Članek
Raid Al-Daghistani: Zahod ‘islamizira’ islam, in ne obratno
Objavljeno Sep 30, 2015


				Foto: siol.net, Bojan Puhek.

Raid Al-Daghistani je islamolog, po mami Slovenec, po očetu Iračan, ki čuti Slovenijo za svojo domovino. Po študiju filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti je zaključil magisterij arabistike in islamskih znanosti v Münstru v Nemčiji. Na tamkajšnjem Centru za islamsko teologijo trenutno pripravlja doktorat. V slovenščino je prevedel Al-Ghazalijevo filozofsko avtobiografijo Rešitelj iz zablode (Kud Logos 2014) in študijo Thomasa Bauerja Kultura dvoumnosti: drugačna zgodovina islama (Krtina 2014).

Vaša življenjska pot in vaše korenine so zelo zanimive. Nam lahko kaj več poveste od kod prihajate vi in vaša družina?

Moja mama je Slovenka, rojena v Srbiji, oče pa Iračan, ki je še kot študent prišel v Slovenijo (ki je bila takrat še del Jugoslavije), da bi nadaljeval s študijem. Čeprav se oče po tistem ni več vrnil v Irak, sem z mamo in bratom imel kot otrok priložnost dvakrat za dlje časa obiskati sorodnike v Bagdadu (prestolnici Iraka), ki je bil takrat na vrhuncu svoje ekonomsko-gospodarske moči. Tako ostajam od otroštva na nekakšen subtilen način povezan z domovino svojega očeta, ki me je posredno v marsičem kulturno zaznamovala. Toda k oblikovanju moje kulturne identitete so v enaki meri vplivali pogledi in vrednote moje mame. Lahko rečem, da sem odraščal v družini, ki je na precej spontan in harmoničen način znala povezovati elemente obeh oz. vseh treh tradicij. Nedvomno je ta sinteza odločilno prispevala k mojemu odprtemu pogledu na svet, ki temelji na tako rekoč »poli-identitetnem samorazumevanju«. Sam sem rojen leta 1983 v Ljubljani; slovenščina je moj materni jezik, Slovenija je moja domovina – čeprav prihajam iz mešane družine in že nekaj let živim v tujini.

Danes na Centru za islamsko teologijo v Münstru pripravljate doktorsko disertacijo. Kako je izgledala vaša akademska pot do Münstra in kaj raziskujete na doktorskem študiju?

Že med svojim dodiplomskim študijem filozofije na Filozofski Fakulteti Univerze v Ljubljani sem imel priložnost oditi na dve študijski izmenjavi, ki sta bistveno zaznamovali mojo nadaljnjo akademsko in osebno pot. Najprej sem en semester preživel v nemškem Freiburgu, kjer sem se z veliko vnemo posvečal fenomenologiji in eksistencializmu ter preučeval predvsem Heideggrova in Levinasova dela. Eden mojih tamkajšnjih profesorjev je bil Günter Figal, učenec znamenitega filozofa Hansa Georga-Gadamerja. Leto kasneje pa sva skupaj z bratom (Samijem Al-Daghistanijem) odšla v Sarajevo, kjer sva na ugledni Fakulteti islamskih znanosti (Fakultet Islamskih Nauka) imela možnost študirati klasično islamsko filozofijo, islamsko mistiko in arabski jezik. Študijsko obdobje v Sarajevu je name pustilo močan pečat, ne samo zaradi omenjenih predmetov, temveč zaradi tamkajšnjega okolja in vzdušja. Stopnjujoča naklonjenost do islamske misli in duhovnosti na teoretični ravni je prerasla v željo po praktično-eksistencialni spremembi. Tako sem v islamski religiji našel tisto izrazno formo, ki je najbolj ustrezala moji takrat še »ne-konfesionalni religioznosti«.

