Prijatelji (37)
Andrej Slovenija
Čebelarstvo Kokl
I K A
Peter Zlodej
Leon G. Milošević
Danijel Golobič
Kostin Mozeg
Soma Arsen
Spremljevalci (29)
Taja In ...
Mike 1968
I K A
Laščan Zlatorog
Dusan Bergmann
Andrej Miše
Deja Zu
Valentin Rozman

Kategorija: zgodbe

NAJBOLJ OBISKANO
Najbolj obiskane objave v zadnjem tednu. Osveži se vsako nedeljo.

Brutalno seksualno (tekst vsebuje vulgarizme, za to se vnaprej opravičujem ;))
Autunna
Mala balkanska oziroma ker sem vedno nekje vmes
Tik pred strmoglavljenjem
Roza retrogradnje
April
Kadilski fleš :)
Rare done (level II), ali ob letu osorej
Balada o dlaki Agati
Božji trnki
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Brnenje
( 1 )
Gnoj
( 1 )
kolumna
( 2 )
lajež
( 1 )
MAX
( 10 )
Mrk
( 4 )
pesem
( 7 )
TAJA
( 1 )
zgodba
( 1 )
zgodbe
( 12 )
žolč
( 3 )
IŠČI PO ARHIVU
avgust 2020
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31

Taja - Brez pljuč hlastati za zrakom

Liza Whiteapple
23.05.2015 15:28 (May 23, 2015)

 

                                                                             »Skloni se, Grizelda,« je rekel,

                                                                             »še trepalnico ti moram vrniti.«

Griselda je pokleknila v pesek in zamižala; začutila je, kako jo je spet pobožal po očeh. V naslednjem trenutku se je vse stemnilo in na svojih licih je začutila veter. Odprla je oči in videla, da je noč. Klečala je na svoji trati, ki je bila sedaj mokra od rose. Nad njo so se svetile zvezde. Prav lahko bi vse tudi sanjala. Kako naj ve da je res! A v roki se ji je lesketal debel zlatnik, ki je imel na eni strani odtisnjeno morsko deklico, na drugi pa drevo, rastoče iz peska.

 

                                                                             Walter De la Mare, Peni na dan

                                   

Sedim na kavču in prazno buljim predse. Televizija je vklopljena, menda nekakšen reality show.

Kot se mi zadnje čase pogosto dogaja, se ne mo

Izsek iz življenja neke ženske in nekega goloba

Liza Whiteapple
18.04.2015 17:43 (Apr 18, 2015)

                        

Nekje v prestolnici, sedi na oknu golob. Nič posebnega ni na njem, mestni golob je, kot še nešteto drugih. Opazuje okolico in se prepušča zunanjim vplivom. Kaj drugega, pa lahko pričakujemo od nekega goloba. Njegove nelogične in smešno pomešane golobje misli, so zanj nekaj čisto običajnega.

Pred nekaj urami je kljuval na novo pognalo travo, sredi zelenice, na desni strani svojega domovanja, v družbi ostale golobje rajde in nekaj vrabcev. Precej miroljubna druščina, čeprav, to načeloma za ti dve vrsti ne velja. Govori se, da so golobi vrabce precej iztrebili in jih pregnali. V primeru našega goloba, temu ni tako.

V svojem kratkem golobjem življenju, je preživel marsikaj. Veliko stvari, ki so bile njemu nekoč same po sebi umevne, se je spremenilo. Na primer, lansko leto (recimo tako, čeprav nam je jasno, da golobi leta štejejo drugače in da je njihova percepcija časa popolnoma drugačna od človekove), je izgubil dom, ki si ga je z družico ustvaril na zapuščen

Stara Gospa Stroj

Liza Whiteapple
16.12.2014 09:40 (Dec 16, 2014)

                                                      

Kot vsako jutro, strogo po urniku, sedim pred zamreženim oknom in gledam ven. Mirna sem. Razmočeno kostanjevo listje, ki je prilepljeno na potke v parku, se svetlika, kot bi bilo glazirano. Včasih mi dovolijo, da za nekaj minut na stežaj odprem okno in vdihavam hladen jesenski zrak, poln jedkega, kislega vonja po gnijočih deblih in listju prastarih kostanjev, ki stojijo v drevoredu pred bolnišnico. Med dežjem opazim prozorno bele kepice snega. To niso snežinke, nič lahkotnega ni na njih. Občutek imam, da so težke. Predstavljam si zvok ob tem, ko padejo na tla, če bi lahko uho prislonila čisto blizu. Čmok. Ampak, seveda tega ne morem. Še vedno pa me dejstvo, da opazujem prvi sneg prav po otroško razveseli, kolikor mi to dopuščajo zdravila, kaj pa.

