Opravljanje čebel oz. čebeljih družin zahteva dosti znanja, poznavanja življenja čebel in razumevanja delovanja čebelje družine. Pred tem pa seveda obvladovanje samega sebe, obvladovanje strahu pred neznanjem in čebeljimi piki. Šele potem pride na vrsto kooperacija!

Zamislimo si za začetek čebelarjenja trenutek, ko smo čebeljo družino 'usadili' v njihov novi dom, v naš panj in sledi nadaljevanje, ki mu rečemo 'opravljanje' čebel. Usaditev v panj pomeni le to, da čebele kar najbolj prijazno naselimo v čebelji panj, opravljanje čebel pa pomeni vsak opravila, ki so povezana z rejo naših živalic, skrb za čebele, kontroliranje stanja čebel in izvajanje potrebnih ukrepov za ugoden razvoj čebelje družine in pridobivanje rezultatov kooperacije čebel z nami – čebeljih pridelkov.

Po usaditvi čebelje družine v lep nov panj novopečeni čebelar vzhičeno nekaj dni le opazuje izletavanje čebel v vsej čebelarski zaščitni opremi. Sčasoma pa je vendar treba preveriti, kako razvoj čebelje družine n

Privilegij ali odgovornost, oboje!

Čebelarka sem, zaključujem sedmo leto svoje čebelarske kariere. Vprašujem se, ali je to kar imam – torej čebele – je to privilegij ali velika odgovornost, moja odgovornost do čebel, do sebe in do okolja? Verjamem, da je 'imeti čebele', čebelarjenje samo po sebi privilegij, saj je nujno izpolnjevati cel kup pogojev, ki pogojujejo, da bom čebelarka tudi ostala. Hkrati in vzporedno pa je 'biti čebelarka' tudi odgovornost, tega se vsak čebelar zave vsaj v tistem končnem trenutku, ko 'izgubi' čebele.

Začetnica v čebelarjenju sem na vse mogoče načine, kar bo naglo zatrdil vsak čebelar, ne glede na dolžino njegovega čebelarskega staža. Ob vstopu v osmo leto se tako kot drugi čebelarji še vedno čudim, se učim in poskušam priti spoznavanju čebel kar najbolj mogoče blizu.

Za začetnika mnogi trdijo, da mora za srečo v čebelarstvu (verjetno je mišljeno za polne sode medu in velike hlebce čebeljega voska, ki ga bo pridobil s pomočjo svojih bodočih čebel in se

Georg Witfield Demaree (1832 – 1915) je zaslužen za razvoj metode preprečevanja rojenja – demariranje. Demaree, znan tudi pod vzdevkom g. D. iz časa njegovih sodobnikov, je bil pravnik, sodnik, rejec govedi in priznan čebelar na svoji kmetiji v Kentuckyju. Bil je pionir na področju nadzora oz. preprečevanja rojenja, zato so njegovi izsledki omogočili prevoz čebel na zahod na opraševanje pridelkov, kar je pripomoglo k trajni naselitvi.

Postopek ohranja celotno populacijo čebel v matični družini in tako močno poveča pridelavo medu. V bistvu gre za ločitev plodišča na dva dela, med eno in drugo pa vstavimo medišče. Spodnje plodišče postane 'roj' s staro matico, zgornje pa 'izrojenec'.

Metoda demariranja je bila prvič objavljena v American Bee Journal leta 1892. Demaree je opisal tudi drugo metodo preprečevanja rojenja že leta 1884, vendar je bil to sistem z dvema panjema. 

Demaree je le z enim ukrepom pred rojenjem tega popolnoma preprečil, brez dodatnega panja oz. dodatne opreme, p

Sonce se je ob koncu decembra zasukalo in polagoma veča svoje loke preko nebesnega svoda, zimski mraz se stopnjuje in bliža višku. Čebele bi se v mrzli in sneženi zimi globoko pogreznile v svoj zimski sen in bi jim ne bil mar še noben izlet, pa saj ga niso potrebne, če imajo mir in hrano. Zdržale bi brez težav še nekaj tednov v toplem panju. Svet naš pa je zasičen s spremembami, tudi zime niso več, kot so bile, čebele se prilagajajo, hitreje in temeljiteje, kot čebelarji. Mi stopicljamo za njimi in odreagiramo, ali pa tudi ne, na njihove reakcije na spremenjene razmere.

Seveda, čebelarji na toplem, a še vedno in neprestano v skrbi za čebele; pripravljamo se na novo čebelarsko sezono, se učimo in vlečemo črto za preteklimi sezonami, da bi se na nedavnih napakah kaj naučili, da bi negativne izkušnje v prihodnje znali uporabiti v svoj prid in v prid čebel.