Poslej sem vedel, da želim svoje znanje na tem področju poglobiti. A ker v Sloveniji žal ni bilo – in še vedno ni – možnosti niti za študij arabistike in islamskih znanosti niti za študij islamske teologije, sem se odločil oditi v Münster – mesto, ki sem ga že precej dobro poznal. Vpisal sem se torej na podiplomski študij arabistike in islamskih znanosti (Arabistik und Islamwissenschaft), kjer sem tudi magistriral. Dopolnjena in nekoliko razširjena verzija mojega magistrskega dela je kmalu zatem izšla v knjižni obliki (Muhammad Al-Gazali. Erkenntnislehre und Lebensweg, Kalam 2014). Med študijem v Münstru sem bil prav tako na dveh enomesečnih izpopolnjevalnih tečajih arabskega jezika, v Maroku in Omanu. Trenutno sem zaposlen na Centru za islamsko teologijo (Zentrum für Islamische Theologie), kjer v okvirju svoje doktorske disertacije delam na projektu »Spoznavnoteoretsko utemeljevanje dinamične mistike v Islamu«. V svoji doktorski nalogi pa se osredotočam na raziskovanje spoznavnih vidikov islamske mistike, tj. epistemologije sufizma.

Ste islamolog, preučevalec islama. Kako bi sicer ocenili poznavanje islamske religije in kultur v Sloveniji in v Evropi na sploh?

Na tem mestu bi rad bralce najprej spomnil na dejstvo, da je Evropa v srednjem veku predstavljala prostor bogatih kulturno-znanstvenih izmenjav z islamskih svetom, če samo pomislimo na prevajalske dejavnosti v Andaluziji in Siciliji. Zahodna civilizacija svoj razvoj v marsičem dolguje ravno islamski kulturi, ki svoje svetovno-zgodovinske vloge ni igrala zgolj v posredovanju helenistično-antične dediščine (predvsem Aristotelovih in Platonovih spisov), temveč v ustvarjanju izvirnih filozofskih del in znanstvenih dosežkov tako na področju matematike, naravoslovja in astronomije, kot tudi jezikoslovja, geografije in tehničnih izumov. Naj tu opozorim zgolj na »očeta optike« Ibn Hajtama (lat. Alhazen), enega prvih »letalskih inženirjev« Ibn Firnasa, znamenitega astronoma in vsesplošnega učenjaka Al-Birunija ter svetovnega popotnika Ibn Batuto. Poleg tega velja omeniti, da sta v 13. stoletju Ibn Sina (lat. Avicenna) in Ibn Rušd (lat. Averroes) predstavljala neizogibni filozofski referenci na vseh večjih evropskih univerzah. Avicennova enciklopedija Kanon medicine pa je vse do 19. stoletja služila kot temeljni vir medicinskega znanja. Enega prvih delnih prevodov Korana naj bil že v 12. stoletju opravil ravno dalmatinski učenjak Herman Koroški. Islam kot religija in kultura ima na evropskih tleh nedvomno dolgo in bogato zgodovino. Sam odnos Evrope do islamskega sveta pa se je seveda spreminjal tako glede na ekonomsko-politične okoliščine kot tudi ideološke interese. Odnos se je torej spreminjal glede na duh časa: če je Martin Luther v 16. stoletju razširjal proti-islamsko propagando, pa so nemški romantiki z J. W. von Goethejem načelu v 18. stoletju iz islama črpali vir duhovnega in pesniškega navdiha.

