Ena od najbolj perečih težav v slovenskem prostoru je stanovanjska problematika. Na eni strani so prazna, velikokrat nizkokvalitetna stanovanja, ki se prodajajo ali oddajajo po smešno visokih cenah, na drugi pa ljudje, ki si obupno želijo lasten dom. Po ekonomski plati ni nenavadno, da se z višanjem povpraševanja po določenem produktu viša tudi njegova cena, toda prišlo je tako daleč, da si lahko primerno stanovanje privošči le še peščica ljudi.

STANOVANJSKA PROBLEMATIKA SLOVENIJE

Že pred gospodarsko krizo se je pokazal trend višanja deleža nezasedenih stanovanj, ki je posledica visokega odstotka lastniških nepremičnin v Sloveniji in pa finančnih špekulacij, zamegljenih z vero v dobičkonosnost stanovanjske naložbe. Sedaj pa je stanje le še slabše. Z vzgonom nepremičninskega balona so gradbena podjetja pospešeno vlagala v izgradnjo novih stanovanj, največkrat po sistemu “poceni zgradi in drago prodaj”; razplet zgodbe, polne solz in razočaranj, pozna verjetno vsak (nekajpodobnega se je pripetilo tudi v Španiji). Globalna in lokalna situacija se je poslabšala do te mere, da se za povprečne plače lasten dom smatra že za luksuz. Socialnih in neprofitnih stanovanj, ki bi lahko pripomogla k izboljšavi razmer, pa ni dovolj. Podskupina prizadetih smo tudi mladi, ki vztrajno podaljšujemo bivanje v “hotelu mama” ali kako drugače zavlačujemo s svojo popolno samostojnostjo in dajemo starejšim dober razlog, da nas imenujejo “izgubljena generacija”.

Kako se lahko rešimo te kočljive situacije? Najbolj socialno bi bilo povečati delež subvencioniranih in neprofitnih stanovanj ter s tem cenovno uravnati trg (večja ponudba denarno dostopnejših stanovanj bi zmanjšala povpraševanje po nepremičninah in posledično prisilila zasebne lastnike v znižanje cen). Glede na skope denarne zaloge občin, ki so jih izsušila podkupovanja, korupcije, polnjenje žepov raznih funkcionarjev in druge nemoralne aktivnosti, je ta opcija nerealna ali pa vsaj neizvedljiva v naslednji dekadi. Lahko tudi počakamo na konec finančne krize in s tem višje plače ter večjo kupno moč prebivalstva. Nočem biti pesimist, a obstaja vic, ki se glasi nekako tako: neznanec vpraša ekonomista: “Ej, kdaj bo pa konec te krize?”, ta pa mu odgovori: “Nikoli! Kar navadi se nanjo.” Osebno se strinjam z ekonomistovim odgovorom, saj sem prepričan, da poti nazaj ni, vsaj ne v enakem družbenem sistemu. Četudi bi se kapitalizem nekako pobral, bi se krizna zgodba zaradi požrešnosti vodilnega sloja prebivalstva tako ali tako ponovila. Nepremičninski problem ni rešljiv s trenutnimi klasičnimi metodami iz politike in gospodarstva, temveč je predvsem odvisen od nas samih; od naše mentalitete in odprtosti do drugačnega pogleda na zasebno lastnino. Odvisen je od tega, ali lahko premagamo lasten pohlep in postanemo bolj solidarni do drugih.

PRAZNA STANOVANJA V ŠTEVILKAH

Statistični urad RS je na začetku leta 2011 ugotovil, da je v Sloveniji praznih 175.000 stanovanj s skupno površino nekaj več kot 12.000.000 kvadratnih metrov! Skupno je v Sloveniji 844.656 stanovanj, se pravi, da je skoraj 21 % stanovanj praznih.

V državi je praznih kar 175.000 stanovanj s skupno površino nekaj več kot 12.000.000 kvadratnih metrov! Skupno je v Sloveniji 844.656 stanovanj, se pravi, da je skoraj 21 % stanovanj praznih.

Celoten zapis se nahaja na Portalu PITA.