Članek
BIO 50, pomlad slovenskega oblikovanja
Objavljeno Oct 01, 2014

S predavanjem Oblikovanje vsakdanjega življenja (Design everyday life) se je v četrtek pozno popoldne v atriju fužinskega grada začel jubilejni Bienale industrijskega oblikovanja (BIO 50), ki praznuje svojega abrahama. Po prvi različici, ki je slovensko oblikovanje postavila ob bok mednarodni oblikovalski smetani, je 24. izdaja dogodka verjetno najbolj revolucionarna v svoji pestri zgodovini, saj pogumno stopa na pot v prihodnost oblikovanja in neposredno odgovarja na marsikatero pereče vprašanje trenutne družbe.

Predavanje je potekalo v obliki debate, v kateri so sodelovali kurator bienala Jan Boelen, oblikovalska komentatorka Alice Rawsthorn ter pisatelj in kritik Justin McGuirk, njihove misli pa je spretno povezovala Vera Sacchetti. Jan je pojasnil, da je bienale ‘zlorabil’ za velik eksperiment oz. laboratorij, ki raziskuje vsakdanje življenje, na odkrite težave pa odgovarja s pomočjo oblikovanja. BIO 50 je prav zares velik eksperiment, saj se je z inovativno zasnovo povsem oddaljil od uveljavljenih konceptov podobnih razstav, ki smo jim bili lahko priča v zadnjih desetletjih. V nasprotju z že prežvečenimi razstavami bolj ali manj znanih oblikovalskih izdelkov, ki so se skozi leta s preobrazbo v objekte poželenja oz. produktne fetiše odtujili od družbe, je letošnji bienale razstava del 11 delovnih skupin, ki so se ubadale z različnimi temami. Med njimi lahko zasledimo nanoturizem (turizem v zelo majhnem merilu), javna voda, hoja po mestu, motorne enote, skrite obrti in druge teme, tesno povezane z vsakdanjim življenjem, ki so v preteklosti velikokrat veljale za trivialne – nepomembne za potrošniško orientirano oblikovalsko stroko, zdaj pa so po Janovih besedah kritika elitnega.

Da je koncept bienala osvežujoč, se je strinjal tudi Justin, ki je vesel, da je dogodek brez velikih imen iz oblikovalskega sveta in globalno poznanih izdelkov. Enakega mnenja je Alice, ki je poudarila, da je smisel takšnih in podobnih bienalov v predstavitvi lokalnih karakteristik, kulture in družbenih gibanj. Revolucionarna pa ni le zasnova letošnjega bienala, temveč tudi celoten proces za njim oz. zgodba o tem, kako je razstava sploh nastala. Na začetku letošnjega leta je namreč potekal izbor udeležencev za 11 razpisanih tem, na katerega se je prijavilo več sto zainteresiranih. Ogromen interes je posledica dveh fenomenov, ki sta se ob vsesplošni krizi pojavila med mladimi, delujočimi v kreativnih panogah po vsem svetu, še posebej pa sta prisotna v Sloveniji. Na eni strani je problem brezposelnosti mladih, ki lovijo prvo neobstoječo službo in so največkrat prisiljeni v prekerno delo oz. životarjenje, na drugi pa je izjemna pripravljenost do dela in odprtost do novih idej istih oseb, ki nočejo več biti vklenjene v pasivni del družbe in čakati na boljše čase, temveč želijo aktivno prispevati k vsesplošni izboljšavi stanja ne glede na vložene ure, neprespane noči in količine odrekanja. BIO 50 je tako vzniknil ob pravem času na pravem mestu, saj združuje težave in želje mlade kreative v edinstvenem dogodku, ki se vrača k oblikovanju za realne probleme realnih oseb.

Za mlade predstavnike kreativnih industrij so značilne vrednote, kot so sodelovanje, skupnost, skrb za druge ipd. ki spadajo pod veliko idejo nove družbene revolucije, ki v veliki meri zavrača trenutno individualistično, kapitalistično in potrošniško ureditev. Antipol trenutne družbe pa ni ponovitev vseenake skupnosti, kot smo jo poznali na primer v komunističnih časih bivše Jugoslavije, česar se zaveda tudi Justin, ki pojasnjuje, da je novodobni pojem skupnosti oznaka za kolektivni čut. S tem se strinja Jan, ki je pojasnil, da je sodelovanje ekip na bienalu temeljilo na izjemni individualni moči posameznih oseb z lastnimi agendami. Seveda je to za generacijo, vzgojeno v času pomembnosti lastnega jaza, povsem pričakovano, a namesto tekmovanja med posamezniki je potekalo tekmovanje med idejami za boljši jutri, kar je povzdignilo delo ekip na veliko višji nivo. K temu je v veliki meri prispevala tudi sama pestrost značajev in ljudi z različnimi ozadji v delovnih skupinah, ki so lahko s širokim naborom znanj delovali simbiozno. V najširšem pogledu spominja delovanje skupin na socialno demokracijo, kjer posamezniki sami zaženejo pobudo za reševanje določenega problema in proces vodijo skupaj. S takšnim načinom se lahko reši marsikaj, ne more pa se vsega, je pojasnil Justin, ki svari pred prevelikim optimizmom glede koncepta samoorganiziranja na širši, tudi politični ravni. Jan je dodal, da nekatere stvari, kot na primer voda, pač morajo biti v skrbi države, medtem ko se lahko druge prepustijo samoorganiziranju. A to ustvarja past, saj se lahko država oz. druga javna ustanova odpove različnim socialnim ugodnostim in prepusti težavne ali nezaželene reči ljudem.

Še zadnja revolucionarna stvar na letošnjem bienalu je ta, da razstava ne prikazuje končnih izdelkov, temveč zbrana dela po šestih mesecih razvoja na tisti stopnji, do katere so udeleženci pač prišli. Justin je to opisal kot oblikovalsko utopijo brez končnih rokov in z odprtim mišljenjem. S tem se bienale še bolj distancira od ustaljenih praks v oblikovanju in družbene obsesije z izdelki, ki jo poganja nenasiten materializem. Alison je dodala, da je takšna zasnova pravo nasprotje perfekciji in da je dobro delati napake ter se iz njih učiti, namesto da nas te zaustavijo. Justin pa je debato dobro zaključil s primerjavo, da je rezultat bienala kot ruševina, ki bo čez nekaj let postala hiša.

Hemingway je nekoč dejal: “It is good to have an end to journey toward; but it is the journey that matters, in the end.” (Dobro je imeti konec, proti kateremu potuješ; toda na koncu je pomembno le potovanje.) S tem v mislih verjamem, da se je z letošnjim bienalom začela izjemna pot, katere rezultate lahko pričakujemo v naslednjih letih.

Izvirni zapis in mnogi drugi se nahaja na tej strani.