Danes je težko govoriti o homogenem (ne)poznavanju islamske religije in kulture v Evropi, kajti medtem ko so države z večjim številom raznolikega muslimanskega prebivalstva, kot so (če izvzamem Bosno in Hercegovino, ki je večinsko muslimanska) predvsem Nemčija, Francija, Velika Britanija, Španija in Italija, z islamsko kulturo in religijo dokaj dobro seznanjene, pa tega ne bi dejal za države z majhnim številom muslimanskega prebivalstva, med katere vsekakor spada tudi Slovenija. Naj vzamem za primer Nemčijo, ki jo od omenjenih držav – poleg Slovenije (in Bosne) – tudi najbolje poznam in ponudim zgolj nekaj statističnih podatkov. V Nemčiji živi približno 5 milijonov muslimanov (od skupno dobrih 80 milijonov prebivalcev). Od tega je večinoma turškega porekla, sledijo jim prebivalci iz arabskih in srednjeazijskih držav, a tudi iz bivše Jugoslavije. Obstajajo številne islamske institucije in organizacije z izobraževalno-socialnimi funkcijami (ena največjih je turška krovna organizacija DITIB). V državi je skupno več kot 200 mošej (od katerih približno 70 pripada bosanskim islamskim skupnostim) ter kar 2600 molilnic (po nekaterih podatkih celo dvakrat več). Poleg tega je danes skoraj na vsaki nemški univerzi mogoče študirati arabistiko in islamske študije, na štirih univerzah (med katere spada tudi Münster) pa celo islamsko teologijo. Ob tem bi še dodal, da ima preučevanje islama v akademsko-kulturnih krogih v Nemčiji izredno plodovito tradicijo. Annemarie Schimmel, Max Horten, Helmut Ritter in Richard Gramlich veljajo za najvplivnejše orientaliste 20. stoletja, ki jih lahko postavimo ob bok francoskemu islamologu Henryu Corbinu ali pa izvrstnima angleškima ekspertoma za islam Arthurju J. Arberryu in Reynold A. Nicholsonu.

Kako je pa v primeru Slovenije?

Slovenija se s svojo kapaciteto seveda ne more primerjati z Nemčijo. Toda za primer si v tem kontekstu lahko vzame že sosednjo republiko Hrvaško, večinsko katoliško državo, katere muslimanska skupnost zelo dobro sodeluje z veliko večino arabskega in islamskega sveta, in ki je od leta 2013 bogatejša za eno najlepših (in tudi najmodernejših) džamij v Evropi. Poleg tega se Hrvaška lahko pohvali s študijem arabskega in turškega jezika, ter z lepim številom prevodov temeljnih islamskih filozofskih del, za katere je zaslužen zagrebški arabist Daniel Bučan, dobitnik nagrade za življenjsko delo.

A tudi v Sloveniji se stvari počasi spreminjajo na bolje. Na splošno opažam vse večje zanimanje tako za islamsko religijo in kulturo kot tudi za arabski svet. Toda zdi se mi, da je še vedno premalo platform, ki bi ponudile kakovostno znanje o islamu. Premalo je kulturni dogodkov in akademskih konferenc, na katerih bi prišlo do konstruktivno-produktivnih srečevanj in sodelovanj. Skratka, potrebna je izgradnja večje medverske kompetence. Tudi na področju literature je v slovenskem jeziku še vedno dostopnih zelo malo del tako iz islamske duhovne tradicije kot tudi sodobnih študij o islamski kulturi. Vendar pa tukaj vidim priložnost tudi za lastno udejstvovanje. V ta namen sem v slovenski jezik prevedel dve pomembni deli, eno iz arabščine, drugo iz nemščine: Al-Ghazalijevo filozofsko avtobiografijo Rešitelj iz zablode (Kud Logos 2014) in pa Bauerjevo prelomno študijo z naslovom Kultura dvoumnosti: drugačna zgodovina islama (Krtina 2014). Moj brat, Sami Al-Daghistani, pripravlja prevod Ibn Tufailovega filozofskega romana in delen prevod Batutinega potopisa. Upam, da lahko v prihodnosti pričakujemo več podobnih podvigov.

Ko se Evropa sooča z množico ljudi, ki bežijo pred vojno in nevzdržnimi razmerami v svojih domovinah oz. tu iščejo boljše življenje, je več govora o islamizaciji Evrope. Kako vi gledate na te ocene oz. strah pred islamizacijo Evrope?