Tepček sedi v kotu sobe, na stolu za obiskovalce in se slini. Kot navadno v rokah mečka plastičnega vojačka in ga vsake toliko nese v usta. Ko ga takole gledam, me preplavijo materins

Razkol (uvod v zgodbe o moškem, ki je zamenjal pot za konja)

Liza Whiteapple
05.12.2014 20:01 (Dec 05, 2014)

Kot po navadi, sem jo pobral v centru. Že od daleč sem jo opazoval, kako se je nervozno prestopala, kako ji je zimski veter mršil lase in kako je vlekla cigareto, kot bi bila njena zadnja v življenju. Gladko, pordelo kožo na njenem obrazu, črno obrobljene oči in dim, ki se je takoj po njenem vdihu sukljal okrog nje. Skoraj čutil sem, kako ob sunku vetra narahlo vzdrgeta, Zavedel sem se, da jo kot po navadi požiram z očmi. Nič od tega kar je preživela, na njej ni pustilo niti najmanjše sledi. Vsaj na zunaj ne. Včasih je delovala prav otroško.

Ni me še zagledala. Grizla si je spodnjo ustnico in nemirno popravljala pramene las. Oblečena je bila v črn usnjen plašč in kratko krilce, ki se ga je komaj videlo izpod njega, ravno prav, da je puščalo prost pogled na tiste dolge noge, v vzorčastih črno-belih najlonkah. Zaznal sem nekaj, kar mi ni bilo preveč všeč. Morda je bil le preblisk, ob tem, ko sem opazil, da je nemirna. Kakor bi imela tremo pred nečim.

Nekaj dni nazaj, mi je napisala s

Spet na konju

Liza Whiteapple
20.11.2014 11:05 (Nov 20, 2014)

Spet na Konju. Po vsej kolobociji iskanja in čakanja in poleg tega sem bil še brez telefona, sem končno sedel v avtu z zavitkom v žepu. Zapeljal sem na nekakšno poljsko pot, na obrobju Ljubljane in tako stal nekaj časa parkiran. Moji občutki so bili nekje med, vrži stran idiot in kakšno škodo pa mi lahko naredi en gram. Na koncu sem seveda naredil, kot je bilo pričakovati. Povlekel sem polovico.

Moja toleranca se je v preteklem času precej znižala. Občutek je bil peklensko dober. No stari, če ne zaradi drugega, se je splačalo narediti pavzo zaradi tega. Zagrnila me je mehka, topla meglica in rahlo prekrila vse dogodke zadnjih dveh dni. Majčkeno. Seveda, so dejstva ostala dejstva, le da se me niso več tako ostro dotikala. Takrat sem začutil, da pogrešam Majo. Čudno. Nikdar je nisem pogrešal, vsaj ne pred kratkim, vsaj ne kakšni dve leti. Bil pa je tisti občutek. Tisto ozadje, vedenje, da nisi sam. Kakšna laž! Max, midva veva, da sva že od nekdaj sama. Popolnoma sama, razgaljena, ko

Sneguljčica

Liza Whiteapple
19.11.2014 16:09 (Nov 19, 2014)

Ne vem koliko časa je minilo. Postopoma sem začenjal čutiti mraz. In potem trne robidovja, ki so me praskali po vratu. Premaknil sem se in se previdno pobral s tal. Ozrl sem se okrog sebe. Na srečo nisem padel daleč s poti, na katero sem z lahkoto splezal. Opotekel sem se do avtomobila in se na pol vrgel na sedež. Kam? Kam? Stran od tukaj.

Šele na avtocesti sem ozavestil svoj namen. Grem v Ljubljano, h Taji. Zakaj? Kako? Ali mi bo sploh odprla? Vseeno mi je bilo. Vozil sem kot nor in nekje tik pred Ljubljano skoraj povozil srno. Noč je bila lepa in jasna, topla, saj se je bližalo poletje, sploh pa gorski hlad ni dosegel ljubljanske kotline.

