“Kaj razmišljajo sedanje generacije študentov in njihovih profesorjev? Za kaj se zavzemajo? Kako je z njihovo/našo revolucionarnostjo, pogumom, odklonom od prevladujočih struktur, z eksperimentom in napredkom? Ali smo še sposobni oživiti utopično razsežnost in potencial političnega aktivizma? Ali pa je arhitektura postala res le prazna govorica, ki sta jo privzela komercialni oblikovalski svet in družba spektakla?” Vse to se vprašuje Miha Dešman v reviji AB (Arhitektov bilten), ki je bila posvečena za nekatere legendarni Sobi 25

SOBA 25

Mogoče pojem ni znan mlajšim, ki ob imenu radi pomislijo na komad Jana Plestenjaka. Ime se navezuje na Ravnikarjev seminar ob koncu 60. in v začetku 70. let, poznan tudi kot “svobodni seminar”. Zakaj, kako in kaj je to bilo, si lahko preberete v reviji, a na kratko je bil to princip seminarja, ki je kršil tradicionalne načine poučevanja arhitekture in se navezoval ali, bolje rečeno, pustil navdahniti z umetnostjo, filozofijo in sociologijo. Čas je sovpadal z vsesplošnimi študentskimi protesti in posledično se je tudi politika prikradla v debate. Soba 25 se je kasneje zbrala okoli revije AB, nekaj jih je po končanem študiju končalo na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo (FA), drugi pa so preprosto poniknili, kot se to rado zgodi. Vprašanje, kako je z nami, z generacijo, h katere šolanju je prispeval tudi avtor citata, je pojem ignorance, saj bi to moral tako ali tako že vedeti; še posebej zaradi svojega položaja v slovenski arhitekturni stroki pa bi se moral samoiniciativno ubadati s tem vprašanjem. Vendar če pomislim na vzdušje v in okoli Sobe 25, je takšen odnos povsem samoumeven. Morebiti pa je za vprašanje kriva marsikatera podobnost med takratno in zdajšnjo generacijo. Saj veste, lastne značilnosti je v drugih najtežje prepoznati.

Če želimo doumeti Dešmanovo vprašanje, se je treba še malo poglobiti v takratni čas; kot omenjeno, je bil to čas po revolucionarnem letu 68. Študentsko gibanje je bilo izjemno aktivno in močno, saj so med drugim dosegli tudi izgradnjo več študentskih domov – predstavljajte si to danes, praktično nemogoče. Soba 25 z Ravnikarjem na čelu, ki je odpustil vse svoje asistente in s tem kljuboval ustaljenemu študijskemu sistemu, je sledila revolucionarnemu duhu. Študentje v seminarju so bili prepuščeni sami sebi z redkimi izjemami, ko je Edo pripravil predavanje ali povabil predavatelja, največkrat izven arhitekturne stroke. Ni jim preostalo drugega, kot da si krajšajo čas, in tako so začeli s samoiniciativnim poučevanjem, kar je med drugim vsebovalo tudi gledanje porničev. Včasih je kdo prinesel poezijo, drugič so si ogledali za takratni čas sodoben film, tretjič je kdo prišvercal tujo literaturo itd. Takšna odprtost znanj ima velik kreativni potencial. Znanja in ideje se začnejo povezovati, nadgrajevati in posledično se ustvari skupnost z izjemno širino mišljenja. Vse seveda ni bilo rožnato, predvsem Ravnikarjev odnos ne. Ni se preveč brigal za seminar, razen za svoje izbrance v “nebesih” (podstreha) ali svojem kabinetu, kjer so skupaj sodelovali na natečajih. Morda od tod izvira ignoranca današnjih starejših profesorjev, ki so takšno obnašanje prevzeli od svojega mentorja. Hkrati pa je Edo v učni proces prinašal interdisciplinarnost, povezovanje z drugimi vedami in arhitekturo moderne.

Ravnikar je tradicionalni učni proces piljenja načrtov zamenjal s teoretičnim oz. konceptualnim pristopom. Preden se je sploh potegnila prva črta, je bil potreben temeljit premislek o nastajajoči arhitekturi.

Celoten zapis se nahaja na Portalu PITA.