Pri tem se sprašujem naslednje: kako so lahko evropske države sploh ogrožene od religijske manjšine, ki sestavlja komaj nekaj odstotkov njihovega prebivalstva? Sicer pa: za kakšno »islamizacijo« naj bi navsezadnje šlo? Nobeno naključje ni, da je islamofobno gibanje, kot je Pegida, nastalo ravno v Dresdnu, vzhodnem nemškem mestu z morda najmanj odstotki tujcev sploh, in ne recimo v daleč bolj multikulturnem Münstru, Kölnu ali Berlinu. Strah pred tako imenovano »islamizacijo« Evrope je torej povsem iracionalni strah, ki se ni pojavil zaradi dejanske ogroženosti tamkajšnjih prebivalcev, temveč ravno zaradi odločilnega pomanjkanja pristnih odnosov z običajnimi muslimani. K ustvarjanju takšnega strahu so bistveno prispevali tudi mediji s svojim nediferenciranim in pogosto negativnim prikazovanjem islama.

Razumem, da sta zaradi aktualnega dogajanja, terorističnih napadov in naraščajočega radikaliziranja mladih prisotna nekakšne nemir in zaskrbljenost, vseeno pa menim, da je strah pred »islamizacijo« Evrope predvsem projekcijsko platno za strahove, katerih dejanski izvor ne leži v ogroženosti pred islamom, temveč drugje, na primer v slabem socialno-ekonomskem položaju, nezadovoljstvu z oblastjo, ali pa (še najpogosteje) v osebni nestrpnosti do drugačnosti. Beguncem, ki se iz nujnosti preživetja zatekajo v evropske države je nujno potrebno pomagati! Na tem mestu se mi zdi vredno izpostaviti pogumne besede nemške kanclerke Angele Merkel, ki je v enem zadnjih svojih govor dejala, da strah nikoli ni in tudi nikoli ne bo veljal za dobro načelo delovanja. Dovolj zanimivo se mi zdi, da Thomas Bauer, avtor prelomne študije, na katero sem opozoril v zgornjem odstavku, strategijo »islamizacije« pripisuje pravzaprav Zahodni epistemi, ne pa islamu. Po njegovem mnenju je ravno Zahod ta, ki »islamizira« islam, in ne obratno! Kako? Tako, da mu potika več religioznosti, kot mu dejansko pripada, in na ta način brez vsakršnega pomisleka izenačuje islamsko kulturo z islamsko religijo (kar je pa še najmanjši problem).

Danes lahko opazujemo kako ta zahodna »islamizacija« islama na vsakdanji ravni prehaja celo v zahodno »radikalizacijo« islama. Ena od posledic takšne mentalitete je tudi vse pogosteje in zmotno izenačevanje islama z islamizmom. Slednji religijo islama izrablja in instrumentalizira za svoje politične cilje, s čimer ne predstavlja izziva zgolj za Zahod, temveč toliko bolj za same muslimane. Religiozna radikalizacija mladih je dejanski problem, a nič večji kot vsaka druga oblika radikaliziranja, proti kateri se je treba boriti. Govoriti o domnevni »islamizaciji« Evropi pa se mi zdi precej nesmiselno. V tem kontekstu bi za na konec izpostavil besede svojega znanstvenega kolege in mentorja, profesorja Ahmeda Milada Karimija, ki je ob neki priložnosti dejal, da je edino »islamiziranje« Evrope, ki je trenutno na delu in za katerega si je tudi vredno prizadevati, »intelektualno islamiziranje«, v smislu pozitivno-ustvarjalnega doprinosa muslimanskih intelektualcev evropskemu kulturnemu prostoru, h kateremu skozi svoje prevajalsko in akademsko delo stremim tudi sam.

Že v začetku leta ste na Forumu za dialog med vero in kulturo izpostavili pluralnost, ki je bila v klasičnem islamu način življenja muslimanskih skupnosti. Kako se v islamu danes gleda na pluralnost duhovnih tradicij, filozofij, nenazadnje drugih religij …?