Ustavil sem v Rožni dolini, pred blokom številka 8. Pogledal sem na avtomobilsko uro. Bilo je precej pozno, okrog treh ponoči. Kaj pa zdaj? Ne vem niti v kateri sobi stanuje. Že sama misel, da sem blizu nje me je malce pomirila. In če je ni doma? Kaj potem? Nazaj?

Zagledal sem par, ki jebil namenjen k vhodu v blok. Skočil sem iz avta, kot nekdo,

Umiranje

Liza Whiteapple
18.11.2014 14:29 (Nov 18, 2014)

Popoldne istega dne, sem sedel na balkonu in opazoval sosedove golobe. Spraševal sem se čemu neki jih ima. Ali so pismonoše? To bi imelo nekakšen smisel…morda. Vsak dan, ali pa skoraj vsak dan, kolikor sem jaz vedel, so preletavali zračni prostor okrog treh ali štirih hiš, vključno z našo. Delali so vedno iste kroge in se pri vsakem naslednjem pomikali za spoznanje dlje od doma, kot bi hoteli postopoma pretrgati nevidne vezi in odleteti v prostost. To so bili beli in sivi golobi, drugačni od tistih, ki jih vidiš v mestih, posebna vrsta bi rekel, morda res pismonoše. Na čelu jate je letel vedno en in isti golob, verjetno nekakšen vodja, ali kaj podobnega. Nekateri so nekoliko zaostajali za drugimi, kot bi želeli po svoje, hkrati pa se bali svobode in samostojnosti.Kaj le počne z njimi? Zakaj imeti golobe pismonoše v nekakšnem kurniku kot kure? Pisem verjetno ne pošlja z golobi. Kako le golob ve kam mora leteti?

Nekoč sem slišal zgodbo o nekem norem znanstveniku, nekje na Dolenjskem.

Kravje oči

Liza Whiteapple
08.11.2014 14:16 (Nov 08, 2014)

Nekoliko poklapano in z zatikajočim se korakom sem stopil ven na zrak. Bil je moj zadnji dan delovne prakse, ki se je pravkar končal. Mitja, moj zbegani šef, ki je v preteklih mesecih postal moj mentor in nekakšen tihi zaupnik, mi je podal roko ter se popraskal za ušesom. Nagubal je čelo, kot bi hotel pripomniti nekaj globokega, potem pa si je očitno premislil.

»No…Vso srečo pri diplomski nalogi, Max. Upam, da se kdaj vrneš. Če boš potreboval karkoli…«

Nervozno sem mu stresel roko, saj se mi je kar na enkrat pričelo muditi ven iz laboratorija. Pri pozdravih nisem bil nikdar kaj prida.

»Hvala. Ja… Upam, da se kdaj vrnem. Hvala za vse.«

V naglici sem se obrnil in prečkal zeleno pobarvan hodnik.

Sijalo je sonce in bil je eden tistih dni, ki bi si jih sicer želel preživeti vse kje drugje, kot v laboratoriju, tokrat pa sem se počutil izgubljeno.

Kaj pa zdaj? Oziral sem se okrog sebe, kot nekdo, ki bi se pravkar prebudil iz dolgih sanj. Vedel sem, da imam na bančnem računu že nakazano za

Prebujanje

Liza Whiteapple
07.11.2014 22:10 (Nov 07, 2014)

Noč je bila težka. Tresel sem se, kot bi me stresalo dvesto voltov, se potil ter vsake toliko  me je ponovno premagal jok. Že dolgo se ni zgodilo, da bi celo noč ostal brez horsa. Čudno, ampak tistikrat mi je bilo kaj malo mar. Tako prekleto odločen rešiti se, nisem bil še nikdar. Čutil sem, da moram premagati tisto noč in potem živeti naprej. Živeti v pravem pomenu besede.