Za udejanjanje izkušenj potrebujemo kvalitetne zapiske, panjske liste, zaznamke vseh mogočih oblik na drobnih papirčkih in svoj sp

V minulih desetletjih so čebelarji poskušali obvarovati zdravje čebel in jih zaščititi pred paraziti z različnimi sredstvi, zdravili, zeliščnimi pripravki, akaricidi, eteričnimi olji, kislinami ... in apitehničnimi ukrepi … in še čem. Varoje ostajajo neželene gostje in učinkovito parazitirajo v čebeljih panjih. Nosema ostaja in v bistvu ni zdravila za to driskasto dogajanje spomladi. Virusi, paraziti, bakterije, glive … se učinkovito prilagajajo in razvijajo rezistenco na vse, kar si človek-čebelar izmisli in zamisli čebelam v bran zdravja. V sili še hudič muhe žre in čebelarji si rečemo: za vsako bolezen rožica raste in kuhamo KAS – 81!

KAS – 81 je rastlinski pripravek iz naravnih sestavin, ki ne puščajo ostankov v čebeljih pridelkih, varoje pa na pripravek ne pridobijo rezistence. Na varoje deluje v vseh razvojnih fazah. Pripravek ostaja še vedno prisoten v čebelarstvu, kljub temu, da mu mnogi oporekajo učinkovitost. Učinkoval naj bi sinergično, skupaj z registriranimi in dovoljeni

MEDVED IN BUČELE

Medved je hodil po gozdu med mogočnim stoletnim drevjem in iztikal za plenom. Pritikal je glavo k zemlji in jo zopet dvigal. Nekaj je zasledil – bučele so nekje. Jel je koračiti dalje, a vedno hitreje, ker mu je bil izvrsten nos porok, da ne izgreši zaželjenega plena.

Obstane blizu orjaškega drevesa. Oči se mu živo posvetijo in se poželjivo vpro v deblo, ki je imelo malo odprtino, skozi katero so se pridno vrstile trudoljubne bučele. Nekaj časa stoji kakor pribit: nato pa se počasi bliža svojemu cilju in mrmra dobrovoljno: „Danes sem jo pa iztaknil! To bode sladčica!“

Oblastno se vstopi pred votlo drevo. Tedaj pa začne z osornim glasom: „Ve, bučele, ste tatice! Nabirate med po mojem gozdu in po mojih cveticah, pa me niti ne vprašate, če smete. Odračunite mi takoj dolžno desetino, sicer vas zmastim z medom vred!“

„Povedale bodemo kraljici!“ zakličejo bučele in odhite v panj.

„Nočem kraljičine milosti, jaz zahtevam svojo reč!“ rohni medved in izkuša vtakni

O bučelah – to so čebele posebne vrste, tiste, ki bučijo, pa so jim kmetijci rekli 'bučele' – so nekoč veliko pisali v kmetijskih časopisih, objavljali so nasvete za rejo čebel, kako postopati s čebelami in tudi, da je v čebelah velik in zlahka zaslužen denar. Čebelam še danes sem ter tje kdo reče bučele (predvsem Gorenjci), le velikih denarjev ni več od njih!

Pisalo se je leto 1887, ko so 'svetovalci' že ugotavljali, da ni tako, da bi med kar sam od sebe tekel iz panjev, da je treba za čebele tudi kaj več postoriti, kot le pred ulnjakom kaditi pipo. Uvideli so, da na večih krajih zmanjka paše takoj potem, ko travniško cvetje odcveti, še prej pa, 'kedar pade trava pod koso'. Takrat pa seveda ni nabiranja strdi, čeprav bi bilo prav poletje najbolj pripravno za tisto nabiranje. Čebelarji, pravzaprav 'bučelarji' so vselej veseli, če jim pride pod roke kaj takšnega, da dajo čebelam za nabiranje. Medovite rastline bi to lahko bile danes, takrat pa so jim rekli 'zelišča'.

Svetovalci v Sl

Corylus avellana, navadna evropska leska, gospodarsko pomembna rastlina zaradi lešnikov in čebelje paše (prvi cvetni prah). Ime leske izhaja iz grščine: kóris – čelada, zaradi listnatega ovoja, ki ovija plod. Leska je pri nas najpogostejši grm in zacveti še preden ji zrastejo listi.

Leska ali lešniki? Oboje je krasno, lešniki in leskov grm ali drevo imajo svoje benefite na človeka, živali in biodiverziteto v domačem vrtu. Leskove masti smo deležni, če delamo grdobije, pa nas potem kdo namaže z njo za kazen (z leskovo šibo po riti). Ljudska pesem gre takole: … grdobe grde paglave, masti ste vredni leskove ...

Z vitamini in minerali bogati plodovi leske – lešniki – nas razveselijo konec poletja ali v začetku jeseni, in lahko si jih privoščimo svoje, domače. Tekmovali bomo pač z vevericami po sistemu: kdor prej pride, prej melje. Leska je tudi zdravilna rastlina. V resnici ima mnoge uporabne vrednosti, od transformacije v košare ali koše do vzgojne metode.

Leska je pionirska vrsta in