Prerok Mohamed naj bi ob neki priliki dejal: »Različnost mnenj je blagoslov za mojo skupnost«. Različnost mnenj je dejansko postala ena glavnih značilnosti klasičnega islamskega duha. Thomas Bauer v svojem delu dokazuje, da se je klasična islamska kultura odlikovala po strpnosti do dvoumnosti, pluralnosti diskurzov, mnoštvu interpretacij in soobstoju resnic. Naklonjenost do večpomenskosti je bilo mogoče več stoletij prepoznavati na najrazličnejših področjih, od religije do erotike, od politike do književnosti, od jezikoslovja do prava. A Bauer nam s svojo študijo prav tako nazorno pokaže, da izgube te tradicionalne strpnosti do dvoumnosti nikakor ni mogoče pojasniti izključno z islamsko zgodovino. Po njegovem mnenju je na takšen preobrat v prehodu iz 19. v 20. stoletje bistveno prispeval ravno ekonomsko in tehnično močnejši Zahod, ki je preko kolonializacije islamskemu svetu »vsilil« principe, ki so mu vse do takrat bili tuji. Te temeljne principe zahodne episteme Bauer prepozna (1) v težnji po univerzalizaciji, (2) v zahtevi po eni in edini resnici ter (3) v načelu Descartesove popolne »jasnosti in razločnosti«. Prevzem teh principov pa islamskemu svetu ni pripomogel k napredku, temveč je v islamski zavesti povzročil ambivalentnost do lastne tradicije, ki je vse do moderne temeljila ravno na nasprotnih vrednotah. Necelovito dojemanje lastne zgodovine in radikalno zavračanje tistih razsežnosti, ki so stoletja predstavljale glavne elemente klasične islamske kulture je po eni strani pripeljalo do nastanka islamskega reformizma po drugi pa do konservativnih islamističnih struj, katerima pa je navsezadnje skupna bodisi politična ideološkost bodisi redukcionizem raznolikosti in večpomenskosti islamskega izročila. Skratka visoko mero strpnosti do dvoumnosti in veselje nad večpomenskostjo sta nadomestili nestrpnost in enostranskost, ki sta tekom 20. stoletja postali vse očitnejši.

Toda sam imam vtis, da se v zadnjem času ponovno prebuja zavest o strpnosti do dvoumnosti in pluralnosti diskurzov. V ospredju je predvsem mlajša generacija muslimanskih intelektualcev. Na kulturno-znanstvenem področju lahko opazimo vse več progresivnih in do raznolikosti prijaznih pristopov sodobnega islama. K temu so ne nazadnje prispevali tudi ideološko-gospodarsko-politični pretresi. »Arabska pomlad« je za Arabce in Muslimane pomenila tudi marsikatero spremembo v zaznavanju sveta in dojemanju lastne tradicije. Duhovni islam, sufizem, ki je bil dolgo časa potlačen, spet postaja alternativa. Novo razsežnost predstavlja tudi tako imenovani evro-islam, koncept, ki ga je kot prvi vpeljal Bassam Tibi (razširil pa Tarik Ramadan) in ki označuje evropsko-islamsko sintezo v okvirju »evropeizacije Islama« (in ne »islamiziranja Evrope«). Veliko muslimanov v Evropi namreč brez težav povezuje dolžnosti in načela Islama z vrednotami moderne evropske kulture. V veliki meri, a nekoliko drugače, temu konceptu sledijo ravno tudi Centri za islamsko teologijo v Nemčiji, ki poskušajo na ustrezen in plodovit način kombinirati doktrine islamske religije z nemškimi kulturnimi vrednotami. Tukaj bi mimogrede izpostavil angažiranost in produktivnost direktorja münsterskega Centra, Mouhanada Khorchida, ki si prizadeva s svojim liberalnim interpretiranjem islamskega izročila v teologiji utemeljiti novo paradigmo: »teologijo milosti« (Theologie der Barmherzigkeit). Mimogrede naj še omenim, da je na našem Centru mogoče obiskati tako seminar o eksegezi Korana in preroškem izročilu, kakor tudi seminar o Gadamerjevi hermenevtiki. Raznolikost ni slaba, če z njo znamo shajati.

Drugi del intervjuja bo objavljen v četrtek, 1. oktobra 2015.