Ko je prišlo jutro, je bila kriza v polnem naskoku, pa vendar sem se počutil za spoznanje bolje. Kot bi bil blazen, sem v glavi začel delati načrte, kaj vse bom počel v naslednjih dnevih. Šel bom v gore, vzel bom fotoaparat in fotografiral, pomagal bom doma, odšel na obisk k sestri….  Poklical sem nekaj prijateljev, s katerimi se nismo slišali že zelo dolgo, klepetal z mamo in se cel dan nervozno prestavljal okrog po hiši. Pospravil sem sobo, pospravil sem po računalniku, pregledal elektronsko pošto in pisal ljudem, ki so že predolgo čakali moj odgovor. Počutil sem se, kot, da počasi, počasi prevzemam kontrolo na

Mrtvo morje

Liza Whiteapple
05.10.2014 10:25 (Oct 05, 2014)

Sivina dnevov, ki so se prelivali en v drugega, me je popolnoma zapredla v kokon, skozi katerega ni prodrl niti eden žarek svetlobe. Poltema. Iskanje, prebujanje v potu, nora vožnja sem in tja… Maja.

Minilo je nekaj mesecev in prišla je nazaj iz Kopra. Vsak dan. Zbujal sem se zraven nje, po navadi pred njo in jo opazoval, kako je spala na boku. Z odprtimi usti iz katerih se je cedila slina. Blazine je imela vse prežgane, po navadi je zaspala in iz rok spustila prižgano cigareto, ki je že nekajkrat skoraj povzročila požar. Norel sem. Vpil. Hodil sem ter tja in vpil nanjo. Gledala je kot nekdo, ki mu je popolnoma vseeno, ali pa se morda počuti nesposobnega odreagirati na kakršenkoli način. Spala je zraven mene. Njeno presušeno telo, pepelnato siva koža in mastni lasje brez bleska. Zbujal sem se in jo tako gledal. Prevzel me je obup. Kaj in kako? Kdo je ona? IN kdo sem jaz? Obup. Edina rešitev za vse je bil heroin. Rešitev za krizo, rešitev za srce. Ko sva bila zadeta, sva se včasih po

Na konju

Liza Whiteapple
04.10.2014 18:01 (Oct 04, 2014)

Kdor je izumil frazo, da je zjutraj vse videti manj hudo, je bil gotovo totalen kreten.

Ko sem odprl zlepljene oči, po kakšne pol ure obračanja v postelji ter valovih vročine in panike, sem ves prepoten skočil pokonci in brez razmišljanja potegnil črto, da bi naredil konec mučnemu jutru. Zdaj mi je bil potek dogodkov že povsem domač. Če sem dozo vzel okrog dveh ponoči, sem bil okrog šestih že buden in nakriziran. Kasneje sem se včasih vrnil v posteljo in spal do dvanajstih, potem pa se je stvar ponovila. Tistega jutra sem imel dovolj le za eno pošteno črto. Torej. Treba si bo nekaj izmisliti.

Usedel sem se za pisalno mizo, zagnal računalnik ter klikal po internetu, kot vsak dan, brez pravega zanimanja.

Kje naj dobim denar…. Lahko prosim sestro naj mi nekaj posodi…ah…že zadnjič ji nisem vrnil…. Pa, če ji rečem, da tokrat gotovo vrnem in se naredim, kaj pa vem…. zelo pridnega in zaskrbljenega za svojo prihodnost? Rekel bom, da si že iščem delo, da potrebujem denar, da bi si plačal ra

Beg pred prvo osebo

Liza Whiteapple
03.10.2014 22:48 (Oct 03, 2014)

Vozil sem proti Zeleni jami, verjetno prehitro. Spreševal sem se, kaj je tisti zoprn občutek v prsih, ki mi ne pusti ostati brezbrižen in pustiti za sabo. Kljub Konju. Tisti dan sem zaužil precej heroina, pa vendar, se nisem počutil niti najmanj visoko. Počutil sem se precej nizko in osamljeno. Bil sem jezen. Besen. In še vedno sem videl kako so se bliskale njene oči, ko mi je skoraj ukazala naj jo odpeljem domov. Meni ne bo nihče ukazoval. Nihče me ne bo vezal nase. Sem svoboden, da lahko delam kar se mi zahoče. Kaj je že rekla? Da sem patetičen, da bi si raje takoj prerezala vrat, kot, da bi se spustila na moj nivo? Kaj pa je pričakovala od mene? Patetičen…

Parkiral sem pred blokom in jezno bcnil pločevinko piva, ki se mi je znašla na poti. Povzpel sem se po stopnicah in začel nervozno odklepati vhodna vrata stanovanja. V oči me je zbodla bedna oprema in zaničevalno sem odsunil vrata svoje sobe. V kuhinji je sedel Jani, kot vedno žulil pločevinko piva in si pripravljal joint. Ko m

Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj